Perpetuum iuvenile

V Angliji se na primer v sredini osemnajstega stoletja pojavi t. i. »grand tour« (veliko potovanje), ki je označeval posebno potovalno izkušnjo in je bil namenjen kultiviranju duha (razgledanosti) angleške aristokratske elite. Potreba po individualnemu oblikovanju življenja – za razliko od golega sprejemanja življenjskih oblik, ki so bile najpogosteje podedovane in trdno določene z družbenim statusom družine – in potreben čas za to »rodita« mladost, kot jo poznamo danes. Na veliko potovanje so sprva odhajali le (bogati) moški, da bi se izobrazili o tujih navadah, kulturah in politiki, se učili glasbe, tujih jezikov in umetnosti ter spoznali različne prehranske navade. Potovanje je trajalo od nekaj mesecev pa do nekaj let, služilo pa je, kot smo videli, podobnemu namenu, kateremu so danes v modernih državah namenjene višje izobraževalne institucije (morda so progami mednarodnih izmenjav še najbližji sodobni ekvivalent velikemu potovanju). Nanj so se lahko podali le mladi aristokrati, ki niso bili več otroci, hkrati pa še niso prevzeli družbenih vlog in odgovornosti, ki jih prinaša odraslo življenje. 

Sodobni koncept mladosti

V razsvetljenstvu se je tako uveljavila ideja o človeku, ki se namesto po navadah in tradicijah ravna po razlogih in principih. Temu se je v obdobju romantike pridružil imperativ samoizpopolnitve in zahteva po zanimivem življenju. Ravno poudarjanje subjektivnosti in individualnosti v veliki meri določa sodobno mladost, specifično kulturo mladih in z njo povezane življenjske stile. 
Sodobni koncept mladosti se v svoji polnosti razvije šele v postindustrijskih družbah, kjer prevladujejo storitvene dejavnosti in potrošnja ter ki omogočajo razvoj za mladino specifičnega potrošništva, izkoriščanja prostega časa, zabave in razvedrilnih dejavnosti, ki karakterizirajo mladinske kulture. V industrijskih družbah mladost poznamo le kot obdobje uvajanja v odraslo družbo, medtem ko se v postindustrijskih družbah ta »začasni odlog« osebnih ali socialnih obveznosti časovno razširi in vsebinsko obogati. Socialni psihologi ga označujejo z imenom izobraževalni moratorij, ki omogoča mladim, da razvijejo in oblikujejo osebnost, interese in potrebe ter s tem začrtajo svoj življenjski potek. Izobraževalni se imenuje zato, ker v sodobnih družbah sovpada s časom, ko je posameznik navadno vključen v izobraževalne institucije, ko nanj najbolj vplivajo vrstniki in mladinska industrija. Pojavlja se v družbah, ki so dovolj razvite, da si lahko »privoščijo« odsotnost oz. zapozneli vstop mladih na trg delavne sile in katere lahko kapitalizirajo to nabiranje znanja in izkušenj v bolj specializiranih dejavnostih, ki producirajo produkte z višjo vrednostjo, ki lahko pokrijejo stroške izobraževalnega moratorija. 
V takšnih družbah mladinska kultura uživa razmeroma visoko avtonomijo in je pogosto zelo raznolika, kar se kaže v močni diferenciranosti življenjskih stilov. V tem času (izobraževalni moratorij se začenja pri vedno zgodnejših letih in traja vse dlje časa) si mladi naberejo vse kompetence, ki jih sicer imajo odrasli, z izjemo finančne neodvisnosti. Kljub temu so mladi ena najpomembnejših potrošniških skupin, kar uspešno izrabljajo mediji in oglaševalske agencije. Vedno so na tekočem z najnovejšimi trendi in prodajajo, kar je v določenem trenutku »hip«. Mirjana Ule v Prihodnosti mladine zanimivo ugotavlja, da se »alternativni« načini preživljanja mladosti pogosto spreminjajo iz »moratorija pred vstopom v odraslost v generator trajnih in individualiziranih življenjskih stilov, ki delno tudi nadomeščajo tradicionalno odraslost«.

Mladost kot modni trend

Morda bi lahko na tem mestu tvegali s trditvijo, da mladost deluje po principu modnega trenda. Prinaša več stimulusa, večjo individualnost in bolj abstraktno brezosebnost, saj je individualnost tako v modi in hkrati v mladosti pogojena z drugim – njen smisel je v tem, da ujame pogled drugega, tako pa zapade v popolno odvisnost od »njega«, čigar pozornost bi radi usmerili nase. 
Edina lastnost, ki jo predmet mode potrebuje, je to, da je nov. Takšen predmet, za razliko od predmodernih družb, kjer so bili predmeti vsaj na simbolnem nivoju nosilci tradicije, kontinuitete in stabilnosti, nima ne značaja ne identitete. Modni princip po Larsu Svendsenu avtorju knjige A Philosophy of Boredom »ustvarja vse hitrejši tempo, naredi predmete odvečne, kolikor hitro je to mogoče, tako da se lahko pomakne naprej na nekaj novega«.
Za moderno mladost je značilno, da je tradicijo nadomestil življenjski stil. Življenjski stil pa sestoji iz sklopa praks, ki jih ohranjamo le nekoliko časa. Ker temelji na izbiri, se ga lahko venomer zamenja z novo, drugačno izbiro. Trenutna norma je neomejeni pluralizem. Mladi smo prosti, da izbiramo po lastni volji, ne da bi se morali čemurkoli dolgotrajno zavezati, saj tudi nismo zavezani družbenim obvezam odraslega življenja. Ne bi se mogel bolj strinjati s Svendsenom, ki v že navedenem delu lepo zapiše, da »ko naredimo vse lastnosti estetične, osvobodimo vse identitete tradicije, odplaknemo smisel tega sveta in pustimo manj in manj prostora za neestetske lastnosti«. Od tod izvira tako moderni poudarek na formi, reprezentaciji in zunanjemu videzu, kot na novosti, ki pa povsem zanemari pomen vsebine in smisla.

Življenje po meri drugih

Namesto da bi čas, ki nam ga ponuja izobraževalni moratorij, porabili za pomembna vprašanja o naši biti, iskanju odgovora na vprašanje, kaj je za našo bit resnično pomembno in kaj si želimo početi zaradi samih sebe, ga pogosto zapravimo z dejavnostmi, s katerimi želimo zadovoljiti druge in si pridobiti določeno veljavnost in ugled v njihovih očeh, pa naj bodo to naši vrstniki, profesorji, družina ali bodoči delodajalci. Pristno samorealizacijo tako nadomesti realizacija sebe za druge, ki pa ne prinaša notranjega zadovoljstva, smisla in miru.
Romantika je eksistencialni pomen spremenila v individualni pomen. Ljudje smo odvisni od pomena. Naše življenje mora imeti nekakšno vrsto vsebine, prav ta pa se nam ravno v izobraževalnem moratoriju najbolj izmika, saj smo prosti opravljanja raznih družbenih vlog in imamo razmeroma veliko količino prostega časa, ki pa zaradi osredotočanja na potrošnjo, življenjski stil in ugajanja drugim ostaja izpraznjen vsakršnega eksistencialnega smisla. V tej luči lahko morda razumemo nelagodje, ki ga s svojim življenjem kljub vsesplošnem čaščenju mladosti, vitalnosti in lepote pogosto izražajo mladi. To nelagodje priča, da kljub vsem možnostim, ki se mladosti v času izobraževanja ponujajo, potreba po pomenu ni zadovoljena.
V predmodernih družbah je sicer prevladoval kolektivni pomen, a s pojavom romantike ta ni bil več dovolj. Romantika je osebni eksistencialni smisel preobrazila v imperativ po samorealizaciji. Ni več jasno, kakšnega »sebe« bi morali realizirati. Oseba, ki je prepričana o sebi, se ne bo spraševala o tem, kdo je. Kritično je to, da smo nehali iskati sebe »od znotraj« in se zatekli v iskanje »od zunaj«. In kakšne odgovore na vprašanje, kakšni bi morali biti, najdemo v produktivistično naravnani sodobni družbi? Moramo biti uspešni, fleksibilni, ambiciozni, delavni, kreativni in še bi lahko našteval vseprisotne krilatice, ki vsakodnevno dežujejo na nas, vse pa zahtevajo pohlevnost in podreditev obstoječemu kapitalističnemu sistemu in z našim pristajanjem nanj vzdržujejo status quo.

Začaran krog

Tako že v času mladosti, ali pa na začetku in skozi odraslo življenje, nekatere obsede nenasitna pogoltnost, druge marljiva prizadevnost pri opravljanju nepotrebnih opravil, tretje izčrpava ambicioznost, za katero je že Seneka trdil, da je vedno odvisna od volje drugih, spet četrte žene sla po dobičku. Skoraj vsi pa se znajdemo v prostovoljnem suženjstvu kapitala, skrbi za lastni videz in skoraj brezciljnemu vključevanju v nove in nove načrte. Ker ni natančne usmeritve in ne najdemo eksistencialnega smisla v tem, kar počnemo, nas slej ko prej nepripravljene in nezadovoljne zaloti starost, ki prinaša spoznanje, da je velik del našega življenja že minil. To spoznanje je precej strašljivo, kadar ga dopolnjuje občutek, da življenja »zares« sploh še nismo živeli.
Prvi odziv, ki ga prinese že slutnja omenjenega spoznanja, se kaže v krizi srednjih let. Vendar ker tudi takrat iščemo smisel našega početja v zunanjem svetu, se hitro ujamemo v večni krog nezadovoljstva s svojim življenjem, nezadovoljstva, kjer nobena udobnost, užitek, tableta, predmet ali terapija ni odveč. Starejši kot smo, pogosteje gledamo nazaj na preteklo življenje, na to kaj smo in česa nismo uspeli doseči, katere priložnosti smo izkoristili in katere so nam ušle. Pogosteje se vprašamo, koliko časa in energije nam je ostalo, da še kaj naredimo, in koliko priložnosti za to nam bo sploh še dano. V tem se skriva eden od bistvenih razlogov, zakaj se starosti bojimo in zakaj se na vse pretege trudimo ostati mladi, »fit« in aktivni. Na ta način se prepričujemo, da bomo lahko jutri naredili tisto, za kar nam danes manjka poguma; da bomo polno (za)živeli svoje življenje, se postavili po robu vsemu, za kar verjamemo, da ni prav, in počeli, kar nam je res pomembno. Dlje kot ostajamo mladi, krajše je naše življenje.

Izgubljeni čas

Življenjske izbire so pomembne ravno zato, ker jih ni neskončno. Več možnosti izbire in potencialnih možnosti imamo, manj vsaka odločitev pomeni. Danes smo obkroženi z neskončno selekcijo zanimivih predmetov, ki jih lahko izberemo, ali pa tudi ne, ki jih lahko zamenjamo po volji. Ko zanikamo kratkost življenja, odrivamo starost in si delamo utvare o neskončnih možnostih, ki jih še imamo pred seboj, dosežemo, da nič nima več nikakršne vrednosti. 
Obdajamo se s kopico ljudi, da bi se izognili osamljenosti, zatekamo se v raznovrstna razvedrila in zabave, da bi se izognili intelektualni kontemplaciji samih sebe. Lahko bi celo rekli, da se je naša »kapaciteta« za osamljenost zmanjšala do te mere, da niti nismo sposobni biti sami. Namesto samote sprejemamo egocentričnost, v kateri smo popolnoma odvisni od drugih. Namesto da bi skušali vzpostaviti samega sebe kot individuuma, se prilagajamo željam drugih. Egocentrik nima časa zase, samo za odsev sebe, ki ga vidi v drugih.
Zanimivo je, koliko časa smo pripravljeni zapraviti za druge. Med tem, ko smo pri zapravljanju denarja ponavadi zelo varčni, z življenjem ravnamo dokaj razsipno. Kar je zapisal Seneka v spisu O kratkosti življenja: 
»Ljudje so stiskaški, kadar čuvajo dediščino; kadar gre za zapravljanje časa – in ta je edina stvar na svetu, s katero je plemenito biti skop -, pa so nadvse širokogrudni. In zato bi rad takole prijel koga izmed množice starejših: ‘vidimo, da si prispel do skrajne meje človeškega življenja /…/ preglej v mislih svoje življenje in izračunaj: /…/ koliko časa ti je vzel upnik, koliko ljubica, /…/, koliko klient, koliko prepiri z ženo, /…/, koliko tekanje po opravkih križem po mestu; temu dodaj še bolezni, ki si jih sami nakopljemo, dodaj še čas, ki je ostal neizrabljen: videl boš, da imaš manj let kot jih šteješ. Pobrskaj po svojem spominu, kdaj si se trdno držal svojega sklepa; koliko tvojih dni se je izteklo tako, kot naj bi se po tvojem namenu; kdaj si bil na razpolago samemu sebi; /…/ uvidel boš, da umiraš nedozorel«.

Velik potencial mladosti

Če za konec strnem misel, lahko rečem, da mladost, ki jo preživimo v izobraževalnem moratoriju, ponuja možnost za samorefleksijo in napotitev na sebe, ki jo generacije v tradicionalnih družbah niso imele. Res je, da je pred »odčaranjem« sveta za zadovoljno življenje niso potrebovali, saj je šele sekularna in materialistična interpretacija človeške začasnosti zamenjala vero v božji red stvari, onstransko odrešitev in transcendentalni smisel vere v človeški napredek in zemeljsko srečo. To je cena avtonomije in individualne svobode, ki jo je prinesla modernost. Ker nam eksistencialni smisel ni in ne more biti več dan od zunaj (npr. tradicije), ga moramo najti sami. Tega pa ne moremo storiti, če se ne soočimo sami s seboj in svojo minljivostjo. To, in ne potrošnja, prazni življenjski stili, kratkočasne dejavnosti, zabava, kariera, ugled, če jih naštejem le nekaj, nam omogoča, da življenje resnično živimo. Ne gre za to, da bo vsak izmed nas postal filozof in se vse življenje ukvarjal z vprašanji smisla in biti, vendar je nujno, če le želimo živeti svobodno, da si jih zastavimo vsaj enkrat v življenju. 
Pri tem se zdi, da je mladost danes najboljši čas za to, saj smo prosti, da se iščemo, in ker imamo pred sabo še vse življenje. Mnogim se zdi, da je mladost čas, ko je treba uživati, in da se bomo s takšnimi vprašanji soočali, ko bomo starejši, če ne že kar stari. Na tem mestu si bom ponovno sposodil stavek pri  Seneki, ki je v že omenjenem spisu zapisal »kako pozno je, če začneš živeti šele tedaj, ko bi bilo treba že končati«. Na voljo imamo čas, vsaj navidezno ekonomsko neobremenjenost in svobodo, da ugotovimo, kdo smo in kaj bi radi v življenju počeli. Manjka nam le volje in poguma, ki sta za to potrebna. Tako se raje konformistično ravnamo po željah drugih in živimo nezadovoljujoče in neizpopolnjujoče življenje, obenem pa se morda zatekamo v izgovore, da nam družbena kriza, prekariat in ekonomska negotovost onemogočajo početje, za kakršnega smo bili po lastnem prepričanju namenjeni. Trenutke, ko se tega zavemo, pa naj bo ob krizi srednjih let, prvih gubicah na obrazu ali ob upokojitvi, odrinemo, skupaj z vsem, kar nas na to spominja, čim dlje od sebe. Kratkotrajne rešitve eksistencialne krize pomena blažimo z nakupovanjem, deloholizmom, opravljanjem nepomembnih opravil, zabavo, ohranjanjem mladostnega videza in iluzije, da imamo še dovolj časa pred sabo, s tem pa spregledamo dejstvo, da je ravno čas tisti, ki nam ob tem tako neusmiljeno odteka, in da je čas v resnici vse kar imamo.