Papež Frančišek v Kanadi ali kruta dediščina kolonializma

Ko sem bil star med enajst in petnajst let, je bil čas v moji šoli v Angliji zame zelo neprijeten: pretepanje s pasom s strani starejših šolarjev, ustrahovanje in nenehno draženje s strani starejših fantov. Pogosto sem bil obupan. Toda to, kar sem preživel, ni bilo nič v primerjavi s tem, kar so domorodni otroci trpeli v domovih v Kanadi. Ko sem pred nekaj dnevi na televiziji gledal domorodne moške in ženske, ki so poslušali papeža v Masquatchisu, sem ponovno doživel, kar sem doživljal kot otrok, saj sem vedel, da so prestajali podobne, le veliko hujše preizkušnje. Že razmišljanje o tem bi vsakogar spravilo v jok.

*

Vsi vemo, zakaj nas je papež Frančišek obiskal: da bi se v imenu Rimskokatoliške cerkve opravičil za zlorabe, ki so jih utrpeli učenci v katoliških »rezidenčnih šolah«, zlorabe, za katere je znano, da so bile storjene od leta 1880 do 1970 v 136 šolah, ki so jih ustanovile in upravljale glavne cerkve v Kanadi, tako katoliška kot protestantske. V tem času so 150 tisoč otrok iztrgali iz njihovih družin in jih na ta način »izobraževali«.

Kanadčani so do razmeroma nedavnega zelo malo lahko brali in slišali o teh šolah. Šele po tem, ko se je leta 1993 na televiziji pojavil Phil Fontaine, kasnejši nacionalni vodja skupščine Prvih narodov (s tem nazivom se v Kanadi označuje domorodce), in pripovedoval o zlorabah, ki so se zgodile v šoli, ki jo je obiskoval, se je začelo razkrivati, kako so mlade fante in dekleta prisilno odvzeli njihovim družinam in jih poslali v te šole. Prepovedano jim je bilo govoriti materni jezik ali ohranjati lastno kulturo, zanemarjali so jih, jih stradali ter fizično in spolno zlorabljali. Pričevanja so bila številna, danes jih je težko pravno utemeljiti, tudi podatke je težko najti, saj prave statistike ni, a posledice zlorab so bile vsestranske. Nato so na območju več šol začeli iskati množična grobišča in na 20 lokacijah našli več kot 2000 ostankov trupel.

Večina otrok je umrla, preden so začeli uporabljati antibiotike proti tuberkulozi; bolezni so bile v težkih šolskih razmerah neizogibne. Neupravičene pa so bile nekatere tako imenovane »kazni«. Kar sem sam preživel v najstniških letih, je bilo zanemarljivo v primerjavi s kaznimi v teh šolah: zapiranje otrok v temne omare brez hrane, električni šoki, siljenje k bruhanju. Dolge lase, ki so imeli globok duhovni pomen, so staroselskim otrokom ostrigli na kratko; bili so kaznovani, kadarkoli so govorili svoje materne jezike, tudi če drugega niso znali. Ena zabeležena kazen za ta »jezikovni greh« je bil vbod z iglo skozi jezik …

*

Papež Frančišek je imel za človeka svojih let zahteven urnik. Po slovesnosti 25. julija v Masquatchisu, uro vožnje južno od Edmontona, se je v mestu srečal z domorodci v njihovi cerkvi Svetega srca. Naslednji dan je daroval mašo na največjem mestnem stadionu, nato pa se je odpeljal na enourno pot do Lac St. Anne, romarskega kraja rimskokatoliških domorodnih Kanadčanov od leta 1889 in svetega kraja že dolgo pred tem. Tako je imel dovolj časa, da izrazi svoje misli in občutke o zgodovinskem ravnanju z ljudmi, ki smo jim včasih rekli »Indijanci«.

To je drugo opravičilo, ki ga je papež izrekel letos: prvo je bilo v Rimu, kjer je prosil Boga za odpuščanje za obžalovanja vredno vedenje članov Cerkve zaradi njihove vloge v šolskih domovih v Kanadi.

Njegov govor v Masquatchisu je bil očitno iskren in izjemno ganljiv. Ko je rekel: »Tukaj sem, ker je prvi korak mojega spokornega romanja med vami ta, da ponovno prosim za odpuščanje, da vam še enkrat povem, da mi je globoko žal,« in »ponižno prosim odpuščanja za zlo, ki ga je zagrešilo toliko kristjanov proti domorodskim ljudstvom,« so domorodci, ki so slišali njegove besede, seveda cenili njegovo očitno iskrenost in čustveno globino. Enako velja za besede: »Dragi bratje in sestre, mnogi med vami in vaši predstavniki ste rekli, da prošnja za odpuščanje še ni konec. Popolnoma se strinjam: to je le prvi korak, je izhodišče.« Papež je prosil odpuščanja za »… načine, na katere so številni člani Cerkve in verskih skupnosti sodelovali, nenazadnje s svojo brezbrižnostjo, pri projektih kulturnega uničenja in prisilne asimilacije, ki so jih spodbujale takratne oblasti«. Kot je zapisal eden od poslušalcev: »Bilo je iskreno, pomenljivo in zgodovinsko – prvič, da se nam je papež prišel opravičit na naši zemlji.«

Vendar je treba dodati, zakaj so številni domorodski komentatorji kljub temu pisali o svojem nezadovoljstvu – ne s tem, kar je bilo izrečeno, temveč s tem, kar ni bilo. Oni (in jaz) papeža Frančiška občudujejo kot prijazno in dobrohotno osebo. Z veseljem so ga poslušali, kako je politiko, ki je privedla do omenjenih šol, opisal kot »katastrofalno napako«, z učinki, ki so bili “uničujoči”. Vendar si želijo več kot zgolj opravičilo. Želijo, da se sprejmejo dejanski ukrepi. Nekatere okoliščine papeževega obiska so bile tudi žaljive, denimo dejstvo, da so posebej za njegov obisk asfaltirali cesto v Masquatchis. Eden od odzivov je bil: »Torej so asfaltirali cesto za starega belca, ne pa za skupnost. ki je to dolgo potrebovala?! Kakšna kolonialna ironija!« Še več, kanadska zvezna vlada je za obisk porabila okoli 35 milijonov dolarjev, medtem ko vsaj pet tisoč staroselcev še vedno nima čiste pitne vode, vlada pa se s problemom »ukvarja« že desetletja. Ko je papež 26. julija daroval mašo, je imel dolgo homilijo. Kolikokrat je omenil rezidenčne šole? Samo enkrat.

Kar zadeva opravičilo, »se ni opravičil za vso Katoliško cerkev, le za nekatere posameznike; niti za njihovo doktrino odkritij, ki je dopuščala, da so bile papeške bule, ki so temeljile na rasni večvrednosti in pohlepu, še dolgo v veljavi«. Drugi pisci so poudarili, da se je opravičilo, čeprav je bilo prijazno in iskreno, nanašalo na pretekle zlorabe in ne na njihove posledice: na moške in ženske, ki so preživeli, vendar so ostali travmatizirani in zato niso mogli pravilno vzgajati svojih otrok, kar je vodilo v brezdomstvo, zasvojenost z drogami, alkoholizem inštevilne samomore. Prav tako se ni zavezal, da bo vrnil predmete, ki jih domorodci zahtevajo nazaj, niti se ni zavezal, da bo odprl cerkvene arhive za identifikacijo povzročiteljev zlorab in njihovih žrtev. Poleg tega se ni opravičil za dejstvo, da je Katoliška cerkev sploh ustanavljala take šole, niti za številne znane primere spolnih zlorab. Opravičil se tudi ni za dejstvo, da so nekateri odgovorni za zlorabe še vedno zaposleni v cerkvenih inštitucijah, ne da bi odgovarjali za svoja dejanja. In mnogi so se vprašali: »Zakaj je trajalo tako dolgo? Kanadska združena (protestantska) cerkev se je opravičila že pred 25 leti!«

Na žalost so številni »navadni Kanadčani«, potomci prvotnih francoskih in britanskih kolonizatorjev ter drugih kasnejših priseljencev iz Evrope, že zdavnaj odmislili stisko tistih, katerih zemljo zdaj zasedajo, in svojega odnosa do domorodnega prebivalstva niso spremenili. Učinek tega dejstva je, da je četrtina voditeljev 615 domorodnih skupnosti v Kanadi »pod drobnogledom zaradi morebitnih zlorab vladnih dotacij«, več njihovih voditeljev pa se je znašlo na naslovnicah, češ da so denar pospravili v lastne žepe. Tukaj velja pregovor: »Eno gnilo jabolko pokvari ves sod«. Mnogi »navadni Kanadčani« verjamejo ne le, da so »vsi pijanci  in ničvredni narkomani«, ampak da »se jim gre samo za denar«. S tem citiram enega od mojih sosedov, ki je te besede izrekel pred nekaj dnevi. Zato lahko mnogi (na srečo ne vsi), ki obžalujejo, da je bilo v domovih toliko zlorab, staroselce v isti sapi imajo za drugorazredne Kanadčane. Splošna posledica tega je brezbrižnost. Papež Frančišek v Masquatchisu ni zaman citiral Elieja Wiesla: »Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, je brezbrižnost … in nasprotje življenja ni smrt, je ravnodušnost.« In res je: večinoma smo bili vsi brezbrižni. Morda bo obisk papeža Frančiška to do neke mere spremenil.

 *

Moja kolonialna zgodovina je kratka. Leta 1937 sem se rodil v britanskem protektoratu Ugandi. Moj oče je umrl leta 1941 in moja mama, sestra in jaz smo se leta 1943 iz Kenije »vrnili« v Anglijo. V nadaljevanju bi rad razložil pomen tega družinskega ozadja za moj odnos do papeževega obiska v Kanadi.

Papežev urnik po odhodu iz Edmontona je bil še zahtevnejši kot pred njim. V treh dneh je v mestu Québec in v Iqaluitu (v arktični provinci Nunavut) imel dva javna dogodka in dve bogoslužji ter se srečal z jezuiti, z inuitsko skupnostjo in skupino nekdanjih učencev rezidenčne šole. Avtohtoni Kanadčani so pozorno poslušali vse njegove govore v upanju, da bo dopolnil svoje opravičilo in dodal besede, izpuščene v Edmontonu. V nekaterih primerih je to storil: v mestu Québec je omenil spolne zlorabe, ki so se zgodile v rezidenčnih šolah; opravičil se je za posledice vsega nasilja, ki se je v njih dogajalo; v Iqaluitu je jasno povedal, da je Katoliška cerkev ustanovila številne rezidenčne šole; in nazadnje, sicer ne v Kanadi, temveč na letalu na poti nazaj v Rim, je za zatiranje in iztrebljanje domorodnih Kanadčanov uporabil izraz “genocid”. Toda, kolikor lahko razberem iz tiskanih poročil, so nekatere pomanjkljivosti ostale nenaslovljene. Papež se namreč ni obvezal, da bo Cerkev domorodcem vrnila zasežene umetnine; ni obljubil odprtja cerkvenih arhivov za identifikacijo odgovornih za zlorabe in njihovih žrtev, in ni se opravičil za dejstvo, da so znani odgovorni za zlorabe še naprej zaposleni, ne da bi za to odgovarjali. Najpomembnejše od vsega pa je, da sploh ni omenil doktrine odkritja.

Ta besedna zveza je ključna za vse, kar je papeža Frančiška pripeljalo v Kanado. Edina izjema v vseh njegovih kanadskih javnih govorih in homilijah se je zgodila med njegovo javno mašo 26. julija v Edmontonu. Judi Wilson, poglavarka domorodske skupnosti v Britanski Kolumbiji, je vzkliknila: »Zavrnite doktrino odkritja! Zavrnite papeško bulo … in genocid!«

Tako kot večina ostalih tudi sam še nikoli nisem slišal za besedno zvezo “doktrina odkritja” ali njene eksplicitne politike, vendar sem – za razliko od večine kanadskih prebivalcev – osebno sodeloval pri njej. Kot sem že omenil, sem nekaj svojih zgodnjih let preživel v Ugandi in Keniji. Še pomembneje kot to: v moji razširjeni družini je bilo veliko misijonarjev in kolonialistov. Mednje lahko, ne da bi pogledal v svoj rodovnik, poleg bližnjih sorodnikov uvrstim še praprababico, več stricev in tet ter veliko bratrancev. In prav »doktrina odkritja« je omogočila razmeroma udobno življenje, ki so ga imeli in ga še imajo moja družina in njihovi potomci. Tudi sam nosim krivdo za to početje.

Kratka razlaga: doktrina se je v svojih predpostavkah oblikovala v času križarskih vojn, a se je uradno pojavila leta 1493. Takrat je papež Aleksander VI. (eden najbolj razvpitih pripadnikov družine Borgia) izdal papeško bulo, ki je v bistvu določila, da imajo katoliški raziskovalci blagoslov Cerkve za napad in zasedbo vseh dežel, ki so jih »odkrili«. Ta politika se je takrat nanašala na »nove« dežele v Karibih, toda sčasoma se je razširila tako, da je s kasnejšimi različicami dovolila vsem belcem, ne le katoličanom, da si prisvojijo »nezasedena« ozemlja, ki so jih odkrili – »nezasedeno« je seveda pomenilo, da tam ni bilo belopoltih kristjanov. Izraz, ki so ga uporabljali, je bil terra nullius, »nikogaršnja zemlja«. Vsi »nebelci«, nekrščanski prebivalci so bili zanemarljivi, sploh pa niso bili priznani kot »ljudje«. Zavojevalci niso imeli le pravice, da »odkrito« ozemlje zasedejo, temveč so pogosto tudi pobili veliko prvotnih prebivalcev, še veliko več pa jih okužili z boleznimi, ki jih domorodci niso poznali.

»Odkritelji nikogaršnjih dežel« (ki so jih seveda njihovi dotedanji prebivalci »odkrili« že dolgo, dolgo pred tem) so na ta način zaplenili in oropali celotno Ameriko, Avstralijo, večji del Afrike in Sibirije ter zasedli približno polovico preostale Azije. Spremljali so jih misijonarji, ki so pridigali vse različice krščanstva. Besede, ki jih je domorodska poglavarka Wilsonova vzkliknila med mašo v Edmontonu, se torej nanašajo na belo nadvlado in prevlado, ki ni vodila le do zasedbe zemlje, ampak tudi do legitimacije početja Cerkve, ki se je sčasoma spremenilo v pravo genocidno politiko. In mimogrede: genocid je popolnoma ustrezen izraz. V Ameriki, severni in južni, je bilo leta 1500 sto milijonov domorodcev, stoletje kasneje pa le še deset milijonov.

Kolonizatorji in misijonarji ter vsi moji rojaki, »belopolti ljudje«, so imeli koristi od tega neizrečenega odnosa do ljudi z drugo barvo kože, ki so govorili druge jezike. Preprosto bi ga lahko povzeli tako: »Poberite svoje stvari in zapustite svoje domove in zemljo, zdaj je vse to naše!«. In še: »Če ne mislite in ne verujete tako kot mi, potem se spremenite!« Vsi belopolti kolonizatorji so se vedli na ta način, včasih s povsem dobronamernimi vzgibi. V Ugandi je moja mama poučevala nego otrok, moj oče je bil odvetnik, ki je pogosto zagovarjal obtožene Ugandčane. Nobeden od njiju ni imel niti najmanjšega pojma, da bo sistem, ki so ga Britanci vzpostavljali v Ugandi – z južnjaki, izobraženimi za davčne izterjevalce, medtem ko so bili severnjaki usposobljeni za vojake in policiste – po osamosvojitvi od Britanije privedel do pokolov privržencev Idi Amina! Moja starša sta tako nehote prispevala k politiki, ki je vodila v katastrofo, in k uveljavljanju doktrine odkritja.

Kanadske rezidenčne šole so bile končni produkt doktrine, ki je bila uzakonjena v naslednjih stoletjih. V britanskih kolonijah je država po kraljevi razglasitvi leta 1763 sklenila pogodbe z domorodnimi ljudstvi. To je na prvi pogled videti pravično, vendar so domorodci le redkokdaj v celoti razumeli pogodbe (verjeli so, da je njihova zemlja predvsem skupna, ne v lasti kolonizatorjev) in so se ozemlju pogosto odrekli v zameno za drobiž ali ugodnosti, ki niso štele tako rekoč nič. V Kanadi je zvezna vlada tako obljubila, da bo staroselcem v zameno za zemljo, ki jo je kupila, pomagala z izobraževanjem, denarjem in sredstvi, a je večino teh obljub kmalu prelomila in domorodska ljudstva prisilila v rezervate, kjer so imeli omejeno svobodo gibanja. Poleg tega so se naseljenci pogosto preprosto preselili na domorodsko ozemlje. Šele v zadnjih desetletjih so bile sklenjene bolj spodobne pogodbe.

Ko je kapitan Cook leta 1770 stopil na tla današnje Avstralije, je v imenu kralja Jurija III. prisvojil celotno celino na osnovi dejstva, da je bila zemlja nikogaršnja. Približno 750 tisoč pripadnikov domorodskih ljudstev je bilo prezrtih. Eno od prvih dejanskih pogodb, sklenjenih med naseljenci in Aborigini blizu Melbourna leta 1835, so oblasti v Veliki Britaniji skoraj takoj zavrnile, sklicujoč se na zelo vpliven “Johnsonov precedens” v ZDA. Zgodovinska posledica je bila ta, da pogodba med kolonizatorji in domorodci nikoli ni bila sklenjena.

*

Za kaj je šlo? Ena od temeljnih podlag za ukrepe proti domorodskim ljudstvom je bil ameriški pravni primer Johnson proti McIntoshu. Leta 1823 se je vrhovni sodnik ZDA John Marshall skliceval na doktrino odkritja, da bi utemeljil sodbo, po kateri zadevno “indijansko pleme” ne more prodati svoje zemlje, ker ga ni imelo v lasti. Ta precedens še vedno vpliva na odločitve 200 let pozneje v angleško govorečih državah! Nekaj ​​pomembnih, čeprav obotavljajočih se korakov je bilo že narejenih, da bi se to popravilo: Združeni narodi so leta 2007 sprejeli Deklaracijo o pravicah domorodskih ljudstev, ki jim priznava pravico do odškodnine zaradi zasedenih ozemelj. Leta 2008 je bila ustanovljena kanadska Komisija za resnico in spravo kot sredstvo za popravljanje krivic, povzročenih domorodskim prebivalcem.

Ko so torej poglavarka Wilsonova in drugi prejšnji teden vztrajali, da morata »papež in Katoliška cerkev uradno, v celoti in s kakršnimi koli pravnimi in verskimi sredstvi preklicati, razveljaviti, umakniti in javno obsoditi genocidno doktrino odkritja ter ukreniti, kar je treba za poplačilo povzročene škode,« so ga tako rekoč prosili, »naj dregne v osir«. Dejanska legitimnost Kanade kot države naj bi namreč temeljila na omenjeni doktrini. Nimam pravne izobrazbe, ampak verjamem, da bi v primeru, da gre za »pravno fikcijo« (nekaj, za kar se domneva, da je resnično, a ne temelji na dejanski pravni odločitvi), kanadski domorodci lahko zahtevali nazaj vso svojo zemljo. In enako bi veljalo za vse druge prej omenjene države.

Papeževa odločitev, da se odpove doktrini, seveda ne bi imela nobenih pravnih posledic, bi pa, kot jaz to razumem, potrdila, da se je doktrina stoletja dolgo zlorabljala kot orodje za opravičevanje izganjanja domorodskih ljudstev z njihove zemlje ter nazadnje vodila h kulturnemu genocidu, v sami Kanadi predvsem skozi prakso rezidenčnih šol. To lahko zakonodajalcem pomaga sprejemati pravičnejše odločitve v prihodnosti. Morda bo pomagalo tudi neavtohtonim ljudem v Kanadi (in drugod!) pri razumevanju svojega dolga do prvotnih prebivalcev njihovih dežel.

Počakati moramo in upati, da bo papež Frančišek zmogel narediti ta bistveni prvi korak. Če ga ne bo naredil, bo upravičeno vprašanje, ali tudi sam ne kaže »brezbrižnosti«, ki jo je obsodil 25. julija. Kot je prejšnji teden zapisal Pat Palmater, odvetnik skupnosti Mi’kmaq iz kanadske province New Brunswick: »Počakajmo, da vidimo, kako se bo odzvala Katoliška cerkev, ko se papež vrne v Vatikan. Njeno ukrepanje oziroma neukrepanje bo pravi preizkus njene zavezanosti k spravi.«

Prevedel: Bojan Brezigar

---

Tom Priestly je upokojeni profesor slovenščine in ruščine na Univerzi v Edmonton in nosilec častnega znaka svobode Republike Slovenije za svoj prispevek k prepoznavanju slovenske kulture v svetu. V angleščino je prevedel številne slovenske avtorje, med drugim Prešernov Sonetni venec. Članek je bil v krajši različici izvorno objavljen v Primorskem dnevniku.