V enem izmed zadnjih blogovskih zapisov Elisabeth Young-Bruehl, mentoriranka Hannah Arendt, avtorica obsežne referenčne in večkrat nagrajene biografije z naslovom Hannah Arendt: For Love of the World, opisuje konferenco, na kateri je leta 2011 sodelovala s prispevkom o pomenu mišljenja Hannah Arendt za današnji čas. V svojem sklepnem komentarju je dejala, da verjame, »da bi si Arendt lahko predstavljala, kako ideologi gospodarskega napredka svetujejo in izvajajo ne samo genocid, ampak tudi, kakor je to sama poimenovala, ekocid, uničenje celotnega ekosistema na Zemlji«. Poleg tega je Young-Bruehl že v knjigi Why Arendt Matters (2006), ki je izšla ob stoti obletnici avtoričinega rojstva, omenila, da je Arendt »predvidela, da se bodo v prihodnosti pojavile različice zločinov proti človeštvu, posebej kot tehnološki razvoj v obliki jedrskega orožja in obsežnih okoljskih onesnaženj, zaradi katerih bo prej lahko prihajalo do različnih oblik genocidov in ekocidov, podprtih s strani države« (str. 110). Ni posebno presenečenje, da je Young-Bruehl na vprašanje o pomenu mišljenja Hannah Arendt za današnji čas izpostavila prav ta moment, saj je Arendt »na novo« razmišljala o pomenu politike po izkustvu totalitarizma v atomski dobi. Poleg tega pa tudi aktualizacije Hannah Arendt okoljski misli nikakor niso tuje.
Leta 1994 je Kerry H. Whiteside za revijo Environmental Ethics napisal članek z naslovom Hannah Arendt and Ecological Politics (naslov slovenskega prevoda, ki je bil leta 1996 izdan v Ljubljani v Časopisu za kritiko znanosti, je Hannah Arendt in ekološka politika). Prispevek je obveljal za nekakšno pionirsko delo na tem področju, če izvzamemo deli, kot sta Risikogesellschaft (U. Beck) in The Death of Industrial Civilization (J. J. Kassiola), v katerih so razmisleki Arendt omenjeni bolj kot ne sporadično. Številne aktualizacije Hannah Arendt pa so se na področju okoljske misli pojavile v zadnjem desetletju. Vprašanje, ki se ob tem pojavlja, je, zakaj aktualnost Hannah Arendt na področju okoljske misli, glede na to, da ekološka kriza ni bila neposredno gibalo njenih trditev in razmišljanj. Kako torej razumeti njeno aktualnost na področju okoljske misli?
Hannah Arendt je bila nedvomno otrok atomske dobe; kot nemška Judinja je uspela zbežati pred zločinskimi grozotami Tretjega rajha, najprej v Francijo, nato v ZDA, ki so drugo svetovno vojno, kot vemo, končale s pomočjo jedrskega orožja. Nato je živela v času hladne vojne in pospešenega jedrskega oboroževanja. V posthumno izdani zbirki esejev Essays in Understanding tako najdemo tudi krajši esej iz leta 1954 z naslovom Europe and the Atom Bomb. V delu Vita Activa se je oprla na delo svojega prvega moža Güntherja Andersa Antiquiertheit des Menschen, v katerem se je Anders ukvarjal z vrzeljo, ki je nastala med izboljšano tehnološko zmogljivostjo človeštva za ustvarjanje in uničevanje ter sposobnostjo predstavljanja tega uničenja. Anders je posvetil veliko pozornosti jedrski grožnji in ga uvrščamo med zgodnje kritike te tehnologije.
Norost tekmovanja med ZDA in takratno Sovjetsko zvezo v obliki »rožljanja« z jedrskim orožjem (denimo med kubansko krizo leta 1962) je bila tema pogovora v korespondenci med Hannah Arendt in Karlom Jaspersom (Hannah Arendt / Karl Jaspers Briefwechsel 1926–1969, izdano 1993 v Münchnu in Zürichu, str. 520–524). Iz korespondence je razvidno tudi, da sta poglobljeno razpravljala o Jaspersovi knjigi Die Atombombe und die Zukunft des Menschen: politisches Bewußtsein in unserer Zeit, ki jo je Arendt ves ta čas nestrpno pričakovala (glej str. 377 in 387), saj je Jaspers v pismu leta 1956, ko ji je prvič omenil pisanje te knjige, že slutil, da oba delata na nečem, kar je tesno povezano in komplementarno (glej str. 344–345). Ko je Jaspers pisal zgoraj omenjeno delo, ki je pozneje ob veliki pomoči Arendt s spremenjenim naslovom The Future of Mankind izšlo tudi v ZDA (Chicago, 1961), je Arendt namreč pisala »dve politični knjigi«. Ena od njih je nosila delovni naslov Amor Mundi in je pozneje postala Vita Activa oziroma The Human Condition, druge, Einführung in die Politik (Uvod v politiko), v kateri se je zgledovala po Jaspersovi Einführung in die Philosophie (1953), pa žal ni nikoli dokončala.
Kljub očitnemu zanimanju za vprašanja, ki jih je sprožila atomska doba, pa Arendt jedrskega vprašanja nikoli ni in medias res naslovila v delih, ki so bila izdana v času njenega življenja. Tako v Vita Activa (izdano 1996 v Ljubljani) v uvodu omeni, da so njen razmislek spodbudile »izkušnje in skrbi zaradi današnje situacije, četudi to ni izrecno poudarjeno«, med katerimi izpostavi tudi atomsko bombo ter z njo povezana vprašanja moderne znanosti, ki ji je sicer posvetila več pozornosti. Toda kljub njenemu mnenju, da so te teme »v ozadju«, ji je Jaspers, ko je knjigo natančno prebral še v nemščini, v pismu napisal, da so teme, ki jih je izpostavila »le« v uvodu, v knjigi otipljive bolj, kot si je sama mislila (glej Hannah Arendt / Karl Jaspers Briefwechsel 1926–1969, str. 443). Kot opozori Jonathan Schell, je »dejstvo«, da je jedrsko vprašanje na Arendt zares vplivalo, postalo najbolj razvidno po posthumni objavi njenih zapiskov za knjigo Einführung in die Politik (glej prispevek Jonathana Schella In Search of a Miracle: Hannah Arendt and the Atomic Bomb v zborniku Politics in Dark Times: Encounters with Hannah Arendt, izdano 2010 v Cambridgu, str. 250), v kateri se je spraševala o pomenu politike v atomski dobi in po izkustvu totalitarizma: »Z eno besedo, zdi se, da je bila atomska bomba izhodišče za njeno politično mišljenje.«
Toda aktualizacije Hannah Arendt okoljski misli niso tuje tudi zaradi drugih razlogov. Njene kritike so, kot pokaže Whiteside, ki je aktualiziral Arendtino razumevanje človeške pogojenosti v smislu poglabljanja kritik o pretirani potrošnji, anticipirale »zelene« opise produktivizma za dve desetletji. Pri tem Whiteside (v Hannah Arendt in ekološka politika, str. 56) produktivizem definira kot ideologijo, ki pravi, »da lahko človekove potrebe zadovoljimo le s permanentno ekspanzijo procesa produkcije in potrošnje,« zanj pa je, kot pravijo Liegey, Madelaine, Ondet in Veillot (Projekt Od-rasti: manifest za brezpogojno podporo za neodvisnost, izdano 2015 v Ljubljani, str. 24), značilno »vedno večje izkoriščanje naravnih virov. Priča smo plenjenju energije, kovin in biotske raznovrstnosti. Produktivizem nas sili v preseganje zmožnosti samoobnavljanja planeta«. Kljub temu pa obstaja pomembna razlika med Arendt in številnimi »zelenimi«. Arendt za razliko od njih namreč nikakor ni mislila, da je ekonomska rast nevprašljiva vrednost v današnjem svetu. Tako z njene pozicije zlahka kritiziramo tudi popularno idejo o »trajnostnem razvoju«, ki še vedno predpostavlja rast in katerega predstave so znotraj ideologij produktivizma in resursizma, kjer je narava pojmovana kot surovinski vir, kar je, kot pravi Anton Mlinar (Okoljska etika in trajnostni razvoj, izdano 2014 v Kopru, str. 111) bistveno določilo zahodno potrošniško kulturo. Poudarjanje rasti je Arendt razumela kot rezultat značilne sodobne redukcije vsega na vrednost življenja samega. Triumf družbe namreč zanjo pomeni, da je vsak javni prostor postavljen v službo vzdrževanja in ohranjanja življenja. Družba je zanjo javna organiziranost življenjskega procesa. Njena kritika družbe zato zajema uničenje javne sfere kot prostora pojavnosti, kot mesta »velikih besed in dejanj«, kot mesta možnosti za politiko.
Poleg tega je glede današnje aktualnosti Hannah Arendt pomembno izpostaviti, da dejavno življenje (vita activa), ki pri Arendt ne vključuje le dela, ampak tudi ustvarjanje, delovanje in dejavnosti uma (mišljenje, hotenje, razsojanje), pomeni udejanjanje vseh dejavnosti in da zanikanje katerekoli od njih zmanjšuje polno človeško eksistenco. Whiteside v tem kontekstu izpostavi razliko med subjektivističnimi in objektivističnimi interpretacijami produktivizma ter odgovori nanj. Objektivisti menijo, da je naša zavest odvisna od pogojev, ki jih postavlja ekološko iracionalni družbeni sistem. V skladu s tem argumentirajo, da je potrebno zmanjšati potrošnjo, ker ima planet omejeno nosilno sposobnost. Se pravi, materialni pogoji nas silijo k spremembi načina življenja, za kar bi morala poskrbeti na primer država. Na drugi strani subjektivisti stavijo na »odgovornega posameznika«, ki naj spremeni odnos do narave in prioritete. Tako pravijo, da je treba deliti delo, da bi vsi lahko uživali v dostojanstvu služenja za lastno preživetje. Oboji nekako predpostavljajo, da je učinkovit odgovor na ekološko krizo odvisen od določene mere represije, bodisi prostovoljne, ki izhaja iz moralnih vzrokov subjekta (in se kaže na primer v spremembi navad ali delitvi dela), bodisi represije, ki jo »prisilno« in »od zunaj« uvede država (na primer s progresivnim obdavčevanjem).
Alternativa, ki jo po mnenju Whitesidea »zeleni« misli ponuja Arendt, pa ne temelji niti na »grožnjah« države, niti na klicih po posameznikovem žrtvovanju. Njena misel preprosto vztraja na neproduktivističnemu načinu življenja, giblje se torej onkraj produktivistične mentalite, saj nas na podlagi historične analize »spomni« tudi na dejavnosti delovanja in mišljenja, pri čemer mišljenje ni enako filozofski kontemplaciji. Skupnost, ki je ponosna na kolektivni premislek, bi bila morda blizu njeni »romantični simpatiji do sistema svetov«. Svetu, v katerem bi bilo delo obravnavano le kot del osmišljenega življenja, bi se zdela potrošnja morda manj vabljiva.
Povsem aktualno vprašanje, ki izhaja iz misli Arendt in je osredotočeno na aktualne okoljske fenomene, bi se torej glasilo: Ali si zmoremo zamišljati dejavno življenje, ki ne bi tako zelo uničevalo narave? Si lahko zamišljamo še kakšno drugačno dejavno življenje, ki bi bilo onkraj vseobsegajoče instrumentalizacije? Zdi se, kot da nekateri nikakor nočejo »pobegniti« od produktivističnih in resursističnih predstav. Element rasti je namreč totalen, zasvojil in prerasel je procese razkroja, ki v okviru organskega življenja in naravnega okolja ustvarjajo ravnotežje in ga nadzorujejo. Zato se porajajo še bolj nenavadne ideje, denimo zero waste, učinkovita raba virov in krožno »zeleno« gospodarstvo, katerega temeljni cilj je ustvarjati rast iz predelave in ponovne uporabe odpadkov. Gre za spreminjanje odpadkov v nov vir. Razkrojili smo naravni svet, toda še vztrajamo znotraj produktivistične mentalite, ki je našla nov vir za rast.
Paul Voice v članku z naslovom Consuming the World: Hannah Arendt on Politics and the Environment (2013) zato razpravlja o utečenem geslu, ki pogosto dominira v razpravah glede okoljskih vprašanj. To geslo je »Zemlja je naš dom«, iz njega pa izhaja vprašanje, kako ohraniti ta naravni dom čist. Voice pravi, da razmišljanja o Zemlji kot domu napeljujejo k legitimiranju namesto k prevpraševanju normativnega okvirja, v katerem prevladujeta delo in potrošnja. S tem se generira paradoks, ki prevladuje v popularnih diskusijah glede reševanja okoljskih vprašanj. Namesto premišljevanja normativnega okvirja so torej diskusije ujete v iznajdbo novih, »do planeta prijaznejših« načinov potrošnje, v iskanje obnovljivih energetskih virov ali pa izumljanje mehanizmov, ki bi omogočili več potrošnje in proizvedli manj smeti. Delo in potrošnja sta predstavljena kot neke vrste določujoči dejavnosti, s čimer so vse druge dejavnosti zapostavljene.
Voice izpostavlja tudi to, da eksistencialni argumenti Arendt pokažejo na nesmiselnost ločitve na antropocentrično versus biocentrično, v katero so ujete še vedno aktualne debate znotraj okoljske filozofije. Preseganje dihotomije utilitarno versus neutilitarno razmerje do narave lahko beremo skozi izvorni pomen besede kultura, na katerega nas Arendt spomni v eseju Kriza v kulturi. Ideja negovanja narave namreč razume svet narave kot eksistencialno partnerstvo med ljudmi in naravo ter z njo ne ravna kot z virom neomejene potrošnje. Tretja vrsta aktualizacij Hannah Arendt na področju okoljske misli pa se ukvarja predvsem s poudarjanjem pomena političnega delovanja in sploh razumevanja politike pri Arendt, ki ni omejena na delo poklicnih politikov. Tako Jill Hargis v nedavno objavljenem članku Hannah Arendt’s turn to the self and environmental responses to climate change paralysis (2016) s stališča pojmovanja političnega delovanja pri Arendt kritizira obstoječe načine naslavljanja in poskuse reševanja podnebnih sprememb.
Aktualnost Hannah Arendt na področju okoljske misli priča o tem, da njena misel spodbuja k premišljanju naše eksistence. Njeni razmisleki o polni človeški eksistenci, v kateri so prisotne vse dejavnosti in ne samo delo, so danes morda aktualni še bolj kot v njenem času. Napeljuje nas k zamišljanju eksistence, v kateri bi morali razmisliti o skrajšanju delovnega časa; ne zgolj zato, da bi imelo več ljudi v času, ko je modno govoriti o »aktivnem državljanstvu«, hkrati delo in čas za politično delovanje in razsojanje, temveč tudi zato, ker bi bilo v kontekstu reševanja okoljskih problemov morda smiselno pričeti razmišljati onkraj produktivistične mentalite. Se pravi, pričeti razmišljati onkraj izumljanja novih načinov proizvodnje ali tehnologij, ki so »prijaznejše do planeta«, saj lahko svojo eksistenco osmislimo tudi skozi druge dejavnosti.