Članek Aljoše Kravanje Politika neidentitete iz 32. številke revije Razpotja, sem prebrala z velikim zanimanjem, saj je v marsičem zajel vprašanja družbenih privilegijev in trpljenja ter tudi vprašanje bistvenosti spola v primerjavi z raso ter je bil zaradi svojega umirjenega tona prava osvežitev.
Članek Aljoše Kravanje Politika neidentitete. Analiza primera Rachel Dolezal iz 32. številke revije Razpotja,sem prebrala z velikim zanimanjem, saj je v marsičem zajel vprašanja družbenih privilegijev in trpljenja ter tudi vprašanje bistvenosti spola v primerjavi z raso ter je bil zaradi svojega umirjenega tona prava osvežitev.
A vendarle gre pri vsem tem za nekakšno ukvarjanje z vprašanji, ki so vsaj deloma drugotnega pomena, čeprav poslušanje aktivistov daje drugačen vtis. Sam aktivizem za pravice transspolnih oseb namreč močno poudarja odmik od medicine in k primarnosti identitete, kar je sicer popolnoma razumljivo. Medicinska stroka do nas ni vedno najbolj prijazna, pri postavljanju diagnoze smo soočeni s ponižujočimi vprašanji o naši intimi in še marsičem. Prav tako gre pri tem tudi za vprašanje bivanja v družbi v primeru, če nekdo ne doseže »passinga«, se pravi, da medicinski proces tranzicije oz. preobrazbe ne uspe do te mere, da se osebi uspe izgubiti med širšo populacijo, kar prinese s seboj mnogo nelagodja, čudnih pogledov in diskriminacije. Vsi namreč nimajo sreče, da telo dobro odreagira na hormonsko terapijo, imajo že pred tem močno poudarjene poteze spola, ki je bil pripisan ob rojstvu in/ali si ne morejo privoščiti dragih operacij obraza. Tovrstne okoliščine tako prinesejo neko potrebo po občasno tudi radikalnemu aktivizmu, a vendar je srž problema transspolnosti skrit precej dlje od politike in identitete. V medicini, namreč.
V tem prispevku se ne bom spuščala v vprašanja mnogih kompleksnih diskurzov o identitetah in dolgem seznamu možnih spolov. Ne bom se spustila v vprašanja raznih nebinarnih spolnih vlog, ki jih poznajo nekatere neevropske kulture, kot so npr. hirje, ki jih omenja že Kravanja. To je pravzaprav že druga tema, ki jo bodo bolje poznali bralci, bolje podkovani v študijah spolov kot sem sama. In sedaj k bistvu. Večina sodobne strokovne medicinske literature kot vzrok za transspolnost postavlja t. i. spolno disforijo, se pravi stanje neugodja med telesom in notranje občutenim spolom in kot trenutno najbolj obče sprejeta razlaga se uporablja predpostavka o bodisi nezadostni, bodisi neprimerni maskulinizaciji možganov zarodka, ki posledično »napačno« dojema telo in pričakuje drugačno hormonsko ravnotežje, kot to, ki ga ponuja dano telo. To je odkril že pionir znanstvenega raziskovanja transspolnosti Harry Benjamin, ko je dečku, ki je bil nezadovoljen s svojim spolom, predpisal estrogen, ki je prinesel precejšnje izboljšanje v psihičnem počutju, kar potrjujejo mnoge izkušnje transspolnih žensk (žensk, ki jim je bil ob rojstvu pripisan moški spol).
Hormonska terapija velja tako za diagnostično sredstvo kot za zdravilo v primeru spolne disforije. Sicer obstajajo tudi nekatere druge, bolj obskurne teorije transspolnosti, ki pa se, začuda, vedno ukvarjajo zgolj s transspolnimi ženskami in nikoli s transspolnimi moškimi. Med njimi je najbolj poznana teorija kanadskega seksologa Raya Blancharda. Če zelo splošno povzamemo, Blanchard transspolne ženske deli na dva tipa. Pri prvem gre za izredno feminizirane geje, ki ugotovijo, da v družbi lažje funkcionirajo kot ženske, pri drugem tipu pa za heteroseksualne moške, ki jih vzburja misel, da bi imeli žensko telo. Kakor koli že, tudi Blanchard priznava medicinsko tranzicijo (v javnosti je še vedno bolj poznan termin sprememba spola) kot pravilno in praktično edino možno medicinsko rešitev za stiske, ki nastanejo v povezavi s težavami glede spolne identitete. Harry Benjamin je npr. dilemo formuliral takole: če je um transspolnih oseb nemogoče spremeniti, kar se je izkazalo kot resnično, bi bilo zavračanje spremembe telesa »terapevtski nihilizem«.
Zakaj pa se mi sploh zdi nujno pisati o vsem tem? Prvič, ker se s tem poudari še dodatno razlikovanje med vprašanjem transspolnosti in osebami kot je Rachel Dolezal. Transspolnost je, hočeš nočeš, del medicinske in najverjetneje tudi biološke realnosti in tranzicija oz. prehod že vrsto let velja za medicinsko upravičen in ustrezen poseg pri tovrstnem stanju, medtem ko za transrasnost nimamo nobene podlage v biologiji in medicini in gre zgolj za posameznikovo odločitev in popolnoma nič drugega.1 Verjamem, da si sedaj konservativni bralci mislijo, da bi lahko tudi za stiske, povezane s spolno identiteto, našli drugačno rešitev namesto tranzicije. Verjemite, ljudje bi je bili veseli, vsaj v precejšnji meri. Razkritja in procesi tranzicije so vse prej kot lahki in praktično vsak racionalen človek bi se odločil za drugačno terapijo, če bi le ta obstajala.
Sedaj pa k odgovoru feministk o trpljenju žensk. Do neke mere moram priznati, da jih razumem. Obstaja namreč določena populacija transspolnih žensk, ki se je do razkritja precej uspešno vključila v populacijo heteroseksualnih moških in kot take niso izkusile diskriminacije niti kot transspolne osebe, ker to dejstvo navzven v takšnem primeru preprosto ni vidno in verjamem, da se nekaterim feministkam to zdi sporno. A vendar se moramo vprašati, ali sploh obstaja univerzalna izkušnja ženskosti. Ali obstaja univerzalna izkušnja žensk v družbi? In navsezadnje lahko še pritrdim filozofinji Robin Dembroff, ki je v svojem eseju za The Guardian poudarila, da tudi trans ženske nismo imune na mizoginijo ter da bi bilo ignoriranje tega problema nekaj takšnega kot ignoranca do vprašanj glede diskriminacije žensk drugih ras ali iz nižjih družbenih razredov.
Tukaj bom zaključila svoj prispevek, ker verjamem, da obstajajo avtorice in avtorji, ki vedo o vsem tem povedati več od mene in bi znali bolje odgovoriti na mnoge dileme, ki se ob tej tematiki pojavljajo. Se mi je pa zdelo kljub temu potrebno poudariti, da pri tej temi vsaj prvenstveno ne gre samo za vprašanje odločitve, temveč predvsem za medicinsko oz. biološko stanje ter s tem razbiti prevladujoči diskurz tako konservativcev kot tudi nekaterih radikalnejših teoretikov spola.
1 Kar se tiče biologije spolne identitete se splača pogledati TED govor Karisse Sanbonmatsu z naslovom The biology of Gender, from DNA to the brain.