Živimo v letih, ki jih bomo nekoč v prihodnosti s težavo razločevali med sabo, tako da so koristne katerekoli razmejitve, ki jih lahko zagrabimo. Lani sem na teh straneh ugotavljal, kako je koronakriza, ki je politiko najprej reducirala na vprašanje zapiranja, globinsko zabrisala ustaljene razlike v političnem pozicioniranju in dokazala razširjenost alergičnega individualizma po celotnem političnem spektru.
Letos, vendarle, popravek. Lansko politično nezadovoljstvo je bilo nekam amorfno, splošna nestrpnost spričo ukrepov in politično bolj specifično nasprotovanje vladi Janeza Janše sta se prelivala druga v drugo brez jasne ločnice: nekateri se nasprotovali samo vladi, nekateri samo zapiranju in mnogi obojemu.
Ko se je politično vprašanje dneva premaknilo od zaprtja k cepljenju in pogoju PCT, se je jasneje izčistil zaplet v politični krajini. Odpor do Janševe vlade, jasno, ostaja; še več, med vlado in precejšnim delom prebivalstva od njenega nastopa dalje traja nepomirjeno vojno stanje ter konflikt glede vsega – razen glede najakutnejšega vprašanja trenutka, namreč potrebe po cepljenju in spremljevalnih ukrepih. Dejansko se zdi (tega sicer nihče ne izpostavlja na glas, ker vse vpletene spravlja v rahlo zadrego), da je odločna podpora cepljenju bistveno bolj razširjena v krogih, ki so sicer do vlade na okopih.
Očitno pa mnogi glede cepljenja menijo drugače, zaradi česar smo imeli to jesen v prestolnici dve seriji protestov, poleg petkovih še sredine. In čeprav je antagonizem do vlade na petkovih protestih bolj izrecen kot pri sredinih, so se prav slednji končali z nasiljem in apokaliptičnimi prizori zaplinjene Ljubljane. Obstajati mora razlaga za to razliko, pa tudi razlaga, zakaj so ti sveži demonstranti namerno vzpostavili svojo serijo protestov, namesto da bi se vključili v petkove (ali jih prevzeli).
Rekel bi, da imamo v obeh primerih opravka z izrazito drugačnima logikama ogorčenja, če bes sredinih protestov sploh še sodi v kategorijo tega čustva.
Leta 2010 je Stéphane Hessel, veteran francoske La Résistance, napisal pamflet Indignez-vous!, ki je postal uspešnica in domnevno navdahnil protestni val naslednjih let oz. poimenoval njegovo osrednje čustvo – ogorčenje (od tod, denimo, naziv »indignados«).
Toda ogorčenje na splošno v resnici ni naraven ali bistven pogon upora. Vala protestov ob padcu socialističnih režimov v srednji Evropi se, denimo, ne zdi zares smiselno opisati s pojmom ogorčenja. Podobno velja za protestniška šestdeseta in sedemdeseta. Ogorčenje je pravzaprav razmeroma distancirano čustvo, da bi služilo kot pogon upora. Ko smo v stiski ali pod akutnim pritiskom, nismo ogorčeni. V ozadju indignatio odzvanja nekoliko malomeščanska vrednota dostojnosti.
To ne pomeni, da so protesti iz ogorčenja pretenciozen luksuz. Se pa lahko dogajajo samo v liberalno ohlapnem političnem redu, kjer se nedostojni prekrški oblasti ne zgodijo toliko proti ljudstvu, temveč bolj mimo njega. Za ogorčenje je potreben poseben napor, je stanje duha, do katerega se je treba šele prebiti (tudi Hesslov pamflet ogorčenje nalaga z velelnikom), kar je že pomembna pomanjkljivost za njegovo mobilizacijsko moč. Totalna politiziranost vsakdana je v resnici zamejena na ozko sfero tviteraškega komentariata, prevladujoča drža sodobnega posameznika je verjetno prej apolitična obrambna otopelost pred mnoštvom zadev, ki bi ga lahko pripravile do ogorčenja.
Stabilen antijanševski protestniški naboj, od vstaj do kolesarjenja, sledi pretežno tej logiki ogorčenja: mi smo tisti, ki igramo po pravilih (vključno s pravili protestiranja), vi pa ne. Toda najpozneje s Trumpom so bolj agresivni pretendenti na oblast absorbirali zoprno uporabno lekcijo: ogorčenja se ni treba bati, temveč v časih informacijske preobremenjenosti lahko služi kot uporaben diverzantski šum ali celo ojačevalec informacij. V tem smislu ogorčenje nad oblastjo efektivno postane del režima.
Od tod izvira vsestransko nelagodje ob nastopu nekih novih protestnikov, ki ignorirajo ustaljena pravila politične igre, vključno s pravili protestiranja. Izkaže se, da tam zunaj obstaja neko anonimno ljudstvo, ki živi bolj ali manj mimo uradnih političnih antagonizmov, se pa ob kaki ponesrečeni potezi preprosto pojavi.
Razlika z lanskim zapiranjem je subtilna, a odločilna: zapiranje ni zares posegalo v privatno sfero, oziroma, kolikor je, je bila zaustavitev splošna, spremenil se je svet. S pogojem PCT je (seveda na ozadju anticepilske panike, ki, menim izpričuje, da ljudi še bolj kot prisile ali prepovedi muči strah, da jih hoče nekdo nategnit) je svet deloval dalje, le da je posameznik vsepovsod naletel na oblast, nemara zlasti škandalozno tudi na bencinskih črpalkah. V zadnjem času imamo zdaj že serijo nepričakovanih ljudskih zbunjenj, ki so izvirala v prometu: višanje trošarin na gorivo je zganilo francoske rumene jopiče; vstaje 2012 pa so sprožili Kanglerjevi radarji. Po učinkih sodeč je za oblast bolj kot to, da ljudstvo ogorči, nevarno to, da ga zmoti.