Peščica aforizmov
o Karlu Marxu

–

Marx je v svojih besedilih pogosto preklinjal. Bralca še posebej preseneti vzklik »drek«, ko se pojavi sredi razprave o politični ekonomiji. Kletvice pokažejo, kako domač si je bil Marx s predmetom svoje analize.

–

Marx je vedno pisal eno samo knjigo (pariški rokopisi, Grundrisse ali Kapital so različni poskusi istega dela, tj. kritike politične ekonomije). To je mogoče samo pri filozofu, ki je svoje pisanje dojemal prvenstveno kot nalogo. Marx je občutil jasno dolžnost, da ne sme nikoli zaviti predaleč stran od kritike ekonomije in sočasne analize kapitalizma. V tem pogledu se jasno razlikuje od kakšnega Hegla. Heglova sistematičnost pomeni ravno to, da lahko mislec razmišlja o kiparstvu, arhitekturi, osončju, družinskem pravu ali skepticizmu, ne da bi pri tem preiskoval središčne pojme svojega mišljenja. Če si sistematičen, imaš privilegij razmišljanja na obronkih sistema. Marx tega privilegija ni imel. Skoraj na vsaki strani se nahaja v samem središču politične ekonomije. Privilegij obronka so si vzeli šele kasnejši marksisti. Adorno ali Lukács sta lahko pisala o glasbi in romanu, saj sta vedela, da središče njunega mišljenja leži v že dokončanem opusu nekega drugega misleca.

–

»Če hočete začeti z revolucijo, morate prebrati moja dela« – to je bila najhujša prepreka, ki jo je Marx postavil komunizmu.

–

Marx je kritiziral odtujeno delo, se pravi delo, ki je izgubilo vso človeško dimenzijo. Odtujenost dela je, med drugim, videl v človekovi podrejenosti stroju. Toda v tej kritiki je spregledal, da je – poleg čisto fizičnega truda – pri delu najbolj mučno to, da nas izpostavlja ukazom sočloveka. Resnično mučna je tista najbolj človeška razsežnost dela, se pravi dejstvo, da moram pri delu slediti ukazom drugega človeka in trpeti njegov užitek v tem, da mi ima pravico ukazovati. Tedaj si želim odtujenega dela, se pravi, želim si, da bi mi namesto sočloveka pri delu ukazovali stroji in stvari.

–

Osvoboditev od dela ne pomeni prostega razvijanja človeških zmožnosti (»ribičija opoldne, literarna kritika zvečer«), kot je verjel Marx, temveč izgubljanje v neskončni seriji drobnih opravil. Človek, ki je rešen dela, brska po telefonu, čisti stanovanje, igra pasjanso in videoigre ali sestavlja puzzle. Prisile do dela več ne občuti kot nekaj, kar bi mu nalagala potreba po preživetju ali zunanje okoliščine, temveč kot psihološki nagon po nenehni zatopljenosti. – Osvoboditev od dela je tiranija hobijev.

–

Izraz »razredni boj« je dvoumen. Namiguje namreč, da razredi obstajajo neodvisno od samega boja, podobno kot narodi obstajajo neodvisno od nacionalnih vojn. Po Marxu je, nasprotno, razredni boj edini princip, ki daje družbenim razredom njihovo istovetnost. Proletarec je proletarec prav kolikor ga buržuj izkorišča; in buržuj je buržuj prav kolikor mora iztisniti profit iz proletarčevega dela. Za Marxa ne obstaja nikakršno kulturno zaledje proletariata, ki bilo izvzeto iz razrednega boja. Proletariat ni nič drugega kot lastno mesto v boju. Toda to pomeni, da proletariat ne more iziti iz spopada kot zmagovalec, saj bi konec razrednega boja pomenil, da izgine tudi proletarec. – Komunistični režimi so na to pozabili. Komunizem so razumeli kot vladavino, v kateri se lahko naposled sprosti proletarska kultura, proletarski jezik, proletarska razmerja. Realno obstoječi socializem je bil kraj, kjer je proletariat lahko preživel tudi po koncu razrednega boja.

–

Marx in kasneje marksisti hočejo utajiti prvo gibalo svojega mišljenja, ki niti ni toliko zamera, se pravi tisti ressentiment do premožnih, ki jim ga pogosto pripisujejo konservativci. To gibalo je prej sočutje. Marx je sočuten do človeškega trpljenja. Toda sočutje nas lahko hitro pripelje do sentimentalnosti in s tem do oboževanja proletariata. Če slavimo proletariat in povzdigujemo njegovo trpljenje, v resnici pritrjujemo samim pogojem, iz katerih nastaja proletariat, to pa so razmere kapitalizma. Zato mora biti marksist v imenu samega sočutja krut do proletariata. Želeti si mora, da proletarec v vsem tem, kar je, preneha obstajati. To je obratna podoba krščanskega sočutja. Kristjan sočustvuje tako, da afirmira vse v trpečem, celo tisto, kar je samemu trpečemu v muko (bolezen, greh, smrt). Marksist prav tako sočustvuje; vendar tako, da hoče polno odpravo trpečega v tem, kar je – hoče odrešitev proletariata od njegove proletarskosti.

– 

Bolj ko smo pozorni na človeško trpljenje, bolj verjamemo v to, da ima zgodovina smisel. Enako sta tudi v očeh bolnika »naslednji mesec« ali »naslednje leto« polna smisla. Bolnik vidi v naslednjem mesecu ne le konec svoje bolezni, temveč tudi smisel trenutnih muk ali poplačilo zanje. Če smo pozorni na trpljenje, čas razstavimo na dobe in sekvence. Za zdravega človeka – ali nekoga, ki na trpljenje ni pozoren – je en čas enak drugemu. Zanj je naslednji mesec, leto ali stoletje le še en segment praznega časa. In obratno: bolj intenzivna ko je členitev zgodovine pri nekemu mislecu, bolj intenzivno mora biti njegovo občutenje človeškega trpljenja.

–

Prerok polaga neskončne upe v prihodnost, prihodnost pa nato polaga neskončne upe v preroka – to je komedija marksizma.

–

Marx je bil med angleškimi intelektualci vedno uspešen zato, ker so kot srednješolci brali Dickensa. V Marxu so kot odraščajoči intelektualci našli razlago tega, kar jim je Dickens pripovedoval kot najstnikom. To je eden od razlogov, zakaj je bil angleški marksizem vedno topel in človeški. Francoski marksizem črpa iz drugih virov. Francoski intelektualci najdejo v marksizmu »znanstveno« sredstvo, s katerim lahko dotolčejo figuro buržuja ali filistra, ki ga poznajo iz lastne literature (npr. iz Flauberta). Zato je francoski marksizem strupen. Pred očmi nima tovarne, temveč salon, gledališče ali dnevno sobo ugledne družine; torej kraje buržoazije, ki jih je po literarni karikaturi treba osmešiti še znanstveno.

–

Izvajanje kritike predpostavlja, da nam ni vseeno za to, kar kritiziramo. Na napako opozorimo človeka le tedaj, ko se nam ga zdi vredno spodbujati. Zato je čuden Marxov izraz iz pisma Rugeju: »brezobzirna kritika vsega obstoječega«. Implicira, da hočemo kritizirati vse, brez opore, ki jo kritiki običajno daje vsaj delna ljubezen do danega, kot bi dejal Milan Komar. »Brezobzirno kritizirati vse« pomeni, da se ne oziramo na tisto, kar nam je v kritiziranem dragega in v imenu česar je sploh vredno vršiti kritiko. Toda kakšen je potem cilj takšne kritike? Marx sklene svoje pismo takole: »Samospoznanje (kritična filozofija) časa o svojih bojih in željah. To je delo za svet in za nas. Lahko je samo delo združenih moči. Gre za spoved, za nič drugega. Da bi si človeštvo dalo odpustiti svoje grehe, jih mora samo razglasiti, za to, kar so.« Cilj te radikalne kritike torej ni izboljšanje kritiziranega. Marxov cilj je izgradnja hiperkritične zavesti kot neke avtonomne vrednote. Gre mu za zavest, ki je kritična zavoljo kritičnosti same. Ta zavest je naposled celo brezbrižno kritična do same sebe, saj se, kot pravi Marx, podžiga k spovedovanju. Toda komu se spoveduje? In pred kom bi sploh lahko bila grešna? Bolj ko je kritika brezobzirna, bolj je jasno, da potrebuje nekoga ali nekaj izven sebe, na kar se lahko ozira.

–

Marx svojega mišljenja ne razvija le v soočenju s stvarnostjo, ki jo je treba odpraviti, temveč tudi v spopadu z ideološkimi pogledi na to stvarnost. Zato so njegovi spisi prežeti s polemikami proti sodobnikom. V njih kritizira Feuerbacha, mladoheglovce, meščanske ekonomiste, utopične socialiste, tekmece iz internacionale itd.  – Kasneje so Marxova besedila postala uradna vednost socialističnih držav. Intelektualci in državni menedžerji so se formirali ob branju Nemške ideologije ali Bede filozofije (ali so se vsaj pretvarjali, da so ju brali). Toda to ima, z vidika Marxovega kritičnega žanra, neko čudno posledico. Njegovi sogovorniki, ki bi se jih sicer spominjali le še zgodovinarji filozofije – misleci, kot sta Bakunin ali Dühring – so postali emblemi ideoloških zmot. V učbenike socialističnih držav je Marx s seboj ponesel tudi svoje majhne sovrage. Njegov intelektualni mikrokozmos, poln zamer in tekmovalnosti, je dobil pečat večnosti.

–

Preroku se lahko zgodita dve nesreči. Prva nesreča je manjša, in sicer ta, da se njegova prerokba pač nikoli ne uresniči. Druga možnost je hujša: njegova prerokba se uresniči – vendar šele po njegovi smrti, tako rekoč brez brige zanj.