Nimam jasnega odgovora, zakaj dve leti po izidu zagotovo ene izmed kultnih knjig, ki jo lahko od lanske jeseni beremo tudi v slovenskem prevodu, opozarjam bralstvo Razpotij nanjo. Mogoče zato, ker je njena avtorica, glasbenica in vsestranska umetnica Patti Smith, ravno letos poleti po petih letih izdala nov album, Banga. Mogoče pa tudi zaradi fascinacije nad dejstvom, da je Smithovasvoj dolg ali, bolje rečeno, svojo obljubo nekdanjemu sopotniku Robertu Mapplethorpu, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo, s to knjigo več kot odlično poravnala oziroma jo-izpolnila.
Pravzaprav se v knjigi ves čas čuti sledenje ritmu »nadpovprečnega« življenja, ki ga je novovalovska umetnica živela in ki je bilo v prvi vrsti – pristno. To dokazuje tudi njeno pisanje, ki zaradi svoje preprostosti in neambiciozne namere, da bi »popisala resnične dogodke«,predstavlja izviren in prvinski pogled s prve roke. Pač mulca ni samo (avto)biografski zapis umetnice, ki je neločljivo povezana z vzponi in padci mladostne romantične zveze in boemskega življenja, pač pa gre za tekočo pripoved o vzponu dveh umetnikov: nje, ki se kuje v likovno umetnico, pesnico in glasbenico, in njega, ki se skozi celotno življenje poskuša približati svojemu vzorniku Andyju Warholu, medtem pa sam postaja eden pomembnejših konceptualnih fotografov svoje generacije.
Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin sopotnik in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Njuno precej filmsko srečanje julija 1967, ko sta se oba kot dvajsetletnika zatekla v Brooklyn, ju je v trenutku zbližalo. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala skozi vsakdan, pogosto celo stradala; če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkovalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela. Patti v knjigi opisuje, kako sta si lahko privoščila samo eno vstopnico za muzej: tisti, ki je vstopil, je drugemu podrobno opisal vse, kar je videl. Kljub temu sta ves čas ustvarjala, ona risbe in kasneje poezijo, on kolaže in instalacije. Navdih sta najpogosteje našla drug pri drugem in drug v drugem. Pattino pisanje, ki je pravzaprav pripoved o svetu, ki je oddaljen samo dobrih štirideset let, se z – priznam – zavidljivim očesom, vajenega provincialnega življenja, zdi svetlobna leta daleč. Čarobna šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ki sem jih sama seveda podoživljala šele z zamikom (tam nekje v času slovenske osamosvojitve, ko je Oliver Stone posnel film o Jimu Morrisonu in sem si ga kako leto kasneje ogledala v mali dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici) je Patti doživela »s prve roke«; še več, osebnosti, ki so zaznamovale ne samo zgodovino glasbe, temveč tudi tedanjo popularno kulturo (Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison, Andy Warhol …), je imela priložnost srečevati, nekatere je tudi spoznala, pa čeprav samo bežno.
Pač mulca (Just Kids), ki sta jo v slovenščino prevedla Gregor Bauman in Peter Lovšin, je tiste vrste ljubezenska zgodba, ki navdihuje. In če si ob branju zavrtiš še kakšno Pattino staro uspešnico, morda tisto, ki je ni pozabil odpeti niti njen soavtor Bruce Springsteen na letošnjem koncertu v bližnjem Trstu, avtorici legendarnih tekstov preprosto priznaš genialnost – veličino v preprostem. V kulinaričnem jeziku bi prosto po Mladini dejala: s kruhom pomazano.