Obris otoka

II.

Intimno je notranje, ki ni sámo, je najkrajša razdalja, nujno razdalja, ne točka. Intimno lahko nastane s trudom ali pa se pojavi hipno, celo ne povsem ozaveščeno. Intimno zraste med tistimi, ki si velikokrat sedijo nasproti in si opazujejo obraze, utrne pa se tudi iz naključno prekrižanih tirnic. Intimno je občutek, da vedrimo v istem šotoru.

III.

Bil je neki drugi večer, drugi zagoreli otroci v morju in druga skupinica mladih staršev, topla, položna skalica, na kateri sem sedela, pa je bila ista. V morju se je igrala skupinica fantov, imeli so kanglico in vanjo so, po kar precej poskusih, ujeli ribico. Najprej so se sklanjali nadnjo, jo le opazovali, potem so ji v kanglico dali nekaj kamenčkov in iz dna natrgali malo morske trave. »Izbaci je van,« se je nazadnje posvetilo enemu. Ribo je ujel v dlaneh in jo položil na skalo, voda je odtekla, ribica se je zvijala, dečki še zmeraj okoli nje, naposled je eden izmed njih predlagal, da jo dajo nazaj v kanglico. Prvi je protestiral, »Pogledajmo, šta bude,« je rekel, a v resnici je seveda vedel, šta bude, zanimalo ga je, kako bo ribica umrla. Nazadnje so jo vrnili v kanglico in ribica je bila, vsaj zaenkrat, pomiloščena. Dečki so, povsem zatopljeni v ribo, razpravljali, kaj naj napravijo. Diskutanta sta bila pravzaprav le dva – tisti, ki je hotel videti, šta bude, in tisti, ki je predlagal pomilostitev. Ostali so nekoliko neodločeno mencali, a prvi deček je bil močnejši, prepričljivejši, krutost in retorika sta hitro združljiva. Ko sem se s stisnjenimi čeljusti poigravala s scenariji, kako poseči mednje, nekdo vendar mora rešiti ribico, se je skupinica staršev enoglasno odločila, da je čas za odhod. Matere so začele klicati otroke, velikih etičnih dilem dečkov, sklonjenih okoli kanglice, ni opazil nihče. Otroci so v naglici postali še bolj razburjeni in bilo je pravzaprav le vprašanje trenutka, kdaj bo mali vodja spet zajel ribico in jo spustil na kopno, da bo med njihovim odhodom potrzavala s pojenjajočo močjo. V tistem pa je drugi deček iznenada vzel kanglico in vsebino – kamenčke, natrgano morsko travo in ribico – spustil v morje. Hip, pa je izginila. Stekel je proti mami, ki ga je kot bikoborka čakala z razprostrto brisačo.

IV.

Ampak če je intimno notranje, kakšne so stene te notranjosti? So to hladne, bele stene prostorne meščanske sobe? So to tople, s kapilarami prepredene opne, ki se pod dotikom rahlo vbočijo? Je to gosto tkana mreža iz vej, pa nobene prave meje med zunaj in znotraj? Ali je notranje narejeno iz nevidne plasti, ki jo vidijo le tisti znotraj? Ima notranje vrata?

V.

Nad mojo skalico je majceno mesto pod borom, tam je veliko mravelj, a ne grizejo. Tam senca niti opoldne ne skopni in tam pod nizkimi vejami je v bistvu prav dobro mesto za branje. In točno tja se zavleče neka ženska. Zjutraj pride z veliko črtasto torbo in klobukom, se namesti in ostane do večera. Bere pogrošne romane in tu in tam stopi v morje, da se osveži, potem pa takoj nazaj. Nikoli ne plava. Preden zvečer gre, svojo podlogo razgrne čez iglice in jo pričvrsti s kamni. »Baba si je rezervirala plac,« rečem. Jezna sem, to je proti pravilom in na naši plaži tega nihče ne počne in sploh. Naslednji dan jo nekajkrat grdo pogledam, tja gor proti boru. »Čudakinja,« rečem pri večerji. Pa njeni kratki, štrleči, svetli lasje, pa brez zgornjega dela kopalk, se huduje terciarka v meni. »Nora babura.« Pa zmeraj, vsako leto, pride sama. »Zagotovo je lunatična,« rečem in v hipu pozabim, kako cenim ljudi, ki stvari počno sami. Kmalu začnem kovati načrt, kako ji bom pod tisto njeno podlogo nastavila pikro sporočilo, da tukaj rezervacije niso dovoljene. Izmišljujem si zmeraj hudobnejše in bolj grozeče fraze. Potem razmišljam, kako ji bom tisto njeno podlogo skrila v grmovje. Namesto tega se nekega dne, ko se do dvanajstih ne pojavi, sonce pa na moji skalici že pošteno žge, spravim gor, na njeno mesto. Podlogo ji umaknem malo stran in se zatopim v knjigo. Kmalu se zdrznem ob šumenju. S svojimi tihimi gibi leze gor. Avtomatično se moje telo skrči v umik. »Ti samo ostani ovdje, ništa mi ne smetaš,« reče in sede zraven mene. Razgrne svojo brisačo in doda: »Ima dovoljno prostora.« Nato se uleže na bok in odpre svoj ljubič.

VI.

Kaj se zgodi z intimnostjo, ko smo kruti? Ker kruti smo neredko, včasih opazimo, večkrat ne, sploh pa – vsakdo se mora utrditi, obrusiti, kdor ne pade, ta ni živel, ali kako že pravijo tisti, ki so se pobrali?

VII.

Pod mojo skalico je še ena, bližja je morju in dlje ob bora, ki s svojo senco hladi moje sedišče. Na tisto razbeljeno grem postati pred plavanjem, da se dodobra pregrejem in me morje s toliko večjim kontrastom osveži. Na spodnjo skalico hodim, dokler se nekega jutra tja ne ugnezdi par. On bere Pogodbo, ona bere mobitel. Sta zagorela kot pohane miške in še bolj bosta, sonce je neusmiljeno. In neusmiljena sta en z drugim. Ona ves čas začenja pogovore, on nič. Ona hodi v morje, lepo plava, zleze nazaj na njuno skalico, komentira, on reče »aha.« Ko ona molči, molči užaljeno. Tudi jaz berem Pogodbo, a to skrivam, bolj kot vse se nočem pogovarjati z nasršenimi pohanimi miškami, zato knjigo zmeraj, ko grem plavat, prekrijem z brisačo. Neko jutro pride ona na obalo sama. »Sploh me nikamor ne pelje,« jo slišim reči v telefon. Ko se vrnem iz morja, je on že na svojem mestu, ona plava. Pridem do svoje brisače. Sredi brisače, kot bi nalašč lovila poglede, počiva črno rdeča naslovnica moje knjige. Hitro jo obrnem in potisnem nekam nazaj. »In,« se obrne on, »kako se ti zdi?« vpraša in pokaže proti kriminalki. »Dobra, ne?«

VIII.

Zakaj se pari toliko prepirajo? Ali so njihove zveze vseeno intimne? Se v navzkrižjih počutijo povezani? So njihove skupne notranjosti prepletene s trnjem? Zakaj se tako težko razidejo? Zaradi boga ali strahu ali občutka, da je rušiti neznosno težko?

IX.

Bilo je nekega drugega leta, malo mlajša sem bila tedaj, s T. sva prišla na Vis in vsak dan sedela na skalici, bil je junij, šolske počitnice še niso nastopile, zato se je plaža le zlagoma začenjala polniti, veliko je bilo tišine in veselega pričakovanja. Lastnica velike apartmajske hiše se je s sinom preselila v vrtno uto, slišala sem jo kaditi, tam pred tisto uto je imela visok barski stolček. Dnevi so se hitro zvrstili, brala sva, se veliko kopala, T. je zeblo, ves čas sem mu težila, da naj plava z mano »just a bit further,« a on se je obrnil in se hitel pogret na kopno, skratka: lepi in preprosti dnevi. Zadnji večer sva slišala žensko in njenega sina, on je kričal, »u pizdu materinu« je govoril, in še »u pizdu materinu« je kričal, T. me je spraševal, kaj govori, pa nisem vedela, kako naj to prevedem, njegove besede so bile polne neprevedljive jeze. Nato se je zadaj za hišo prižgal motor in se je odpeljal, ona pa je šla ven na cigaret, sedela je na tistem visokem barskem stolčku in jokala. Bila sva čisto tiho, nisva želela, da bi vedela, da jo slišiva. Naslednje jutro sva lovila trajekt in se po strmih serpentinah spuščala proti Visu, ki s svojim velikim zalivskim ustjem, ladjicami, kot ovčicami raztresenimi po morju, in belim pristaniščem izgleda kot raj. Vse to je raj, otoki so kot nebesa, zmeraj, a najbolj poleti, ko so to topla in radodarna in razigrana nebesa, takšne misli sem kotalila po sebi in bilo mi je neizmerno žal, da se vračava domov. Ko sva se prerinila na rob palube in gledala, kako se peni morje, kako otok postaja nekaj, kar lahko s prstom izrišeš na obzorju in začneš pogrešati, je T. rekel: »It was nice, but I am looking forward to Vienna. One week of holidays is just enough.«

X.

S prostori pletemo povezave, ki so tako bistvene in večplastne kot vezi s starši. Prostori, ki jih poznamo, so prostori, ki jih pozna naše telo, so stanja naše kože, zrak in ozračje, so spomini, nekaj, kar bi radi zadržali, zato bi tisti, ki malikujemo spomine, ki pestujemo svoje otroštvo, radi predvsem obnavljali, kar že stoji, zadržali vsako drevo, pustili površine neravne, nagubane, nasprotovali novim cestam, se vračali, se vedno vračali na iste otoke, jih vsako poletje našli takšne, kot smo jih zapustili.

XI.

Nedaleč od moje skalice je zrasel bar. Za ta bar so posekali nekaj borovcev, zabetonirali ploščo, nanjo postavili nizke mizice in stole, zgradili grdo uto, iz katere venomer smrdi po zažganem olju, zraven so koši, okoli katerih se na iglice lepi kak žvečilni, kak ogorek, kakšna smetka, ki pade mimo, zadaj je velika reklama za vložke, ki se pretvarja, da je garderoba, in dixi, spredaj je reklama za pivo, ki se pretvarja, da je plastično stojalo za ponudbo, nikoli ne preberem, kaj piše, ko grem mimo, močno stiskam čeljusti. Večkrat si želim, da bi prišel velik val in vse odplaknil. To je precej kruta želja, a je vseeno moja. Včasih se skušam spomniti, kako je bilo pred barom, koliko dreves je stalo tukaj, kakšen je bil naklon do obale. Kadar grem tod mimo zadnja, ko plažo zapustijo še zadnji kopalci in lastnik zaklene svojo smrdljivo utico, vidim nekega starega gospoda, kako neslišno sedi na enem izmed stolov in gleda proti morju. Morda se on spominja, koliko borovcev je nekoč stalo tukaj.