V knjigi Pot v nesvobodo si Timothy Snyder prizadeva znova izbojevati sedanjost za politično misel in historični čas. Njegova privlačna knjiga kronološko opisuje prehod od »politike neizogibnosti« k »politiki večnosti«. Snyder zagovarja tezo, da sta vztrajanje pri nereguliranem kapitalizmu in odsotnost alternativ spodkopala občutek državljanske odgovornosti ravno v trenutku, ko smo začeli pozabljati na nauke dvajsetega stoletja. Posledično je prišlo do redefinicije politike iz načina delovanja v obliko biti. Politika je vse bolj obsedena s samoobrambo pred imaginarnimi grožnjami in postaja komajda kaj več od proizvodnje kriz in čustvenih spektaklov. Do tu je Snyderjeva terminologija sicer izvirna in prodorna, toda njegova diagnoza je precej znana: o tesno povezanih temah so pod naslovi, kakršen je »kriza demokracije« ali, še pogosteje, »vzpon populizmov«, razpravljali številni drugi avtorji.
Snyder se osredotoča na poteze, ki so nasprotje političnih vrlin individualnosti, vztrajnosti, sodelovanja, novosti, poštenosti in pravičnosti; Pot v nesvobodo se izrecno ponuja kot vodnik za njihovo obnovo. Toda Snyder svoje nasvete podrobneje razčleni že v prejšnji knjižici, O tiraniji. Kar dela Pot v nesvobodo zanimivejšo, je avtorjeva ambicija po obuditvi izvirnega smotra zgodovinarja: soočiti se z vojno propagando in tako pripomoči k vzpostavitvi pogojev za svobodo. To je plemenita in še kako potrebna ambicija, ki pa ima svoje čeri, ne nazadnje vprašanje, kako se soočiti z novimi propagandnimi tehnikami – zlasti tistimi, ki so v rabi v kibernetski vojni – in hkrati ohraniti pregled nad širšim družbenopolitičnim kontekstom, ne da bi zašli v pretiravanje.
Kritika ruskega avtoritarizma: uvidi in omejitve
Osrednji del knjige tvori razprava o konsolidaciji novega tip avtoritarizma v Rusiji in z njo povezan vzpon tega, kar Snyder imenuje »politična fikcija«, od približno 2011 dalje. To spremlja manj natančen pregled mednarodnega vpliva obeh pojavov. Vsako poglavje je posvečeno določenemu letu, pojmu in dogodku (vrnitev totalitarne misli; kolaps demokratične politike v Rusiji; ruski napad na Evropsko unijo; revolucija v Ukrajini in ruska invazija; razširitev politične fikcije v Rusiji, Evropi in Ameriki; izvolitev Donalda Trumpa); lahko bi rekli, da je slabost knjige ravno njena prevelika koherentnost.
Poleg poudarka na ruski politiki se knjiga posveča aktualnemu vprašanju, kako so se politični pojmi in prakse selili z vzhoda na zahod. Snyder poudarja, da v dominaciji ali temu, čemur pravi politična fikcija, ni ničesar inherentno ruskega. Kljub temu pa ponekod sam prispeva k mešanju pojmov: tako, na primer, piše o ruski »vojni proti Ukrajini, Evropski uniji in Združenim državam« (str. 27), trdi, da je »Rusija bombadirala Sirijo, da bi ustvarila begunce [sic] in nato spodbujala Evropejce k paniki« (str. 198-9), na več mestih pa sugerira, da je »Trump, uspešni podjetnik«, ruska kreacija in da ga imajo Rusi tako rekoč v žepu. Njegove razprave o »Iljinovem krščanskem totalitarizmu, Gumiljovem evrazijstvu in Duginovem [evrazijskemu] nacizmu« (str. 91) so izjemno zanimive in razsvetlijo marsikateri vidik, vendar so preveč polemične, da bi jih lahko imeli za prave študije v zgodovini idej. Knjiga vsebuje nepotrebna pretiravanja v sicer prodornem vpogledu v rusko propagando.
Snyder je najboljši, ko se osredotoča na rusko propagandno vojno po napadu na Ukrajino, ki je bil po njegovem mnenju z vojaškega vidika skromen manever, a ga je spremljala »najbolj sofisticirana propagandna kampanja v zgodovini vojskovanja« (str. 162). Njegova podrobna analiza ruske »seksualne geopolitike« (izkrivljene predstavitve geopolitičnega razvoja prek nenehne mobilizacije seksualnih fobij in spolnih strahov), »shizofašizma« (označevanje neruskih nefašističnih akterjev kot fašistov, ki postane smiselno le, če razumemo izmaličenje besede fašizem, ki je postala sopomenka za »protirustvo«) in »neprepričljivega zanikanja odgovornosti« (strategija spodkopavanja vsakršnih standardov resnice, z namenom širjenja zmede in onemogočanja razprave o dvojnih standardih) ponuja celo vrsto prepričljivih dokazov. Snyder poudarja, da glavna ambicija teh propagandnih tehnik ni razvoj koherentne zgodbe, temveč spodkopavanje resnične pripovedi. Kot prodorno opazi, je namen uničenje predstave, da lahko resnice razumemo neodvisno od perspektive: ko ni več mogoče pretehtati veljavnosti argumentov samih po sebi, se ustvarijo neskončne možnosti za ad hominem napade. V posebno zastrašujočem delu knjige pokaže, da je ruski propagandni mašineriji nazadnje uspelo: medtem ko je v spodadih v Ukrajini življenje izgubilo deset tisoč ljudi, dva milijona pa jih je bilo pregnanih iz svojih domov, se je velik del zahodne razprave vrtel okoli dvoma v osnovna dejstva, tj. okoli vprašanj, ali Ukrajina sploh obstaja in ali jo je Rusija res napadla.
Zelo prepričljivo se mi zdi Snyderjevo vztrajanje pri – zgolj navidezno nenavadni – povezavi med vsevednim cinizmom ruske javnosti na eni strani in presunljivo nevednostjo, ki rojeva občutek nedolžnosti, na drugi. Prav ima, ko opozarja, da se v dobi interneta politika vse bolj spreminja v tekmovanje glede psiholoških stanj namesto gmotnih prednosti, zato je sposobnost manipuliranja subjektivne percepcije postala veliko pomembnejša. Ključno se mi zdi njegovo poudarjanje, da je ta premik koristil režimu, kakršen je Putinov, in rad bi videl, da bi ta svoj uvid dodatno razdelal.
Na mestu so tudi opisi, kako je med svojim napadom na Ukrajino močnejša ruska stran uporabila orožja, ki se jih običajno poslužujejo šibkejši. Pogrešam pa refleksijo o tem, ali ne bi mogli tudi ruske propagandne vojne, vključno s kibernetsko vojno, razumeti kot orožje šibkejšega; lahko jo namreč obravnavamo kot le enega od dejavnikov v mednarodnem sistemu. Upravičeno bi lahko argumetirali, da se mora Rusija prav zaradi svojih strateških šibkosti posluževati orožij, kakršno je »strateški relativizem«. Z drugimi besedami, »igra z negativno vsoto«, ki jo igra Rusija s svojimi kibernetskimi vojnami, utegne biti učinkovita, toda sama po sebi nikakor ne more spremeniti razmerij moči in razvojnih hierarhij v globalnem sistemu. Avtorjevo oklevanje, da bi ocenil dejanski učinek kibernetske vojne – torej ne le sporočil, ki so bila poslana, temveč tudi način in posledice njihovega sprejetja – je, po mojem mnenju, ena od glavnih šibkosti Poti v nesvobodo.
Ruska naveza ali kriza zahodne demokracije?
Avtorjeve refleksije o Evropi in Evropski uniji so med najprivlačnejšimi deli te aktualne in polemične knjige. V senci glasovanja o brexitu Snyder poudarja, da so se velike evropske države po izgubi svojih imperijev rešile s procesom medsebojne integracije: evropski red, ki je vzniknil iz povojnega obdobja, ni le podpiral, temveč dejansko omogočal nemoteno izvajanje državne suverenosti. Zelo zanimivo je brati njegovo kritiko evropske politike neizogibnosti, utemeljene na tem, čemur pravi »pravljica o modrem narodu«, tj. kanonični zgodbi, po kateri naj bi izkušnja svetovnih vojn evropskim državam dala nauk, na podlagi katerega se je začela integracija. Ta fabula usodno spregleda poskuse nekaterih evropskih narodov, da bi vzpostavili svoje imperije znotraj same Evrope – pri čemer je prav Ukrajina, kot bojno polje med ruskim in nemškim imperializmom, »prototipski« primer. Kar je pri tej zgodbi še bolj problematično, je, da spregleda dejstvo, da evropske sile v sodobni zgodovini nikoli niso bile zgolj nacionalne države, temveč del imperijev; to ustvarja nevarno iluzijo, da lahko evropske velesile preprosto zapustijo EU in »znova« postanejo nacionalne države, a izstop iz Evropske unije v resnici – kot rahlo posmehljivo opozarja Snyder – pomeni pridružitev Rusiji kot še eni državi naslednici propadlega imperija izven dosega evropske integracije (str. 101). Te Snyderjeve opazke nudijo dragocen korektiv evropskim »naukom zgodovine«, kakor jih razumeta mainstream politika in javnost.
Avtorjevo vztrajanje pri močnih vezeh med Rusijo in evropsko skrajno desnico ter ruskem vplivu na politični mainstream Evropske unije se mi po drugi strani zdi mnogo manj prepričljivo. Rad bi bil videl pristop, ki bi jasneje razločil med rusko podporo, vplivom in konvergenco z (okrepljenimi, a vse prej kot zmagovitimi) protisistemskimi silami v EU na eni strani ter številnimi drugimi, navidezno banalnejšimi, povezavami med Rusijo in centripetalnimi silami v Evropi na drugi. Simpatije evropskih radikalcev do ruskega režima in vrednot, ki jih ta domnevno pooseblja, je nekaj, prikrita in povsem nereflektirana normalizacija putinizma v večini evropskega mainstreama pa je drugačen in verjetno veliko bolj zaskrbljujoč problem.
Zadnje poglavje se posveča kontroverznemu in neizogbno politiziranemu vprašanju nelegitimnega dogovarjanja med ruskim režimom in Donaldom Trumpom. Zdi se, da Snyder tu niha med radikalno tezo o uspešni ruski zaroti, namenjeni spodkopavanju ZDA (kjer se zdi, kot bi hotel krivdo za pojav Trumpa zvaliti na zunanje dejavnike, kar je precej ironično glede na njegovo kritiko kulta ruske nedolžnosti), in bolj samokritičnim stališčem, ki poudarja podobnosti med državama. Je ruska intervencija »ugrabila« ameriško politiko ali je ta sledila podobnemu razvoju neodvisno od Rusije?
Vsekakor drži, da se je ameriški nebrzdani kapitalizem spajdašil z ruskim kleptokratskim avtoritarizmom prek globalnega sistema oligarhične patronaže. Snyder ima prav tudi, ko trdi, da še nobena ameriška predsedniška kampanja »ni bila tako tesno vezana na tujo silo« (str. 233) in da je Trump nato svojo vlado napolnil z ljudmi s »šokantno intimnimi povezavami« z Rusijo (str. 241). Toda njegova teza o rastočih podobnostih med obema državama – velikanske neenakosti in posledična negotovost srednjih slojev ter personalizacija politike in vdor čustev vanjo – se mi zdi na dolgi rok neprimerno relevantnejša. Upam, da se Timothy Snyder v osnovi strinja z mano, da je njegovo vztrajanje glede Trumpove ruske naveze relevantno le v danem trenutku; kar z drugimi besedami pomeni, da bi zahtevalo dodatna pojasnila.
Sklep
Za konec naj se vrnem k temu, kar sem že omenil kot ključno pomanjkljivost knjige, tj. šibkost avtorjevega premisleka o dejanskih učinkih kibernetske vojne. Ta pomanjkljivost se zdi tesno povezana s površno obravnavo dveh ključnih tem: vprašanja, kako se je politika spremenila v dobi interneta, in odnosa med dejstvi, pripovedmi, resnico in fikcijo. Odvisnost od svetovnega spleta vsekakor šibi našo sposobnost koncentracije in spomina, kar slabi sposobnost kritične refleksije. Snyder nas hkrati opozarja, da brisanje meje med zasebnim in javnim življenjem grozi s »tihim vznikom totalitarizma«, kjer bi politične rezultate vse bolj določal nadzor nad skrivnostmi drugih, kar pomeni, da bi bili v prednosti najbolj brezsramni. Toda njegovi ključni trditvi, češ da »avtoritarizem nastopi, ko ljudje izgubijo sposobnost ločevanja med dejstvi in upanji« (str. 249), žal ne sledi stvarnejša razprava o dobi interneta, ki vodi k vse bolj nepregledni zlizanosti med pozornostjo in privlačnostjo, in o tem, kaj lahko storimo za zaustavitev tega nevarnega trenda – s pomočjo ključnega internetnega medija in ne v jalovem odporu do njega.
Snyderjeva raba pojmov sugerira na strogo dihotomijo med dejstvi in resnico na eni strani ter pripovedjo in izmišljenim na drugi. Takšno striktno razlikovanje je težko ohranjati v luči sodobnih teorij. Navsezadnje je njegova knjiga primer pripovedi o dejstvih, namenjene osmislitvi sveta, ki hkrati stremi k resnicoljubnosti; vsaj nekatere od tehnik, ki se jih poslužuje v ta namen, so izrazito podobne orodjem, ki se jih poslužujejo pisci leposlovnih del. Ni nam treba sprejeti relativizma avtokratov, da priznamo, da lahko razkrinkamo neresnico, pa čeprav svoje resnice ne moremo dokazati. K sreči bi moralo biti prvo dovolj solidna osnova za liberalno in argumentativno družbo.