Obscena gesta intime

Kaj se tu sploh dogaja? Intima kot interna fora

Interna fora – to zaznamovanje intime – nima pomena. Ne moremo se spraševati po njeni »simboliki«, zgolj po njeni funkciji. Njena funkcija je utrjevanje ekskluzivnosti, z drugimi besedami, je način utrjevanja intime. Soočenje z interno foro, ki ji ne pripadaš, poleg občutka nerazumevanja (Kaj je to? Kaj to sploh pomeni?) ponavadi izzove nasprotujoče si občutke, kot so na primer izločenost, fascinacija, nelagodje, posmeh, pomilovanje, zavist, ljubosumje …
Francoski filozof in psihoanalitik Roger Dadoun je pojem intima predlagal kot enega od možnih prevodov za težko ulovljivi Freudov pojem das Unheimliche; intima in tesnobna bližina sta bili njegovi prevodni rešitvi. In prav etimologija pojma unheimliche pomaga dodatno osvetliti intimo kot internost. Heimlich namreč pomeni dom, domače, na nek način tudi zasebno – unheimlich pa pomeni odprtje tega domačega ali zasebnega tujemu pogledu. Prav ta razdelitev locira das Unheimliche v trenutek, ko se je nekaj, kar je bilo stvar neke internosti/zasebnosti/intime, znašlo pred zunanjim pogledom. Pred nekim pogledom, skratka, ki ni vključen v pravila te intime in ki jih niti ne pozna, zato se mu lahko zazdijo bizarna, nerazumljiva, fascinantna, nelagodna … skratka unheimlich. Kar pa seveda ne pomeni, da se tak zunanji pogled ne more zgoditi tudi znotraj same intime: trenutek, ko se nekdo zave bizarnosti početja, ko »pade ven« iz rituala.
Primer takih bizarnih zasebnih praks smo lahko videli na letošnjem festivalu kratkega filma FeKK, ko se je predvajal kolaž kratkih youtube posnetkov, poznanih pod imenom Memory Hole, delo kultnega kalifornijskega kolektiva Everything Is Terrible!. Gre za domače posnetke, ki so jih ljudje že od konca osemdesetih pošiljali na America’s Funniest Home Videos, oddajo, ki ima pri televizijski hiši ABC v času najelitnejših terminov najdaljši staž med nenovičarskimi programi – le da so bili posnetki, ki so se znašli v Memory Hole, preveč odpuljeni, temačni, kontroverzni, bizarni, blazni, infantilni, pa tudi srh zbujajoči in misteriozni, da bi jih uredniki pripustili v oddajo, zato so obležali v arhivih. Kratki videi, znani pod imenom Memory Hole, so nastali prav iz te »cenzurirane« ali zavržene vsebine. Recimo, žena »priklopi« moža v elektriko, ta pa začne opravljati vlogo sesalca in liže preprogo; dve postavi, ena odrasla in ena otroška, sta odeti v bele kombinezone, z glavama pa sta povezani z nekakšnim tulcem, ki spominja na ogromen slonji rilec, ki vsakemu popolnoma prekriva obraz, ob tem pa divje poplesujeta. Občutki bizarnosti, skoraj alienskosti teh posnetkov izhajajo predvsem iz občutka, da smo se znašli v nekem zasebnem ritualu, ki mu sicer ne bi mogli biti priča, da smo se znašli v kleti neke interne fore, ki se nam zdi tako čudaška, da nas lahko popolnoma prevzame, a se nam njen (neobstoječi) pomen vztrajno izmika. Preostane nam le še golo čudenje: kaj se tu pravzaprav dogaja?
Memory Hole nikoli ni postal zares viralen; v intervjuju z enim od ustanovnih članov na portalu Vice ta celo priznava, da jih podpredsednik video oddelka Buzzfeeda sploh ne razume, še več: ocenjuje, da delajo vse, da njihovi videi ne bi postali viralni. Morda je problem tega, da se Memory Hole ne trži oz. ne »prodaja« dobro ravno to, da vsebuje nekaj preveč travmatičnega, obscenega, norega … da prek razkazovanja teh ritualov razpira intimo v njenem unheimlich trenutku. Četudi bi bili posnetki lažni – kar pomeni: četudi so ljudje, ki so se posneli in poslali video na ABC, ta bizarni ritual inscenirali in ga v svojem vsakodnevnem življenju ne prakticirajo – je vtis rituala obscene zasebnosti pristen. Pristen je vtis, da smo kot zunanji opazovalci priče neki intimi, a da nam ta intima ostaja tuja, ker ne moremo povsem razumeti njenih pravil, njenega jezika.
Napetost, ki nastaja v poskusu razumevanja intime kot obscene geste, je, grobo rečeno, neskladje med interno foro kot bitjo ali reprezentacijo. Ali namreč interna fora/ritual deluje zgolj kot reprezentacija neke že obstoječe intimnosti in je gesta, s katero pripadniki določene grupe le utrjujejo neko obstoječe razmerje, ali pa je članstvo v interni fori in posledično intimi oz. grupi odvisno le od participacije v izvajanju rituala: če ga z nerazumevanjem opazuješ, si zunaj, če se ga udeležiš, si znotraj.
V starih dobrih gimnazijskih časih smo imeli s prijatelji foro, da se medsebojno prikrademo za hrbet, drugemu damo marelo med noge in jo potegnemo ter ga tako povlečemo za jajca. Fora je markirala naš krog. Nihče od ostalih sošolcev se ji ni zares pridružil – morda smo koga kdaj hoteli vključiti, a ni sprejel igre, ni »poštekal« fore kot participacije v skupnem ritualu, ki je ravno z »razumevanjem« fore (oz. tega, da ni nobene fore) utrjevala našo vez. Kako močno je bila ta obešenjaška fora povezana z občutkom pripadnosti nekemu krogu, kaže močan občutek nelagodja, če bi recimo doživel, da bi to na meni izvedel nekdo, ki ga ne poznam ali ki ni del skupine, ali pa če bi sam to naredil nekemu neznancu. Naša interna fora je šla morda ravno v nasprotno smer: ni vključevala novih članov, ampak je znotraj naše skupine ustvarila krog tistih, ki smo se bili to igro pripravljeni »igrati« in jo izvajati – eden od prijateljev se je včasih od nje distanciral. Skupina torej po eni strani ustvarja ločnico z nepripadniki skupine, po drugi strani pa ustvarja razmerja tudi znotraj skupine glede na to, koliko ritualov, v katerih niso udeleženi vsi, je v njej prisotnih. Iz tega bi logično izhajalo, da je pripadnost določeni skupini in veljava v njej povezana s prisotnostjo v čim več njenih ritualih, ki ustvarjajo intimno vez.
Kot trdi James E. Robson v študiji Humour, Obscenity and Aristophanes, gre pri obscenosti za posameznikovo potrditev članstva v skupini, za njegovo iniciacijo v skupino. Pri tem je posameznik očitno pripravljen tolerirati reference na zasebno. Bahtin poudarja obscenost kot slečeno vljudnost, ki je vpisana v družbeno pogodbo. Ko recimo govori o obsceni debati, poudari vpeljavo telesnosti (posameznik ne le kot duh, ki misli in izjavlja, ampak kot pulzirajoče meso), ki jo udeleženci popolnoma priznajo: švicanje, prdenje, sranje, scanje, kozlanje, fukanje. Potencial rabe obscenega jezika, ki ga zaznamuje tabu in ki se nanaša prav na telesne funkcije, ki jih ne moremo zares nadzorovati, pa je prav povezava udeležencev v skupino – v intimno skupnost ali v skupnost, ki si deli intimo, ki jo ustvari obscenost ali ritual.

Kdo tu uživa?

Interne fore lahko torej bodisi sploh ne razumemo bodisi smo v njej in jo izvajamo, izvajanje tega nesmiselnega rituala pa deluje kot kohezivno sredstvo, ki povezuje udeležence. Morda obsceni ritual res nima nekega simbolnega pomena, a vendar – je res povsem brez smisla? Če bi bilo res tako, bi bil veliko manj travmatičen, manj »škodljiv«, manj podvržen zavrnitvi, zgražanju, čudenju, cenzuri. Ne gre torej le za to, da si neka grupa ustvari nek arbitraren znak ali jezik, s katerim si izkazujejo pripadnost. Gre tudi za to, da je ta ritual izraz določenega užitka. Četudi se torej nek ritual dogaja zgolj na ravni izjavljanja, pa se ravno v učinkih izjavljanja razkriva telesnost tega rituala. Gre predvsem za to, da tako telesne funkcije kot artikulacijo teh telesnih funkcij zaznamuje določen užitek.
Intimo lahko v kontekstu obscene interne fore torej razumemo kot prisotnost telesnosti, nad katero nimamo zares nadzora, kot neko hardcore jedro, čigar delovanje lahko zgolj sprejmemo. Meje med znotraj in zunaj se tu zabrišejo, kar je npr. Lacan ponazoril s pojmom ekstimnega: v našem jedru, v najgloblji notranjosti, je nekaj tujega, nekaj povsem zunanjega, kar deluje mimo naše volje. Nič čudnega, da je ilustracija njegovega pojma Realno tolikokrat zaznamovana kot idiotsko, nesmiselno, pulzirajoče meso. Če je nekoga v takšnem ritualu sram, potem se sramuje svojih telesnih funkcij, sebe kot telesa, ki deluje onkraj njegove/njene volje. Udeleženci obscene debate ali obscenega rituala torej priznajo svojo telesnost kot nekaj, kar deluje mimo njihove volje in ravno v tem sprejemanju – ne borbi proti telesnosti, ki bi jo želeli obrzdati, kultivirati – najdejo užitek.
Ko omenimo užitek, je ta lahko v prvi asociaciji najpogosteje vezan na spolne prakse, a ni niti približno vezan izključno na njih. (Obsceni) rituali niso nujno spolni, da bi producirali užitek. Lahko so takšna ali drugačna verbalna ali neverbalna dejanja oz. igre, ki jih zaznamuje telesnost ali telesna reakcija. Lahko so butaste fore, ki seveda postanejo butaste v unheimlich trenutku intime – ko se znajdejo na odprtem, javnem prostoru. Ko jih dvojica/skupnost poskusi uprizoriti pred drugimi ali ko drugi dobi vpogled v njih, ko jih skratka odkrije zunanji pogled, ki nujno vnese vprašanje: kaj za vraga se tu dogaja? Šele ta pogled prinese vprašanje po njihovem smislu in posledično opazko butastosti.
Ravno v tem trenutku lahko vidimo, kaj manjka reprezentacijam ali poskusom ustvarjanja intime, ki se želijo očistiti teh obscenih ritualov in se predstaviti kot domačijska, prijazna intima. Prijetne fotke parov ali prijateljev na družbenih omrežjih se na nenavaden način bližajo insceniranosti fotografij s polic shutterstocka in ostalih platform s kupljivim fotografskim materialom. Očiščene so vsake obscene dimenzije, ki lahko butne v nas s posnetkov Memory Hole, v katerih je kolektiv Everything Is Terrible! uporabil material, ki ga je ABC zavrgel v procesu udomačevanja intime v prijetnost, simpatičnost, nerodnost, podloženo z zabavnim komentarjem in piflarsko-klovnovsko glasbo. Prav v tem procesu čiščenja intime njene obscene dimenzije in ustvarjanja »prijetnega« občutka domačnosti pa se pravzaprav izgubi intima sama, ostane pa nam zgolj lažna gesta.