Misel in delo Paula Freira (1921-1997), utemeljitelja kritične pedagogike in enega zadnjih vidnejših avtorjev humanistične pedagoške misli, sta v Sloveniji skorajda nepoznana. Njegovo osrednje in v svetovnem merilu odmevno delo Pedagogika zatiranih (Pedagogía del oprimido), izdano leta 1968, je kot prvo iz njegovega opusa doživelo prevod v slovenski jezik šele nedavno. Glede na stanje današnje pedagogike, ki se je odrekla svoji humanistični tradiciji v zameno za računarsko eksaktnost, to nepoznavanje ni prav nič presenetljivo. Vendar nič bolje ni bilo v Jugoslaviji, kjer bi izdaje zaradi antikolonialne naravnanosti, veljave marksistične misli in kritične teorije vseeno pričakovali. Ana Krajnc, ena vidnejših slovenskih andragoginj, ki je Freira tudi osebno poznala, je v svojem In memoriam ob njegovi smrti leta 1997 zapisala: »Povsod po svetu so andragogi vedeli, kdo je Paulo Freire. Nekateri so ga celo jemali kot merilo strokovnosti v določeni instituciji ali državi. Spominjam se komisije Združenih narodov, ki je v začetku osemdesetih let ocenjevala stanje šolstva v Jugoslaviji in na veliko začudenje ugotovila, da pedagogi sploh ne poznajo Paula Freira. To se jim je zdelo tako pomembno, da so to v poročilu o obisku posebej poudarili«. Takšna odsotnost temeljnih avtorjev običajno ni zgolj plod naključji, temveč prej odraz tega, do kod seže vidno polje nekega časa, ki ga odmerjajo dominantni miselni in idejni tokovi. Po drugi strani nam ta dolgoletna spregledanost utegne vzbuditi sveže zanimanje za tega misleca, ki je pedagogiko še znal misliti na njenem izvornem mestu kot tisto dejavnost dovrševanja človeka, ki ima pred seboj jasen smoter: skrb in odgovornost do skupnega sveta, do vzpostavljanja in vzdrževanja pravične ureditve skupnosti.
Biografija Paula Freira je najprimernejši uvod v njegovo misel. Rodil se je leta 1921 v Recifu na severovzhodu Brazilije v družini srednjega sloja, ki je zaradi svetovne gospodarske krize leta 1929 obubožala do te mere, da so morali za preživetje postati plantažni delavci. Freirejevo zgodnje odraščanje in šolanje je tako zaznamovala izkušnja bede, ki je za celotne sloje prebivalstva vseh kontinentov pomenila običajno stanje. Družbeni položaj ljudi in kako ta določa možnostih šolanja oziroma očlovečenja, kot njen namen poimenuje Freire, je postal izhodišče in osrednja tema njegove pedagoške misli. Po diplomi iz prava je Freire leta 1959 doktoriral iz andragogike in je kmalu zatem prevzel vodenje programov opismenjevanja ruralnih najemnih delavcev. V teh praktičnih izkušnjah na terenu je Freire razvil svoj dialoški pristop k izobraževanju, ki sprevrača konformne tendence obstoječega institucionalnega izobraževanja. Freire je meril mnogo dlje od veščin branja in pisanja, saj se je obračal k eksistencialni dimenziji ljudi, torej k izhodu iz stanja popredmetenosti, k opolnomočenju za svobodno delovanje in refleksijo, da bi lahko ljudje postali avtonomni akterji in soustvarjalci sveta. Po vojaškem udaru leta 1964 je Freire prepoznan kot subverziven element in je zaprt sedemdeset dni. Po izpustitvi je prisiljen v eksil, ki traja do leta 1979. V tem času je napisal večino svojih dvajsetih del, ki sestavljajo opus ene same ideje: izobraževanje kot praksa svobode. Freire je ves ta čas ostal zavezan praktičnemu delovanju. Kot posebni svetovalec za šolske reforme pri Svetovnem svetu Cerkva (WCC) je deloval posebej v bivših portugalskih kolonijah v Afriki, medtem ko so se njegove metodike opismenjevanja razširile skupaj z antikolonialnimi revolucijami tudi drugod po Afriki in Aziji. Nekaj let po vrnitvi v Brazilijo postane po zmagi Delavske stranke tudi minister za izobraževanje v São Paulu. Freire je bil eden tistih vidnejših mislecev 20. stoletja, ki sveta niso motrili iz kabinetnih položajev. Beseda brez delovanja je zanj pomenila pot v prazno govoričenje, kakor lahko tudi delovanje brez refleksije vodi le k zanikanju resnične prakse.
Pedagogika zatiranih je delo, ki ga je potrebno upoštevati in brati v časovnem kontekstu njenega nastanka. Delo piše in dokonča leta 1968 sredi delavskih in študentskih revoltov v Evropi in bojev Afroameričanov za državljanske pravice in mirovniških gibanj v ZDA. To je obdobje, ki ga izrazito zaznamujejo antikolonialne revolucije in odprt klic teh gibanj se nemara najjasneje sliši v zaključku dela Frantza Fanona Upor prekletih: »Za Evropo, za nas same in za človeštvo, tovariši, se moramo obleči v novo kožo, razviti novo misel, skušati postaviti na noge novega človeka«. Pedagogika zatiranih se v prvi vrsti ne obrača k izobraževalnemu sistemu, temveč izhaja iz konkretnih situacij podeželskega in urbanega proletariata, iz opazovanj in izkustev, ki jih je Freire pridobil pri svojem začetnem delu opismenjevanja. Odgovore išče iz takratnih položajev nerazvitosti, revščine, nepismenosti, fatalizma in sužnjelastniške mentalitete, ki je kljub formalni odpravi te ureditve predvsem ruralno Brazilijo še vedno zaznamovala. Pedagogika zatiranih je v prvi vrti andragogika, saj se posveča odraslim, ki niso bili deležni izobraževanja oziroma so bili skozi izobraževanje zgolj udomačeni, usredstvovani z ideologijo in miti t. i. zatiralskega razreda. Prav tako ne gre le za usvajanje učnih vsebin, temveč kot pravi Freire »kako na vednosti o tistem, kar je, bolje izgraditi prihodnost«. V tem pomenu Pedagogika zatiranih meri na politično opismenjevanje odraslih, ki vsebuje tudi mnoge zelo sodobne elemente, kot denimo medijsko pismenost (Freire je vaje v branju in razumevanju žurnalistične govorice vključil v opismenjevalne programe podeželskih delavcev). Po tej plati Pedagogika zatiranih ne razgrinja nič drugega kot bistvo državljanske vzgoje, ki ne more temeljiti zgolj na poznavanju politične ureditve in institucij, kot je običajno danes, temveč predvsem na praktičnih zmožnostih za samostojno refleksijo in delovanje, pri čemer si lahko sporočila knjige zamislimo kot splošna načela za vzgojno-izobraževalni sistem. Nikakor ne smemo zanemariti, da Freirova Pedagogika zatiranih v veliki meri izhaja iz načel teologije osvoboditve, ki predstavlja svojevrsten odgovor postkolonialne Latinske Amerike na spremembe v katolištvu po Drugem vatikanskem koncilu leta 1967, v katerem se srečata krščanski nauk in marksistična misel. Kot je zapisal perujski teolog Gustavo Gutierrez, eden od idejnih utemeljiteljev tega gibanja: »Sodobna teologija je neizbežno soočena z marksizmom in to je zanjo plodovito«. Tukaj bi lahko navedli tudi slovenskega škofa Vekoslava Grmiča (1923-2005), ki je temeljito preučeval teologijo osvoboditve in jo v mnogokrat odprti kritiki cerkvenih vrhov postavil v kontekst socialističnega samoupravljanja: »Vrednote socializma so hkrati krščanske vrednote, človeške vrednote nasploh«. Rezultat tega nenavadnega srečanja je, da teologija osvoboditve ne prevzame le marksistične kritike politične ekonomije, da bi razložila perečo družbeno realnost postkolonialne Latinske Amerike, temveč spreobrne samo teološko doktrino v skladu s slavno Marxovo tezo o Feuerbachu. Individualistična gola kontemplacija več ne zadostuje za spoznanje Boga, temveč je potrebna praksa, ki pravičnost in dobro zasleduje v tem svetu. Freirova Pedagogika zatiranih poudari pomen prakse, iz katere izhaja tudi antropološka definicija človeka: »Ljudje so bitja premišljenega delovanja ravno zato, ker je njihova aktivnost delovanje in refleksija. Je praksa. Je preobražanje sveta«. Po drugi strani pa nekatera ključna mesta, denimo prav gibalo oziroma navdih za prakso, utemeljuje z osnovnimi prvinami krščanskega etosa: »Poimenovanje sveta kot dejanje “stvarjenja” in “poustvarjanja” ni mogoče, če ni ljubezni, ki bi to dejanje navdihnila«. Četudi Pedagogika zatiranih izhaja iz tega srečanja med krščanskim naukom in marksistično mislijo in združuje njune elemente, pa ravno zaradi tega poudarka človeške samolastne prakse, ki jo Freire na več mestih podpre z vero v (zmožnosti) ljudi, predstavlja tudi njuno kritiko. Freire po eni strani zavrača krščansko mesijanstvo, ki bo resnico razodetja vstavila v glave vernikov, ravno tako fatalizem, ki socialno bedo opravičuje z božjo voljo. Po drugi strani kritizira naivnost etablirane levice, ki se izgublja v neplodnih dialogih z vladajočimi elitami, s čimer se »levičarji ujamejo v elitistično igro, ki ji pravijo realizem«. Še ostreje pa zavzame distanco do komunističnih revolucij in kakor jo je izkusila Sovjetska zveza, ki so množice instrumentalizirale in so v valu revolucionarnega zanosa zahtevale, da se novega človeka inženirsko obdela (s slogani in parolami) kakor z orodji obdelujemo trmasto naravo, kar že zelo zgodaj napove tudi avantgardno pesništvo: »Mi glav človeških tešemo hrast […] Mi strgamo možgane z rašplo jezika« (Majakovski, Pesnik-delavec, 1918). Zgodovinske izkušnje preteklih komunističnih revolucij so za Freira jasno svarilo. Takšna revolucionarna praksa je zanj reakcionarna, saj ne prekine z zatiralsko logiko, ki ljudi obravnava kot popredmetene in trpne, kot tiste, ki bodo izvajali naložene ideje. Za Freira revolucionarna praksa ne more meriti na golo prevzemanje oblasti, temveč je, če jo mislimo kot prakso osvobajanja, tista radikalana zahteva samolastne revolucije ravno vzpostavitev dialoga. Zahteva revolucije torej izhaja iz same ontološke zastavitve človeka, torej kako biva v svetu skupaj z drugimi. Freire pravi: »Ta dialog, kot radikalna zahteva revolucije, je odgovor na drugo radikalno zahtevo – na potrebo ljudi, ki so bitja, ki ne morejo obstajati brez sporazumevanja, ker so v svojem bistvu sporazumevanje samo. Onemogočati sporazumevanje pomeni spreminjati ljudi v skoraj “stvar”«. Na tem mestu lahko najbolje prepoznamo politično dimenzijo Freirove pedagogike, ki bistvo človekovega postajanja in njegove javne eksistence vidi v izkustvu medsebojnega govorjenja, ko ljudje iz različnih perspektiv ubesedujejo in reflektirajo skupni svet. Opismenjevanje predstavlja bistvo Freirove pedagogike, ki je v prvi vrsti andragogika, in pomeni mnogo več kot usvajanje veljavnega besednjaka in načinov govorjenja, saj meri na razvoj interpretativnih in razumevalnih zmožnosti skozi dialoško formacijo samolastne govorice, s čimer lahko ljudje ne le opišejo, temveč tudi poimenujejo fenomene skupnega sveta. Prav zmožnost poimenovanja, ki je že praksa in spreminjanje sveta, predstavlja temeljno komponento Freirovega opismenjevanja. Tomaž Grušovnik v spremni besedi prevoda Pedagogike zatiranih zapiše: »Lahko rečemo, da je Freire pomemben korak k avtonomnosti in svobodi videl v tem, da ljudi opolnomočimo do stopnje, da so zmožni sami poimenovati svoj svet, ne pa da so znova zgolj prazne posode, ki zgolj pasivno sprejemajo opise in poimenovanja sveta, ki so jih zanje pripravili drugi«. Prav zato, ker je dialog bivanjska potreba človeka, saj »ljudje ne postanejo ljudje v tišini, ampak v besedah, delu, delovanju-refleksiji« kot pravi Freire, tudi izobraževanja ne moremo postaviti na preprostem podajanju in sprejemanju misli, na vsiljevanju resnice ali deponiranju idej enega subjekta v drugega.
Od tukaj izhaja tudi Freirova osnovna linija kritike sistemskega izobraževanja, ki zgolj z deponiranjem vsebin iz smeri učitelja k učencu, ljudi obravnava kot »shrambe« oziroma kot »velike kupe arhivskega gradiva«. Zasnovo takšnega izobraževanja Freire poimenuje »bančna zasnova«, saj zavest ljudi pojmuje kot nek odprt nedejaven predal, v katerega se zgolj polaga vsebine sveta, s čimer ljudi udomačuje in napravlja kot prilagajajoče se svetu, kakršen že je, namesto da razvijejo svoje najbolj človeške kapacitete. Še več; »Bančna zasnova« izobraževanja, ki se odeva v lažni humanizem, si prizadeva »narediti iz ljudi njihovo nasprotje – avtomate, kar je zanikanje njihove ontološke poklicanosti biti več«. S pomočjo Fromma Freire označi takšno izobraževanje kot nekrofilsko, saj temelji na sprevrženem pojmovanju ljudi kot stvari in je iz tega vidika prikrito sredstvo za izvajanje nadvlade. Kot odgovor na to Freire reformulira razmerje med učiteljem-bankirjem in učencem-shrambo, torej razmerje med absolutizacijo vednosti na eni strani in absolutizacijo nevednosti na drugi. Dialoška oblika izobraževanja kot prakse svobode mora zato po Freiru »presegati protislovje učitelj-učenec, in sicer na tak način, da obe strani hkrati delujeta kot učitelj in kot učenci«. Samo ob zanikanju te ostre dihotomije in pojmovanj človeka kot abstraktnega, odrezanega od sveta ali čakajočega na slike in pojasnitve sveta, ki jih dobavljajo drugi, bodisi učitelji bodisi mediji, se lahko udejanji izobraževanje kot spoznavni akt, v katerem se ljudje izobražujejo v občestvu, s posredovanjem sveta. Pri tem pa vloge enih in drugih niso preprosto odpravljene, saj vloga učitelja ostaja, da skupaj z učenci zagotavlja pogoje, v katerih se lahko doseže preseganja znanja na ravni dogme, oziroma da se z razvojem miselnih kapacitet vsak lahko sam dokoplje do spoznanja in razumevanja.
Freire v uvodu pojasni, da je Pedagogika zatiranih nastala na podlagi izkušenj »konkretnih situaciji« izobraževalnih dejavnosti na terenu. Čeprav to dejstvo v ničemer ne prejudicira relevantnosti dela, moramo upoštevati specifičen kontekst njenega nastanka. Pedagogika zatiranih izhaja iz položajev nesvobode, nepismenosti in zapuščenosti proletarskih množic postkolonialne Brazilije, v kateri še vedno vlada sužnjelastniška mentaliteta in »strah pred svobodo«, zato njeni odgovori in smotri merijo na politično opismenjevanje odraslih pred usvajanjem učnih vsebin. Prav zato, ker so v ospredju razmerja med odraslimi, lahko Freire na takšen način dekonstruira klasična razmerja med učiteljem-odraslim in učencem-neodraslim in vpeljuje dialoške principe v izobraževanje. To kaže, da se je Freire zavedal nevarnosti, ki jo predstavlja prečenje mej med vzgojo in političnim področjem kot dejavnostjo že vzgojenih, na katero je jasno opozorila Arendt v tekstu Kriza v vzgoji: »Kdor hoče vzgajati odrasle, dejansko želi postati njihov varuh in jim hoče preprečiti politično dejavnost«. Zato Freire, tudi s pomočjo evangelijskih vrlin, utemeljuje razloge za dialoško opismenjevanje prav na osnovi razmerja med odraslimi, ki si medsebojno priznavajo enakost in ponižno pristopajo eden naproti drugemu, ne da bi kdo domneval, da spada med izbrance, ki jim je nevednost tuja.
Ne glede na ta kontekst pa so analize, teme, vprašanja in odgovori Pedagogike zatiranih še kako relevantni tudi izven zgodovinskega časa njihovega nastanka in prav to Freira uvršča med vidnejše mislece humanistične pedagogike. Četudi današnji položaj ni primerljiv z množično nepismenostjo Freirovega časa, smo v dobi postresničnosti, množične polizobraženosti, družbe znanja in vladavine specialistov, ki želijo gospodovati iz ožine svoje vednosti, presenetljivo soočeni s podobni temami kot jih opisuje Freire. Pomislimo samo na fatalizem, ki ga Freire prepoznava kot »notranjo« prepreko ljudi na poti k očlovečenju. Ali ni današnja doba ravno tako vdana v usojenost tega, da je obstoječi model razvoja edini možen? Četudi menimo, da je možen drugačen svet, pa si ga bomo težko zamislili dokler svoje miselne kapacitete, domišljijo in poimenovanje tega, kar je, delegiramo drugim.