»Odpuščanje je najsvobodnejše dejanje.« Premislimo to trditev. Nekdo nam naredi nekaj slabega, recimo nas sabotira na delovnem mestu ali nam spelje dobro kupčijo. Ko Dostojevski razmišlja o odpuščanju, uporablja najskrajnejši primer: mater, ki so ji ubili otroka – ampak nam ni treba iti tako daleč. Zamislimo si samo, da nam nekdo napravi neko neprijetnost, ki nam je v škodo in žalitev. Ker smo zaradi tega dejanja trpeli, lahko na krivca naslovimo očitek, lahko ga pozivamo k odgovornosti, v nekaterih primerih ga lahko ovadimo, v skrajnosti se mu smemo maščevati. Ampak storimo lahko tudi nekaj presenetljivega: krivcu lahko odpustimo.
Stavek »odpustim ti« včasih zveni domišljavo. Če nekdo razglasi, da nam odpušča, s tem pokaže, da smo ga s svojo krivičnostjo, s svojo žalitvijo, s svojim hudodelstvom ne samo ponižali – temveč hkrati tudi povišali na točko, s katere zdaj deli odpuščanje. »Odpustim ti« ima vzvišen ton, podobno kot »oprosti« ali »obžalujem«. Zato pogosto raje – vsaj v govorjeni slovenščini – uporabimo kar poangleženo ustreznico, tisti manj dostojanstveni sej je okej. Ampak »odpustim ti« ima še neko drugo moč. Premislimo znova! Ko mi nekdo prizadene krivico, mi ne povzroči samo trpljenja. Kot smo videli, poleg trpljenja ustvari v meni neko stanje upravičenosti: podeli mi pravico, da mu očitam, se mu maščujem, naščuvam nanj besno množico. Če razmislimo natančneje, lahko opazimo, da je sploh naravni del krivičnega dejanja to, da v žrtvi povzroči pravico do reakcije. Sestavni del tatvine je pravica, da tatu udarimo po roki. Maščevanje ni naknadni, naključni nasledek zločina, marveč njegov integralni del (od tod tudi latinska beseda crimen, ki lahko pomeni oboje, sodbo in tisto, zaradi česar smo obsojeni). Samo zaradi takšne zlitosti med zločinom in kaznijo lahko sploh rečemo, da si avtor zločina zasluži kazen. Zato je Hegel tudi menil, da najde »država načelo kaznovanja v samem zločinu«; in zato ima Hamurabijev zakonik tisto intuitivno privlačnost, ki je ne moremo zanikati, če razmišljamo resno o kaznovanju.
Ampak oglejmo si zdaj odpuščanje. »Odpustim ti« pravi: ustavim tvoje dejanje. Na točki, kjer bi se tvoje dejanje moralo preliti v moje maščevanje, naredim rez. Krivice, ki si jo usmeril vame, ne vknjižim v svojo pravico; ne štejem si je »v dobro«; ne uporabim je kot pravičniško podlago, iz katere izstrelim svoje maščevanje. Rečem samo: Odpuščam ti – in s tem misteriozno presekam tvoje dejanje. Odpuščanja, ki je krščansko načelo, pa ne smemo pomešati z neobčutljivostjo (apatijo), ki je stoiški princip. Stoik se prav tako ne bo hotel maščevati za krivico, ki ga je doletela; a le zato ne, ker se bo pregovoril, da mu ta krivica sploh ni v trpljenje. Stoika se krivica ne dotakne, on torej nima motivacije za reakcijo, zato je njegova nemaščevalnost razumljiva; odpuščajočega pa krivica skeli, vendar se – misteriozno – odloči za odpuščanje. In kaj je vsebina odpuščanja? Neka zaveza. Kdor odpušča, se zaveže, da si krivice, ki je bila storjena nad njim, ne bo nikoli »štel v dobro« in jo uporabil proti storitelju. To je nezaslišana svoboda. Najprej trpim, nato pa za nameček še obljubim, da teh muk ne bom nikomur oponašal.
Odpuščajočega pogosto ustavljajo prijatelji. Imajo ga za mevžo. »Kako lahko požreš kaj takšnega? Ali ne vidiš, da je v igri tvoje dostojanstvo? Skrbeti moraš za svoje interese!« Takšni nasveti so lahko dobronamerni, ampak njihov učinek je omejitev svobode. Ko nekoga odvrnemo od odpuščanja, ga prisilimo, da izpolni, dovrši dejanje, ki ga je začel storitelj. Maščevalci in kaznovalci sledijo logiki, ki jo je pričel storitelj z zločinom; zato ostajajo, hočeš nočeš, ne glede na višino kazni, ki jo dodelijo, pokorne sluge njegovemu dejanju. In na tem mestu bi rad podal drobno sugestijo. Moja sugestija bi bila naslednja: cancel culture moramo razumeti prav v tej luči. (Vseeno mi je, ali cancel culture obstaja ali ne; vseeno mi je, ali obvladuje cel Hollywood ali pa je samo teorija zarote; važno je samo, da vemo, kaj cancel culture je.) Kultura kenslanja je, trdim, ojačevalnik tistega prijateljskega glasu, ki nam šepeče, da ne smemo odpustiti. Ponovimo tipični scenarij te kulture. Zvezdnik, politik ali drugače izpostavljena oseba naredi nek prekršek, izreče nepremišljeno besedo, stori zločin. Nad njim se zgrnejo glasovi, ki pozivajo k odstopu, izgonu iz javnosti, kaznovanju. Ti glasovi imajo prav! V naravi zločina je, da mu mora slediti kazen. Toda te pozive h kaznovanju sliši tudi nekdo drug: namreč žrtev. Temnopolti američan sliši: »Nikoli ne smeš odpustiti človeku, ki uporabi besedo na N. Kajti ko mu odpustiš,« in tukaj sledi odločilni argument, »ko mu odpustiš, si na njegovi strani.« In tu se pokaže odločilna slabost kulture kenslanja. Njena slabost ni v tem, da zagreni življenje storilcu – to namreč počne vsako kaznovanje. Njena slabost je ta, da žrtev odvrača od odpuščanja. Kultura kenslanja nam jemlje tisto svobodo, ki jo ima vsak človek, zmožen izreči domišljavo formulo: »Odpuščam ti.« In zato je slaba.