Da bi kar se da spoštljivo obeležili 200 let Marxa, je potrebno poklicati k opustitvi kulta njegove osebnosti. Razlog je v nekonkurenčnosti idej v levih krogih. Dogmatizem, ki obdaja Marksizem, drži monopol v kritiki kapitalizma, s tem pa nas prepusti navidezni binarnosti, dihotomiji med državnim socializmom kot prehodom v komunizem in kapitalizmom kot koncem zgodovine. Alternativcem sveta buzzwordi marksistične panaceje predstavljajo identitetno osnovo, zato je v teh krogih težko govoriti o alternativi izven netržne alokacije (beri državnega), kvazidemokratičnega upravljanja (beri državnega) in družbenega lastništva (beri državnega). Na drugi strani se neoliberalnemu ustroju ni težko braniti pred poraženimi koncepti, ki, namesto da bi ustvarjali pogoje revolucije, utrjujejo ustroj Thatcherjeve »TINA« (»There is no alternative«).
Privatna lastnina
Javni odpor do podržavljenja produkcijskih faktorjev je ena izmed stvari, ki ohranja kapitalistični status quo. Marx je v svojem delu predpostavil enačaj med kapitalom in apropriacijo vrednosti v gospodarstvu. Njegova ekspozicija enačaja pravzaprav ni vprašljiva; takole jo na primer opiše v Kapitalu: »Človek ni kapitalist v svoji vlogi industrijskega vodje, prav nasprotno, človek je industrijski vodja zato, ker je kapitalist. Avtoriteta v industriji je atribut kapitala, prav tako kot je bila funkcija generala in sodnika v fevdalizmu atribut lastništva zemlje.«Za Marxa kapital pomeni lastništvo produkcijskih sredstev in pravico do presežne vrednosti. V kolikor je to opazovanje kapitalističnega odnosa, samo po sebi ni toliko problematično. Pravico do presežne vrednosti res lahko običajno opazujemo hkrati z lastništvom produkcijskih sredstev, na enak način, kot je bil status fevdalca pred industrijsko revolucijo vezan na lastništvo zemlje. Marxovo razumevanje kapitala ima znane politične implikacije. V tem primeru velja, da v kolikor stojimo na strani privatne lastnine, je potrebno v zakup vzeti eksploatacijo delavcev, v kolikor pa se slednje želimo znebiti, moramo podržaviti produkcijski kapital.
To je tudi narativa, v katero so z veseljem ugriznili apologetiki obstoječega sistema. Edina alternativa kapitalizmu je v aboliciji privatne lastnine, zato alternative ni, je mantra neoliberalcev viz., Friedman, Thacher, Blair, Židan. To je prvi element stereotipne dihotomije, ki danes ruši avtoriteto levice. Problem, oziroma bolje, rešitev je v spoznanju, da je Marxova definicija kapitala omejena. Med lastništvom produkcijskih sredstev in pravico do presežne vrednosti (in upravljanja podjetja) ni ne vzročne ne definicijske identitete. Sistem privatne lastnine dovoljuje ločitev enega in drugega.
Najprej je potrebno ugotoviti, kar je redko ugotovljeno v marksističnih krogih. Potrebno je ugotoviti, kot je G. A. Cohen (v »The Labor Theory of Value and the Concept of Exploitation«, 1979), da »povsem očitna resnica v srcu marksistične teorije eksploatacije ni to, da delavci proizvajajo vrednost, temveč, da proizvajajo tisto, kar vrednost vsebuje«. Vprašanje torej ni, kdo apropriira presežno vrednost, kot je to običajno formulirano v marksističnih krogih, vprašanje je, kdo si prilasti produkt, ki v sebi nosi celotno vrednost. Res je, da je v obstoječem sistemu privatne lastnine kapitalist tisti, ki običajno dobi celotno lastništvo nad ustvarjenim produktom, medtem ko zanj delavec predstavlja, podobno kot elektrika, strošek proizvodnega dejavnika. Vendar pa temu ni tako, ker je nekdo kapitalist in ima v lasti denar, tovarno, stroje in material, temveč zato, ker je kapitalist na pravi strani zaposlitvene pogodbe. Kapitalist najema delavce, zato je tudi lastnik tega, kar delavci proizvedejo. V kolikor bi se v podjetje organizirali delavci in skupaj najeli produkcijska sredstva, bi bili oni lastniki vsega, kar proizvedejo, in bi hkrati imeli pravico do odločanja o politiki podjetja.
Marxova napaka je bila v tem, da je z metaforo distribucije vrednosti med delavce in kapitaliste preučeval sistem, ki je pravzaprav razdeljeval polno lastništvo produkta, ki dejansko vsebuje to opevano vrednost. Vprašati bi se moral, kdo naj torej prevzame polno lastništvo produkta, v odgovor pa bi lahko segel k sodobnikom, kot sta bila Hodskin in Proudhon, ki sta prvotno lastništvo postavljala v roke delavcev. V sistemu privatne lastnine lastništvo produkta določa smer pogodbe in ni vezano na lastništvo kapitala, kot trdi Marx. Zaradi tega pade tudi politična rešitev eksploatacije, ki jo številni marksisti še vedno vidijo v podržavljenju produkcijskih sredstev. In ko pade prvi mit, že lahko lažje zadihamo v pogovoru o antikapitalizmu.
Mezdno suženjstvo
Marx je kapitalizem obtožil, da krši načelo prostovoljnosti, ker delavci ob armadi brezposelnih nimajo možnosti zahtev ne izbire boljše službe. Čaka jih podplačano delo ali pa lakota. Ortodoksni levičarji napis »mezdni sužnji« ponosno nosijo na značkah in Facebook opisih svojega profila, ne zavedajo pa se, da so z vprašanjem prostovoljnosti zagrizli v liberalni diskurz, v katerem se družbeni napredek ocenjuje glede na premik od prisile k pogodbi.
Prostovoljnost za libertarce predstavlja nekakšen moralni kompas, s katerim lahko ocenjujemo vse odnose v družbi. Industrialci so na primer na podlagi prostovoljnosti gradili superiornost kapitalizma nad sužnjelastništvom. Marksisti so načeloma sprejeli libertarno nastavljena pravila igre in v teh okvirjih poskušali dokazati nemoralnost kapitalistične prakse zaposlovanja delavcev. Apologeti mezdnega dela ponovno niso imeli večjih težav pri preganjanju nadležne muhe te marksistične opazke; skladno z definicijo prostovoljnosti so pritožbe zavrnili, češ da zaposlitev vedno ostaja izbira posameznika, ki izboljša njegovo blagostanje, ker se drugače ne bi odločil zanjo.
Škoda je, da marksizem ni pogledal izven konteksta libertarnega diskurza v filozofsko tradicijo neodtujljivih pravic. Na podlagi argumenta neodtujljivih pravic posameznika je bilo v zgodovini prepovedanih že kar nekaj pogodb, ki so na osnovi prostovoljnosti poskušale legitimirati de facto nemogoča razmerja. Obstajajo vsaj tri pogodbe, ki danes veljajo za neveljavne na podlagi dejanske nezmožnosti realizacije vsebine dogovora.
Arhaične poročne pogodbe so ženskam pred časom odvzele vse pravne pravice in dolžnosti. Pogodba je ženo ponesla pod pravno okrilje njenega moža, njena neodvisna pravna oseba pa je bila izbrisana. Problem arhaične poročne pogodbe ni utilitarističen, kar pomeni, da ne tiči v posledicah odnosa, temveč v deontološkem stanju poročne pogodbe, kar pomeni, da problem tiči v odnosu samem in ne v njeni realizaciji. Sistem se je namreč pretvarjal, da ob prehodu ženske v ženo ta oseba izgubi dejansko sposobnost odgovornega, zato naj tej izgubi sledi tudi prenos pravne odgovornosti. Poroka takrat je bila orodje patriarhata, zamaskirana v prostovoljnost, s katero so bile žene zreducirane na sredstvo svojih mož.
Pogodbeno suženjstvo, neposrečen oksimoron, ki pa je v preteklosti doživel status legalnega odnosa, je podobna prevara, ki jo je institucionaliziral pravni sistem. Ideja je enaka arhaični poročni pogodbi. S prodajo v doživljenjsko služnost je de facto odgovorna oseba izgubila lastni de iure status. Ponovno razlog neveljavnosti sužnjelastniške prakse, četudi bi bila popolnoma prostovoljna, ne tiči v slabih razmerah, ne v plačilu za suženjsko delo ali pogojih tega dela. Razlog je v tem, da prenos de iure odgovornosti ni mogoč, ker so sužnji pogodbi navkljub ostali de facto neodvisni posamezniki, sposobni racionalne misli, lastne odločitve in sprejema odgovornosti zanjo. Edina mogoča emancipacija sužnjev je bila z odpravo sužnjelastništva, ne z izboljšanjem pogojev njihovega dela in višjega plačila.
Zadnja pogodba, ki je v demokratični ureditvi strogo prepovedana, je, poHobbesu, kolektivna predaja v avtokratsko vladavino imenovana pactus subjectionis. Z njo se lahko ljudstvo prepusti suverenemu absolutnemu vladarju, ki odloča o njihovem življenju, podobno kot danes politiki odločajo o našem življenju, s ključno razliko, da ljudstvo nima vzvoda za njegovo odstavitev. Večina liberalnih avtorjev zanika legitimnost te pogodbe, saj se z njo sistem pretvarja, da je mogoče odtujiti de facto odgovornost ljudi in jo prenesti na nekega absolutnega vladarja. Vprašanje razlike med sprejeto demokracijo in avtokracijo je razlika med odtujitvijo in delegacijo odgovornosti, za katero pa ne najdem prostora v tej kratki razpravi.
Med tri že uveljavljene prepovedi je potrebno zahtevati vključitev četrte pogodbe, pogodbe o zaposlitvi, ki v pravnem smislu delavca obravnava kot stvar in ne osebo, saj le tako lahko prenese pravne posledice njegovega dela na delodajalca. Pogodba seveda nima dejanske kapacitete, da odtuji de facto odgovornost delavca in ga spremeni v sredstvo delodajalca, čeprav je tak odnos legaliziran. Edini odnos med delavci in lastniki kapitala, ki ne krši osnovnih zakonitosti naše realnosti, je tisti, ki zaposlene obravnava kot de facto odgovorne za nastanek produkta in jim zato pripiše tudi de iure odgovornost, to je lastništvo tega produkta.
Seveda je problem mezdnega dela pomanjkanje alternativ, koncentracija moči pri delodajalcih in vojska brezposelnih, ki je vzvod dodatne izsiljevalske moči. Vendar pa moramo koncept prostovoljnosti raztegniti daleč čez meje razumljivega, da zaposlitev označimo kot mezdno suženjstvo. Dejansko je zaposlitvena pogodba precej bliže suženjstvu, kot želi prikazati marksistična metafora, le liberalnemu diskurzu vsemogočne prostovoljnosti se je potrebno upreti. Zaposlitev je neveljavna pogodba, ker predpostavlja, kot je predpostavljala suženjska pogodba, nemogoče. To je veliko močnejša kritika mezdnega dela kot marksistična.
Demokratizacija
Tretja neposrečena marksistična panaceja bolezni kapitalizma je nacionalizacija z namenom demokratizacije. Liberalna dilema je naslednja: Demokracija predstavlja moralni temelj, dokler ne prestopimo praga službenega vhoda. Kot da bi se človek za osem ur na dan preoblikoval v nekaj nečloveškega, v sredstvo zunanjega interesa, v stvar brez pravic in dolžnosti. Po pravici povedano, zdi se, da bi morala biti ta načelna nekonsistentnost kvaziliberalcev za levico home run, vendar so marksisti (predvsem marksisti stalinovskih vzgibov; upam, da se na tej točki že razume, da s tem člankom nagovarjam prav njih) zgrešili, poleg vseh prostih strelov, tudi enajstmetrovko. Namesto da bi poiskali način, kako v gospodarstvo vnesti demokracijo, so v vprašanju demokratičnosti sprejeli predpostavljeno avtoritarnost v podjetjih zasebnega sektorja in edini način demokratizacije prepoznali v nacionalizaciji alokacije, produkcije in distribucije. Državni socializem več kot očitno ni najboljše sredstvo demokratizacije delovnega mesta.
Vsako podjetje, v katerem so organizirani delavci, je mikropolitična institucija v tem, da zahteva nekakšno notranjo organizacijo ljudi. Poznamo horizontalno ali vertikalno upravljanje z organizacijo. Medtem ko horizontalno vodenje predpostavlja neposredno demokratičnost, za vertikalno politiko lahko izberemo več načinov nastavljanja hierarhije. V klasičnem kapitalističnem podjetju, kjer upravo in nižji menedžment določajo lastniki kapitala, običajno odsotni od same produkcijske vloge v podjetju, imamo sistem timokracije oziroma plutokracije. Kapitalizem demokracijo omeji na politično, medtem ko delovna mesta ostajajo avtoritarne privatne vlade, kot jih je poimenovala Elizabeth Anderson (»Private Government: How Employers Rule Our Lives (and Why We Don’t Talk about It)«). Friedman je na primer zagovarjal interese privatnih vlad in trdil, da je njihova edina družbena odgovornost maksimizacija profitov.
Korporativni interesi so pogosto, če ne že kar običajno in z redkimi izjemami, v nasprotju z interesi večine zaposlenih (razen menedžerjev, kjer ti igrajo agente odsotnih lastnikov), dobaviteljev, strank in lokalne skupnosti. Poskus reforme neoliberalne ideje je ponudila teorija kodeterminacije, ki naj bi po nemškem in japonskem modelu poleg lastnikov podjetij prepoznala relevantnost vseh interesnih skupin, torej delavcev, dobaviteljev, potrošnikov in lokalnega okolja. Vendar pa kodeterminacija ne zadosti pogojem demokracije. Nujno je potegniti ločnico med tistimi, ki padejo pod avtoriteto menedžmenta, in ostalimi, katerih interesi so pod vplivom delovanja podjetja. Analogijo lahko potegnemo s političnim sistemom, kjer sosednje države vidimo kot interesne skupine, vendar pa sosednji državljani niso tudi subjekti političnih odločitev. Teorija kodeterminacije ne upošteva dejstva, da so subjekti menedžerskega upravljanja samo zaposleni in da so samo zaposleni tisti, ki proizvajajo produkt in jim zato pripada tudi končno lastništvo. Edini način demokratizacije gospodarstva je, da zaposleni postanejo tisti, ki hierarhijo v podjetju nastavijo in jo po potrebi tudi odstavijo.
Bogastvo idej
Kult, ki se je zgradil okrog Marxa, omogoča identitetno vodilo malomeščanskega podzemlja in, sicer veliko bolj redko, humanistično izobraženega potomstva proletariata. Vsak subkulturni balonček vsebuje neke osrednje koncepte, okrog katerih se gradi identitetna politika. Enako je z zgoraj izpostavljenimi klišeji, ki utrjujejo in vlažijo ude militantnih alternativcev. V ekonomiji se kot enega izmed razlogov nastanka monopola in spremljajočih družbenih stroškov prepozna različne ovire za vstop na trg. Sociološke pregrade, ki preprečujejo vstop alternativnih ekonomskih idej v radikalno levico, so voda na mlin kapitalizmu kot edinemu prebavljivemu razpletu zgodovine. Zato obeležiti veličino Marxa zahteva žrtev, ki je Marx sam. Ozreti se naprej pomeni ozreti se po intelektualni zgodovini nemarksističnih idej levice.
Ideje kronološko in vsebinsko razmetane med reformatorje v kritiki rimskokatoliške cerkve, med filozofe v kritiki Hobbesa, med abolicioniste pred časom ameriške državljanske vojne, med feministe, anarhiste in leve libertarce, si vse delijo skupno metafizično podstat. Podstat je pravni sistem, ki je konsistenten v nepaternalistični obravnavi ljudi kot odgovornih in racionalnih oseb. Tak sistem je sredstvo abolicije mezdnega dela in pogoj edine univerzalne delavske emancipacije.