Odprto pismo Sloveniji

»Iti v tla.« Stavek med navednicami deluje kot usmerjena misel, kot aktivno-progresivna moč, kot zavestna smer premikanja človeškega telesa navpično navzgor. Rečeno po domače: vsak plesalec ve, da mora navzdol, če hoče navzgor. In obratno. Če greš dol, razmišljaj navzgor. Najbolj osnovna izmed vaj, ki ni le del baletne tradicije, čeprav je tam dobila svoje transparentno francosko ime, plié, je prav to – ko upogneš koleni navzven, da bi se z ravnim hrbtom znižal z medenico vzporedno s tlemi, naj bi se skozi hrbtenico vse do glave in še čez potiskal proti stropu … Kako? Z mislijo. In potem se to zgodi. In gotovo tega ne ve le plesalec. Športnik skakalec bo najprej upognil vsaj kolena in se znižal s trupom, da bo lahko zajel zalet, se odrinil in poletel … Morda je pri njem misel manj očitna in dejanje na bolj viden način, toda osnovne zakonitosti narave, anatomije ali medicine, če hočete, veljajo povsod … še posebej zdaj, ko je v porastu zanimanje za nevroznanost. O čem pravzaprav govorim? O simboliki, o tem, kaj to je oziroma kakšen pomen ima v naši družbi. Toda hkrati ne o simboliki, pač pa o najbolj praktičnih, uporabnih vidikih življenja. Mogoče delno o resnici ali vsaj o njeni družbeni podobi.

*

Vsako leto za slovenski kulturni praznik ljudje z vseh koncev romajo v Vrbo, Prešernov rojstni kraj. Tam se odvije slovesnost, izrečene so plemenite besede o moči in vrednosti slovenske besede kot temelja narodove zavesti. Takrat se spomnimo našega kulturnega jedra, kar na nek način kot Slovenci tudi smo – to je naša bit. Beseda. Mi torej nismo banka, nismo univerza, nismo vrtec, nismo gostilna, nismo Cankarjev dom, nismo parlament, nismo Prešernov trg, nismo majhna kokoška, stlačena med Alpe, Panonsko nižino, tisto malo odplako na jugozahodu in še čem … Mi smo precej več, kot mislimo, da smo, in precej manj, kot se včasih obnašamo. Ampak to ni pridiga. Da se vrnem k Vrbi. Gledam torej na nacionalni televiziji – dnevnik. Vidim reportažo, vidim vesele obraze ljudi – mož in žena, pa otrok, ki jih spremljajo in dedke in babice … različni profili ljudi. Počutim se dobro, ko vidim, da je še komu do tega. Da se pokaže, da je »zavesten«. Ampak ali je res? Težko verjamem, glede na izkušnje, da so ti isti ljudje v praksi, v življenju, enako podporni slovenski besedi … Kajti, kaj je beseda? Beseda je tudi glasba, je ples, je film, je slika … vse to govori: »Sem!«. In moje ime je lahko tudi Slovenija. Lahko sem tvoj sin. Lahko pa tudi grem, če te ne zanimam. Življenje ne pripada ničemur. Ali ni tako? Lahko grem v tujino, lahko tam ostanem, lahko se vrnem, če me pokličeš. Prosim, pokliči me. Ali pa: ne hodi za mano, mat’kurja, če me takrat nisi hotela, me tudi zdaj ne boš imela in ne bom te negoval, ko boš stara in tuja… Prosim, naj me kdo prekine in popravi, ampak moje oči so v praksi, v družinah, videle pretežno takšne primere: »Ali kaj bereš, sin? To je dobro zate, daj beri!« … »Kaj, ti pišeš? Kaj pišeš? A pesmi? Aha, prav, zaradi mene piši, kar hočeš, ampak potem, ko boš naredil vse ostalo – šolo, izpite, diplomo. Aha, a res pišeš? Vsi pišejo, pa kaj potem?! Kaj misliš, da si boljši od drugih? Boš že še videl; življenje te bo izučilo … in nikar mi ne hodi jokat domov!«

Saj, vsi pišejo, pa kaj potem! Ampak zaradi tega ni slovenska beseda nič manj vredna. Zaradi tega ni potrebno odmikati pisanja, slikanja, plesanja na primernejši čas; ko imaš dopust ali ko si že v penziji. Mislim, da človek dejansko ne bi smel odlašati z ničemer. Pa smo spet pri preprosti simboliki. Recimo, da je ples simbol za ustvarjenje na splošno. Če ne neguješ telesa s primerno hrano, vadbo, počitkom in mislijo, bo začelo upadati in ples takšnega telesa bo verjetno precej nezanimiv ali pač le žalosten. In vsakdo, ki se je kadarkoli ukvarjal s kakšno športno dejavnostjo, ve, da obstajajo leta, ko je telo bolj dovzetno in ko je lažje doseči kakovostne rezultate. Po določeni starosti je pač težje napredovati. Zakaj? Ali je res naša misel tako daleč naprej od telesa, da lahko živi in se razvija neodvisno od hkratnega propadanja fizičnega telesa? Ali je antični rek »zdrav duh v zdravem telesu« omejen in res le floskula, kot je floskula državna slovesnost ob obletnici Prešernove smrti? Saj ne rečem, da navzven očiten invalid, recimo tetraplegik, nima zdravih misli. Daleč od tega! Ne, treba je gledati onkraj teh očitnosti in vzeti simboliko kot pomoč za reševanje trenutnih narodovih obolenj, ki so precej hujše od preproste besede »invalidnost«. Z našo državo dejansko ni nič narobe, samo napačna semena smo posadili na napačne površine. Z malo posluha za zemljo in znanja o semenih bi lahko odkrili velike skrivnosti, o katerih govorimo v teoriji, v praksi pa ne vemo, kaj bi z njimi. 

Začne se, še enkrat: v družini. Tu se začne emancipacija ženske. Da reče NE, ko je to potrebno, in da ljubi celostno, ko vzljubi samo sebe. In šele po tem na delovnem mestu, umetnosti … Tu se začne tudi zgled, ki je po mojem mnenju edina verodostojna vzgoja otroka. Tu se začne izgradnja lastne osebnosti in tudi razvijanje talentov. In ko izčrpaš vse dane možnosti: pojdi, kaj čakaš? In ker gre ponavadi ali vsaj velikokrat vse narobe, ker se ljudje v družinah prej zadušimo, kot pa svobodno dihamo, je seveda vse skupaj potrebno pogledati od začetka. In rečem, vse se začne pri sebi. In ugotovim, da sem v resnici skrajno nezadovoljna. Čeprav nikakor ne mislim obstati na mestu in iščem in se trudim in vem, da bo zdaj zdaj steklo … Kaj bo steklo? Sem mlada, še ne tridesetletna mama enajstmesečnemu sinu. Sem samozaposlena v kulturi. Kmalu se mi izteče porodniška oziroma dopust za nego in varstvo otroka. Tako, kot sem živela in ustvarjala do sedaj, tako ne morem več. In ja, jaz sem že šla v tla, da bi lahko šla navzgor. Že sem jedla poceni kruh ali pa sploh nisem jedla, dejansko sem se lep čas tudi namensko postila, da bi le našla rešitev za svoj eksistenčni položaj. Ja, že sem iskala pri sebi. Že sem pospravljala pod svojim pragom. Odpustila sem svojim staršem, odpustila sem celemu sorodstvu, odpustila sem svojim bivšim fantom in odpustila sem si za vse laži, ki sem jih mislila ali izrekla v dobri veri, da mi bo zdaj zdaj pa res steklo. Odpustila sem svojim bivšim delodajalcem, ko sem delala za šankom in bila premalo plačana. Premalo za vsa ponižanja, za vse nesmisle, za ves alkohol, ki je šel iz mojih rok za druge, da so lahko ostali točno tam, kjer so bili. Odpustila sem svojemu ginekologu, ker mi ni hotel napisati mnenja za bolniško. Odpustila sem svojim bivšim profesorjem, ker me niso podprli, ker so se rajši počutili ogrožene … ne, pardon, to ni res, to še prebavljam. Kakorkoli. Odpustila sem si vse pobege iz realnosti, vse preplesane večere na slovenskih underground elektronskih žurih. Odpustila sem si svojo gromozansko, kot mozolj veliko naivnost, da sem potrebna slovenski družbi. 

In na tem mestu te sprašujem, Slovenija, moja dežela, Slovenija, ki spoštujem tvojo Besedo, ker je tudi moja Beseda, sprašujem te, ali je kaj, kar bi si želela od mene? Ker moje želje zate očitno niso pomembne. Da sem mlada, da razmišljam, da sem delovno sposobna, da sem ti rodila še enega otroka, mat’kurja! Za vse to se zdi, da ti nič ne pomeni. Da ne veš, kaj bi s tem. In te odkrito in enkrat za vselej pooblaščam, da mi jasno izraziš svoja hotenja, da pobrskam po svojih omarah, sposobnostih in morda se, ma ne, prepričana sem, da se kje najde kaj, s čimer ti lahko ustrežem. Toda, če mi ne poveš, ne morem vedeti. Tako kot moški ne more telepatsko zadovoljiti ženske. Ona mora povedati, izraziti svoje želje in interese. Tako kot šef ne more delati namesto zaposlenih, podrejenih, tako se podrejeni ne morejo odločati namesto njega. Ali me vsaj malo razumeš, Slovenija? Daj, pomigni z glavo, daj mi kak znak, zamahaj s krili, odvrzi kakšno pero, karkoli … Nekaj časa bom tukaj stala z odprtimi rokami, vendar ne kot oranta, ker moram vmes delati – skrbeti za otroka; kuhati, pospravljati, pošiljati prošnje za delo, pisati pesmi, delati predstave, sodelovati pri projektih drugih samozaposlenih v kulturi, narediti kaj zastonj, kot uslugo, ker mogoče se mi vendarle povrne, mogoče se bo kdo kasneje, čez leto, dve, spomnil name, da je bilo fino sodelovati, da smo marsikaj naredili in da bi lahko bila še koristna. Vmes bom hodila tudi na pilates, če ga bom le lahko plačala in našla čas, da bom ohranjala vsaj minimalno telesno pripravljenost, kdo ve, mogoče bom pa kdaj še lahko plesala. 

Kakorkoli. Vesela sem, da nisem rodila punčke, ker večina punčk vsaj v nekem obdobju sanja o tem, da bi bile plesalke, in res ne bi imela srca, da bi ji rekla kaj takega, kot so govorili meni … in ne bi imela poguma, da bi jo podprla v nečem, kar se v tvojem mesu, mat’kurja, vse prevečkrat izkaže zgolj za iluzijo. Mogoče, mat’kurja, pa si le zavistna labodom: ampak, ali se ti ne zdi to malce otročje? Komu to pravim, ne vem več, ne vem. Ali sebi ali tebi? Dobivam občutek, da bi bilo najbolje narediti to, kar ljudje delamo svojim hišnim ljubljenčkom – da jih steriliziramo ali kastriramo. Potem pač ni več skrbi. Daš svoje telo na posodo … naj moje telo postane posoda, kamor se mečejo družbene anomalije. Naj moji talenti, namesto da bi z njimi služila družbi, postanejo vodna para, s katero si zjutraj navlažim obraz …

*

Ampak dovolj. Dovolj retorike! Dovoli mi, da se vrnem v plesno dvorano. Si se kdaj vprašala, zakaj je v tej deželi, v tebi, toliko (dobrih) plesalcev? Imamo ogromno plesnih šol; javnih in zasebnih, pa plesnih društev, še srednjo šolo – baletno in sodobno, pa skupin in zavodov … še pa še mejnih področij plesa, gledališča … S tem se začne moje samospraševanje, ki ti ga, draga Slovenija, dajem na vpogled in v presojo. Kot vse deklice sem začela z baletom. In kot večina sem tudi sama zapustila balet s svojevrstnim razlogom. Ne zato, ker ne maram discipline, ne zato, ker želim biti drugačna, ne zato, ker nimam dovolj dobrih predispozicij. Pač pa zato, ker se pred vsakim gibom vprašam: Zakaj? Zaradi telesa gotovo ne. Obstajajo prijaznejši načini ohranjanja kondicije, fleksibilnosti in lepote, da o zdravju ne govorim. Potem sem nekaj časa preizkušala različne stile, ki jih ponuja trg: horton (moderni ples), jazz balet, hip hop, (izrazni ples kot tak sem izpustila), sodobni ples – in tu se je vse šele začelo. Sodobni ples je široko in kompleksno področje. Večinoma pa vendarle obstaja kot nek dogovorjen sistem vaj in gibov, ki so se tekom zadnjih, ne vem, trideset let, izoblikovali preko evropskih akademij. Slovenci v glavnem hodijo čez mejo v Avstrijo (SEAD), pa na Nizozemsko, Belgijo, Anglijo in morda še Francijo. V glavnem so to otroci staršev, ki jim lahko plačajo tak študij, ali pa jim vsaj plačajo plesne tečaje in delavnice znotraj meja naše dežele. Ker nič ni zastonj. So tudi take cvetke, ki znajo poskrbeti same zase – torej so pridne in talentirane in psihično in fizično dovolj stabilne, da delajo, si služijo denar, študirajo in plešejo … Sama recimo nisem taka. Sem poskusila, pa ni šlo. Moj um mi je vedno narisal vprašanje: zakaj? (ali čemu? ali za koga?). Torej jasno je, da je problem v meni. Ta »zakaj« je namreč prisoten povsod. 

Če se vrnem še malo bolj zares v plesno dvorano … Ko človek začne plesati (ne glede na zvrst), se hočeš nočeš sooči z množico strahov, s čustvi, z jezo, željami, s skrhano samopodobo. Skratka, v plesni dvorani se mi je najprej zgodila vsa moja psihologija. In nisem izjema. Pa vseeno, izkušnja je moja. Torej: učitelj plesa pokaže neko kombinacijo korakov. Ko jo večina osvoji, se to začne ponavljat, dokler vsem ne steče in potem še z glasbo … Meni se je vedno zalomilo že pri osnovnih korakih (razen pri baletu: tam je seveda vse kristalno jasno, tam tudi ni tovrstnih frustracij – tam je vojska in tam ni osebnih težav). Nisem in nisem zmogla, ker mi je en sam premik v prostoru skupaj z drugimi »učenci« pomenil nič manj kot psihično družbeno prostitucijo. Nisem čutila le svojih strahov, kadar mi kaj ni šlo, čutila sem tudi strahove drugih in njihov ponos in aroganco – poglej, kako dobro mi gre … kaj pa ti, saj ti nisi za ples, poglej se, kakšna si … in seveda, sem bila pametna in dovolj samokritična, da mi je bilo jasno, da se v veliki meri dogaja moja projekcija in da se med nami v plesni dvorani dogaja izmenjava nesorazmerij energij na enak ali vsaj podoben način kot v družini. Vedela sem, da nihče drug ni odgovoren za moje počutje. Vendar potem se, kasneje, čez mnogo let, sprašujem, ali je res? Ali res nismo soodgovorni za počutje drugih v skupini, razredu, šoli, družbi, državi? Me razumeš, Slovenija, tvoja posest je polna egoizma. Nisi nas naučila, kako naj sobivamo. Izgleda, kot da se bomo zdaj zdaj (ne pobili, za to nimamo jajc) razdružili na miniaturne skupinice, ki bodo druga drugo gledale prezirljivo, kot se delci v vesolju oddaljujejo drug od drugega, dokler naše državice ne bo razneslo… 

Seveda pretiravam, ampak silnice, ki so trenutno prisotne, pač delujejo na tak način. Imam predlog. Prepričana sem, da se ne le jaz sprašujem – zakaj? Kaj, ko bi torej nehali ponavljati (za učiteljem, za soplesalci). Kaj, ko bi nehali stremeti k podobi tiste lepe plesalke/manekenke na plakatu, ki visi nad posteljo otroške sobe. Kaj, ko bi končno pogledali svoje lastno telo, se vprašali, v čem se loči od drugih in zakaj je tako čudovito izjemno. Kaj, ko bi nehali govoriti o čudežih tam nekje za devetimi gorami ali pod oltarji in si dovolili pogledati, kdo sploh smo. Ali imamo v svojih genih resnično zapisano ubogo Francko, ki teče za vozom … Ko sem v srednji šoli brala to knjigo, sem jokala komplet od prve do zadnje strani in se spraševala, ali gospod Cankar želi, da se ubijem. Seveda nekateri niso čutili ničesar. Vedno lahko vzameš aspirin. Vedno lahko pogledaš stran.

 Kakorkoli. Vse se začne v plesni dvorani. Ampak ti si plačal, da ponavljaš gibe, in na to dejstvo te radi opomnijo. Da si torej tam zaradi sebe. Radi rečejo tudi: »Ne razmišljat! Ti sam pleš!« Kaj pa druge možnosti? Na trgu obstaja marsikaj. A dokler bo plesna umetnost za ljudi najprej graciozna oblika športa s čim več dih jemajočimi akrobatskimi izzivi, nima smisla izgubljati besed. Sama sem iskala, skoraj brez denarja in miru, sama pri sebi; najela dvorano in več mesecev iskala tisto avtentično, pristno, meni lastno … gibanje oziroma telesni izraz. Ko sem po sili razmer obupana ugotovila, da sem polna predsodkov in družbenih okvirov, iz katerih ne morem izstopiti, pa če se postavim na glavo … sem sprejela bedno dejstvo, da bom vedno nekje na robu in verjetno nezadovoljna. A ker vendarle nisem totalni pesimist in ker si rada podarjam priložnosti, sem se na neki točki vrnila v svoje otroštvo. In spet pogledala z otroškimi očmi. Začelo se je z vonjem.

*

Iz kuhinje je prišla podoba majhnih rok, ki še niso dobro vedele, da pišejo z desne proti levi … v kuhinji torej … roke in noge so polne moke – svobode! Polne so sladkorja, pecilnega praška, polne svobode. Pisani piškotki v obliki smrečic in črk čakajo, da gredo v peč … dokler ne zapiska pečica ali ugasne lučka na njej ali dokler se ne oglasi kičasta kuhinjska pikapolonica, ki zazvoni, ko se jeziček ustavi na luni, pardon, nuli … Santa Lucija se sliši iz radia – otroški pevski zbor poje, kot da vadijo že od nekdaj, brez napake pojejo brezspolni glasovi, ki bodo peli naprej, tudi ko bodo otroci postali odrasli in pustili za sabo srčke in pajacke in smrečice, oblite s čokolado ali smetano v prahu ali jagodno kremo na mandljevi osnovi … In iz te kuhinje tečem pred čarovnico, pred mamo, ker ju takrat še nisem ločevala, tekla sem in se drla, čeprav, kot je v sanjah v navadi, ni bilo glasu iz mene, ni ga bilo, ker ga je ubila, čarovnica v meni se je šla črno magijo in me prepričala, da je tema strašna in da so v njej moje grešne misli in želje, ki jih ne smem imeti, ker takšni otroci nimajo pravice do … In sem tekla po stopnicah navzgor do svoje sobe, neskončnega kraljestva, križišča poti, zgodb in preprostosti … Serija lesenih polic z igračami – lepo dišijo, ko se briše prah. Na najvišjo polico je položena jahalna čelada. Prsti gredo večkrat čez čvrst črni žamet in mehko modro podlogo v notranjosti – v praksi je čelada bolj malo v uporabi, zato pa je toliko lepša tu, na polici. Zraven je škatlica s kasetami, kjer so posnete pravljice – ljudske seveda. A najlepše je prisluhniti prav škatlici: če jo potreseš, se kasete zadevajo druga ob drugo in fino ropotajo. Zraven nje pa je nekaj knjig z baletno vsebino in pa Disneyjeve klasike … sledi jim vrsta stripov o konjih in skrbno varovan dnevnik … Na polici spodaj je neko plišasto modro (nezemeljsko) bitje – očetov dar, ko si je kupil nov fotoaparat – družinski … ob modrem je še en mali plišasti avion, ki nosi ime znane letalske družbe – prav tako očetov dar, ko se je vračal z enega od številnih potovanj. Ob njem so trije kužki: en bel na baterije, drugi oni švicarski s sodčkom, tretji pa nekakšen Valentinov podmladek s srčkom na prsih. Za kužki se vidi rumen, izrazito mehek zajec, ki služi za »pouštr« – skoraj sramežljivo kuka in si ne upa naprej – tam je pač kenguru, ki bi ga lahko zaustavil. 

Moja soba, moj večni navdih, strašen, zasledujoč, neizprosen kot, od koder se je ponoči dalo priti tudi na vrt … potka; vrsta kamnitih plošč položenih v zemljo – v travo, je tisti del, ki pozimi najdlje ostane brez snega … sicer pa je trava, ko se češnja kot drevo že »izpoje«, polna malih češnjevih podmladkov; tistih malih bilkic, ki bi jih pes z lahkoto poteptal, pa vendar ostanejo nekako cele in nepoškodovane – uniči jih kvečjemu močan naliv ali neprijetne temperaturne spremembe. Ja, češnja raste prav na sredini vrta: prava dama,  na katero je človek navlekel rumene lepljive kartone, da je ne bi obiskovale žuželke in druge male živali. Toda vrabci so vztrajni, oni pridejo povsod – kljuvajo kljuvajo čivkajo in skoraj krulijo kot prašiči – ja, kot prašiči v pomanjšani različici in s krili in kljuni namesto rožnatega gobca, ki nemirno šnofa po raznih ostankih. Kot pes, ki poje vse gnile, vse odpadle maline in vse obupane hruške. Na severni strani vrta so seveda hruške – v malo manj smiselnih skupinah kot maline, pa vendar … v bistvu so le tri hruške, le tri pokončna drevesa – tanka, a čvrsta. Izgledajo, kot da slonijo na ograji, ne na leseni (lesena je na vzhodni strani), pač pa na tankem kovinskem izumu … nekakšen karo vzorec razpotegnjen čez in čez – razvlečen na tistih koncih, kjer so živali skušale prodreti na drugo stran in kjer je pes iskal skrivni organski zaklad ali konkreten ostanek preminule živali. Med hruškami se tu in tam pojavi bršljanu soroden vsiljivec, ampak ga na zahodni strani spretno prekinjajo vrtnice – tokrat rdeče, močno rdeče … vsako leto drugače rdeče; včasih nagovarjajo človeka, včasih samo visijo ena čez drugo, nagnetene na malem prostoru, ki je namenjen zanje. Pod njimi so enostavne betonske stopnice, ki vodijo pod hišo v klet, strašno klet, pač kaj naj – klet je strašna – polna kladiv in žag in škarij za rezanje trave in lesenih deščic za podpiranje rož ali paradižnika. Polna drv, ki jih nihče ne kuri, ker so zamenjali peč – zdaj je električna ali plinska, nekaj takega. Na poti do kleti se je nekega dne ponesrečil jež, ki je očitno zašel s poti. Pes ga je nekaj časa gledal in nato pustil, da je sam nasedel na lastne iglice.

Na poti do kleti, na stopnicah, ležijo tudi stare igrače in sosedove igrače, narejene iz nekvalitetne plastike in bledih barv, ki nikogar več ne pritegnejo. Morda se zato otroci zastrupljajo z rastlinami, morda rastline sploh niso strupene in so pač samo pretiravali, ko so imeli radi neko rastlino ali žival … ali pa so gledali v sonce in jo zamenjali za luno, ki se na tem vrtu običajno zadržuje za češnjevo krošnjo. Ob vzhodni steni sta še dva pritlehna grmička – zimzelena. Tam ima pes svoje toaletne prostore. To je tudi najtemnejši del vrta – nikoli dorečen – zato tudi ni nujno, da sta dva grmička, mogoče so trije ali štirje, kdo bi zares vedel? Sicer pa so le malo oddaljeni od središčne češnje, ki ima – kot človek – svoje dobre in slabe dni in seveda tudi vse vmes in v teh vmesnih fazah je najbolj gibljiva; zahodni del njenih korenin, oni del, ki se nadaljuje k stopnicam v klet, se rad razmakne in od tam pride mnogo ljudi in živali ali bitij, ki iščejo svoj mir, in vmes se pride marsikam – le pravi trenutek moraš ujeti. 

Prideš lahko na primer v Solno na Švedsko – tam je še en vrt – večji, še bolj zelen in barvit. Ta ima tudi staro razmajano zeleno gugalnico, tako za male riti in lahke kosti. Spredaj pa je polno tulipanov; rumenih, rdečih, oranžnih, široko razprtih ob sončnih dnevih. Zato jih je potrebno opozoriti pred nevihto ali pač dežjem, da se morajo zapreti. Saj verjetno bi se zaprli sami, a nikoli ne veš; bolje, da se jih nalahno dotakneš, da iniciiraš njihov gib, upogib navznoter, njihov umik v notranjost. A ker je to vrt pomorščaka, je v središču – namesto češnje ali kakšne klopi – velik železni privez. Vse naokrog je trava in mah; veliko mahu, ki služi za otroško nogometno igrišče; tam ni važno ali si fant ali punca, tam igraš in skušaš preigrati in izigrati in nabiti v gol, zaznamovan med divje raslim grmičevjem – na tem vrtu ni reda ali vsaj ni tako videti. Vestni človek je celo postavil plitvo in dolgo aluminijasto posodo, kjer se kopajo vrabci in kosi. Predvsem kosi, vrabčkov pa je zelo malo … kje pa si upajo med kose! Kos pa stoji tam, v nekaj centimetrov veliki deževnici, in si čisti perje in se razgleduje po vrtu in si včasih celo deli to vodo z ježem, ki večkrat pride sem, na ta konec vrta, prav nič izgubljen … za tem mlakovjem pa je samo šavje, polno neznanih žuželk. Vhod na pomorščakov vrt nosi veliko krmilo ali kako se že reče tistemu okroglemu lesenemu objektu z več ročaji, ki jih preprijema kapitan … v glavnem, ta je na sredi velike železne ograje, ki zapira dovoz. Sosed na oni strani, kjer je veliko šavja in nedefinirane rasti, pa rad igra lajno, a le ob nacionalnih praznikih ali kakšnih posebnih nedeljah … sicer pa ga še nikoli nisem videla, tako da bi bilo dejansko možno, da se lajna navije sama … ali kar pač se z lajno počne. Na zahodni strani švedskega vrta pa ni ničesar, kar bi lahko zares opredelili. Vse, kar je znanega o tej strani, je pravzaprav sosedov vrt, ki je viden z nje … to je zelenjavni vrt najprijaznejšega soseda na svetu – Oskarja. 

Obstaja pa še neko drugo morje, slovensko morje, in vse njegove majhne skrivnosti.Na eni od onih visokih klifnih polic, kjer fin pesek odnaša samega sebe, stojijo stara drevesa neznane vrste, ki tako kot mnoga od klifnih dreves kljubujejo gravitaciji tako, da se veje usmerijo v nasprotno stran od prepada, da deblo ne zdrkne po hribu v morje. Že res, da verjetno tako pač piha veter in gravitacija tu ne igra resnejše vloge, kakorkoli … Osebno poznam eno tako drevo, ki je dejansko babica. Nekega dne mi je dala dober nasvet ali misel, rekla je, ne skrbi, vse bo še dobro – tako kot rečejo dobri ljudje v ameriških filmih, le da je tokrat to bilo res in da drevo, v nasprotju z dobrimi ljudmi, ni zahtevalo ničesar v zameno. Sicer pa je v Strunjanu ob morju polno velikih ploščatih skal, ki ob plimi le kukajo izpod vode, ob oseki pa se nastavljajo soncu in vetru in pticam. Na eni od njih ob večerih neutolažljivo joka deklica. Malo višje od skal – mlad par poskuša najti ustrezno prenočišče, ne bo jima uspelo. Vsepovsod namreč piše PRIVAT; onadva pa sta poštena! Naokrog so fige in grozdje in fige in grozdje – avgust, čudoviti topli avgust! On govori rusko, ona angleško – ali nekaj na to temo. Toda tisto staro drevo na klifu je rešilo komunikacijski delikt. Torej njuno lokalno zgodbo … moja pa ostaja v pogledu na luno, ki se skriva za domačo češnjo. Čeprav zdaj živim v mestu, glavnem mestu … Ponoči je čudovito lilo in grmelo, zato je danes zrak dejansko užiten tudi v Ljubljani, jaz pa sem preveč lenobna in utrujena, da bi lahko karkoli ali kakorkoli posebej čutila. Odrasla sem. Vse skrbi prejšnjih dni (služba, denar … ), kot da bi bile povite v mavcu – dokler znotraj ne razpadejo. Upam, da razpadejo. Tu, v gozdu, vse samo šumi, čeprav je sredi mesta … Zdi se mi, da je moja glava pomočena v nekakšno raztopino, ki razkužuje. Gozd ve … Ničesar ni videti, da bo prišlo. Kot bi prihodnost pozabila name. In kar je bilo, je pač bilo …

*

 Mogoče je, da sem popolnoma izgubljena. Žalost (in vse njene različice) me je umirila. Zdaj imam čas za branje in sočutje – tudi do sebe. Srhljiv občutek: kaj, če si veselja enostavno ne dovolim? Korake, ki jih moram delati, spremlja ta isti občutek – moram. Ljudje so naporni, a brez njih sem sebi še bolj naporna … Določene odnose moram postaviti na drugo raven. Jih izhlapeti ali utekočiniti – spraviti v epruveto in zapreti v omaro s kemijskimi eksperimenti. Poznam svoja čustva in svoja protislovja. Vem, da je povsod mogoče eksistirati vsaj minimalno zadovoljivo. Tudi sredi umetnega jezera, ki razen stoječe vode in nekaj ogroženih vrst rib ne premore veliko estetike in užitka. Nekoč pa sem tekla po plitvi, božansko čisti vodi, ki se je kot razširjen potok vila skozi redek in s soncem obsijan gozd. Potem pa sem vstopila v vas, kjer so živeli le bajno bogati ljudje z velikimi, dizajnerskimi bazeni. Niso imeli nobenih varnostnih ograj ali zidov; nasploh so bili precej prijazni – tudi do mene, ki sem se tam znašla kot nekakšen slepi potnik. Spodaj pod to vasjo pa sem videla reko, ki je tekla sama po sebi – sama po sebi – kristalna! Hitela sem k njej mimo vseh teh bogatih vrtov … na poti pa me je ustavila skupina znancev iz realnega življenja. Prirejali so nek sejem ali nekaj takšnega. Prosili so me, naj jim pomagam. Vest, da sem lahko koristna, me je razveselila, čeprav je bilo delo prostovoljno in čeprav me je reka pod vasjo neprekinjeno vlekla k sebi. Zbudila sem se še preden bi jo lahko dosegla … Kaj bi dala, da bi samo enkrat in samo za hip stopila vanjo! Ali da bi me odneslo … Bila sem že dobro pripravljena – pa se je zgodilo življenje. Nič ni gotovo … pa nisem in ni mi všeč Descartes. 

Kar želim reči, je, da se zdim sama sebi le »prehod«. Ali – vrata. Ta misel je srhljiva, ker je tisto, kar prehaja, odvisno od mojih neposrednih misli. Čeprav sem odgovorna zanje, jih nimam pod nadzorom … Sicer pa se zadnje dni počutim, kot bi mi vbrizgavali endorfine v telo. Kot da sem se okužila z dobrim življenjem (pa nimam ravno dizajnerskih bazenov). No, določene skale bodo ostale, tako kaže, kjer so. Tudi prav. Ne mislim namreč več plezati nanje … pravzaprav je vse, kar si želim, samo to, da bi plesala. Saj veš: glasba, živa, po možnosti, violina, po možnosti, prostor, veliko prostora in čim manj ljudi (nekaj naj jih vendarle ostane, če pridejo vesoljci, da ne bom spet glavna tarča – pardon, samo res se mi ne ljubi več) in že se začne – prihaja v valovih – moje telo je nesmrtno – igra … avtonomnost svobodne volje telesa, ki ga glasba ne določa, pač pa le odpira, asociira, reflektira, navdihuje, potrjuje, mu daje moč, smer, svobodo! Voljo za trenutek ali do njega. Jokam. Strah me je negibnosti, laži, iluzij … ljudi, ki mislijo, da vejo, da znajo, da so bogovi, ker zdaj, ko že dolgo ni več boga, je lahko vsak kaj namesto tega … kako naj ne prizadenem, če sem jezna? Neskončni poskusi manipulacij z vidika avtoritet, ki žensko odmikajo na polico prikupnih spominkov! To enostavno ne more iti mimo mene. Tega ne morem postaviti na polico zraven tistih treh kužkov in mehkega zajca! In ne morem se nehat spraševati – zakaj. Poskušala sem že globoko zajeti zrak, se potopiti in priplavati na površje tam, kjer bo življenje lažje. Pa četudi se tam konča. No, nikoli ne veš… in prav ta stavek sem v srednji šoli pri kemiji zapisala na mizo – z ediksom. Takrat se mi je zdelo, da se mi je odprlo nebo.

Draga Slovenija, predstavila sem ti svoja »odrasla« nestrinjanja in slabo voljo in povabila sem te v film svojega otroštva in odraščanja, da bi nama skupaj na koncu naredilo »klik«.

Hvala za pozornost,
lep pozdrav,
Plesalka