Karel Veliki (768–814), eden od najznamenitejših vladarjev evropske srednjeveške zgodovine, je svoj politični vrhunec doživel na božični dan leta 800, ko je bil v baziliki svetega Petra v Rimu ob prisotnosti papeža Leona III. (795–816) okronan za rimskega cesarja, s čimer je simbolno obnovil nekdanjo (zahodno)rimsko državo. Želja po obnovi imperija je bila vsaj v poznem obdobju Karlove vladavine podprta tudi z resnično močjo, saj je ozemlje pod njegovo oblastjo segalo od Atlantskega oceana do Baltskega morja in od severnega Jadrana do Pirenejev.
Prav na podlagi prepleta med simbolnim in zemeljskim je mogoče obravnavati Karlovo kulturno politiko, katere jedro je bilo prizadevanje za dvig izobrazbene ravni duhovščine. Z okrepljenim znanjem latinščine in popravljenimi cerkvenimi besedili po zgledu tako starorimskih kakor tudi poznoantičnih krščanskih avtoritet je vladar želel doseči jezikovno in duhovno enotnost v službi utemeljitve novega krščanskega cesarstva, ki pa se je hkrati simbolno navezovalo na dediščino Rima. S tem se je utrdila sinteza, ki je zaznamovala srednjeveško zahodno Evropo, razpeto med kontinuiteto in diskontinuiteto s sredozemskim imperijem rimske antike.
Most med Rimom in krščanstvom
Karlova kulturna politika, ki se je s svojimi temeljnimi značilnostmi ohranila do začetka 10. stoletja in se v modernem zgodovinopisju označuje s posplošenim izrazom karolinška renesansa, je vseskozi deklarativno podpirala sodelovanje med dvorom, samostani in stolnimi šolami, kar je povzročilo odsotnost delitve na posvetno in cerkveno intelektualno elito. Javna prepoznavnost izobražencev, pogosto pritegnjenih v neposredno odločanje kot del oblastnega aparata, se je razlikovala tako od takratnega Bizantinskega cesarstva kakor tudi poznejšega stanja na evropskem srednjeveškem Zahodu. Pri tem je ključno dejstvo, da je Karlovo politično ekspanzijo, med drugim v sredozemski prostor današnje Italije in Španije, nujno dopolnjevala literarna dejavnost s hkratnim oblikovanjem imperialne identitete višjih slojev. Tu sta latinsko pismenstvo in krščanska vera delovala kot most med antičnim Rimom in aktualnimi družbenimi razmerami. Obnovitev (zahodno)rimskega cesarstva je tako pomenila prenos središča na pretežno germanski sever, torej iz Sredozemlja v zahodne in osrednje predele Evrope, obenem pa je »barbarsko« prekinitev visoke kulture na Zahodu poskušala nadomestiti s skupnim jezikom bogočastja in oblasti, pretokom učenjakov iz različnih dežel in predstavo o krščanstvu kot univerzalni veri, usmerjeni k enotnemu političnemu okviru, ki je spominjala na takratno samoopredelitev vzhodnorimskega oz. bizantinskega cesarstva. Na tak način je Rim kot nekdanja sredozemska metropola dobil svoj referenčni okvir v razmerah srednjeveškega sveta, kar je krščanstvo, prvotno navzoče ob obalah grško govorečega vzhodnega Sredozemlja, povzdignilo v »vseevropski« kulturni pojav.
Na tej podlagi je mogoče zagovarjati stališče o dvoumni središčnosti sredozemskega sveta v obdobju Karlove in kasnejše srednjeveške Evrope: v političnem, vojaškem in gospodarskem pogledu so bili vzvodi moči zgoščeni v severni polovici celine, medtem ko je kulturno-duhovni kapital še naprej ostajal zavezan kontinuiteti (krščanskega) Rima. Novi rimski cesar je tako v razmerah svojega časa pravzaprav nadgradil že znani dvojni vzorec iz sredozemskih predelov propadlega rimskega imperija v pozni antiki, kjer so politično elito sicer tvorili germanski zavojevalci (Ostrogoti in Langobardi v Italiji, Vizigoti v Španiji itd.), a rimskih kulturnih in cerkvenih temeljev niso nameravali korenito spreminjati, temveč so se z njimi celo ponašali. Tu je vredno omeniti tudi dejstvo, da se je vzporedno s Karlovo obnovitvijo cesarstva začela postopna krepitev papeštva tako v razmerju do notranje cerkvene avtoritete in organizacije kakor tudi do vpliva Petrovega sedeža na politične odločitve evropskih monarhov. Naklonjen odziv Cerkve na Karlovo velikodušno moralno in materialno podporo vsakokratnemu rimskemu škofu, pogojeno s prepletom verskih razlogov in pragmatičnih ciljev, je v naslednjih stoletjih ponovno postavil Apeninski polotok in z njim romanski jug Evrope na glavno prizorišče političnega dogajanja, ki pa ga ni bilo več mogoče jasno ločevati od predstave o simbolni kontinuiteti Rima. Na tak način je preoblikovana »mehka« moč Sredozemlja, katerega začetke je primerno prepoznati prav v Karlovem času, prodrla do severnih dežel in odločilno sooblikovala življenje srednjeveških družb.
Latinski ideal s pragmatičnimi cilji
Karlova naklonjenost do izobraževanja je izhajala iz želje po močnem imperiju, v katerem bi bila (visoka) duhovščina usposobljena za širjenje in obrambo krščanske vere, plemstvo pa bi z dobrim poznavanjem svojih pristojnosti cesarju pomagalo pri vladanju. Karolinško renesanso je od tod mogoče opredeliti kot vračanje k starim avtoritetam, pogojeno s praktičnimi potrebami v službi vzpostavljanja novega krščanskega cesarstva. Karlovo kulturno politiko je odločilno zaznamovala ustanovitev dvorne visoke šole v Aachnu, kjer so se zbirali učenjaki iz različnih dežel, tudi izven političnih meja cesarstva, da bi prepisovali stara in ustvarjali nova dela, razpravljali o filozofskih in teoloških vprašanjih ter poučevali nadarjene plemiške sinove. Glavna naloga celotnega intelektualnega prizadevanja je bilo izboljšanje znanja latinskega jezika. To se je odražalo zlasti v povečanem številu novih slovničnih priročnikov, prenovi liturgičnih knjig in razcvetu prepisovanja in komentiranja del poznoantičnih krščanskih avtorjev. Antični kulturni zgledi so bili podrejeni avtoriteti teologije in posledično podvrženi selektivnemu branju, saj so bila za izobraževalni proces prepisovana, parafrazirana ali komentirana le tista dela, ki jih je bilo mogoče vsaj delno povezati s krščanskim naukom. Ideal »popravljanja knjig« (correctio) se je s takratno uvedbo čitljive karolinške minuskule, ki je v kodeksih in listinah zahodnokrščanskega sveta prevladovala vse do 13. stoletja, posredno ohranil v številnih samostanskih prepisih starorimskih del. Ti prepisi so poseben pomen dobili med 14. in 16. stoletjem, saj so italijanskim humanistom v njihovem, pretežno sekularnem vračanju k antičnim virom služili ne le kot najobsežnejša zaloga predkrščanskih besedil, napisanih v latinščini, temveč tudi zgled pri tvorbi nove pisave, t. i. humanistike, ki je postala osnova novoveške latinične pisave, kot jo poznamo še danes.
Obnavljanje znanja latinščine je dodatno spodbujalo dejstvo, da se je govorjeni jezik romanskega prebivalstva nekdanje rimske Galije in severne Italije v zgodnjem srednjem veku vse bolj odmikal od antične latinščine in klasičnih knjižnih standardov. Brez dobrega razumevanja pravil latinskega jezika ni bilo mogoče doseči niti vsebinsko skladnih liturgičnih besedil niti nedvoumnih pravnih odlokov, predvsem pa ni bilo mogoče, da bi (visoka) duhovščina ljudskim množicam ustrezno posredovala verske resnice. Skrb za urejenost latinskega jezika je v Karlovem času po drugi strani poglabljala razliko med vsakdanjimi govori romanskega prebivalstva in jezikovno zvrstjo družbeno normativne kulture. Vzpostavljati se je začela diglosija, to je stanje, ko se v določenem družbenem okolju pojavita dva po funkciji ločena jezikovna izraza, ki delujeta kot dve hierarhično različni stopnji istega jezika. Drugačne okoliščine so bile prisotne v pretežno germanskih okoljih, ki jih je mogoče opredeliti kot dvojezična, saj sta bila dva jezikovna sistema, knjižni latinski in germanska narečja, drug drugemu tuja, njuna raba pa je bila enako kakor v primeru diglosije odvisna od različnih kulturnih funkcij. Napredujoče jezikovno razslojevanje je deklarativno rešila vrsta prenovitvenih cerkvenih zborov, ki so leta 813 potekali v Toursu, Reimsu, Arlesu in Mainzu. Sklenjeno je bilo, naj duhovščina goji knjižno latinščino, obenem pa naj v pridigah govori v jeziku tiste večine prebivalstva, ki jo naslavlja. Latinščina je bila odtlej tako namenjena zlasti tistim, ki so obiskovali šolske ustanove in se gibali v krogu izobražencev, da bi jo lahko rabili kot orodje pravoverne učenosti.
Zasnova šolskih ustanov, nosilk procesa »popravljanja«, je bila v času Karlove vladavine trojna. Na najnižjo raven so bile uvrščene župnijske šole, ki so nadarjenim dečkom pod vodstvom izbranega duhovnika nudile veščine branja, pisanja, osnov latinske slovnice, računanja in cerkvenega petja. Nad njimi so se vzpenjale katedralne in samostanske šole, ki so veljale za ustanove visokega izobraževanja, zadnjo raven pa je zasedala dvorna šola v Aachnu, v kateri so poučevali najboljši učitelji iz celotnega evropskega Zahoda in njene gojence pripravljali na politično ali cerkveno kariero. Na aachenskem dvoru ter v katedralnih ali samostanskih šolah je proces izobraževanja potekal v skladu s poznoantičnim vzorcem »sedmih svobodnih umetnosti« (septem artes liberales), ki so se ravno v Karlovem času jasneje razdelile na »trojico« (trivium) in »četverico« (quadrivium). Omenjeni sistem je postal zgled za poznejše srednjeveške univerze. V »trojico« so bile vključene gramatika, retorika in filozofija, v »četverico« pa aritmetika, geometrija, astronomija in glasba. »Sedem umetnosti« je v obdobju karolinške renesanse kot vrhunec razumskih podvigov in hkrati zaključek izobraževanja tistih, ki so bili zmožni vztrajati do konca, zaobjemala teologija. Karolinški učenjaki so po zgledu cerkvenih očetov, predvsem svetega Avguština (354–430) in njegovega dela De doctrina Christiana, spodbujali poznavanje učenosti svojih rimskih in grških predhodnikov, zlasti na področju filozofije, ki so jo razumeli kot orodje za boljše razumevanje Svetega pisma in obrambo cerkvenega nauka pred krivoverskimi gibanji. Omenjeno stališče je med drugim zagovarjal Alkuin iz Yorka (735–804), Karlov prijatelj in vodilni intelektualec na njegovem dvoru, s primerjavo o »sedmih umetnostih« kot stebrih, katerih naloga je podpiranje stavbe vere in vzpenjanje k vrhuncu spoznanja. Karolinška naklonjenost do posvetnih ved in predkrščanskih del je tako pomenila »dvojno vračanje« v preteklost – k poganskim virom in hkrati priporočilom cerkvenih očetov.
Književnost za ustvarjanje imperialne zavesti
Einhard (775–840), učenjak germanskega rodu, dvorni učitelj Karlovih sinov in pozneje sinov Karlovega naslednika Ludvika Pobožnega ter v zadnjem obdobju življenja opat različnih samostanov, je za razliko od večine svojih visoko izobraženih sodobnikov zagovarjal stališče, da antične književne dediščine ni mogoče dojemati zgolj kot sredstva za utrjevanje in širjenje pravovernosti. Prepričan je bil, da niti občudovanje poganske učenosti niti posnemanje antičnih jezikovnih vzorcev zunaj verske rabe ne more ogroziti čistosti krščanskega oznanila. Življenje na dvoru, prijateljstvo s cesarjem in srečevanja s številnimi veljaki so ga spodbudila, da je kmalu po Karlovi smrti napisal njegov življenjepis, katerega namen je bilo slavljenje nedavne preteklosti in opozarjanje pred drobljenjem cesarstva. V skladu z merili sodobnega zgodovinopisja predstavlja Einhardov življenjepis faktografsko neprecenljiv in jezikovno dodelan spomenik obdobja karolinške renesanse. S tem delom, ki so ga v naslednjih stoletjih pogosto prepisovali, je prispeval k obnovi antičnega žanra biografije, posvetne ustreznice v srednjem veku priljubljenih hagiografij oz. življenjepisov svetnikov.
Einhardovo ustvarjalnost ni mogoče imeti za osamljen primer, saj sta se kot književni področji, ki sta v Karlovem času uživali največ pozornosti, uveljavili prav zgodovinopisje in pesništvo, ter izstopali tako po številu prepisov starorimskih stvaritev (npr. spisov Julija Cezarja in Gaja Svetonija) kakor tudi po številu novo ustvarjenih del. Med sodobno zgodovinopisno produkcijo so se po vsebinski tehtnosti in obsegu poznejših prepisov uveljavila tri poglavitna dela: Einhardova Vita Karoli Magni imperatoris, uradni državni anali Annales regni Francorum in Historia Langobardorum Pavla Diakona (ok. 720–800). Zgodovinopisna dela so služila dvojnemu namenu: najprej obuditvi starorimske odprtosti do zgodovine kot vira zgledov in svaril za prihodnje rodove, skupaj s tem pa tudi poudarjanju pomembnosti cvetočega (zahodnega) krščanskega imperija z opravičevanjem aktualnih političnih ciljev. Rimsko pesništvo so posredovali zlasti prepisi Vergilovih, Horacijevih in Lukrecijevih del, medtem ko so se v primeru nove produkcije znašle tematsko in oblikovno raznolike pesmi, segajoče od satiričnih prikazov učenjakov na Karlovem dvoru do žalostink in slavilnih pesmi. Posebno stvaritev na meji med pesništvom in zgodovinopisjem predstavlja epska pesnitev De Karolo rege et Leone papa, posvečena srečanju Karla Velikega s papežem Leonom III. v Paderbornu leta 799. Prav na področju pesništva je karolinška kultura dosegla največjo oblikovno izpiljenost, pri čemer je posnemala predvsem rimskega pesnika Vergila (70–19 pr. Kr.). Pesništvo je svojo priljubljenost ohranjalo tudi zaradi usmerjenosti v praktične namene, saj je bil verzni izraz splošno razširjeno sredstvo za posredovanje znanja v šolskih ustanovah, ki je omogočalo razmeroma hitro pomnjenje in učence obenem seznanjalo s književnimi postopki, ki jih zato ni bilo treba obravnavati posebej. Obsežna pesniška produkcija je za sodobne (literarne) zgodovinarje zanimiva predvsem z vidika odnosa do izobraženosti in antične kulture, saj prav poučne pesmi, ki slavijo posvetno znanje in njegovo povezanost z verskim življenjem, vsebujejo največji delež takratnih stališč o smotru kulturne prenove. Takšna stališča je mogoče povzeti v prepričanje o posvečenem statusu književnosti za »vojščake Cerkve«, torej (visoko) duhovščino, tiste, ki naj bi ljudi vodili k večnemu življenju.
Omenjeni Karlov življenjepis omogoča prvovrsten vpogled v takratno razumevanje starorimske dediščine. Einhard svojega vladarja prikazuje kot obnovitelja (zahodno)rimskega cesarstva, ki se je preoblikovalo v krščansko državo. Njegova biografija želi nadaljevati antično zgodovinopisno smer, imenovano historija, se pravi novejšo in politično aktualno zgodovino, ovrednoteno z očmi izobraženega sodobnika ali pričevalca obravnavanih dogodkov. Kot jezikovni in kompozicijski vzorec je Einhardu služila zbirka dvanajstih biografij rimskih cesarjev z naslovom De vita Caesarum, ki jo je na začetku 2. stoletja sestavil Gaj Svetonij (69–120), tajnik cesarja Hadrijana (117–138). Podobno kakor je bil Svetonij dobro seznanjen z življenjem rimskega dvora, se je želel tudi Einhard proslaviti kot verodostojni opazovalec Karlove osebnosti, njegovih odločitev in političnih razmer v frankovski državi. S tem, ko se je zgledoval po Svetonijevih dvanajstih cesarskih biografijah, je Karla Velikega posredno razglasil za enega od rimskih cesarjev oziroma nekakšnega trinajstega cesarja, ki mu je v primerjavi s prejšnjimi dvanajstimi posvečena najdaljša biografija. Svoje poganske »predhodnike« naj bi namreč presegel kot sijajen vojskovodja, ustanovitelj nove rimske države in povezovalec krščanske pravovernosti z antično kulturo. Kljub podobnostim se Einhard od svojega rimskega vzornika razlikuje v tem, da ne posreduje nepreverjenih zabavnih prigod iz življenja na dvoru, saj svoje pisanje dosledno podreja cilju slavljenja cesarja, ki ga z izpostavljanjem preteklih uspehov karolinškega imperija in opozarjanjem pred njegovim drobljenjem želi predstaviti kot zglednega vladarja, iz čigar trdne volje in pobožnosti naj njegovi nasledniki črpajo svoj navdih. Med vsemi Svetonijevimi dvanajstimi cesarji je Einhardova podoba Karla Velikega najbolj sorodna podobi Avgusta, obnovitelja rimske države in prvega rimskega cesarja. Zamišljena vez med utemeljiteljem antičnega rimskega imperija in krščanskim cesarjem se po Einhardu kaže tudi v zaupanju do učenjakov, ki prebivajo na cesarskem dvoru, zvestobi verskim predpisom in osebni navadi spanja po kosilu.
Rim in legitimnost oblasti
Idejna bližina rodbine Karolingov z Rimom, s katero je bilo mogoče utemeljevati posvečenost lastne oblasti in kulture, je bila bolj kot na nostalgično oziranje k starorimskemu cesarstvu vezana na politični prestiž, ki ga je prinašala krščanska vera. Če je iskanje legitimnosti vladanja starorimskih cesarjev nad »vesoljnim« svetom slonelo na vojaških uspehih, urejenosti pravnega sistema in prepričanju o kulturni večvrednosti, je bilo za Karlovo novo rimsko cesarstvo ključno sklicevanje na avtoriteto Boga, v čigar imenu naj bi cesar kot njegov zemeljski namestnik izvajal vrhovno oblast nad vsemi s kristjani poseljenimi ozemlji in podpiral misijonarsko dejavnost med poganskimi ljudstvi. Prvenstvo univerzalne krščanske identitete se je od konca 8. stoletja zlasti očitno odražalo v frankovskih zakonikih oziroma kapitularjih in pismih učenjakov, kjer je namesto omemb posameznih etničnih skupin ali plemen naraščala raba besedne zveze »krščansko ljudstvo« (populus Christianus). Ni naključje, da so se papeži kot deklarativni nasledniki apostola Petra že pred Karlom Velikim politično povezovali z vse močnejšimi Franki, ki so svoj duhovni ugled ohranjali od konca 5. stoletja, ko so, za razliko od večine ostalih germanskih ljudstev, sprejeli krščanstvo v pravoverni in ne arijanski različici. Papeži so jim od sredine 8. stoletja vse pogosteje pripisovali vlogo verodostojnega zaveznika, ki naj bi pri obrambi »čistosti« nauka in vzdrževanju stabilne oblasti presegli geografsko bolj oddaljen in zaradi ikonoklastičnega spora notranje oslabljen Bizanc. Čeprav Rim ni spadal pod okrilje karolinške države, je veljal za simbolni prostor, s pomočjo katerega so se Karel in njegovi potomci razglašali za cesarje obnovljenega (zahodno)rimskega imperija. V tem pogledu je zanimiva predstava o Bizancu, ki ga Einhard ne umešča v sklop »rimskega sveta« (romanitas). Prebivalci vzhodnega naslednika rimskega imperija in prav tako samooklicanega varuha pravovernosti so v Življenju Karla Velikega imenovani Grki, njihovi vladarji pa označeni za konstantinopelske in ne rimske cesarje.
Povezanost med karolinško dinastijo in Cerkvijo se ni opirala zgolj na obnovo rimskega cesarstva, temveč tudi na ustaljeno krščansko interpretacijo o prehodu Stare v Novo zavezo. Od tod je nastalo razumevanje Karla Velikega kot novega kralja Davida, kjer so Franki dobili status »izvoljenega ljudstva«, ki mu je po božjem načrtu dano vzpostaviti krščanski imperij. Primerjava med Karlom in Davidom se je odražala v korespondenci s papeži, slavilnih formulacijah dvornih učenjakov in zakramentu vladarskega maziljenja, prilagojenem po starozaveznem judovskem obredu, pri katerem je bila meja med kraljem in velikim duhovnikom zabrisana. Pomemben vidik vladarjeve skrbi za dobrobit Cerkve podajajo navodila, ki so na podlagi revidiranih bibličnih in liturgičnih besedil predvidevala poenotenje liturgije po zgledu rimske liturgične prakse. Odprava različnih regionalnih liturgičnih obrazcev in navad je zahtevala izvajanje cerkvenega petja na »rimski« način. To je tako simbolno kakor tudi dejansko pomenilo združitev prizadevanja za poglobitev verskega znanja in izboljšavo znanja latinskega jezika z željo po enotnosti Cerkve, ki moli in poje enako. V molitvah za pravičnost in zdravje posvetnih oblastnikov je bila Karlova država imenovana »krščanski imperij« (Christianum imperium), cesar pa je bil opredeljen kot vladar kristjanov brez omembe svojega frankovskega oziroma germanskega izvora. Kakor naj bi bilo pravoverno krščanstvo in z njim novo (zahodno)rimsko cesarstvo le eno, tako je morala liturgija potrjevati predstavo o enotnosti med obema nosilcema krščanske družbe: med papežem in cesarjem.
Mogoče je sklepati, da se je prav skozi liturgijo razodevalo bistvo karolinške renesanse kot versko in politično selektivno vračanje h klasičnim rimskim jezikovnim in književnim zgledom. Smoter takšnega vračanja je bila postavitev intelektualnega temelja za utrjevanje pravovernosti zahodne Cerkve, zavezane poglobljenemu razumevanju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Prepisovanje starih besedil in sestavljanje novih je tvorilo del širšega projekta »popravljanja« (correctio) celotne karolinške družbe kot posledice delovanja Karla Velikega, ki je kot novi (zahodno)rimski cesar in zaščitnik Cerkve prevzel odgovornost za notranje povezovanje etnično raznolikega cesarstva na podlagi verske identitete in prepričanja o nadaljevanju rimske državniške tradicije. V tem duhu so takratni ustvarjalci latinske književnosti izoblikovali posebno predstavo o kontinuiteti rimskega sveta, četudi v geografski oddaljenosti od prvotnega sredozemskega Rima. Sredozemska razsežnost Karlovega imperija je tako odražala dvoumnost: težišče političnega, vojaškega in gospodarskega življenja je bilo postavljeno v geografsko severno polovico Evrope, medtem ko je njegov idejni in duhovni temelj izkazoval jasno privrženost kontinuiteti rimskega oz. romanskega sveta.