Najino novo stanovanje je obkroženo s parki. V tistem za stavbo se roštilja, sprehaja pse, otroci pa se igrajo na zelenici. V tistem pred stavbo starci hranijo golobe, pod klopmi pa so odeje, zavite v modre Ikeine vrečke in cerade, ter ljudje, ki jih čuvajo, da bi si zvečer tam lahko pripravili ležišče. Na avtobusnih in tramvajskih postajah brezdomcev ni na spregled – klopi so polkrožno zavite in na njih ni mogoče zaspati.
V tem smislu se Oslo deli na dva Osla, celo ko gre za povsem iste lokacije: Oslo bogastva, velikih družin, ki kar pokajo od zdravja in športnih aktivnosti, se nahaja na istem mestu kot Oslo revežev, odvisnikov in brezdomcev, čeprav se ta dva svetova ne dotikata in ne vidita, kot da bi ju delila neka nevidna pregrada, zaradi katere ni stika med enim in drugim Oslom. Reka Aker, ki mesto deli na vzhodni in zahodni del, je srednji svet, po katerem se sprehajajo mladi starši, kjer se v vodi igrajo race in kamor se hodi tekat in kolesarit. Odsevi z igel in žlic se pobliskujejo po zelenih tratah ob sprehajališču ob reki in prazne oči izpitih in prekurjenih topo strmijo proti reki, medtem ko se tisti drugi Norvežani, ki jih je hipnotiziralo njihovo lastno blagostanje, sprehajajo in uživajo v naravi.
To je mesto shizoidne narave, mesto, v katerem sta sočasno možna objestnost in brezup. Če to ne bi bila jaz, temveč nek objektivn(ejš)i opazovalec, bi sklenila, da Oslo ima nek svoj šarm in se odločila, da ga naredim za svoj stalni naslov, ampak ker so razvade sestavni del mojega življenja in hrepenim po množici in kontaktu, ga bom morala prepustiti drugim, tistim, ki se bodo bolje znašli v njegovi dualnosti. V Oslu se lahko živi zelo lepo – mlade balkanske družine odkrivajo srečo in varnost, svojim pa sporočajo: nočemo več nazaj, niti na dopust.
Bogata mladina in mladi bogataši, torej tisti, ki denar bodisi imajo bodisi so prišli do njega, me včasih prešinjajo kot potencialni predmet sociološke raziskave. Stik z njimi je redek, a vsakič pusti vtis, pripadajo namreč meni dotlej neznani vrsti privilegirancev. Ta sev privilegija je mojim možganom, odraslim pod stalno grožnjo revščine, konceptualno tako tuj, da vsakič preskuša meje moje domišljije: ko si reveži predstavljajo bogastvo, si ga predstavljajo po siromaško: v njem vidijo spomenik stabilnosti oz. bleščeč okrasek, s katerim bodo prekrili svojo skromno eksistenco, v njem vidijo možnost siromaškega kopičenja stvari, bogastvo je zanje vedno višek vsega, kar se lahko poseduje. Po drugi strani pa ta, drugi tip mišljenja, svojo razredno premoč definira s prikrajševanjem: stvari se ne kopičijo temveč rafinirajo, vsega se poseduje manj, ker je kopičenje lastnost kiča, ki njim ne pritiče, in ne glede na ceno, količino dela in denarja, ki so vloženi v neko stvar, se to stvar vedno lahko vrže stran ali zamenja in je del toka izmenjave. Reveži si kakovosti ne morejo privoščiti, ta pa je, ko gre za bogataše, odveč: oni bodo tako ali tako imeli dovolj, da minevanja časa na sebi ne bodo opazili. Oziroma, malo drugače: jaz kljub vsemu še vedno kopičim stvari, oči se mi zarosijo ob misli na imeti, kakovost pa je nov pojem v mojem besednjaku posedovanja.
Spominjam se zgodbe o fantu iz moje ulice, ki je vsem v šoli povedal, da je njegov oče kupil novega mitsubishija. To je bilo majhno okolje, v katerem se razredne razlike vidijo že na daleč, v njegovi glavi pa je kljub temu zrasla ideja, da bo ravno ta laž tisto, kar bo odpravilo umazane trenirke in razpadle teniske, v katerih so ga vsakodnevno videvali njegovi sošolci. Ko je potem dobil vzdevek Mitsubishi, je očetu začel krasti marke iz denarnice in jih kazati vsem, da bi jih prepričal v neresnico, ki jo je razgaljala stara stoenka, parkirana pred njihovim blokom. Njegova laž o skrivnem bogastvu je rastla in rastla do munchausnovskih razsežnosti vse do dne, ko ga je oče, ko je odkril kraje denarja, pretepel pred vsemi kar na šolskem igrišču. Dvajset in nekaj let kasneje ga srečam na ulici: moli glavo iz nekega hudega avta, ki mu niti imena ne vem, avto se blešči, glasba pa trešči tako na glas, da se ob neusmiljenih basih trese cela ulica. Mitsubishi stopa iz avta in z zmagoslavnim nasmehom na obrazu razlaga nekaj, kar naj bi mi dalo vedeti, da je uspel! Nekaj dni zatem sem zvedela, da podnevi živi v avtu, ponoči dela, svojega stanovanja pa nima – prodal ga je, da si je lahko kupil mitsubishi.
V novem bloku je osem stanovanj in deset ljudi. Od devetih sosedov s hodnika poznam samo dvoje: sosedo iz stanovanja poleg mojega in soseda na prvem nadstropju. Vsi mi, vključno z mano, panično zapiramo vrata, vsi prisluškujemo korakom na hodniku in vsi vemo, kakšni prihodi, odhodi in druženja so del življenja našega bloka. Ob ponedeljkih za uro in pol preneham biti in poslušam čistilce, kako pomivajo tla po hodniku. Vsak ponedeljek od enajstih do pol enih se slišijo grobi gibi po hodniku in zvok nato izgine. Iz stanovanj se nikoli nič ne sliši, dobro smo izolirani, samo hodnik je naša zvočna povezava z gibanjem drugih. Soseda, ki ga prepoznavam na hodniku, enega od dveh prej omenjenih, sem spoznala, ko so mu sredi belega dne izprazili stanovanje. Nekdo je vstopil v blok, razžagal vratni podboj, iz stanovanja pobral vse, kar je lahko, in potem vrata in podboj postavil nazaj na mesto. To se je zgodilo ob treh popoldne in če ga ne bi takrat srečala na stopnišču, kako si v šoku ogleduje vhodna vrata, tudi njega ne bi poznala.
V nedeljo zvečer se s hodnika zasliši bolesten krik, zvok traja skoraj minuto in vzbuja smrtni srh. Stopim na hodnik, soseda iz stanovanja poleg pa mi pove, da se je soseda s prvega nadstropja sprla z materjo. Umirjam si pulz in razmišljam, koliko potlačitve je treba, da se čustvo ob prepiru izrazi kot krik, ki spominja na smrtnega. Življenje vre izza dobro izoliranih zaprtih vrat, skrito, zapakirano in utišano, vse dokler ne prebije samih sten stanovanja.
Spominjam se, da je ena od mojih prvih ugotovitev o resničnosti Osla bila ta, da ni mačk. Nikjer ne vidiš potepuških, okroghišnih in dvoriščnih mačk. Mačja populacija je pod nadzorom, ni presežkov, ki bi vznikali v stranskih ulicah, ni nepričakovanih izlivov mačjega življenja v mesto. Mačke živijo znotraj, imajo svoje ovratnice, mehko dlako in porezane kremplje. Soseda svojo mačko na vrvici pelje na sprehod enkrat na teden. Za mačko pravi, da je histerična, ampak kar se mene, z druge strani zaklenjenih vrat, tiče, ta domnevno histerična mačka sploh ne obstaja. Soseda ima prijetno hripav glas in ob redkih priložnostih, ko na hodniku naletiva ena na drugo, me pozdravlja po norveško. Nekega petka zvečer sem jo srečala, ko sem se vračala s sprehoda z Alasko, razveselila se je psa in me zasula z meni še vedno nedoumljivimi norveškimi stavki. Ko sem jo znova spomnila, da min norsk ikke bra (Ne znam dobro norveško), se je nagnila k meni in mi hripavo prišepnila i hope you don’t mind it, i sometimes smoke into the fan. Jaz se držim nazaj, da ne počim od smeha, vstopam v stanovanje, z užitkom si prižigam cigareto, gledam proti napi in si zamišljam sosedo, s katero si deliva te norveške paranoje, kako si predstavlja, kako bo nevarni dim spolzel skozi ključavnico, napadel stene in tako uničil mojo veličanstveno eksistenco na tridesetih kvadratnih metrih.
Sedim na podzemni, ki se pelje skozi zahodni Oslo, v vagon pa vstopa Romun s harmoniko v rokah in prepeva neko žalostno pesem. Gospa iz kupeja se nagne proti meni in mi nekaj zamrmra po norveško, jaz ji mantram nazaj min norsk er ikke bra. Premerja me, ta nežna starka, oči se ji zarosijo in reče This Eastern European scum, Oslo is full of it. Gledam jo z napol odprtimi usti, ona nadaljuje they only drink and pimp and steal and beg, stiska k sebi svojo ročno torbico, Eastern European scum. You are an American, right? Vidim, da sem prestala test, moja človeškost je za gospo sprejemljiva. Ne, ne, jo gledam v oči – I’m from Croatia, homo slavicus, proper European scum, you know.
Prevod: Bojan Albahari