Od ikon k večnosti

A ker pravoslavje tako skozi zgodovino kakor tudi v sedanjosti vendarle tvori največji delež vzhodnega krščanstva in ker se je znotraj njegovega večstoletnega izročila, ki se je posredovalo pretežno v grškem in cerkvenoslovanskem jeziku, o ikonah izoblikovala najbolj pretanjena teološka misel, je svete podobe vendarle primerno obravnavati s pravoslavnega vidika.

Ustvarjanje in čaščenje svetih podob

Čeprav gre na prvi pogled zgolj za slike, ustvarjene na leseni podlagi, so ikone v skladu s pravoslavnim izročilom po svojem bistvu neločljiva sestavina liturgičnega življenja, od koder kažejo na duhovno resničnost skupnosti Cerkve in predstavljajo okno v večnost, ki predvideva oseben odnos med verniki ter Kristusom, njegovo materjo Marijo (Bogorodico), angeli in svetniki. Ker moč ikon izhaja iz predpostavke o duhovni podobnosti s prikazovanimi svetimi osebami ali dogodki, njihovo umetniško dokončanje in začetek njihovega čaščenja praviloma spremlja duhovnikova posvetilna molitev, po kateri ikona postane teofanična, tj. oznanjevalka božje slave in posledično morebitna nosilka čudežnega delovanja ali ozdravljanja. Ko posamezen vernik časti ikono, kar se na zunaj običajno odraža z znamenjem križa, poljubom in priklonom, je ne časti v njeni neposredni snovni razsežnosti, temveč se duhovno povezuje s Kristusom in svetimi osebami, ki so v ikoni skrivnostno navzoči, s čimer prejema milosti Svetega Duha za svoje zemeljsko in večno življenje. Ikone imajo svoj poseben prostor na ikonostasu, tj. steni ali pregradi, ki simbolno označuje prehod med nebesi in zemljo, med večnim in časnim; v praktičnem pogledu pa ikonostas cerkveno ladjo ločuje od prezbiterija, v katerega imajo vstop le duhovniki. Od tod postane razumljivo, da pravoslavno krščanstvo ne more obstajati brez ikon, enega izmed njegovih duhovnih temeljev in obenem najznačilnejših zunanjih obeležij.

Simbolna nasičenost ikon

Prikazovanje svetih oseb ali dogodkov se na ikonah ne poraja toliko iz pojasnjevanja verskih resnic v podobah ali prispodobah, kakor velja za večino tradicionalne zahodnokrščanske sakralne umetnosti kot svojstvene oblike Svetega pisma za uboge ali nepismene (lat. Biblia pauperum). Skozi ikone se namreč razodeva predvsem skrivnost sama, s čimer je omogočano vstopanje večnega v časno, neminljivega v minljivo, ki ob uporabi snovnih podob in omejitev dodatno podpira pravoslavno razumevanje liturgije, kjer je ključno spuščanje »nebes na zemljo« in posledično poudarjanje vsemogočne pobude Boga, ki se s svojimi darovi, onkraj omejitev naravnega stvarstva, sklanja k zmotljivemu in umrljivemu človeku. Ikone so na tej podlagi nekakšna božja beseda v slikah, ki na svoj način »pišejo« o božjih delih, in simbol razodevanja božje ljubezni, prostorje srečanja dveh svetov, božjega in človeškega – sveta podoba je torej okno, odprto v večnost. Od tod jih je po svojem pomenu znotraj liturgičnega in siceršnjega življenja Cerkve mogoče posredno primerjati s sedmero zakramenti kot vidnimi znamenji delovanja nevidnega Boga, vendar velja obenem opozoriti na dejstvo, da ikone zakramentov ne nadomeščajo, temveč nanje kažejo in jim s tem dajejo še večjo težo.

Čeprav je ustvarjanje in čaščenje ikon v vzhodnokrščanskem svetu izpričano že vsaj od 5. stoletja, njihovo vrednotenje ni bilo ves čas enako. Na prehodu iz antike v srednji vek je postajalo vse opaznejše obujanje starozaveznih svaril pred malikovanjem podob in predmetov. To je bila posledica dejanskih primerov napačno razumljene pobožnosti do ikon. Svarilom se je pridruževalo tudi duhovno osmišljanje naglega prodiranja islama v Sredozemlje, za katerega je v duhu popolnega monoteizma značilna izrecna prepoved upodabljanja svetih stvarnosti; številni kristjani so to razumevali kot božjo kazen zaradi »malikovanja« podob. Božji srd naj bi bil po tej predstavi usmerjen prav proti čaščenju ikon. V 8. in 9. stoletju se je v Bizantinskem cesarstvu tako uveljavilo gibanje ikonoklazma, ki je  vodilo k uničevanju svetih podob in pogosto krvavemu preganjanju zagovornikov njihovega čaščenja, t. i. ikonodulov. Ikonoklazem je spodbujala politična oblast ob vsaj tihem pristanku glavnine škofijske duhovščine, ne pa tudi meništva.

K dokončni potrditvi legitimnosti čaščenja ikon leta 842, ki jo odtlej pravoslavni liturgični cikel obeležuje s praznikom »zmage pravovernosti«, je odločilno prispevala misel Janeza Damaščana (676–749), meniškega filozofa in teologa ter enega najbolj cenjenih vzhodnih cerkvenih učiteljev. Janez Damaščan poudarja, da neposredna in stalna podoba nevidnega troedinega Boga ne obstaja in je zato ni mogoče ustvariti, obenem pa naj bi Oče v skladu s svojo voljo posredno »naslikal« svoj portret v osebi Jezusa Kristusa in vsakem človeku, ki je na podlagi judovskega in krščanskega izročila ustvarjen po »božji podobi«. Na tak način se sveto in večno razodeva skozi snovno in minljivo ter tako odpira pot Bogu, ki se spušča v človeško zgodovino, od koder pa izhaja, da je snovno prepustno ali prosojno za božje delovanje. Janezovo razumevanje ikon se opira na uveljavljeno dogmo o učlovečenju Jezusa Kristusa, ki je podoba Boga, »pravi Bog in pravi človek«. Ker je nevidni Bog v osebi Jezusa Kristusa živel v določenem zgodovinskem obdobju in se posledično naredil vidnega ljudem, so lahko tudi ikone sredstvo razodevanja Boga. Kakor je po veri v Jezusa iz Nazareta v njem mogoče prepoznati božjega Sina in drugo osebo Svete Trojice, tako se tudi ikone človeku razkrivajo po njegovi veri v božjo bližino, ki deluje skozi snovne in zgodovinske stvarnosti.

Simbolna moč ikon je neločljivo oprta na vero Cerkve, tj. skupnosti verujočih kot Kristusovega »skrivnostnega telesa« na zemlji. Cerkev je duhovno in organizacijsko telo, iz katerega se ikone porajajo in v okviru cerkvene zavesti so ikone prostor srečevanja med Bogom in človekom. Božja beseda, tudi tista upodobljena v slikah, tj. ikonah, se razodeva znotraj odnosa z Bogom – le takrat je lahko resnična Beseda delujočega Boga, namenjena Cerkvi in vsakemu njenemu verniku, ki raste iz večstoletnih izkušenj svojih predhodnikov. Od tod izhaja, da je neka konkretna ikona resda individualno delo njenega ustvarjalca (ikonografa), a ga hkrati presega in v resnici pripada celotni Cerkvi, saj se v ikoni zbirajo in posredujejo smernice dolgih stoletij cerkvenega izročila, njene teologije, liturgije, estetskega kanona in navsezadnje ikonografove osebne molitve ter askeze, ki so prav tako vpete v življenje Cerkve. Na tak način ikona razodeva skrivnost povezanosti med posamezno osebo in skupnostjo, s čimer oseba postaja oseba v polnem pomenu tega izraza ravno v skupnosti, po njej in zanjo. Ko ikonograf dokonča ikono, je ta blagoslovljena in sprejeta v Cerkev, da postane dostopna čaščenju vernikov. Ena od posledic predstavljene miselnosti je odsotnost avtorskih podpisov pod ikonami, kar kaže na zavest, da je ikonograf zgolj orodje v rokah Svetega Duha – kolikor manj si želi, da bi se podpisal kot avtor, toliko bolj je njegova ikona cerkvena.

Božja perspektiva

Simbolizem, ki ga oblikujejo ikonografi z umetniškimi postopki, denimo z barvami, svetlobo, perspektivo in kompozicijo, je usmerjen k temu, da ikone ne pritegujejo pozornosti nase, temveč njenega opazovalca dvigajo k Bogu. V tem pogledu se estetsko in teološko bistvo ikon osredotoča na božji pogled ali perspektivo, ki se ozira k človeštvu in njegovi zgodovini. Človeška stvarnost se tako s pomočjo ikon preobraža v stvarnost, prežeto z božjim duhom in delovanjem, kar vodi v skladnost med človeškim in božjim ter omogoča umestitev v vse zaobjemajočo božjo ljubezen. Na tak način ikone različne dogodke, ki so si lahko z empirično časovnega vidika daleč narazen, združujejo v eno in razdrobljenosti spreminjajo v edinost. To je razlog, da se linije gledalčeve perspektive ne stekajo za ikono, kakor je običajno za realistične upodobitve v zahodnem kulturnem okolju, temveč pred njo. Smernice izhajajo iz ikone in se gibljejo v smer proti gledalcu, kar pomeni, da ga iz gledalca spreminjajo v gledanega – ni več gledalec, ki gleda ikono, pač pa je ikona, ki gleda njega; ni več človek, ki išče Boga, pač pa je Bog, ki išče človeka, da bi se z njim srečal. V teološkem smislu tako velja, da je Bog prvi, ki se zavzame za človeka, zato vselej obstaja upanje, da je pot do srečanja še odprta, saj je Kristus vzel nase vso grešnost sveta in njegovo obličje, ki je na veliki petek povsem izmaličeno, označuje upanje v božjo prisotnost znotraj izmaličenosti zgodovine. Na tej podlagi je celo na ikoni, ki prikazuje križanje, mogoče najti skladnost, upanje in obrnjeno perspektivo. Sredstvo obrnjene perspektive usmerja svoje silnice k tistemu, ki stoji pred ikono in je po njej nagovorjen, če le odpre svoje srce v moči vere in molitve. Na takšni duhovni poti ne gre toliko za to, da bi človek v svoji zgodovini iskal in najdeval sledove božjega, temveč predvsem za to, da prepoznava svoje mesto v božji zgodovini, kar vodi k zavedanju, da je vernik sicer vpet v empirično časovnost, vendar je obenem objet od presežnega, večnega. Gre torej za prepoznavanje lastnega življenja v obnebju božjega stvarjenja in odrešenja, še posebej znotraj velikonočne skrivnosti.

Temeljna vzhodnokrščanska upodobitev vstajenja od mrtvih (gr. anástasis) in posledično velikonočne skrivnosti je ikona Kristusovega spusta v predpekel (gr. hádes; hebr. šeol). Tu gre za prikaz središčnega dogodka odrešenja in smisla velike noči, tj. zmage nad grehom in smrtjo, ko se Kristus kot novi Adam, ki človeku odpira pot k večnemu življenju, sklanja k staremu Adamu, ki je človeštvu po izvirnem grehu prinesel smrt, in ga obenem v dvigajočem se gibanju poteguje kvišku iz teme groba k svetlobi vstajenja. V tem primeru vstajata oba, saj stari Adam vstaja po in v novem Adamu, novi pa groba ne zapušča brez starega, saj je smrt starega premagal s svojo smrtjo. Oba Adama druži prvenstvo, kjer je eden začetnik greha in smrti, drugi pa milosti in življenja, vendar se razlikujeta po tem, da nista na isti ravni, saj vstajenje, ki ga prinaša Kristus, ne pomeni zgolj vzpostavitve stanja pred grehom, temveč tudi novo stvarjenje ali preoblikovanje. Veličina božje dobrote ni toliko v tem, da vztraja v svoji ljubezni do nezvestega človeštva, temveč še bolj v uporabi človekovega greha za vzpostavitev novega življenja, ki je boljše od prejšnjega.

Vse to najbolj tipološko odraža poznosrednjeveška ruska ikona z motivom spusta v predpekel, ki jo večina umetnostnih zgodovinarjev umešča v Novgorod prve polovice 16. stoletja. Ozadje te ikone, kakor tudi večine pravoslavnih ikon, je prekrito z zlato barvo, ki ponazarja božjo vseprisotnost v stvarstvu in človeški zgodovini. Gornji del ikone kot znamenje bridkosti življenja zavzemajo skalnate gore, ki se spuščajo v ogromno brezno, v katerem trpi padlo človeštvo s starim Adamom. V središču ikone je Kristus v svetlečem oblačilu – Kristusova bela oblačila označujejo njegovo božjo naravo in pričujejo o luči odrešenja, ki razsvetljuje temo zla. Kristus v levi roki drži križ kot znamenje prostovoljnega žrtvovanja v roke grešnikov, s čimer pričuje o ljubezni do konca in jemanju grehov sveta nase. Z desno roko Kristus drži zapestje starega Adama, kjer se prepozna oživljen utrip srca, in po njem celotnega padlega človeštva, ki ga dviga iz objema smrti. Vzporedno z Adamom se h Kristusu steguje njegova žena Eva kot mati človeštva, katere roke so ovite v rdečo tkanino – kakor je Eva nekoč v raju stegovala svoje roke po prepovedanem sadu, ki ji je zvijačno obljubljal, da bo postala »kakor Bog«, tako sedaj prejema resnični božji sad, tj. ljubezen, učlovečeno v Kristusu, po kateri je deležna svoje podobnosti z Bogom. Glavno sporočilo obravnavane ikone kaže na neutrudno božjo ljubezen do človeštva, pri čemer velja, da ni človek tisti, ki bi se zgolj s svojim znanjem ali trudom prikopal do Boga, temveč je Bog tisti, ki se stalno sklanja k človeku in ga želi rešiti. V podobnem ključu se izraža sveti Atanazij Aleksandrijski (295–373), eden izmed največjih vzhodnih cerkvenih očetov, v svojem spisu o božjem učlovečenju: »Gospod se je dotaknil vseh delov stvarstva, da bi vsakdo povsod našel Besedo, tudi tisti, ki je zabredel v svetu hudobnih duhov.« Prav to je vsebinsko jedro obravnavane ikone in sporočila vstajenja – Bog je prisoten tam, kjer se zdi, da sploh ne more biti prisoten. Na tak način se božja perspektiva, ki jo predvidevajo kompozicijska in estetska pravila ustvarjanja ikon, odraža v duhovni resničnosti božje pobude in Kristusove zmage nad smrtjo.

Preobražena človeškost

Teološki vrhunec ustvarjanja in čaščenja ikon zaobjema praznična upodobitev Kristusove spremenitve na gori Tabor pred očmi apostolov Petra, Jakoba in Janeza, ki napoveduje večno slavo preobraženega človeštva po poslednji sodbi. Ob spremenitvi je Odrešenikova človeška pojava zasijala v beli barvi njegove božje narave in posledično enakosti z drugima osebama Trojice, tj. Očetom in Svetim Duhom, od koder izhaja, da dogodek na gori označuje tako razodetje Jezusa Kristusa kot pravega Boga kakor tudi utrinek bodočega povzdignjenja odrešenega človeštva v božji slavi. Spremenitev na gori prikazuje versko resnico o Bogočloveku, »Bogu, ki je postal človek, da bi ljudje postali božji«, čemur so se v svojih besedilih pogosto posvečali številni vzhodni misleci in asketi prvega tisočletja krščanstva. Ob tej simboliki so uvajali vzporednico med neopisljivo božjo svetlobo Kristusove spremenitve in preobraženimi telesi svetnikov, ki ob koncu časov po Odrešenikovem zgledu vstajajo v večno življenje in predstavljajo ude poveličane Cerkve, tj. Bogočlovekovega skrivnostnega telesa, ki je dokončalo svoj zemeljski boj v veri in krepostih. Takšno razumevanje svetnikom pripisuje vlogo duhovno in etično polnopravnih oseb, »v večji meri ljudi«, kakor to velja za tiste, ki se ne želijo spreobrniti, saj je v svetnikih po navdihovanju Svetega Duha premagana razsežnost greha, nasprotna prvotni božji zamisli ob stvarjenju sveta in človeštva. Svetniki tako uresničujejo smoter stvarstva in se oblačijo v neugasljivo lepoto božjega kraljestva, ki ga poskušajo graditi na zemlji. V tem pogledu lepota ne pomeni zgolj prijetnosti ali skladnosti zunanjega videza, značilnega za minljivo predmetnost, temveč v ključu antičnega enačenja lepega z dobrim predvideva predvsem človeški odgovor na božjo dobroto in kaže na značaj prihodnjega veka, kjer bo Bog »vse v vsem«.

Motiv Kristusove spremenitve na gori se zliva z mislijo Teodorja Studita (759–826), meniškega reformatorja in enega najbolj prepoznavnih teologov klasičnega bizantinskega obdobja, ki poudarja, da se ikonografsko prikazovanje božjega Sina ne osredotoča na njegovo telesno ali zgodovinsko stvarno podobo, temveč razodeva skladnost med telesno in duhovno resničnostjo neminljivega človeštva, uresničenega v učlovečeni Besedi in dopolnjenega ob koncu časov, saj Kristus ni človek, pač pa Bog, ki je zaradi ljubezni do ljudi postal človek. Na tej podlagi se osrednja naloga ustvarjanja in čaščenja ikon usmerja v prikazovanje in premišljevanje skrivnosti božjega učlovečenja in človeške soudeležbe pri neminljivemu življenju odrešene telesnosti. Ta skrivnost se po ikonah dotika dveh različnih, a medsebojno povezanih plati delovanja božje ljubezni – spusta v mračno resničnost greha in smrti, ki človeško telesnost dela minljivo, ter dviga k eshatološki preobrazbi, ki se izteka v večnosti. Čeprav so ikone z neposredno snovnega vidika stvaritve določenih umetnikov in umeščene v določena zgodovinska obdobja, je njihov pravi začetnik božja milost kot vzrok svetosti prikazovanih oseb in dogodkov ter pogoj duhovnega odnosa z njimi, ki poteka prav s pomočjo ikon. Te so tako udeleženke v svetosti svetnikov, po katerih se verniki s svojimi molitvami  obračajo k ikonam. Tu se sklene krog ustvarjanja in čaščenja ikon – od pobude božje milosti, ki človeku ponuja dar odrešenja in eshatološke izpolnitve, prek svetosti kot pritrdilnega odgovora na božjo ljubezen, do razsežnosti v zgodovino vpete skupnosti Cerkve, ki v svojih svetnikih in njihovih upodobitvah prepoznava zgled za vsakokratno sedanjost in upanje za prihodnost.

Sveto življenje

Na ikonah prikazane podobe človeku posredujejo razodevanje prihodnje, preobražene resničnosti, obenem pa ga tej resničnosti pridružujejo, kar pomeni, da ikone posamezniku ne omogočajo zgolj zaznavanja drobcev večnega življenja, temveč mu odpirajo pot k udeležbi v njem. Temelj ikone so resda osebnosti in dogodki iz človeške zgodovine, ki pred opazovalca stopajo v svoji predmetni podobi, vendar s pomočjo simbolov kot povezovalcev zemeljskega in nebeškega sveta, saj narave svete ali preobražene resničnosti neposredna predmetnost ne more zajeti. Smoter ikon je pomoč posameznikom, umeščenih v skupnost Cerkve, da postajajo vse bolj podobni prvotni Podobi in uresničujejo polnost življenja, ki jim je bila razodeta in predana po Bogočloveku. Od tod ikone potrjujejo eno izmed ključnih postavk cerkvenega nauka – pravico in dolžnost postati svetnik, ki je cilj in smoter vsakega človeka, usmerjenega v Odrešenika in upajočega na preobrazbo v prihodnjem veku. Ikone so tako smerokazi na potovanju k novemu stvarstvu, na katerem se vsi, ki imajo pred očmi Gospodovo slavo, preobražajo v odsev njegove podobe. Današnji sekularizirani zahodni kulturi, znotraj katere se zdi, da resno upoštevanje krščanstva spada v oddaljeno preteklost in med vse slabše razumljene teološke pojme, ikone ponujajo izbiro intelektualnega in življenjskega poguma. Takšen pogum se pričenja in zaključuje z drzno mislijo, da hoče biti Bog človeku blizu in mu pomaga uresničevati svetost v vsakdanjem življenju – na tak način ikone v vseh časih kažejo »onkraj« neposredne stvarnosti in predstavljajo okno večnosti.