Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem
Prevod: Andrej Pleterski
Založba Beletrina, Ljubljana 2020 (Zbirka Žepna Beletrina)
Ko je v začetku leta 2014 izšel prvenec takrat novinca literarne scene Édouarda Louisa, sem se iz malega zaselka pri »mestu kraljev« Reimsa vsako soboto vozila do drugega malega mesta v severni regiji in pri tem prečkala velik del Pikardije, pokrajine, ravne kot palačinka, kjer ob avtocesti ni raslo nič drugega kot nekaj bencinskih postaj in morje oljne repice. Pikardija je bila v preteklem desetletju razglašena za najrevnejšo regijo v Franciji – »20 % brezposelnost« so takrat govorili lokalci, ki so seveda pretiravali, vendar uradno zabeleženih 13 % za tisto obdobje ni delovalo nič bolj pomirjujoče. Govorili so o alkoholizmu, slabih življenjskih razmerah in porastu skupin ekstremne desnice. Obenem so poudarjali, da so to posledice širšega problema, vezanega na spremenjene tržne potrebe: od kmetijstva je bilo vse težje preživeti, tovarne so se zapirale, drugega ni bilo. Vzdušje lokalcev morda najpristneje povzame slogan obmejnega severnega mesta Armentières: »Pauvre mais fière«, revno, a ponosno. Kategorija ponosa je morda osmišljala in lajšala življenje Pikardijcev, navzven pa ni imela učinka; Pikardija je bila za Francijo in zame zgolj tranzicijsko območje, ravnina, ki jo je treba preseči na poti do pravega bistva.
Édouard Louis s svojim z literarno-sociološkim diskurzom obloženo avtobiografijo razkrije problematično dinamičnost, ki brbota pod negibno površino. Odziv, ki ga je roman Opraviti z Eddyjem sprožil v teh krajih, je bil buren. Iz predstavitvenega članka lokalnega časopisa La Voix du Nord je vel omalovažujoč, defenziven humor v odnosu do avtorja in njegove pojave (»žonglira s teoretskim diskurzom 70-ih«, »adolescentni smeh«). Drugi večji lokalni časopis, Le Courrier Picard, s katerim avtor sploh ni želel komunicirati, je zato – kot v znak infantilnega nasprotovanja – raje objavil pričevanja »neutolažljive« Louisove družine in pustil, da v zraku obvisi vprašanje avtentičnosti avtorjeve izpovedi. »Obravnavajo me z razpršenim sovraštvom, kot sumljivega razrednega prebežnika/izdajalca, čigar nenadni družbeni vzpon je treba razjasniti le zato, da bi spomnili, da je nelegitimen,« zapiše takrat Louis na svojem blogu.
Človek bi sklepal, da so se v deželi avtofikcije že navadili na neskončna, literarizirana razkrivanja lastne intimnosti, ki so jih do vrhunca pripeljala imena kot Marguerite Duras, Nathalie Sarraute, Annie Ernaux, Patrick Modiano. A problem seveda ni bil v samem prepletanju življenja in literature, temveč v izpostavljanju specifične in kot kaže za to območje boleče tematike, ki je bila med drugim eksplicitno predstavljena kot resnična, avtobiografska: Opraviti z Eddyjem spregovori o težavnem odraščanju homoseksualnega dečka v homofobnem, seksističnem, šovinističnem in nasilnem delavskem okolju na robu revščine, torej točno tistega razreda, ki mora svoje življenjske razmere osmišljati s kategorijami ponosa in srčnosti, ker se je v novih oblikah produkcije njegov prvotni smisel razpršil. Obenem spregovori o zaznamovanosti posameznika z miljejem: opisani delavski razred si želi boljšega življenja, vendar svojo eksistenco (torej »ponos«) pogojuje ravno z nezmožnostjo spremembe (kako je že zapisal Žižek v osemdesetih? »Vse je odvisno zgolj od mene pa kljub temu nič ne morem.«); opisani delavski razred mora ohraniti status zatiranega, ker nima druge identitetne baze na kateri bi se konstituiral, zato je vsak, ki mu uspe »veliki met« v drugo (pogosto višje) družbeno (in plačniško) okolje, obravnavan kot razredni prebežnik oziroma izdajalec. Še več; po tej logiki je kot izdajalec prepoznan vsak, ki krši nenapisane kode svojega okolja. In kot v romanu piše Louis gre predvsem za kode, ki utrjujejo tradicionalne stereotipne družbene in spolne delitve dela. Stereotipi temeljijo na binarnih opozicijah in implicirajo jasno delitev moškega in ženskega, delavskega in »parazitskega«, a tudi normalnega in patološkega, vse pa v narativi pušča vidne telesne posledice. Roman je tako tudi zgodba o dveh telesih, ne le tistih normativnih (ženskega in moškega), temveč tistega delavskega, ki ga Eddy občuduje in o njem fantazira, ter tistega meščanskega, skoraj androginega, s katerim se sam identificira in ki mu je dovoljeno biti to, kar je, vendar izključno v drugačnem okolju. Pri tem je telo skozi roman predstavljeno kot nekaj, v kar se rodiš, kot tisto nespremenljivo, ki nato pogojuje vse naslednje življenjske funkcije. Moško telo je telo očeta, delavca, družinskega skrbnika; žensko telo nudi užitek in rojeva. Onstran tega ni ničesar in tisti, ki želijo preseči dihotomijo problematične percepcije »naravne danosti telesa«, je obravnavan kot prebežnik oziroma izdajalec.
Opraviti z Eddyjem je avtor pospremil z razlago, da je skušal v dominantnem diskurzu dati glas izkušnji zatiranega, kar se sicer sliši fino, nikakor pa ne prelomno; lahko bi dejansko rekli, da je celotna literarna produkcija do druge polovice 20. stoletja (in tudi kasneje) izkušnjo marginalnih skupin posredovala v »dominantnem diskurzu«, ker drugega pravzaprav ni (še) ozavestila. Ko Bahtin piše o tuji besedi pri Dostojevskem in Barthes o »fašizmu jezika«, teoretsko nagovorita ravno problem ubesedovanja različnih izkušenj z restriktivnimi postopki vladajočega diskurza. Pravzaprav se zdi, da je s črno-belim kontrastiranjem Louis dejansko le zamenjal mesto s svojimi nekdanjimi zatiralci. Avtor je v številnih intervjujih tekst predstavljal kot »sociološki«, zato morda ni odveč opozoriti, da pri tem ne gre zgolj za vprašanje resničnosti, temveč za nereflektirano reproduciranje problematičnega vzorca, ki nastale situacije ne skuša razumeti, temveč se zadovolji s tem, da jo obsodi. Do okolja, v katerem je odraščal, pripovedovalec vzpostavi izrazito vrednostno distanco iz katere izide kot nesporni (in do neke mere tudi brezmadežni) zmagovalec ter pravzaprav edini zares romaneskni subjekt. Liki iz Opraviti z Eddyjem so stereotipi, na nek način je tudi Eddyjeva coming-of-age zgodba presenetljivo stereotipna, celo v takšnih detajlih kot so šolski »buliji«, preoblačenje v dekliška oblačila in prvi skupinski seksualni eksperimenti v fantovščini pred pornografskim videom. Kot bi bila to epizoda, vzeta naravnost iz poznih 80-ih, zgodnjih 90-ih, kot da bi želel pripovedovalec poudariti časovno zaostalost prostora, ki prerašča v vsesplošno zakrčenost – je pa pravzaprav vsaj delno posledica zelo osebne retrospektivne narativne strukture.
Pri tem pa ima zgodba o Eddyju deklarativno avtobiografsko podstat (ki je bila tudi del marketinške strategije): Eddy Bellegueule – ponesrečen priimek, ki v francoščini pomeni »lep gobec« – ni persona ali lik, temveč dejansko ime avtorja, preden se je preimenoval v Édouarda Louisa. Romaneskni »obračun« z Eddyjem je del širšega performativnega obrata z zunajliterarnimi posledicami, saj gre za simbolen rez od lastne preteklosti ter preporod, ki pa spet ni brez literarnih konotacij: novi priimek Louis je povzet po imenu glavnega junaka drame Samo konec sveta Jean-Luca Lagarca, iz začetka devetdesetih, V njej se odtujeni (in zelo verjetno tudi homoseksualni) sin znova vrne domov, da bi člane družine seznanil s svojo neozdravljivo boleznijo in jih še zadnjič pozdravil. Poleg tega je knjiga posvečena Didieru Eribonu, od katerega Louis prevzema termin transfuge de classe, a tudi konceptualno zasnovo teksta. Eribon je nekaj let prej sosednjo Šampanijo pretresel z romaneskno obarvano sociološko-zgodovinsko študijo Vrnitev v Reims (Retour à Reims, 2009), v kateri je zgodovino delavskega razreda v Reimsu uokviril z avtobiografskimi elementi, ki močno spominjajo na Louisove (tudi Eribon obsežno govori o homofobiji delavskega razreda). Opraviti z Eddyjem se torej že od samega začetka predstavlja kot projekt, ki presega zgolj literarni okvir in ki se utemeljuje v svojem nefiltriranem odnosu do realnosti. Z marketinškega vidika je bila to gotovo njegova najmočnejša točka, ki je mestoma prerasla tudi v šovinistično smešenje prebivalcev severne Francije, »les Ch’tis«, kot konservativnih, zapitih in ne preveč bistrih posameznikov – še en stereotip, ki ga roman podpihuje, in ki je botroval v začetku opisani reakciji regionalnih medijev.
Tu nastopi zagata, ki običajno spremlja tovrstne z realnostjo pogojene literarne podvige in jo pri nas lahko navežemo na nedavni uspeh Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset. Tudi Eddyjeva/Édouardova zgodba je ganljiva, napisana tako, da zna vzbuditi sočutje in zgražanje nad (v tem primeru) patriarhalno družbeno ureditvijo; gre za slogovno preprosto, »berljivo« delo, ki se v celoti legitimizira na avtobiografski izkušnji (kar delu služi tudi kot kompenzacija za okoren pripovedni slog). »Pišem izključno avtobiografske knjige. Pisanje fikcije me nikoli ni preveč zanimalo,« je v enem od intervjujev povedal Louis. Ravno zato je bila reakcija ob izidu tako burna, čeprav se zdaj zdi le predpriprava na polemike, ki jih je sprožila avtorjeva druga knjiga Zgodovina nasilja (Histoire de la violence, 2016) in ki je imela tudi realne pravne posledice: utemeljevanje dejanske podstati teksta implicitno sporoča, da so stereotipi resnični in da je regija, ki se želi otresti negativnih političnih, gospodarskih in družbenih konotacij o lastni »zaostalosti«, dejansko v družbenem, političnem in gospodarskem smislu »zaostala«. Louisova kritika je ostra in groba, in kljub sklicevanju na »sociološki moment« dela, v tem aspektu precej površinska.
Kakorkoli: ko je vrednost literarnega dela pogojena z utemeljenostjo zgodbe v realnosti, je vstop v takšne knjige nujno drugačen – a po drugi strani je to tudi dilema, ki zadeva peščico akademikov in kakega kritika (razen, ko se v zadevo vključi pravo, kot v primeru Zgodovine nasilja). To me spomni na nedavni dogodek, ko sem te dileme skušala podeliti s prijatelji in dobila nazaj vprašanje: »Že že, ampak – a je dobra knjiga?«
Tekst ima tisti energični zamah, ki ga običajno imajo prebojni prvenci. Je pa malce kratek. Hitro se prebere in hitro pozabi, in tudi to je čisto v redu. Predvsem pa Opraviti z Eddyjem spomni na to, kako dobra dela sta spisala Didier Eribon in Jean-Luc Lagarce.