Od prevrednotenja do samozavesti
Ponovni premislek o odprti družbi

Knjiga se opira na niz predavanj, ki so v letih 2016 in 2017 potekala na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Na njih je nastopil raznolik nabor mislecev in znanstvenikov, kot so Anne Applebaum, Timothy Garton Ash, Robert Kaplan, Ivan Krastev, Mark Lilla, Jan-Werner Müller, Pierre Rosanvallon in Roger Scruton. Iz tega je nastal zbornik, v katerem mnogi od predavateljev jedrnato povzemajo svoje poskuse, da bi razumeli ključne dejavnike krize liberalnih demokracij, in na novo razmišljajo, kako se zoperstaviti temu trendu.

Samokritika in ponovna interpretacija

Tako v svojem odličnem uvodu kot v sklepnem besedilu Ignatieff pojasni namen zbornika in povzame njegova ključna dognanja. Ovrednoti glavne odlike odprtih družb, a izpostavi tudi njihove največje pomanjkljivosti. Ignatieff izpostavi moralni individualizem in nasprotovanje utopijam kot elementa, ki sta v jedru ideje odprte družbe, in nas opomni, da so te ideje najgloblje zakoreninjene ravno v srednji in vzhodni Evropi – tam, torej, kjer je odprta družba trenutno najbolj pod udarom.
S pomočjo pojma hladnovojnega liberalizma, ki ga v svojem eseju razdela Jan-Werner Müller, Ignatieff zgodovinsko in prostorsko umesti razširitev ideje odprte družbe in pokaže, da nikakor ne gre zgolj za neoliberalni pojem (čeprav je treba priznati, da so nekateri izmed njenih zagovornikov v kasnejšem obdobju podprli neoliberalno obnovo). Poudari tudi, da odprta družba, kakor jo je v izvirni obliki zastavil Karl Popper, ni le politični oziroma družbeno-ekonomski program, temveč je v enaki meri tudi epistemološki okvir, ki si prizadeva za oblikovanje skeptičnih, a angažiranih državljanov.
Ignatieff je pohvalno samokritičen, ko argumentira, da so sodobni zagovorniki odprtih družb morda premalo pozornosti namenili socialnemu in ekonomskemu izključevanju, v svojem poudarjanju individualizma zanemarili občestvene in čustvene vezi ter že prav naivno zaupali v civilno družbo in racionalnost političnega življenja. Avtoritarni populisti so dokazali, deloma kot odgovor na te napake, da znajo demokratični besednjak uperiti proti demokraciji sami.
Kljub temu Ignatieff pravilno izpostavi, da je neliberalna demokracija protisloven pojem. Njegovo zaupanje v epistemologijo, na kateri temeljijo odprte družbe in njihovi institucionalni okviri uteži in protiuteži, ostaja neomajno. Ignatieff verjame, da lahko zaupanje v pustolovščino modernosti premaga trenutne strahove in da imajo odprte družbe tudi v 21. stoletju možnost, da se dokažejo kot uspešnejše. Istočasno pa bralce opominja, da se zgodovina ne odvija po libretu. Da bi nasprotnikom odprte družbe onemogočili krojenje prihodnosti, Ignatieff poziva k sprejetju pragmatičnih ukrepov, ki bi na politični ravni preprečili podtalno sodelovanje med odprtimi družbami in nedemokratičnimi režimi.
Sourednik Stefan Roch se osredotoči na vodila Srednjeevropske univerze in v svojem prispevku ponudi vpogled v notranje napetosti v idealu odprte družbe, ki služi kot poslanstvo univerze. Roch osvetli glavne dileme projekta CEU, kot je na primer razkorak med željo po usposabljanju lokalnih elit in globoko mednarodnim značajem univerze. Eden od izzivov, ki jih Roch izpostavi, je tudi vprašanje, kako lahko egalitarna in na probleme osredotočena izobrazba, ki se opira na neesencialistične temelje, prinese veščine in znanja, ki so relevantna na konkurenčnem trgu.
Roch razlikuje med notranjimi (CEU kot laboratorij za prakticiranje vrednot odprte družbe) in zunanjimi (CEU kot inštrument družbeno-politične transformacije) vidiki ideala odprte družbe, kot se odražajo v zgodovini univerze, in ponudi argument, da je od zgodnjih 90. let do danes zaznaven premik od politične k epistemološki interpretaciji ideala odprte družbe – k interpretaciji, torej, ki verjetno bolje odraža Popperjevo izvorno pojmovanje. Rochova interpretacija je sicer sofistricirana in prepričljiva, vendar bi bile dobrodošle konkretnejše informacije o vse bolj globalnem ustroju univerze in spreminjajočih se prioritetah njenih programov.

Ostra vprašanja

Ostali misleci, ki so prispevali v zbornik, postavljajo prav tako ostra vprašanja, ki, kot pravi Ignatieff, »zarežejo v samo jedro ideala odprte družbe«. Stephen M. Walt razumevajoče pristopi do idealov liberalizma, a jih podvrže korektivu resničnosti. Med petimi napakami, ki so jih po njegovem v nedavni preteklosti storili liberalci, se osredotoči zlasti na teleološko razumevanje zgodovine in voluntarizem (na kratko, na liberalno hybris) kot največji greh, ki so mu liberalci podlegli v obdobju po hladni vojni. Walt pravi, da se odprte družbe ne morejo vzpostaviti na podlagi spodbud iz tujine, saj se morajo prilagoditi specifičnim zgodovinskim in kulturnim tradicijam. Agresivna promocija odprte družbe na tujem lahko pripelje do oslabitve liberalizma doma. Waltov predlog je zato previden in delen odmik od univerzalizma. Trdi, da se za liberalizem v tujini najbolje zavzamemo tako, da ga utrjujemo doma. Po njegovem mnenju se samoizolacija in cenzura v 21. stoletju ne bosta izkazali za zmagovalni strategiji, zato trdno verjame v liberalno prihodnost, četudi je za to potrebna potrpežljivost.
Če Walt v svojem prispevku podpre liberalizem, čeprav z zadržki, pa Roger Scruton ponudi konservativno kritiko, s katero skuša ubraniti liberalne vrednote pred progresivnim liberalizmom in njegovo (po Scrutonovem mnenju radikalno) logiko. Scruton odpre kontroverzno tematiko in se vpraša, ali lahko pretirano razširjenje svobode ogrozi družbeni red, in tako liberalni individualizem kot liberalno željo po izpodbijanju vseh partikularističnih omejitev označi za enostranski in samouničujoči težnji. Trdi, da lahko svobodni posamezniki uspevajo le v pogojih modernega državljanstva in le znotraj skupnosti, ki omogočajo vzajemno zaupanje. Scrutonov izrecno konservativni pogled na sodobni liberalizem med ostalimi perspektivami v knjigi izstopa, a njegovo vztrajno zavzemanje za zamejene družbenajde podporo tudi med nekaterimi drugimi misleci v zborniku – Mark Lilla in Michael Ignatieff sta verjetno glede tega Scrutonu najbližja.
Če vzamemo v poštev, da se v knjigi pogosto pojavlja podpora ideji, da se mora liberalizem bolj odpreti nacionalizmu, je površinsko obravnavanje različnih oblik nacionalizma in njegove zgodovinske evolucije toliko bolj presenetljivo in nezadovoljivo.

Protiargumenti in protistrategije

V dveh sofisticiranih, a nekoliko predvidljih prispevkih János Kis in Jan-Werner Müller secirata samooklicane neliberalne demokrate in populiste. V svojem preciznem, čeprav precej suhoparnem prispevku Kis zastopa stališče, da trenutni neliberalni napadi na liberalne demokracije zahtevajo nov razmislek o prevladujočih liberalnih idejah o tem, kaj demokracija sploh je in zakaj jo je treba varovati. Kis začne z relevantnim uvidom, da pojem neliberalne demokracije, ki je nastal s kritičnim zagonom, danes z odprtimi rokami sprejemata politični vodstvi tako Madžarske kot Poljske. Samooklicani neliberalni demokrati skušajo artikulirati konkurenčno pojmovanje demokracije, ki zagovarja brezpogojno vladavino večine in ne ščiti liberalnih pravic. A kot pokaže Kis, njihova vizija demokracije, ki naj bi nadomestila liberalno demokracijo, v resnici sploh ni demokratična. Sistematično zapostavljanje manjšinskih skupin in kršenje pomembnih osebnih interesov ni zgolj odklon od liberalizma, temveč vodi do demokratičnega primanjkljaja. Kis svoj prispevek zaključi z argumentom, da opustitev ustavnega liberalizma in posledični manko demokratične legitimacije večinskih odločitev vodi do konca demokracije.
Jan-Werner Müller se sooči s podobnimi vprašanji. V svojem prispevku razčleni lastno pojmovanje populizma in razglablja o mehanizmih populističnega vladanja ter strategijah, ki se mu lahko zoperstavijo. Müller zagovarja stališče, da je populizem protipluralistična in izključevalna politika in je kot take ne moremo obravnavati kot uporabnega korektiva demokraciji. Kljub temu, da so populisti za svoj vzpon na oblast potrebovali podporo tradicionalnejših konservativcev, pa Müller pokaže, da so se prek ugrabitve države, množičnega klientelizma in napadov na ugovore civilne družbe izkazali sposobnost, da vladajo kot populisti.
Po Müllerju je najboljša strategija proti populizmu sestavljena iz utemeljenih ugovorov, moralnih argumentov in empiričnih dokazov. Čeprav obstaja potreba po vzpostavitvi jasnih normativnih meja, pa ne obstaja strateško smiselna alternativa soočenju in razpravi s populisti. Müllerjeva argumentacija je v veliki meri prepričljiva, a njegovo izvajanje v zadnjem delu članka, ko zavrača strategije »varnostnega kordona«, je morda nepotrebno, če upoštevamo njegova prejšnja opažanja, da populisti že vladajo kot populisti – v tej situaciji je jasno, da pač nimamo druge alternative, kot da se z njimi soočimo.

Kriza demokracije

V prvi polovici svojega prispevka Dorothee Bohle analizira napeti odnos med kapitalizmom in demokracijo. Pri tem črpa iz teorij razvoja sodobnega kapitalizma kot »poskusa kupovanja časa«, kot jih je zastavil Wolfgang Streeck. Bohle pokaže, kako se stopnje razvoja, ki jih identificira Streeck, skladajo z dogajanjem v državah srednje in vzhodne Evropi in pojasni, da so bile pomemben vidik vzpona »privatiziranega keynesianizma« v zgodnjem 21. stoletju. Druga polovica njenega pronicljivega poglavja se nekaterih tematik, ki jih pred tem obravnava Müller, loti iz drugačnega zornega kota in ponudi številne argumente, zakaj je problematika javnega dolga ugodna za populistične strategije legitimacije. Avtoričina primerjava mednarodnih odgovorov na demokratično vstajo, ki jo je v Grčiji sprožila dolžniška kriza, in mednarodnih odgovorov na antidemokratično vstajo na Madžarskem uspešno kontekstualizira in obrazloži dve izmed najbolj kontroverznih poglavij sodobne evropske politike. Temu primerno so njeni zaključki o možnosti bodoče sprave med demokracijo in kapitalizmom vse prej kot spodbudni.
Poglavje, ki ga prispeva Béla Greskovits, se prav tako sooča z vprašanji politične ekonomije, a se zavestno osredotoči na madžarski primer, da bolje razišče »dinamiko in povezave med izgradnjo desničarske civilne družbe pred in neliberalne države po [Fideszovi] zmagi na volitvah«. Čeprav zelo jasno pove, da Fideszov trden in reakcionaren elitistični režim spodkopava demokracijo, Greskovits ponudi iskren in hvalevreden poskus razumevanja problemov in omejitev, s katerimi se sooča Orbánov režim. Greskovits pokaže na razkorak med radikalno retoriko Orbánovega neliberalnega in vse bolj avtoritarnega režima ter mnogimi podobnostmi med njegovo ekonomsko politiko in tisto, ki jo je Madžarska ubrala pred letom 2010 – kljub očitni podpori, ki jo Fidesz daje izgradnji vladi naklonjene »narodne buržoazije«.
Greskovits je nekoliko provokativen, a zelo pronicljiv, ko izpostavi, da strategija, ki se okorišča s človeškim kapitalom, ne da bi ga obnavljala, morda izgleda kot velika zmota trenutnega madžarskega režima in škodi državi pri njenem napredku v mednarodni hierarhiji, toda zvišanje investicij v izobrazbo, raziskovanje in razvoj bi v nobenem primeru ne moglo nuditi rešitve v državi, iz katere bi se mladi, ki so jim investicije namenjene, najverjetneje izseljevali kljub drugačnim politikam.
V svojem zaključku Greskovits premišljuje o tem, česa se lahko zavezniki odprtih družb naučijo iz uspešne mobilizacije civilne družbe v času, ko je bil Fidesz še v opoziciji. Ta mobilizacija je stranki pomagala vzpostaviti njeno neliberalno hegemonijo, potem ko je na volitvah leta 2010 prejela veliko večino glasov. To vprašanje si zasluži več pozornosti, kot jo je trenutno deležno.
Pierre Rosanvallon predlaga številne sofistricirane in ambiciozne načine, kako znova zagnati demokratični projekt v dobi njegove padajoče uspešnosti in splošnega razočaranja. Rosanvallon predlaga, da morajo demokratične oblike in mehanizmi – v nasprotju s tem, kaj sugerirajo skušnjave populizma – postati kompleksnejši in omogočiti več različnih načinov za izražanje splošne volje. To se da doseči z razširitvijo predstavniških vzorcev in vzpostavitvijo pluralističnih oblik suverenosti. Njegove ideje o narativni reprezentacijiv tandemu z delegirano reprezentacijo in o koristnosti reformulacije demokratičnega ideala skozi koncepta »moči nikogar« in »moči kogarkoli« obetajo obogatitev demokracije. Njegove splošnejše sugestije, češ da na demokracijo ne smemo gledati kot na režim, temveč kot na obliko vladanja, in da je treba razmerje med vladajočimi in vladanimi preoblikovati na podlagi pozitivnega nezaupanja – ki mu zoperstavlja negativno nezaupanje populistov – so prav tako fascinantne. Rosanvallon k diskusiji o krizi demokracije in njene potencialne prihodnosti prispeva kopico izvirnih in koristnih idej. Škoda je edino, da se drugi avtorji v knjigi z njegovimi idejami ukvarjajo bolj malo.
Zbornik Rethinking Open Society vsebuje poglede iz različnih disciplin in političnih stališč, ki skupaj tvorijo pomemben dokument odprtega dialoga. Podporniki odprtih družb, katerih ideje so zbrane v knjigi, samokritično ocenjujejo svoje ideale in si prizadevajo za njihovo prenovo; hkrati pa nam pomagajo prebroditi pesimizem in na novo vzpostaviti samozavest. Knjiga je odlična, kar se tiče pozorne obravnave izbranih tem, a na žalost večinoma ignorira nekatere problematike, ki so prav tako urgentne in ki bodo ravno tako imele neposreden vpliv na sedanjost in prihodnost odprtih družb. Področja, ki bi si zaslužila več pozornosti, so okoljska politika, problematika spola in odpor proti teorijam in politikam spola, digitalne spremembe in grožnje zasebnosti, globalni vidik družbenoekonomske in politične krize zahodnih srednjih slojev in s tem povezana, a specifična problematika mladine, ki ima omejene priložnosti za delo, čeprav živi v premožni družbi. Kljub tem pomanjkljivostim je zbornik odličen in hkrati dovolj razgibana in osredotočena, da si zasluži pozorno branje.

Prevod: Peter Pahor