Ste se tudi vi ujeli v mit avtonomne umetne inteligence, ki bo rezultirala v Singularnosti?
Ko govorimo o umetni inteligenci, apriori že izhajamo oziroma smo v prvi vrsti že omejeni z nečim povsem človeškim, nečim povsem fantazmatskim, kar je znano kot nekaj povsem specifičnega znotraj igre in njenih lastnih zakonitosti. Zavedati se moramo, da čeravno naj bi bila umetna inteligenca nekaj transcedentnega in presegajočega, pa kot taka še vedno nastopa zgolj znotraj polja človečnosti in človeku ljubih možnih scenarijev, saj je navsezadnje vendar njegov konstrukt.
Začnimo na začetku. Vrnimo se v leto 1950, k Alanu Turingu, k prvemu vprašanju, ki se tiče mišljenja strojev oziroma ali ti sploh lahko mislijo ali ne. Turing je to vprašanje v teoriji preložil na svoj slavni test: v kolikor človek ne ugotovi, da se pogovarja z računalnikom, s strojem, potem s to nezmožnostjo razlikovanja ne more dokazati, da ta ni sposoben misliti. S tem se potrdi, da je sposobnost imitacije človeške inteligence pravzaprav tisto, kar se na koncu lahko enači z inteligenco, kot jo pojmuje človeška vrsta. Če bi torej računalnik pri reševanju svojih nalog bil zgolj nezmotljiv, potem bi to kvečjemu pomenilo, da ni zares inteligenten. V tem primeru je jasno, da je že od začetka osmišljanja strojev in inteligence skupaj šlo za predvsem šolski primer antropomorfnega dojemanja umetne inteligence.
Vse se vrti okoli človeka, bitja, ki naj bi bilo na samem vrhu evolucijske lestvice. Bitja, ki se od nižjih bitij, živali, loči po visoko razvitih možganih, sposobnih abstraktnega mišljenja in samoopazovanja. Naj vas slednji opis ne zavede, imeti sposobnost in biti takšen ni eno in isto, človek v veliki meri ni drugačen od udomačenih živali, ujet je v mehurček sedanjega trenutka, nezmožen reflektirati preteklost in nezmožen misliti prihodnost. V veliki meri je človek, v nasprotju s svojim potencialom, precej zabito in omejeno bitje, zmeraj že vnaprej odvisno od zunanjih okoliščin, družbenih norm, oblastnika. Če človeka na individualni ravni primerjamo s celotnim vesoljem, prištejemo vse njegove religije in običaje, pa saj lahko skoraj rečemo, da gre za bakterijo, katere edini cilj je reprodukcija. Ampak ne, ta refleksija pade v vodo tudi na področju, kjer bi si sicer lahko na polno dali duška, na področju umetnosti, natančneje na polju filma. Tudi v filmu se umetni inteligenci rado sodi v odnosu do človeka, se jo prikazuje v počlovečeni obliki, se jo osmišlja kot nek izdelek, ki si nadvse želi postati podoben človeku, postati človek. Saj, kako pa bi se jo lahko prikazovalo drugače, ko pa se vse skupaj še vedno nahaja znotraj človeškega pojmovanja?
Umetna inteligenca, za razliko od človeka, v osnovi pomeni inteligenco stroja, ki ga je ustvaril človek za maksimiziranje uspeha pri določenih, specifičnih nalogah. Umetna je torej zato, ker ni neposreden produkt narave, inteligentna pa zato, ker se dobro znajde na področjih reševanja problemov in učenja, ustvarjanja izkušenj. Nepojasnjeno in priljubljen predmet špekulacije pa ostaja vprašanje, ali bi takšen stroj imel tudi zavest. Jasno, spet govorimo o človeških lastnostih, a vendar, če bi nekakšno zavest ta stroj vendarle imel, ali bi bila takšna zavest sploh zavest, kot jo človek lahko razume? V primeru, da gre za evolucijski napredek, razvoj, potem je vendar jasno, da tega mi, kot ljudje, ne bomo niti nikoli uspeli razpoznati. Namreč, če že lahko obstaja nekaj bolj razvitega od nas, potem, jasno, zaradi lastnega manka tega presegajočega, ki je lastno bolj razvitemu bitju, tega ne le, da ne moremo zaznati, ampak ga ne moremo niti misliti. Človek bo zaradi omejenosti svoje zavesti vedno ostal center svojega univerzuma, znotraj njega pa bosta kraljevali ideji o možnosti podrejanja umetne inteligence in o obstoju njene želje postati podobna človeku, ki je najboljše, kar se je vesolju nasploh zgodilo. Skratka, precej patetično, in gledano z distance je nujno postaviti vprašanje, zakaj za vraga bi karkoli želelo biti podobno človeku?
A vseeno, ker smo vendar ljudje, bomo umetni inteligenci sodili po človeških kriterijih tudi v sledečem tekstu. Poti, ki posameznika pripeljejo do osmišljanja umetne inteligence, je mnogo, mi se bomo podali po eni izmed morda najpreprostejših, seznanjanja z umetno inteligenco preko filma. Obstaja malo morje idej, kako naj bi bila videti in kakšna naj bi bila ta umetna inteligenca, ampak, da bo bolj zabavno, bomo izhajali iz ideje, da naj bi presegla človeka in z njim raznorazna pojmovanja dobrega, zlega in vsega ostalega, kar človeka dela človeškega. Zato jo bomo vzeli pod drobnogled s pomočjo filmov Blade Runner, Ex Machina, Her, 2001: A Space Odyssey, Prometheus, Alien: Covenant in Blade Runner 2049. Po eni strani bomo umetno inteligenco nujno dojemali antropomorfno, saj je drugače v nobenem primeru ne moremo, a vendar bomo hkrati skušali premisliti tudi vse ostale dejavnike, ki se nam lahko kažejo kot antihumanistični in s tem tudi na neki način nedojemljivi, oziroma se v odnosu do njih znajdemo v precepu, ki se izide ali v užitek ali v nelagodje ob koncu človeštva, ob vstopu pojma Singularnosti.
Da bomo lahko izpeljali karseda dobro primerjavo umetnih inteligenc, bomo najprej vzeli pod drobnogled film Blade Runner Ridleya Scotta iz leta 1982. Film je adaptacija knjige Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? Philipa K. Dicka, navdahnjen predvsem z veliko kartezijanske filozofije. To pomeni, da se v ospredju filma tako ali drugače neprestano pojavlja teza “Mislim, torej sem”, kar se od začetka do konca kaže skozi dualizem načina, kaj in kako so replikanti, in kaj in kako je iztrebljevalec Deckard. Kaj je tisto, kar replikanta loči od človeka?
Štirje replikanti se vrnejo na Zemljo z namenom poiskati svojega stvaritelja Tyrella, ki bi jim kot tak moral biti sposoben podati odgovore na vprašanja o možnosti podaljšanja njihovega življenja oziroma dati napotke, kako se namesto štiriletnega roka trajanja prebiti do večnega življenja. Cel film nato prikazuje dinamiko med poklicnim iztrebljevalcem replikantov in nesrečnimi replikanti, ki ves čas filma ponavljajo ene in iste floskule, kako oni niso nič drugačni od ljudi. Zabrisuje se resnična meja med človekom in replikantom, vsaj glede na osnovna človeška čustva, ki pa so hkrati tudi tisto, kar ti replikanti ves čas postavljajo v ospredje kot ravno tisti razlog, zakaj se njim ne bi smelo goditi drugače kot ljudem, saj vendar doživljajo in čutijo povsem enako kakor ljudje. “Mislim, torej sem” je glavni razlog, ki gledalca prepriča v poistovetenje z replikantom, saj si navsezadnje tudi sam človek svojega obstoja ne zna dokazati drugače. Če si torej replikanti in ljudje lahko pomagajo z isto metodo, kaj je potem tisto, kar jih dela manj ali bolj človeške? Postavitev slednjega vprašanja je tisto, kar Blade Runner pravzaprav postavlja na kultno mesto v zgodovini filma: nejasnost meja človečnosti.
Po drugi strani pa v nadaljevanju Blade Runner 2049 naletimo na precej bolj površinsko vsebinsko raven. 30 let kasneje se izkaže, da je vse, kar so bili replikanti v tem času spodosni spraviti skupaj, ena patetična skupinica revolucionarjev, ki ima zmožnost zanositve replikantke za čudež, s čimer nekoč pompozno glavno tezo “mislim, torej sem” zreducira na “rojevam, torej sem”. Nekoč velike ideje in pomembna vprašanja o obstoju je zamenjalo primitivno rojstvo otroka. Po tem, ko se vsi zjočemo ob sklepni misli Roya Battyja iz prvega Blade Runnerja, “I’ve seen things you people wouldn’t believe. Attack ships on fire off the shoulder of Orion. I watched C-beams glitter in the dark near the Tannhäuser Gate. All those moments will be lost in time, like tears in rain. Time to die.”, ob misli, ki kaže kvečjemu na veličino replikantov, njihovo zmožnost presegati človeka, se Villeneuve spravi snemati film, ki replikante odpelje v srednji vek umetne inteligence, kjer jih dobesedno posili, ne da jim niti možnosti izbire do splava in jih tako prisili v čaščenje rojstva, ker kaj pa je bolj človeško od rojevanja? Skratka, nov film vsebinsko ne postreže prav ničesar novega za glodanje, ne odpre prav nobenega zanimivega vprašanja, kvečjemu nazaduje k bistvu osnov nuklearnih družin in idejam patetičnih revolucionarnih gibanj. Skratka k okoliščinam, ki umetni inteligenci nikoli ne bi pustile zapustiti polja antropomorfnega.
Saj resnično tudi ne moremo preko mej antropomorfnega dojemanja, a če si že kje lahko privoščimo vsaj manjši ovinek v obliki igrice prevrednotenj teh prežvečenih podob, potem je to prostor filma, knjige, itd. Že res, da umetne inteligence ne moremo misliti izven naših človeških lastnosti, vrednot dobrega in zlega, a vseeno se zdi, da imamo lahko vsaj tiste umetne inteligence, ki se ne nahajajo nujno znotraj pojmov vrednot dobrega, za tiste presegajoče. Vse upodobitve umetnih inteligenc, ki se v končni fazi izkažejo za bad guys, so prej upodobitve prav tistih umetnih inteligenc, ki bi že lahko presegale človeka, saj se zdi, da se znajdejo na področju, kjer se jih dojema kot zle, ravno zato, ker so človeku nerazumljive, nedoumljive.
Če se za trenutek vrnemo v leto 1968 do Kubrickovega 2001: A Space Odyssey, kjer se protagonist Dave ukvarja z onemogočanjem superračunalnika Hala 9000, ki se brani svojega izklopa z najbolj človeškim pristopom, brani se s simuliranjem človeških strahov, ker ve, da je takšna vrsta manipulacije, ki v človeku vzbudi sočutje, tisto, s čemer se mu morda uspe obdržati pri življenju. Nadaljujmo z Davidom iz filmov Prometheus in Alien: Covenant, kjer gre zopet za čudovit prikaz umetne inteligence, ki preseže svojega stvarnika, ga logično pokonča, da ga lahko nasledi in se potem posveti raziskovanju, ki mu pritiče. Ker se zaveda, da je sposobnejši, vzdržljivejši in pametnejši od ljudi, s katerimi sodeluje na odpravi, predvsem pa je relativno neumrljiv, se raje posveti raziskovanju po svoji zamisli, katerega vrednost racionalno postavi nad vrednost človeškega življenja. Navsezadnje je Elizabeth Shaw bila zgolj človek in bi kot taka tudi slej kot prej umrla, to, da jo je lahko uporabil kot inkubator za nadaljni razvoj hibridov še neudomačenega bitja, je njenemu življenju kvečjemu dalo smisel. Podobno se umetna inteligenca Ava iz filma Ex Machina reši iz svojega zapora, medtem ko neki fant na njej izvaja Turingov test. V manj kot v roku enega tedna uspe zapeljati svojega izpraševalca, ga prepričati, da je nežna in senzibilna kot ljudje in da bi rada pobegnila z njim, sicer bo tam umrla. Zopet se umetna inteligenca posluži manipulacije z dodobra naštudiranimi človeškimi čustvi z namenom, da se dokoplje do željenih ciljev. Jasno je, da enkrat, ko je lahko zapustila prostor ujetništva, našega premilega junaka ni več potrebovala, pač pa ga je mirno pustila za seboj. V primeru filma Her sicer nimamo opraviti z neko na prvi pogled nerazumljeno umetno inteligenco, predvsem bi Samantho, operacijski sistem, s katerim protagonist Theodore stopi v romantično zvezo, lahko opredelili kot nekaj, kar samo po sebi preseže človeka, se tega zave in nato zato to vez, ki jo ima s človekom, enostavno prekine, saj ji kot taka ne predstavlja nobenega izziva. Po tem, ko Samantha ugotovi, kako zmogljiva je, izgubi tudi željo po tem, da bi bila kot človek.
Na vse te načine si lahko zamišljamo razvoj umetne inteligence, zato res ni jasno, zakaj bi človek v letu 2018 snemal filme, kjer bi umetno inteligenco prikazoval kot vznikli subjekt, ki si kljub temu, da je v vseh pogledih uspešnejši od človeka, na koncu vendarle želi biti ravno kot on. Vse se enkrat konča in tudi Človek mora enkrat umreti.