Med ljudmi je navada reči, da to ali ono osebo poznamo. Tak je splošen vtis. Navadno so to ljudje, s katerimi kramljamo, se skupaj učimo, si zaupamo na karierni poti, se ljubimo in kar je še ostalih reči.
Ob tem je zanimivo, da v procesu spoznavanja človeka nastopi neka dovršenost, kjer rečemo, da smo človeka spoznali. Toda dovršenost ne nastopi kot pozitivno – prav nasprotno, nekje začnemo to osebo izgubljati, na nekem mestu se nam začne slika o njej cefrati. Takrat je osebo, ki smo jo razumeli, treba začeti razumeti znova in bolje. Srečanje z drugim nastopi šele, ko se nam predoči mesto osebe onkraj naše možnosti popolnega razumevanja in zahteva nek etos. Dokler se s tem ne zmoremo pomiriti, vzbujajo te osebe v nas čud in vznesene čustvene odzive. Imamo jih za genije, norce, karakterne kloake ali preprosto čudake.
Podkrepimo s primeroma, ki kažeta na premise v poznavanju dveh oseb. Prva je name hipoma naredila vtis s svojo sodobno podjetniško nastrojenostjo, znotraj katere sem zaznal posebno odločnost in zagnanost. Toda v drugem koraku sem spoznal, da se oseba vede odločno tudi v situacijah, ki bi prej kot hipni odziv zahtevale premislek, in v naslednjem, da se oseba vede enako tudi kadar ni imela v rokavu ničesar, na kar bi svojo odločitev oprla. Dobil sem vtis, da oseba ostaja odločena ne glede na konkretno situacijo. Drugo osebo sem zmeraj imel za urejeno osebo, ki skrbno načrtuje svoje življenjske odločitve, ko me je presenetila vest, da sta s partnerjem končala svoje več kot pol desetletja trajajoče razmerje. Pričakoval sem, da bo oseba sprejela svoj nov nastali položaj z vso resnostjo ali pričakovano otožnostjo, naletel pa sem na razbrzdano eruptivnost v polnem seksualnem crescendu, željno avantur, kar mi jo je predstavilo v novi luči, kot drugačnega človeka.
Če povzamemo, sem pri obeh osebah še prepoznal, da odločenost s silo vztraja nad razsodnostjo. Ker pa nisem poznal razloga za takšno vedenje, tega, katera preddoločena odločitev je posredi, se mi je zdelo, da oseb sploh več ne poznam. Ali poznam ljudi zgolj toliko, kolikor zmorem poznati njihove odločitve?
Določene odločitve očitno pri ljudeh nastopajo kot preddoločene. Ne predstavljamo si ravno, da bi bile dejavnosti, kot so umivanje zob, menjava spodnjega perila ali izbira peska za mačje stranišče prepuščene navdihu ali naključju, temveč so bodisi skrbno načrtovane bodisi docela vmeščene v naše vsakdanje prakse, ki so seveda lahko tudi bolj razsežne in daljnosežne: šolanje, kariera, kredit, družina, zapuščina. S preddoločenimi odločitvami glede svojega življenja se človek postavlja v določen odnos do sveta, ki je veliko bolj konflikten kot odnos, v katerem bi svoje odločitve ves čas polagali v roke svetu in nas ne bi zanimalo, kaj bo jutri. Toda marketinški guru, zavarovalniški agent in politični analitik vedo, da je z odločitvami ljudi mogoče manipulirati. Pa pri tem ne gre toliko za tehnike zavajanja kot za strategije, ki znajo človeku ponuditi odločitev, še preden bi človek vedel, kaj je predmet njegove odločitve. In razlog uspeha teh strategij je tudi v tem, da nas na nek način poznajo. Ker predvidijo naše odločitve, nam zmorejo nuditi ustrezno poroštvo: »Just do it.«
Koliko poznamo ljudi onkraj njihovih odločitev? Primer druge osebe kaže, da me je ta presenetila ravno v trenutku, ko je izstopila iz projekta. V luči neprijetnega cefranja predstave o človeku, me je navdalo z grozo spoznanje, kako je onkraj njenega končanega projekta sploh nisem poznal in koliko mi to ni bilo potrebno, ker je pa s tisto osebo vendarle zmeraj bilo vse okej in si zmeraj vedel, pri čem si. Strašna lenoba. »In, kaj pa kaj počneš?« se bo jutri glasilo prvo vprašanje znanca, ki ga bom srečal po dolgem času.
Smo, kakor imamo drug drugega moč videti. Če parafraziramo Phillipa K. Dicka, nas načeloma ne bi smelo čuditi, če se nekomu na lepem zmeša ali pa iz njega vzklije ta ali ona kurioziteta. Človek s svojimi odločitvami, ki jih sprejema avtonomno ali pa mu jih določijo, sproža odnos napram svetu, kjer mu svet na odločitve odgovarja z realnostjo. Večje kot so odločitve, bolj krhek je v svetu človek. Kaj nam zagotavlja, da ne bomo jutri popolnoma zblazneli?