Pariška komuna

Da bi lahko razumeli, zakaj je bila Pariška komuna ob svojem nastanku tako izjemen dogodek in zakaj je pomembna še danes, jo moramo obravnavati iz dveh perspektiv. Po eni strani jo moramo obravnavati kot partikularen dogodek, do katerega so pripeljale specifične zgodovinske in politične okoliščine tedanje družbe. Po drugi strani jo moramo obravnavati kot dogodek, ki je znotraj teh specifičnih zgodovinskih in političnih okoliščin proizvedel nekaj, kar je te okoliščine presegalo. Obravnavati jo moramo torej kot dogodek univerzalnih razsežnosti.

Pariška komuna (18. marec 1871 – 28. maj 1871)

Julija 1870 je tedanji francoski cesar Charles Louis Napoléon Bonaparte oz. Napoleon III napovedal vojno Prusiji. Zgodovinarji si še danes niso enotni glede tega, zakaj se je Napoleonov nečak odločil za tako nepremišljeno potezo. Nekateri zgodovinarji menijo, da ga je v napoved vojne prelisičil Otto von Bismarck, tedanji pruski minister in kancler Severnonemške konfederacije. V vsakem primeru je bilo že hitro jasno, da bo Francija vojno izgubila. Prusija je imela namreč veliko vojaško, strateško in ekonomsko premoč. 2. septembra 1870, torej zgolj nekaj tednov po začetku vojne, so pruske čete ujele Napoleona III. v bitki pri Sedanu. Ker je Francija čez noč ostala brez cesarja, so se poslanci prejšnje zakonodajne zbornice v Parizu razglasili za »vlado narodne obrambe« in ustanovili Tretjo francosko republiko. To je začasno vodil general Louis-Jules Trochu, kasneje pa njen prvi predsednik oz. bivši minister Adolphe Thiers. Kljub temu, da so bile možnosti za zmago izjemno majhne, se je vlada narodne obrambe odločila, da z vojno nadaljuje.

Pruske sile so na francosko odločitev o nadaljevanju vojne odgovorile tako, da so pričele s petmesečnim obleganjem Pariza, ki je trajalo od 15. septembra 1870 do 28. januarja 1871. Obleganje je imelo katastrofalne posledice za pariško prebivalstvo, ki je obkoljeno z vseh strani že po nekaj tednih pričelo stradati. Zgodovinski zapisi navajajo, da so stradajoči Parižani jedli konje, pse, mačke, podgane, na koncu pa so pojedli celo živali iz živalskega vrta, med drugim dva edina francoska slona. Poleg pomanjkanja hrane so imeli težave tudi z dostopanjem do zunanjega sveta. Pruske sile so jim namreč blokirale ceste, mostove, železnice in telegrafe, kar pomeni, da so z zunanjim svetom lahko komunicirali zgolj s pomočjo balonov, od zunaj pa so jim zavezniki pošiljali informacije preko golobov. Obleganje Pariza se je na koncu končalo tako, da je Adolphe Thiers z Ottom von Bismarckom podpisal mirovni sporazum, na podlagi katerega se je vojna končala in ki je Francijo med drugim zavezoval, da Prusiji plača veliko vojno odškodnino.

Ko se je pričelo obleganje Pariza, je bila večina francoskih vojakov na drugih bojnih linijah oz. so bili ujetniki pruske vojske, zato so za njegovo obrambo vpoklicali pripadnike Narodne garde. To je bil ključni moment, ki je kasneje tudi omogočil upor Parižanov proti lastni državi. Večinski del pripadnikov Narodne garde, ki je takrat štela 300.000 mož, je namreč prihajal iz delavskih družin, poleg tega pa se je generalni svet Narodne garde med petmesečnim obleganjem Pariza še dodatno radikaliziral. Ko je Thiers po podpisu mirovnega sporazuma zahteval, da Narodna garda, ki je bila še vedno zbrana v Parizu, vrne okoli 400 topov, ki so po koncu pruskega obleganja ostali v Parizu, se ta ni uklonila njegovi zahtevi. Trdila je, da so topove kupili z denarjem, ki ga je zbrala sama garda in ne z javnimi davki, kot je trdil Thiers. Celotna situacija s topovi je kmalu eskalirala do te mere, da je Thiers 18. marca poslal v Pariz vojsko, ki naj bi te topove prevzela in jih pripeljala v Versailles. Vendar pa je vojska pri svojem poskusu prevzetja topov naletela na velik odpor. Poskusu prevzetja topov so se prve uprle ženske, ki so obkolile vojake in zahtevale, naj odidejo, ter blanquisti, ki so takrat predstavljali najbolj ekstremno skupino pariških revolucionarjev. Kmalu za tem so se jim pridružile še ostale levičarske skupine in splošno pariško prebivalstvo. Nekaj ur po prihodu vojakov je Narodna garda zavzela policijo in pravosodno ministrstvo. Še isti dan je vlada skupaj s Thiersom pobegnila v Versailles, naslednji dan pa je Centralni komite Narodne garde, ki je do takrat pravno formalno še vedno služil državi, oblast prepustil komuni. 19. marca je nad Parizom visela rdeča zastava.

Pet dni po osamosvojitvi, torej 23. marca 1871, so člani Komune organizirali volitve. Na volitvah so kandidirali sami ekstremno levi kandidati, udeležilo pa se jih je 48% prebivalstva. V 60 članski centralni komite je bilo izvoljenih 9 blanquistov, 15 neodvisnih revolucionarjev, 15 članov Prve internacionale in 11 posameznikov iz ostalih radikalnih skupin. Kot rečeno, so bili najbolj ekstremni revolucionarji komune privrženci socialistične misli Augusta Louisa Blanquia. Ti so verjeli, da je revolucionarni prevrat mogoče doseči zgolj z nasilnim prevratom državne oblasti, kar lahko doseže manjša in dobro organizirana skupina revolucionarjev. Blanquisti so bili tudi tisti, ki so za časa vojnega obleganja Pariza organizirali protivladne proteste in radikalizirali Narodno gardo. Manjšinski del centralnega komiteja so predstavljali proudhonisti, privrženci anarhistične misli Pierreja-Josepha Proudhona, ki so verjeli, da se lahko revolucionarni prevrat zgodi zgolj preko neposredne demokracije in vključenosti celotnega prebivalstva. Poleg njih so v komuni sodelovali še jakobinci, ki so bili centralizirani radikalni republikanci oz. socialisti iz francoske revolucije, ter zmerni republikanci, ki so želeli predvsem liberalizirati Pariz preko institucij močne centralizirane države. Poleg tega je imela velik vpliv tudi Prva internacionala, ki je imela leta 1870 v Parizu več kot 50.000 privržencev in je delovala kot federacija decentraliziranih lokalnih komitejev, s čimer je bistveno pripomogla k temu, da so se po Parizu širile leve ideje.

Komunardi so že v prvih dneh svojega obstoja sprejeli več ukrepov. Odpravili so naborniški sistem vojske in stalno armado ter za edino oboroženo silo razglasili Narodno gardo, v katero so bili avtomatsko uvrščeni vsi za orožje sposobni meščani. Ukinili so vse stanovanjske najemnine od oktobra 1870 do aprila 1871. Določili so, da najvišja plača uslužbenca komune ne sme presegati 6.000 funtov, neodvisno od tega, kje je ta uslužbenec zaposlen, in neodvisno od njegovega statusa oz. članstva v morebitnih višjih funkcijah komune. Določili so, da mora biti šola dostopna tako za deklice kot za dečke. Ukinili so šolnine in plače učiteljic izenačili s plačami učiteljev. Po nekaj dneh so zaustavili tovarne in začeli pripravljati načrte, po katerih bi delavci sami nadzorovali proces dela in se pričeli med seboj povezovati v kooperativne zadruge. Eden izmed prvih ukrepov je bila tudi popolna ločitev cerkve od države, kar je med drugim pomenilo odpravo državnih izdatkov v cerkvene namene, nacionalizacijo cerkvene posesti in odpravo verskih simbolov in molitev v šolah. Poleg tega so se odločili, da pariško prebivalstvo ne bo plačalo izjemno visokega dolga, ki ga je Franciji nakopal sporazum s Prusijo, saj so bili mnenja, da morajo davek za vojno plačati tisti, ki so zanjo tudi odgovorni. Že takoj na začetku so v Komuno vključili tudi vse tujce, ki so si tega želeli. Omogočili so jim tudi opravljati delo, saj so verjeli, da pravica do dela presega okvire nacionalne države.

Obstaja precej enostaven razlog, zakaj Thiers ni poslal vojske nad Komuno že prvi dan njenega obstoja. Tega preprosto ni mogel storiti, saj ni imel dovolj mož, ki bi mu zagotovili zmago. Mnogo vojakov se namreč še vedno ni vrnilo z vojnih front, veliko jih je bilo med vojno ubitih ali zajetih v bitkah pri Sedanu in Metzu, nekaj pa je bilo tudi takih, ki bi se lahko borili, vendar je bilo po sporazumu začasnega miru, ki sta ga 26. februarja v Versaillesu podpisala Thiers in von Bismarck, določeno, da lahko francoska vojska šteje zgolj 40.000 mož. To številko so kasneje sicer povečali na 80.000, vendar to še vedno ni bilo dovolj, da bi Thiers prepričljivo dobil bitko s Parizom. To se je spremenilo v prvi polovici maja, ko je Thiers z von Bismarckom sklenil nov dogovor, po katerem je ta v zameno za hitrejše plačilo vojnih dolgov pristal na predčasno izpustitev ujete bonapartistične armade in Thiersu celo ponudil čete cesarja Viljema, da bi z njimi zatrl upor v Parizu. Dogovor je Thiersu zagotovil dovolj veliko armado za napad.

21. marca, ko še ni imel vojske, je Thiers skupščini zatrjeval: »Kar koli se bo že zgodilo, nad Pariz ne bom poslal armade!« Tik pred napadom je spremenil svoje stališče in v vojni napovedi izjavil: »Ne bom poznal usmiljenja!« Da je bilo to res, potrjuje tudi dejstvo, da so njegovi vojaki v sedmih dneh napada na Komuno pobili 25.000 komunardov. V tako imenovanem Krvavem tednu je umrlo več ljudi kot v celem letu jakobinske diktature ali v katerikoli bitki v francosko-pruski vojni. Ko je v nedeljo 21. maja 1871 francoska vojska vkorakala v Pariz in pričela s pobijanjem žensk, otrok in mož, je na ulicah vladal popoln kaos. Komunardi napada niso pričakovali, saj nihče ni dejansko verjel, da bodo vojaki zares prišli. Ker napada niso pričakovali, se med seboj niso ustrezno uskladili. To je privedlo do tega, da se je vsaka četrt borila sama zase. Po nekaj dneh pobijanja so vojaki začeli organizirati množične poboje, pri katerih so v ravno vrsto postavili naključno nabrane ljudi in jih postrelili z mitraljezi. Ljudi so pobijali tako zelo hitro, da so jih veliko pokopali, še preden so bili ti sploh mrtvi. Takratni lokalni časopis Temps je v eni izmed svojih novic poročal, da so vojaki zakopavali trupla v plitke množične grobove pri trgu Saint Jacques-la-Bouchière, iz katerih se je ponoči, ko je prometih potihnil, slišalo ječanje, zjutraj pa se je celo zgodilo, da je iz zemlje gledala stisnjena pest.

Državljanska vojna v Franciji

V času Pariške komune je Marx živel v Londonu, kjer je ves čas skrbno spremljal, kaj se dogaja s komunardi, saj je med drugim deloval kot dopisnik Prve internacionale za področje Nemčije. Po sklepu Generalnega sveta Prve internacionale je napisal tudi tri poslanice, ki so predstavljale tedanje stališče internacionale glede francosko-prusko vojne in Pariške komune. Vse tri poslanice so v prenovljenem slovenskem prevodu in pod skupnim naslovom Državljanska vojna v Franciji leta 2020 izšle pri založbi Studia humanitatis. Nov prevod spremlja tudi študija dr. Božidarja Debenjaka, ki v besedilu analizira Marxovo komunikacijo z internacionalo in vpliv, ki ga je imela Pariška komuna na njegovo teoretično in politično stališče.

Stališče mladega Marxa je bilo, da se delavski razred za uspešen revolucionarni prevrat kapitalističnih družbenih razmerij mora najprej polastiti države in njenih vzvodov moči zato, da lahko v drugem koraku slednje odpravi. To je bilo npr. stališče, ki ga je Marx zagovarjal v Komunističnem manifestu leta 1847. Po Pariški komuni je svoje mnenje temeljito spremenil in pričel trditi, da lahko do resnično revolucionarnega dejanja pride zgolj tako, da se novo družbeno obliko zgradi popolnoma neodvisno od ustaljenih državnih okvirov. Njegov argument je bil, da je bila država ob svojem nastanku orodje buržoazije, ki je slednjo uporabljala kot orodje za odpravo fevdalnih družbenih razmerij. Če je bilo v njeni zasnovi še mogoče najti emancipatoren moment, je država s čedalje hitreje rastočo industrijsko družbo in čedalje večjimi antagonizmi med delom in kapitalom postala zgolj orodje za zatiranje delavskega razreda. Lekcija, ki jo je Marx potegnil iz Pariške komune, je bila torej ta, da delavski razred ne more preprosto prevzeti že obstoječega državnega aparata – vojske, policije, uradnikov, duhovščine, sodnikov – in ga uporabiti za svoje namene. Državna struktura je namreč preveč rigidna in lahko vsako, še tako zelo radikalno delovanje, posrka vase in ga prisili, da se prične ravnati po njenih principih. Novo družbeno obliko je torej treba zgraditi povsem mimo obstoječega državnega aparata. To je bilo tudi njegovo stališče, ki ga je zagovarjal v poslanici o Pariški komuni, ki je postala tudi uradno stališče Prve internacionale.

Kot dokaz, da je imel Marx prav, oz. kot dokaz, da je Pariška komuna resnično delovala protisistemsko, lahko navedemo že samo dejstvo, da je država na obstoj komune reagirala tako zelo nasilno. Rekli smo, da je zgolj v sedmih dneh napadov na komuno umrlo več ljudi kot v katerikoli bitki francosko-pruske vojne. Po Marxovi interpretaciji to nikakor ni bilo naključje. Pariške komune oz. državljanske vojne v Franciji namreč ne smemo razumeti kot neposredni izid francosko-pruske vojne, kljub temu, da so do nje pripeljale specifične zgodovinske okoliščine, ki so bile med drugim povezane tudi z njo. Marxova poanta je, da gre za dve različni vojni, ki predstavljata dve različni razrešitvi istih družbenih antagonizmov. Tako francosko-pruska vojna kot Pariška komuna sta bili poskus razrešitve družbene neenakosti, ki temelji na antagonizmu med delom in kapitalom, vendar pa med njima obstaja temeljna razlika. Medtem ko nacionalna vojna razrešuje antagonizme na tak način, da ob njihovi razrešitvi ni ogrožen družbeni sistem, ki te antagonizme tvori, je Pariška komuna vzpostavila novo obliko družbene strukture, ki je pod vprašaj postavila samo obliko moderne buržoazne države kot legitimne oblike oblasti. Absolutni teror, ki ga je Thiers izvajal nad lastnimi državljani, je poganjal strah pred izničenjem obstoječega reda nacionalne države. Poganjala ga je vednost o tem, da obstoj Komune ruši ekonomske temelje razredne družbe, s čimer ruši obstoječo družbeno obliko.

Komuna po Komuni

Ko se govori o Pariški komuni, se pogosto omenja vpliv, ki ga je ta imela na kasnejše poskuse revolucionarnih družbenih gibanj. Lenin naj bi plesal po snegu v Moskvi, ko je oktobrska revolucija (1917–1918) trajala 73 dni, torej en dan dlje od Pariške komune. Ravno tako naj bi bila Pariška komuna v zgled komunam, ki so nastale med kulturno revolucijo na Kitajskem (1966–1976), kubanski revoluciji (1959–1960) in lurdskemu gibanju v Rožavi, če omenimo zgolj nekaj primerov. Revolucije 20. stoletja so med drugim upoštevale tudi kritiko Pariške komune, ki jo je v svoji poslanici izpostavil Marx. Po njegovem mnenju naj bi bila namreč glavna napaka komunardov ta, da niso zavzeli Banke Francije. Zavzeli je niso zato, ker so se bali inflacije, do katere bi prišlo, če bi začeli uporabljati dodatni denar, vendar pa Marx pravi, da se v resnici zgolj niso zavedali, kako zelo veliko pogajalsko moč bi si lahko izborili s tremi milijardami, shranjenimi v pariških trezorjih. V eni izmed svojih akcij so npr. komunardi aretirali 80 duhovnikov, ki so jih želeli skupaj s francoskim nadškofom zamenjati za Blanquija, ki je bil cel čas komune zaprt v Clairvauxu. To jim ni uspelo, saj je Thiers raje videl, da pobijejo vse ujetnike, kot da komuni vrne enega samega človeka. Marxu se je to zdela zelo neumna poteza. Ne samo, da bi se komunardi z močjo denarja lažje pogodili s Thiersom, bil je tudi mnenja, da bi s pomočjo banke na svojo stran pridobili velik del francoske buržoazije, ki bi pritisnila na Thiersa in s tem komuni podaljšala možnost za obstanek. Boljševiki so med drugim ravno zaradi te izkušnje kmalu po prevzemu oblasti zavzeli centralne banke, začeli tiskati svojo valuto, ukinili javni dolg in zadolženost kmetov. Podobno so storili v kubanski revoluciji, kjer so takoj ukinili javni dolg, začeli tiskati lastno valuto in na čelo centralne banke postavili Cheja Guevaro.

Poleg tega, da je komuna služila za zgled različnim revolucionarnim gibanjem 20. stoletja, še danes navdihuje revolucionarne teorije mnogih političnih teoretikov in filozofov. En tak primer je francoski filozof Alain Badiou, za katerega Pariška komuna predstavlja resnično revolucionarno delovanje zato, ker ji je uspelo vzpostaviti družbeno situacijo, ki je realizirala nekaj popolnoma novega v svetu. Zanj je bila komuna revolucionarna zato, ker se s svojimi zahtevami ni želela vklopiti v že ustaljeni državni aparat, temveč je zahtevala uresničitev zahtev, ki jih je bilo v tedaj obstoječem državnem aparatu nemogoče doseči, ne da bi njihova uresničitev ogrozila obstoj samega državnega aparata. Vzpostavitev novega družbenega razmerja, ki odpre tudi povsem novo polje možnosti, znotraj katerega so omenjene zahteve dejansko uresničljive, je za Badiouja tisti univerzalni moment, ki ga je uspelo ustvariti Pariški komuni, in ki ga je kasneje ponovila zgolj še kitajska kulturna revolucija.

Tudi slovenski filozof Slavoj Žižek podobno kot Badiou trdi, da se mora zares revolucionarno delovanje danes zgledovati po Pariški komuni, vendar ima pri tem manj stroge pogoje glede tega, kakšno naj bi bilo takšno delovanje. Za Žižka so bili npr. že rumeni jopiči primer takšnega delovanja. Če se spomnimo, so rumeni jopiči v svojih protestih artikulirali različne, med seboj protislovne zahteve, v katerih so hkrati zahtevali nižje davke in močnejšo socialno državo, bolj ekološka vozila in cenejši bencin. Žižek opozarja, da omenjene protislovne zahteve ne predstavljajo pomanjkljivosti današnjih množičnih protestov, temveč so njihova prednost, saj predstavljajo tisti zares revolucionaren moment Pariške komune. To, da je obstoječi sistem zahteve protestnikov dojel kot čisti nesmisel, je bil ravno dokaz njihove revolucionarnosti. Izziv rumenih jopičev ni bilo vprašanje, kako racionalizirati svoje zahteve in jih podati na tak način, da bodo uresničljive v okviru nacionalne države, temveč vprašanje, kako je mogoče čim dlje in čim bolj dosledno vztrajati na protislovju lastnih zahtev, ne bi jih država posrkala vase. 

Kot dokaz, da je Pariška komuna v svojem obstoju resnično dosegla točko univerzalnosti, lahko vzamemo tudi dejstvo, da ji je za trenutek uspelo za isto mizo posesti najrazličnejše leve akterje (anarhiste, marksiste, socialiste, komuniste, neodvisne radikalce, ipd.). Uspelo ji je zgraditi družbeni sistem, ki je vsaj začasno združil programe vseh različnih levih pozicij. Če še enkrat poudarimo, to ne pomeni preprosto tega, da je bil politični program Komune tako zelo širok zato, ker je preprosto združil vse obstoječe zahteve različnih kolektivov. Univerzalni moment Komune je bil v tem, da je ustvarila novo obliko družbenih razmerij, znotraj katerih so vse te zahteve dejansko bile združljive oz. znotraj katerih so izginili družbeni antagonizmi, ki so dane zahteve v prvi vrsti porajali. Poleg tega še danes, ko si sodelovanja različnih levih gibanj praktično ni več mogoče zamisliti, sploh pa ne v takšni obliki, kot je obstajalo v času Pariške komune, najrazličnejša gibanja – od anarhistov do parlamentarnih strank – pripoznavajo komuno kot primer svoje prakse. Vse to potrjuje nadzgodovinsko razsežnost komune in dokazuje, da je rdeča zastava osvobojenega Pariza resnično predstavljala univerzalno ljudsko republiko.