Od Minneapolisa do Bidna: sistemska segregacija črncev v 20. stoletju

Migracija petih milijonov z ruralnega juga na industrijski sever

Po ustavni ukinitvi suženjstva leta 1865 in podelitvi državljanskih pravic vsem polnoletnim moškim leta 1868 se je stanje po odhodu zvezne vojske na jugu poslabšalo do te mere, da so uvedli zakone Jima Crowa oziroma zakonsko rasno segregacijo vseh javnih prostorov in sploh stikov med belci in črnci. Ustavna prepoved suženjstva je tamkajšnjim belcem podrla naravno hierarhijo, v kateri so bili črnci »po naravi« nižja rasa v službi višje bele rase. Ustavna prepoved pa ni hkrati odpravila tudi rasne hierarhične strukture. Rasna hierarhija je bila utemeljena z namenom upravičiti suženjstvo, in tudi ko so ga ukinili, je hierarhija ostala. Beli supremacizem se dejansko zares vzpostavi po ukinitvi suženjstva kot odgovor na novo stanje. Belci, ki so se čutili ogrožene zaradi političnega izenačenja s črnci, so se oblikovali v bratovščine (najbolj znana je Ku Klux Klan) s ciljem onemogočiti črnsko participacijo v političnem sistemu in njihovo umirjeno življenje nasploh. Linčanja in ostale oblike nasilja in ustrahovanja so bile vseprisotne.

Med letoma 1916 in 1970 se je z juga na sever in kasneje zahod preselilo več kot šest milijonov črncev. Ta eksodus, poimenovan tudi »Velika migracija« (Great Migration), je večkrat predstavljen kot gibanje črncev v iskanju boljšega življenja. A večina jih ni šla zgolj s trebuhom za kruhom, saj so v prvi vrsti dejansko zbežali v strahu za svoja življenja. Povedano v današnjih (anti)migrantskih kategorijah: to niso bili ekonomski migranti, prej bi jim lahko rekli politični ali še točneje rasni migranti, s pomembno razliko, da ti migranti niso migrirali v neko tujo državo, temveč zgolj v drugo državo iste federacije. In čeprav na severu zakoni Jima Crowa niso veljali, so prišleki ravno tako trčili v diskriminacijo, čeprav brez tako ostre zakonske segregacije. Dovolj je bila že omejitev, kam so se sploh lahko preselili in kako so jih tam obravnavali. Navsezadnje je bila zakonska segregacija na jugu mogoča le s (tiho) privolitvijo severa.

Po vseh popisih prebivalstva ZDA do leta 1910 je več kot 90 % črnskega prebivalstva živelo na jugu in od tega jih je le petina živela v mestih. V 70. letih pa je na jugu ostala zgolj polovica črncev, več kot 80 % vseh črncev pa je živelo v mestih. V prvem valu migracije, med letoma 1916 in 1940, se je okoli 1,6 milijona ljudi odselilo iz pretežno ruralnega južnega okolja v industrijska mesta severa (New York, Chicago, Philadelphio, Baltimore, Detroit, Cleveland). To je bil čas prve svetovne vojne, ki je po eni strani onemogočila reden dotok migrantov iz Evrope, po drugi pa poslala mnoge Američane na fronto v Evropo. Oba dejavnika sta v industrijskih obratih severa odprla potrebo po novi delovni sili. Odločitev za smer migracije je bila odvisna predvsem od najkrajše poti, železniške povezave. Tako so se npr. iz Misisipija selili v Chicago, iz Virginie in Karoline pa v New York. V drugem valu, med 1940 in 1970, po veliki depresiji, pa se je okoli pet milijonov črncev selilo še v druga mesta severa, hkrati pa se je takrat tudi odprla pot na zahod (Los Angeles, San Francisco, Oakland, Phoenix, Seattle, Portland). Ta množična migracija je v resnici eden največjih in najhitrejših premikov prebivalstva v zgodovini nasploh.

Krediti za nepremičnine odvisni od »barve« soseske

Zanimivo je, da se mestna segregacija ne začne v nobenem izmed omenjenih mest, temveč v veliko bolj severnem Minneapolisu, prav tam, kjer so zadušili Georgea Floyda. Minneapolis leži ob reki Misisipi, v bližini njenega izvira pri Kanadi. V prijetno mondeno okolje Prospect Parka se na začetku 20. stoletja vseli prva črnska družina, nato ji sledi še ena. Obe sta ugledni družini višjega srednjega razreda, ki si hišo tam sploh lahko privoščita. A kmalu se izkaže, da premoženjski status in uglednost nista edina kriterija za bivanje v mondeni soseski. Prihod črnskih družin v popolnoma beli skupnosti izzove burne reakcije. Pred njihovimi hišami se zgodijo številčni protesti z jasnim sporočilom: tukaj niste zaželeni! Družini se ne ustrašita in vztrajata, a tudi protestniki se ne dajo; na koncu družini klonita in morata oditi.

Takšni primeri se začnejo pojavljati tudi drugod in rezultat je vedno enak: drugačna barva kože je enostavno nepremostljiva razlika za homogenost urbanega okolja. Da ne bi več prihajalo do takšnih neljubih primerov, poskrbijo leta 1910 nepremičninarji s konceptom, imenovanim racial covenant (rasna omejitev oziroma zaveza). Kot pokaže dokumentarec Jim Crow of the North (dosegljiv na Youtubu), so v kupoprodajno pogodbo o prodaji hiše dodali člen, da kupec nepremičnine ne sme prodati ali oddati nikomur »kitajske, japonske, mavrske [Moorish], turške, črnske, mongolske ali afriške krvi oziroma porekla«. Ta zaveza torej ni bila zapisana kot javno veljavni zakon. Bila je samo člen v pogodbi o prodaji kot dogovor o jamstvu kupca do svoje nove lastnine. Kupoprodajne pogodbe so se sicer med seboj razlikovale glede na to, katere rase so dovoljene in katere ne, vsem pa je bilo skupno to, da so bile usmerjene proti črncem, predvsem zaradi največjega števila novih črnih prišlekov.

To nepremičninsko prakso za konsolidiranje nepremičninskega trga kmalu prevzamejo javni uslužbenci kot način zagotavljanja stabilnosti določene četrti, pri čemer konsolidacija in stabilnost pomenita, da vrednost tamkajšnjih nepremičnin raste in da je torej v tiste soseske vredno vlagati. Z drugimi besedami, zgolj nekatere nepremičnine lahko dobijo kredite in zavarovanja: banke dajo kredit samo za nakup nepremičnin v belih soseskah, ostale soseske imajo za preveč rizične. Takšno diskriminatorno razlikovanje, znano pod imenom redlining,  pripelje do ogromne razlike že v kvaliteti bivanja in osnovni infrastrukturi. To vpliva tudi na kvaliteto izobraževanja, saj se šole financirajo iz nepremičninskega davka posamezne soseske. Soseske, v katerih so živeli predvsem črnci in ostale manjšine, so tako izgubljale na vrednosti, s tem pa posledično tudi niso privabljale investicij, njihovi prebivalci pa so dobili vse manj ekonomskih priložnosti. Že leta 1935 so na urbanističnem načrtu Minneapolisa področja, kjer živijo črnci, označeni kot slumi, v njih pa začnejo leta 1938 graditi podstandardna socialna stanovanja (public housing). Enaka logika se nato prenese tudi v druga mesta. Takšen način določanja vrednosti sosesk in segregacija urbanih prostorov glede na barvo kože prebivalstva se prek New Deala prenese na celotne ZDA.

Ena izmed institucij, ki jo je ustanovil predsednik Franklin Delano Roosevelt kot način zagona gospodarstva in izboljšanja gmotnih pogojev prebivalstva, je bila Federalna administracija za nastanitev (Federal Housing Administration oziroma FHA). FHA je omogočil najem kredita za nakup nepremičnine velikemu številu prebivalstva s tem, da je postal sam kreditodajalec in je torej prenesel riziko iz poslovnih bank na javne finance. Iz tega sta posledično nastali tudi skupini Fannie Mae in Freddie Mac (vsem bolj znani kot ključna akterja zadnje velike finančne krize izpred desetletja), ki sta še danes državno sponzorirani korporaciji, ki jamčita za skoraj polovico vseh hipotek v ZDA.

A način, kako je FHA omogočal najem kredita, je bil izjemno diskriminatoren, saj je med letoma 1934 in 1960 manj kot 2 % celotnega proračuna šlo za stanovanja nebelih prebivalcev. FHA je namreč vse mestne soseske v ZDA hierarhično razdelil na pet stopenj tveganja za kreditiranje nepremičnin. Ta razdelitev je bila osnovana izključno na rasni komponenti, torej na podlagi barve kože prebivalcev določene soseske. Najvišjo oceno so zato prejele tiste četrti, kjer so v nepremičninskih pogodbah že obstajali členi o rasnih zavezah. Po logiki FHA naj bi prisotnost črncev v belih soseskah znižala vrednost nepremičnin, čeprav v praksi to ni zares veljalo, saj so bili mnogi črnci pripravljeni plačati več, da bi lahko živeli v bolj mondenih soseskah. To pa ni bila zgolj diskriminacija proti črncem in ostalim manjšinam, ampak tudi način, kako lahko belci še bolj obogatijo, saj njihove četrti z leti pridobivajo na vrednosti. Skratka, ena izmed pomembnih institucij New Deala je bila v praksi način, kako se je beli supremacizem dobesedno vpisal v prostor mest na severu in zahodu, torej zunaj področja, kjer je obstajal kot zakonska realnost. Čeprav na severu ni bilo južnih segregacijskih zakonov, je ravno takšna državno sponzorirana strukturna segregacija obstajala pri nakupu nepremičnine in posledično vrednost določenega področja na bolj eleganten način pripeljala do istih posledic, le da se mnogi belci tega niso niti zavedali.

Temu je sledila še izgradnja predmestnih sosesk oziroma suburbie kot bivalnega raja za (skorajda izključno) belce po drugi svetovni vojni, večinoma vojne veterane. Koncept »white flight« (beli beg) označuje ravno selitev belcev iz revnejših predelov v nova predmestja z izdatno vladno finančno pomočjo. Z nastankom suburbie se torej belci fizično umaknejo od vse raznolikosti mesta, v katerem ostanejo druge rase in revščina, ki ustvarja kriminal. Za hiter dostop iz suburbie v mesto in nazaj pa je potrebna primerna pot. Mnoga področja, ki so dobila najslabšo oceno, so v naslednjih desetletjih dobesedno izginila, saj so tam zgradili npr. avtocesto. Mesta v ZDA so v primerjavi z evropskimi namreč večpasovne avtoceste zapeljala kar čez cele mestne četrti do središča in se pri tem niti najmanj niso ozirala na koherentno urbano celoto, saj so s prihodom osebnih avtomobilov celotno urbano okolje podredila vožnji in ne hoji. Avtoceste so tako postale novi zidovi, nove meje, ki so nasilno in jasno ločile posamezna mestna področja, pod seboj pa uničile revne mestne četrti, ne ozirajoč se na prebivalce.

Proti praksi redlininga se sicer že leta 1948 izreče vrhovno sodišče na podlagi ocene, da je 14. amandma ustave proti vsakršni obliki diskriminacije na podlagi rase ali barve. A šele leta 1968 je takšna praksa s Fair Housing Acturadno prepovedana kot zadnja v vrsti rasno diskriminatornih zakonskih reguliranj. Čeprav to še ne pomeni, da diskriminacije danes ni več, le na drugačen način vztraja naprej.

A če je bila Minnesota prva pri diskriminiranju, je bila nato tudi prva pri prepovedi segregacije. Pobudnik zveznega zakona je namreč ravno minnesotski senator na podlagi že obstoječega minnesotskega zakona iz leta 1962. Vseeno pa Minneapolis danes velja za mesto z najslabšimi pogoji za življenje, če si črn. 1968, leto sprejetja zakona proti diskriminaciji pri dostopu do nepremičnin na zvezni ravni, je tudi leto umora Martina Luthra Kinga, leto velikih uporov in nasilnih vstaj po vseh ZDA, in sicer ravno zaradi izjemno slabih življenjskih pogojev v tistih soseskah in nenehnega policijskega nasilja in ustrahovanja. Kot rezultat tega se je rodila stranka Črnih panterjev.

Črni panterji se uprejo policijskemu nasilju

Skupina Črni panterji, s celim imenom Black Panthers Party for Self Defence (Stranka črnih panterjev za samoobrambo),je bila ustanovljena leta 1966 v Oaklandu, mestu poleg Berkeleyja, na drugi strani zaliva od San Francisca in bodoče Silicijeve doline. V tistem času so v Kaliforniji sprejeli zakon, po katerem so lahko prebivalci v javnosti nosili orožje, če je bilo na vidnem mestu. Skupina je nastala za obrambo pred policijskim nasiljem. Odločili so se, da bodo sami z orožjem v rokah začeli nadzorovati delo policije. Od tod tudi ime skupine, saj je panter tista mačka, ki napade zgolj iz obrambe. In seveda je črna. Gibanje se je hitro razširilo po celotnih ZDA, poleg izpostavljanja policijskega nasilja so želeli tudi vzpostavljati vse tisto, kar manjka v črnskih skupnostih zaradi umanjkanja javnega financiranja. Eden njihovih izjemno popularnih in odmevnih projektov je bilo na primer brezplačno razdeljevanje malic za otroke. Z njegovo popularnostjo pa se je gibanja prestrašila vladajoča garnitura, tako da ga je leta 1969 vodja FBI J. Edgar Hoover razglasil za najbolj nevarno skupino v ZDA. Taktika oblasti soočanja s panterji je bila tako neposredna kot soočanje z drugimi črnskimi voditelji v tistem obdobju: enostavno so jih pobili oziroma strpali v zapor. In ravno masovno zapiranje črncev po tem, ko so pobili vse njihove voditelje, je bila druga ključna oblika rasne kontrole in ponižanja.

Zaporništvo kot nova oblika suženjstva

ZDA imajo 5 % svetovnega prebivalstva, hkrati pa 25-% delež vseh zapornikov na svetu. Dežela svobode je torej hkrati dežela zaporov in največje nesvobode. Kot opisuje Michelle Alexander v svoji knjigi The New Jim Crow: Mass Incarceration in the Age of Colorblindness (Novi Jim Crow: Množično zapiranje v času barvne slepote), je zaporniški sistem danes dejansko nova oblika segregacije. Ta tema je prav tako odlično obdelana v dokumentarcu 13th (dosegljiv na Youtubu).

Ukinitev suženjstva je bila velika sprememba znotraj družbe, ki je temeljila na prisilni obliki neplačanega dela in rasni hierarhiji. Kar naenkrat so belci izgubili svojo živo lastnino, ki se je odslej lahko kar svobodno sprehajala naokoli. Nekaj je bilo treba ukreniti, da bodo vsi ti svobodni ljudje nižje rase zopet dobili svoje pravo mesto v družbi in gospodarstvu.

Tako je že znotraj 13. ustavnega amandmaja zapisano, da je suženjstvo sicer ukinjeno, obstaja pa izjema, in sicer kot kazen za zločin. Zato ni bilo potrebno veliko, da so vzpostavili nov družbeni red, kjer črnci niso bili več po naravi sužnji, so pa zato postali kriminalci. S kriminalizacijo, usmerjeno neposredno predvsem v črne moške, so ustvarili mit o črncu kot tistemu, ki je po naravi kriminalec. Mit, ki se je začel širiti – in se še vedno – znotraj popularne kulture in medijev. Kriminaliteta naj ne bi bila izraz revščine in onemogočanja socialnih pravic in privilegijev, ni bila izraz rasističnega sistema, ampak je obveljala kot nekaj črncem naravnega, čeprav se kaj takšnega že veliko časa ne spodobi več reči na glas. Čeprav je uradni diskurz »barvno slep« (colorblind) in torej eksplicitno ne izpostavlja razlik v barvi kože, s tem še ni izginil sam mit. Le izrečen ni več neposredno.

Izjemna oblika kriminalizacije črncev je bila razglasitev »vojne proti drogam«, s katero je predsednik Richard Nixon do problematike zasvojenosti z drogami ostro pristopil, a ne do vseh enako. Čeprav je uporaba drog proporcionalno razdeljena prek celotnega prebivalstva, imajo črnci še danes veliko večjo možnost, da jih bodo ustavili in pregledali. In tako veliko večjo možnost, da bodo pristali v zaporu.

To je bil začetek t. i. »južne strategije«, s katero je republikanska stranka začela prevzemati južne demokratske glasove in se začela obračati v smer, kakršno ima danes. Po eni izmed interpretacij naj bi bila ta vojna dejansko način borbe proti političnim nasprotnikom: hipije so povezali z marihuano, črnce pa s heroinom, oboje so kriminalizirali in tako iz političnih nasprotnikov naredili kriminalce, ne da bi jih pri tem rasno oziroma ideološko označili. Na začetku 70. je bilo v zaporu 350.000 ljudi, na začetku 80. pa se je ta številka povečala na pol milijona.

Vojna proti drogam je bila pri Nixonu mišljena še metaforično, Ronald Reagan pa jo je vzel dobesedno. Reagan, ki je bil med nastankom Črnih panterjev guverner Kalifornije, se je odločil za oster pristop do nečesa, kar takrat dejansko sploh še ni bil velik družbeni problem. To je postal šele med njegovo administracijo.

Poleg izjemnega povečanja porabe kokaina so bila 80. tudi čas razširjanja veliko cenejšega cracka. V času, ko se je kokain razpasel med novonastajajočimi bogatimi japiji, je crack zasedel ulice revnih četrti. Ta zmes kokaina in sode bikarbone se je ob koncu leta 1984 znašla na ulicah največjih ameriških mest in doživela izjemno hiter razmah. Mediji so okoli tega ustvarili izjemno moralno paniko in stanje označili kot epidemijo cracka. In s povečanjem uporabe droge, ki poviša samozavest, se je poleg razvoja Wall Streeta na eni strani povečal tudi nasilen ulični kriminal na drugi. A kokain ni bil tako medijsko izpostavljen kot crack, čeprav gre dejansko za eno in isto stvar. Razlika je zgolj v načinu uporabe: kokain se povečini snifa, za kar je potreben primeren prostor, crack pa se lahko kadi tudi na ulici, njegov učinek pa je veliko hitrejši, močnejši in krajši, kar je posledično pripeljalo do hitrejše odvisnosti.

Bidnov sto proti ena

Posledica medijske moralne panike je bil enako medijsko odmeven in moralističen odgovor. Leta 1986 so tako sprejeli Zakon proti zlorabam drog(Anti-Drug Abuse Act), ki je drastično povečal zaporništvo zaradi nenasilnih kaznivih dejanj, postavil izjemno visoke kazni za posedovanje drog z marihuano vred in trgovanje z njimi ter uvedel obvezni minimum dolžine zaporne kazni.

A točka, v kateri je bil ta zakon odkrito rasističen oziroma nastrojen proti revnejšim slojem, je bila obravnava cracka in kokaina v razmerju 100 proti 1. Tako je na primer za posedovanje 5 gramov cracka posameznik dobil obvezni minimum petih let zapora, enaka zaporna kazen pa bi doletela posameznika, ki bi ga dobili s 500 grami kokaina. Če bi ga dobili s 5 grami ali tudi 50 grami kokaina, sploh ne bi šel v zapor. Torej si za uporabo kokaina, ki je bila pomešana z nečim drugim, dobil stokrat višjo kazen kot za čistejši kokain. (To razmerje spremenijo šele leta 2010 na 18 proti 1, kar je sicer še vedno velikanska razlika.) Soavtor zakona ni bil nihče drug kot takratni senator Delawara Joe Biden. Pred kratkim se je sicer za tako nesorazmerno kaznovanje posedovanja kokaina in crackaopravičil, češ da so jih strokovnjaki zavedli o izjemno večji škodljivosti slednjega. »Mogoče nisem imel vedno prav,« je ob tisti priložnosti še rekel. Vse napake niso enake; nekatere spremenijo družbo in ustvarijo nadaljevanje kaznovalne rasne hierarhije bolj kot druge.

Povečan obseg zapiranja je imel izjemne posledice za revnejši del prebivalstva in je samo poglobil vse že obstoječe socialne težave, predvsem pa je ustvaril velikansko število družin z materami samohranilkami na socialni podpori že zgolj zato, ker so bili možje zaprti za nesorazmerno veliko let. Med otroki, rojenimi v takšnih okoliščinah, se razrašča kriminal. Medijsko poročanje prikazuje črnce v lisicah že skoraj kot njihovo naravno stanje, za mlade pa uporabijo celo oznako »super predators«. To oznako je uporabljala tudi Hillary Clinton.Najbolj znan primer takšnih super predatorjev je skupina mladih najstnikov, ki so jih mediji poimenovali kar wolfpack (trop volkov)in ki naj bi posilili in ubili joggerko v newyorškem Central parku. V zvezi s tem primerom je Donald Trump objavil celostranski oglas v New York Timesu, kjer se je zavzel za smrtno kazen kot najbolj primerno obliko kaznovanja za vse štiri. Po mnogih letih so bili vsi štirje izpuščeni, saj so uspeli dokazati, da so bili po krivem obsojeni zaradi izjemno neprimerne sodne obravnave. Dogodke je pred kratkim predstavila Netflixova miniserija When they see us. 

Več posnetkov črncev v lisicah in zaporih, več glasov belcev (z juga) na volitvah. Na začetku 90. je bilo v zaporu že več kot milijon ljudi, kar pomeni, da se je v desetih letih število zapornikov dvakratno povečalo. Vojna proti drogam je tako kot mnoge druge vojne izšla izpod nadzora s svojimi negativnimi družbenimi posledicami, ki so še posebej prizadele črnsko prebivalstvo.

Clintonovo množično dosmrtno zapiranje

A Reaganova 80. niso bila še nič v primerjavi s Clintonovimi 90. leti. Ni Reagan tisti, ki je bil zares »tough on crime«, zadeve je na neko drugo raven popeljal Bill Clinton, čeprav je hkrati uvajal koncept politične korektnosti. Po štiriletni vladavini Georgea Busha starejšega je demokratski guverner z južnjaškega Arkansasa predvideval, da mora za zmago nad obstoječim predsednikom (in nekdanjim Reaganovim podpredsednikom) udariti s trdo roko, da bo odmevala po vsem rodnem jugu in onkraj. In ni se zmotil. Clintonova največja in daljnosežna reforma je zagotovo ravno nova kazenska zakonodaja iz leta 1994, najobsežnejša v zgodovini ZDA. Zakon je med drugim reguliral posest določenega orožja, povečal kazni za (seksualno) nasilje nad ženskami in otroki ter uvedel seznam seksualnih prestopnikov (sex offender). Smrtno kazen je predpisal za novih 60 kaznivih dejanj, med drugim pa je tudi ukinil možnost višjega izobraževanja za zapornike, saj zakon ni deloval toliko po logiki ponovnega vključevanja v družbo. Izjemno je tudi, da je uvedel pravilo treh prekrškov, po katerem lahko že zaradi treh zelo majhnih prekrškov pristaneš v dosmrtnem zaporu.

Clinton je s tem zakonom na ulice poslal dodatnih 100.000 policajev in začel z militarizacijo policije, saj so policisti dobivali opremo, ki je bila pred tem v uporabi zgolj za vojaške operacije na tujem. Poleg puščav Bližnjega vzhoda in drugod po svetu se je odprlo novo vojno območje na domačih tleh v mestih od Atlantika do Pacifika. Prav tako je začel z obsežno akcijo izgradnje zaporov, ki bodo lahko gostili vse nove kaznjence. Upravljanje in gradnjo zaporov je sčasoma prepustil korporacijam, tako da so posamezne države »outsourceale«svoje kaznovalne oddelke v privatne roke. Te korporacije so nato z državami podpisale pogodbe o stalni zasedenosti zaporov, kar dejansko pomeni, da morata policija in pravosodni aparat skrbeti, da vedno dovolj ljudi spremenita v kriminalce, ki posledično postanejo zaporniki. In ker črnce večkrat ustavijo, je tudi črncev v zaporih več.

Da bi zmanjšal število sodnih obravnav in znižal sodne stroške, je uvedel obliko predsodne poravnave – plea bargain.Še danes več kot 97 % primerov sploh ne pride na sodišče, ampak se izvensodno pogodijo, zaradi česar so spet na škodi revnejši. V primeru aresta ti postavijo višino varščine. Če je ne moreš plačati, lahko tudi tri leta čakaš na proces v zaporu. V nasprotnem primeru pa se lahko dogovoriš, da priznaš krivdo, čeprav si nedolžen, in dobiš velikokrat manjšo kazen. Tako si sicer rešen, a hkrati obsojen.

Biti felon, torej obsojen na kaznivo dejanje, je velikokrat nekaj neizbrisnega, kar vodi v spiralo revščine in ponovitve kaznivega dejanja. Ne moreš dobiti socialne podpore, ne moreš opravljati mnogih poklicev in ne nazadnje tudi ne moreš voliti. S tem, ko te družba označi za kriminalca, te tudi tako ali drugače za vedno izobči. Ocenjujejo, da zaradi tega na letošnjih predsedniških volitvah ni moglo voliti več kot pet milijonov državljanov. Leta 1976 jih je bilo takšnih zgolj 1,2 milijona. Skoraj petkratna sprememba pri skoraj tretjinskem povečanju celotnega prebivalstva (z 210 milijonov na 330). To, da nekdanji zaporniki ne smejo voliti, so mnoge države sicer sprejele že po državljanski vojni kot način izključevanja črncev iz volitev. Najprej so jih kriminalizirali, nato pa so jih posledično izključili iz političnega procesa.

Clintonova politika »tretje poti« je s tem pokazala, da se lahko republikanci in demokrati srečajo skupaj na ostrejši kazenski zakonodaji, ki disproporcionalno zapira črnce. Z milijona se je število zapornikov povzpelo na dva milijona, od tega je črncev 878.000 oziroma 40 % vseh (belcev je približno enako število). In če je na 100.000 belcev zaprtih 450, je na 100.000 črncev zaprtih kar 2306, torej je ta stopnja petkrat večja. Tudi osnutek tega zakona je oblikoval senator Joe Biden, pri čemer je ključno vlogo prepustil kar samim policistom. To, da je imela policija glavno besedo pri takšni spremembi zakonodaje, se nazorno kaže na veliki kriminalizaciji prestopnikov in pomanjkanju nekega osnovnega humanizma in ideje rehabilitacije nasploh. Zakon v svojem bistvu ne vidi prestopnika kot nekoga zmožnega spremembe. Enkrat grešil, vedno kriv.

Veliko število zapornikov pa za državo ne predstavlja zgolj stroška, saj je zaporniško delo v ZDA še vedno dovoljeno. Te oblike dela ne štejejo v uradnih statistikah zaposlenosti, plačilo je minimalno, tudi zgolj 12 centov na uro, ponekod pa je tudi prisilno in neplačano. V vsakem primeru ni regulirano. Večanje števila zapornikov posledično povečuje poslovne priložnosti in prinaša korporacijam bajne zaslužke, čeprav to seveda neradi obešajo na veliki zvon. Walmart, AT&T, Chevron, Bank of America, Starbucks, Whole Foods, Victoria Secret so zgolj nekatere izmed korporacij, ki so jim dokazali, da so uporabljali zaporniško delo. Dela so zelo raznolika: od pravcatih plantaž (na Youtubu poglejte kratek dokumentarec Angola for Life), ribištva in predelave hrane, preko rudarstva, izdelovanja pohištva, oblek, čevljev, pa vse do dela v klicnih centrih, pobiranja hotelskih rezervacij in ne nazadnje gašenja požarov. Vse to tudi za manj kot dolar na dan. A privatne korporacije niso edine, ki to uporabljajo, veliko je tudi primerov javnih državnih in nevladnih služb, ki svoje storitve najemajo v zaporih, kar pa seveda ni ravno motivacija za manjšanje števila zapornikov.

Dve omejitvi gibanja v deželi svobode

Segregacija dostopa do nepremičnin in povečana kriminalizacija sta dve obliki omejitve gibanja, ki so jima črnci še danes priča, v deželi, ki izjemno poudarja ravno svobodo gibanja, premikanja po prostranem teritoriju. Gibanje potomcev nekdanjih sužnjev pa je specifično. Črnci zaradi zakonske segregacije in nasilja belih supremacistov dobesedno zbežijo iz južnjaških držav in se zatečejo v severna (vele)mesta, kjer pa zopet trčijo v realnost rasne hierarhije, najprej v obliki lokacije v urbanem prostoru, kam se sploh lahko naselijo, drugič pa v obliki represivnih policijskih praks, saj jih ta nenehno nadleguje. Kot odgovor na to nastane stranka Črnih panterjev, ki jo nato FBI razglasi za najbolj nevarno domačo skupino, večino voditeljev pa enostavno pobijejo. Temu sledi nova napoved – »vojna proti drogam«, ki disproporcionalno prizadene črnce in ostale manjšine. Z vedno ostrejšimi kazenskimi sankcijami in različnimi diskriminatornimi taktikami pride do konstantnega povečevanja zapornikov, ki delajo za velikanske profite korporacij in tudi javnih institucij.

Črnci, ki torej zbežijo iz ruralnega juga, se znajdejo getoizirani v urbanem okolju severnih in kasneje tudi zahodnih mest kot osrednja tarča policijske represije. Takšno povečanje števila zapornikov in kazni pa je bilo del »južne strategije«: v bitki proti kriminalu se mora predsednik kazati kot močan in odločen, saj bo s tem pridobil glasove južnjaških držav, od koder so taisti ljudje zbežali, da bi lahko živeli v miru na severu. Več črncev v zaporih je torej pomenilo učinkovito državno varnost in več belih volivcev z juga. Tako so Clintonovi demokrati našli skupni jezik z republikanci v ostrejšem pristopu do kriminala in kaznovanja. Tudi to je bila politika »tretje poti«, na kar pa se velikokrat pozablja.