Pesem graditeljev nove Gorice

Prispevek sledi skrbi za mladinske delovne brigade (prehrana, življenjski pogoji) ob pričetku gradnje Nove Gorice in pomenu njihovih prostočasnih dejavnosti kot nepogrešljivemu delu graditeljstva ter vlogi kulturno-umetniške produkcije, ki se je pojavila v povojnem času na prostoru nastajajočega mesta.  
Spomini prihoda nekdanjega brigadirja mariborske brigade Karel Destovnik Kajuh, Primorca Oskarja Jogana v kulturno pisano okolje sredi solkanskega polja, v nekdanjo Frnažo[1], ki so jo imenovali tudi »palača združenih narodov« na Blančah, kjer so bile večinoma nastajene mladinske delovne brigade, so zgovorni: »V notranjosti so bile že postrojene brigade in ko smo prišli skozi vrata, bi kmalu umrli od navdušenja, ki nas je obdajalo. Govora je bilo v vseh jezikih. Nekaj smo sicer razumeli, po srbsko, hrvaško, ampak tukaj so bili še drugi jeziki, saj so bile brigade z obrobja Romunije (Vlahi), tako rekoč, s Kosova, iz Makedonije. Znašli smo se v tej mešanici zelo dobrovoljnih ljudi.«
Nekoliko drugačno sliko Frnaže pripovedujejo spomini brigadirja Dušana Kralja: »Prestopili smo prag čudnega domovanja: bilo je prve dni julija 1948. Zagledali smo to arhitekturo: goriško opekarno! Od ceste, Gabrijelovega drevoreda, jo je ločil venec nizkih, slabo zidanih bajtic. Neometano poslopje s pošastno visoko štrlečim dimnikom na pogled ni bilo ravno prijazno. Dišalo je po ožgani opeki, bilo je zatohlo in mračno. Po vegavih, obrabljenih stopnicah in po dolgih hodnikih smo komajda našli pot do prostorov, kamor smo spravili prtljago. Hitro smo odkrili stranski izhod, ki je bil v desnem krilu zgradbe. Skozenj smo navlekli slame. Te je bilo na srečo dovolj, da smo si udobno postlali na nadstropnih lesenih pogradih. Stari brigadirji smo spodbujali mlajše, češ, na progi Brčko–Banovići smo spali pod šotori na slami, v Šamcu smo imeli slamo v barakah, tu bomo preživeli dneve na slami v pravcati palači. V palači … da, pozneje, ko smo dodobra spoznali vsak kotiček Frnaže, nam je postala prijetno zatočišče. Zavoljo njenih razsežnosti nam jo spomin ohranja v podobi palače.«
Mladinske brigade, na katerih je sodelovalo okrog pet tisoč mladink in mladincev, niso bile prav nobeno počitnikovanje, kot bi si lahko »druženje mladine« interpretirali iz številnih ohranjenih fotografij nasmejanih mladenk in mladeničev . Kot se spominja Oskar Jogan, je veljala stroga, tako rekoč vojaška disciplina. »Joj, disciplina je bila huda. Predvsem zato, ker smo bili vsi mladi. Končali smo šole, osnovne ali srednje. Seveda smo bili po prostorih ločeni, ženske in moški. Ravno tako so bile ločene umivalnice. In seveda, držati smo se morali urnika, držati smo se morali tudi vrstnega reda, kjerkoli je bilo treba kaj počakati. V bistvu je bilo to res zelo podobno tistemu, kar smo doživljali v vojski.« Tudi tipičen dan je sledil dnevu: vstajanje ob šestih, urejanje postelje, kot pri vojakih, telovadba, zbor za zajtrk, delo, »… kosilo je bilo pospremljeno s pesmijo, v brigadi je bila tudi frizerska šola.« Vsaka brigada je imela svoje naloge. Kljub disciplini so se mladi spoznavali. »Najprej so se družili samo med sabo [tisti iz iste brigade op.a.], videti je bilo skupinice, ki so se držale bolj skupaj. Kasneje tega niti nismo več opazili, ker smo vsi nekako videli, da ‘jugoslovanščina’ gre vsem,« se navezovanja stikov spominja brigadir Jogan.
In če je bilo (monotono) fizično udejstvovanje (delo) en del zgodbe – »zgodba telesa«, je bila »zgodba duha« – napolnjena s tečaji (Ljudska pravica omenja kar 47 političnih in strokovnih predavanj, 20 kulturnih prireditev – spomnimo na velik delež nepismenih), političnimi predavanji, priložnostnimi brigadirskimi zloženkami, športnimi (fizkulturnimi)  in kulturnimi (prosvetnimi) aktivnostmi, kamor so sodile tudi filmske projekcije, radio, ki je trikrat dnevno oddajal v treh jezikih (slovenski, srbohrvaški, italijanski jezik), tudi lastne kulturne oddaje (nastope harmonikarjev, orkestra Kajuhove brigade, solospeve, recitacije, šaljive točke) – kot protiutež delu – pestrejša. Prav omenjena Kajuhova brigada (kulturniška iz Ljubljane, za razliko od brigade Karla Destovnika mesta Maribor) naj bi bila najvidnejša na kulturno-umetniškem področju, to je bila njena posebna naloga. V svoji sestavi je imela mešani pevski zbor, harmonikarski orkester, folklorno, gledališko in recitatorsko skupino. Na skupnih večerih so graditelji brali knjige in revije (Ljudska pravica govori o 700 prebranih naslovih, pravi mali knjižnici), pripravljali kulturno umetniške nastope obogatene z melosi, ki so odzvanjali iz ljudske (narodne) zakladnice različnih koncev nastajajoče skupne domovine. Ljudsko pa se je vedno enačilo s kmečkim, torej tistim slojem, ki je prevladal v okviru nekega naroda, saj je prav temu narodu (etnosu) dajal značilni kulturni obraz.
Tako so brigadirji »uprizarjali« in »konzumirali« kulturo v bližnji leseni hali. Tu se je mešal duh ljudskega in konstruiral duh novega, jugoslovanskega »Večeri so bili veseli. Odmevala je muzika in tudi plesalo se je. Udarniki so plesali kolo in plese iz svojih krajev. Plesali so na dvorišču ali v kateri od dvoran […]. Tudi harmonika je odmevala po Frnaži in dvorišču.«
Skupaj z brigadirji in »ljudsko kulturo« pa se je na solkansko polje naselila tudi »visoka umetnost«, ki je našla mesto skupaj z nekaterimi umetniki, ki so nase opozorili že v času narodnoosvobodilnega boja. Večina med njimi, Božidar Jakac, Slavko Pengov, Dore Klemenčič Maj in drugi, so bili med svojim bivanjem na Goriškem (upodabljanjem prizorov nastajajočega mesta) nastanjeni tudi v nekdanji gostilni s prenočišči Marušič v Solkanu. V umetnosti je zavelo novo obdobje socialističnega realizma.[2]
Tudi drugi umetniki: Ferdo Godina, Lojze Krakar, Miha Remec, Ivan Minatti, Janez Kuhar, če omenimo še nekaj tistih, ki so bili zraven ob gradnji Nove Gorice, so sledili trendom, ki so po letu 1946 vstopali v polje umetnosti potem, ko se je zvrstilo več kongresov na jugoslovanskem nivoju, kjer so se jugoslovanske delegacije seznanile s sodobnimi trendi v sovjetski umetnosti. Časovno usklajen poseg politike v kulturo je ob koncu leta 1946 sovpadal tudi s sprejemom prve petletke, kjer so bile zapisane direktive tudi za delo kulturnikov.
»Terenska prisotnost umetnikov« se je čutila tako na polju likovnega ustvarjanja –Jakac, Klemenčič in Pengov so upodobili zborovanje 16. septembra 1947, Rafael Nemec je kasnejeupodobil herojsko vzdušje množic ob gradnji mesta, Tone Kralj je na platno prenesel gradnjo prvih »rus(k)ih« blokov, ki so v Novi Gorici nastajali – kot tudi v glasbi, kjer so novi trendi prišli do veljave posebej pri amaterskih dejavnosti, ki je postajala vse bolj množična. Brigadirski pevski zbor je borbenim in delovnim pesmim dodajal t. i. »graditeljsko poetiko«, recitatorji in plesne skupine so predstavljali svoje točke, v Frnaži je potekal celo režiserski tečaj (ponekod srečamo podatek, da so odigrali zgodovinsko igro Oskarja Hudalesa Vrnitev v življenje). Umetnost, ki je nastajala, je služila »dnevni rabi oz. potrebam«, »gradnji novega ob spremljanju novega« ali, kot je vlogo umetnika v novi situaciji videla članica ožjega političnega vodstva KPS, zvezna in republiška poslanka Lidija Šentjurc ter o njej spregovorila na zasedanju Ljudske skupščine LRS: Petletni »Plan bo brez dvoma resničnemu umetniku, predanemu svojemu narodu in ljudstvu, razbistril in razširil poglede, da se bo s prodorno silo ustvarjalca zazrl v svetle zarje novega sveta, ki se že kažejo na obzorju, kar mu bo tudi omogočilo, da bo z večjo prodornostjo videl korenine in klice sovražnikov, ki skušajo zaustaviti naš razvoj«. Pomenljiva je umetniško vizualna reprezentacija stereotipa, ki s svojim golim torzom in napetimi mišicami premaguje sovraga in naravo.
V tem duhu je tudi novo mesto dobilo nove verze, ki so – zdi se – nastali »na terenu« v času, ko se je solkansko polje pričelo leviti v mesto, kot se je melodija (nekdanje) borbenosti pretakala v melodijo (tedanjega) graditeljstva.

Kliče nas Primorska naša
zemlja trt in skal,
kliče nas Nanos iz daljave,
Soče modri val.

Mi gremo odločni, čvrsti,
v prsih nam je silen žar,
narodu Gorico novo bomo dali v dar.

Sonce sveti nam v očeh,
naš korak je mlad, krepak,
naša pot pelja od zmag do zmag,
spremlja pesem nas in smeh.
Kdor boji se žuljev, znoja,
naj se skrije v kot!
Svobodo kdor ljubi zlato,
z nami brž na pot!

Pesem dela bo zvenela,
rasel nov bo lepši vrt,
zrasla bo Gorica nova
sredi oljk in trt!

Brigadirje je ob delu spremljala himnična »Pesem graditeljev nove Gorice«. Letnica nastanka notnega zapisa ni znana, spomini brigadirjev jo postavljajo že v leto 1947. V NUK-u hranijo rokopis pesmi za množični zbor (dvoglasje) in klavir, na katerem je lastnoročni napis: »Nova Gorica, april 1949«, verjetno pa je pesem nastala že leto prej, tedaj naj bi jo notografirano za mešani zbor priredil v Trstu rojeni skladatelj Adolf Gröbming (PSBL, obstaja pa tudi notografiran izvod za dvoglasni zbor s podpisanimi akordi (verjetno za spremljavo harmonike).
Člana že omenjene »kulturniške« Kajuhove mladinske delovne brigade, avtor besedila pesnik Ivan Minatti (tedaj star 24 let) in trinajst let starejši avtor glasbe, skladatelj Janez Kuhar, sta kot umetnika poznala tokove in posege ideologije na umetniško področje. Vsaj tako je slutiti v Pesmi graditeljev nove Gorice, tipični t. i. »graditeljski poetiki«, šolskemu primeru socialističnega realizma, ki se je izražalo v t. i. »kramparstvu in lopatarstvu« kot zapiše zgodovinar Aleš Gabrič. Gre za »literarne« opise gradbišč mladinskih delovnih akcij, skratka seznanitev umetnikov z ambienti (gradbišči nove domovine) v katerih/na katerih nastaja, »se kali« novi človek. »O novem človeku« so razmišljale že avantgarde 20. let 20. stoletja, vendar so jih totalitarizmi 30. let »dobesedno« vsrkali v ideologije in avantgardo opeharile »prispodob«, v katerih se je ves čas izražala. Prispodoba o kaljenju »novega človeka« kot o kaljenju jekla je bila tedaj zelo popularna. Posebej v Sloveniji je ta pridobila na veljavi leta 1945 po Levstikovem prevodu romana Kako se je kalilo jeklo enega najvidnejšega sovjetskih književnikov socialističnega realizma Nikolaja Alekseeviča Ostrovskega. Tako je bilo tudi na solkanskem polju, kjer je začelo mnogo počasneje, kot so si to brigadirji predstavljali, rasti novo mesto. Ali, kot se spominja brigadir Kralj: »Ob magistrali pa nikjer nobenega, še tako skromnega mešalca betona, nikjer nobenih že položenih temeljev – kaj šele, da bi kje ugledali okna v prvih pročeljih hiš, ki naj bi bila znanilci novega mesta. Bili smo razočarani zaradi neugnanosti. Mesto smo hoteli takoj! Progo Brčko–Banovići smo zgradili v pol leta, progo Šamac–Sarajevo tudi. Zakaj ne bi zgradili še Nove Gorice v šestih mesecih, smo menili v skromni preproščini. Naivno vprašanje je opravičevalo naše neznanje. Toda neznanje, ki je ustvarjalo udarnike! Nihče od nas namreč ni znal delati. Ko nas je gradbeni tehnik, domačin Mihael Špehonja, razporedil po odsekih magistrale in nam dal naloge, smo se s takšno silovitostjo zagnali v gramoz, da smo začeli po nekaj urah omagovati. Kazali smo si prve žulje, izmikali smo se v grmovje, vse pogosteje smo si prižigali cigarete, pritoževali smo se nad slabimi ročaji lopat in krampov; če smo le mogli, smo čepeli ob kakšni samokolnici s pretvezo, da jo popravljamo, da mažemo škripajoče kolo. Tako smo hitro ugotovili, da s tem našim zaletom ne bomo prišli daleč. Obenem pa, da gradnja mesta terja veliko časa, in če vsi skupaj še tako hitimo, premalo nas je in želja je prevelika. Potemtakem so tudi tisti zgoraj imeli časa na pretek za dokončno odločitev, kje bo stalo to naše novo mesto?! Tole spoznanje ni prav nič razvrednotilo vsebine naše pesmi. Še preradi smo peli svojo o ‘Gorici novi’, in četudi ni bilo o njej niti sledi, kaj šele, da bi ‘rasla sredi oljk in trt’, kot je menil Minatti«.
Kot je že leta 2002 ugotovila arhivistka Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici Metka Nusdorfer Vuksanovič, ki je napisala še vedno nepreseženo razpravo o življenju prostora pred nastankom Nove Gorice, so si Minattijevi verzi (pod psevdonimom Toneta Javorja) privoščili nekaj pesniške svobode, kajti omembe vrednih nasadov oljk na solkanskem polju v preteklosti ni bilo, morda pa je leta 1929 huda pozeba spremenila podobo krajine. Pred gradnjo mesta na območju ni bilo niti vinogradov, zgolj nekaj trt je raslo na obrobju ravnice, v bližini redkih staroselskih hiš. »Pač pa so bile številne plante (vrste trt) med njivami po vsej ravnini. Največjo površino pa so na tem območju pred začetkom gradnje Nove Gorice zavzemale njive.«
Redke hiše staroselcev so našle pot tudi na slikarska platna, vendar je bil slikarski fokus usmerjen na novo grajene rus(k)e bloke (npr. Tone Kralj, olje na platnu, 1950), kjer si bo dom ustvaril tako izobraženec, kmet ali novi proletarec. Kot zapiše Pavlinac, je »Ikonografska specifika slikarstva socialističnega realizma pomenila vzpostavitev nekakšne hierarhije žanrov, kjer se krajine in tihožitja postavlja za manjvredne, za zaželene in cenjene kot idejno višjo umetnost pa motive herojske borbe oziroma delovnega zanosa pri izgradnji nove socialistične bodočnosti.« Prav s temi motivi je umetnost odražala brezpogojen optimizem in trdno vero v socialistično prihodnost, kjer ni bilo prostora za dvom, kajti: »… pri tem ne gre posnemati dejanske realnosti, temveč mora umetnik ‘graditi novi svet’, ki prikazuje heroično, skonstruirano realnost, ‘sanjski svet’, kakršnega želi ustvariti partija – zato je za socialistični realizem značilna kvazimimetičnost, ki jo navdihuje nekakšna ‘romantična’ zagledanost v veliko bodočnost. Umetnost je tako postavljena v predstavne okvire partije, njena bistvena lastnost je ‘partijskost’.« V tem smislu mora »umetnost služiti revoluciji, kajti revolucija služi človekovemu napredku!«
Zavedanje, da je na tak način »umetnost podrejena višjemu poslanstvu in pomaga graditi socializem«, je bilo zaznati tudi na območju solkanskega polja, sredi Frnaže, nekdanje goriške opekarne z velikimi prostori in ogromnim dvoriščem, kjer se je dnevno uprizarjala in konzumirala umetnost, ki je »kot sredstvo spoznavanja resničnosti« učila in vzgajala v novem duhu, »ki naj ljudstvo motivira in vodi proti končnemu cilju, komunizmu«. Umetnik se je tako vključeval v proces družbene preobrazbe in kot »inženir človeških duš« sodeloval pri prevzgoji ljudskih množic – umetnost torej dobi povsem ideološko funkcijo. Takšno razumevanje vloge umetnosti zahteva posebno ikonografijo in stil, ki je »množicam dostopen in tako umetnosti omogoča delovati kot vzgojno sredstvo«.
Tudi glasba je vzgajala in opominjala posebej tedaj, ko je pospremila gradnjo mesta poleti leta 1948, ko je 1. mladinska brigada začela kopati temelje za prve ruske bloke. Franjo Mozetič, doma iz Bilj, se spominja, da je kot klarinetist tedaj nastopil z godbo na pihala: »Proslava je bila dopoldan. Z naše strani v Novo Gorico ni bilo poti. Z vsemi inštrumenti smo šli v Šempeter na železniško postajo in potem z vlakom do postaje v nastajajoči Novi Gorici. Nato smo šli peš proti Kapeli in mimo današnjega Dijaškega doma. Prizorišče je bilo na levem bregu Korna. Vso pot smo igrali udarne, borbene pesmi.« Bil je ponosen, da je nastopal. Takrat je imel 18 let. Spomni se, da v mestu ni bilo ničesar razen Frnaže, hiše in pokopališča. V Frnaži so spali brigadirji.
S pesmijo je bila pospremljena tudi pot proti Gorici, pravzaprav do konca Erjavčeve ulice (nekdanja Via Camposanto oz. Pokopališka), kjer so trume mladih »odigrale« svojo vlogo pri demonstracijah za Gorico (zgodovinarka Kaja Širok govori o »manifestaciji identitet«), pri čemer do Gorice nikoli niso zares prišli, pač pa so brigadirji s pesmijo »kot kuliso« večkrat zaokrožili po Erjavčevi do »bloka in nazaj«, »da bi na drugo stran sporočili, da jih je veliko in, da mislijo »z zahtevo po Gorici resno!«
Obdobje socialističnega realizma je šlo skozi številne faze, sicer kratkega trajanja, ki so bile vezane na vsakokratne politične spremembe v tedanji Jugoslaviji: najprej postopno uvajanje modela, nato težnja k uskladitvi umetnosti po sovjetskem vzoru, njegovo stopnjevanje ob prvih kritikah s strani Sovjetske zveze in nato zaostritev v času informbirojevske krize. V začetku 50. let, s približevanjem Jugoslavije Zahodu, pa se je zgodil odstop od normativne estetike. Kot trdi Pavlinac, se je »v okviru nove kulturne politike komunistična oblast odpovedala dogmatični estetski shemi socialističnega realizma in kot uradno umetnost, ki naj Jugoslavijo v tujini predstavlja in propagira kot svobodno državo, sprejela tudi zmerni oficialni« ali, če hočete, »uradni modernizem«. V njem so iskali izraz tudi arhitekti in urbanisti nastajajoče Nove Gorice.  

---

Opombi:

[1]  Frnaža oz. nekdanja goriška opekarna je bila razdeljena na dva bivalna dela. V delu proti Erjavčevi ulici so bivali delavci, proti Solkanu pa udarniki. Spalnice so bile v prvem nadstropju z ločenimi stopnicami za delavce in udarnike. Za delavce so bile spalnice v dveh ločenih hodnikih, v enem za ženske, v drugem za moške. V vsakem hodniku so imeli tuše, dolga korita z več pipami in stranišča. Imeli so toplo vodo, za katero je skrbel kurjač v veliki kurilnici v pritličju. Drva za kurjavo so kupovali od okoliških prebivalcev. Moški so imeli večje spalnice, ženske manjše. Vsakdo je imel posteljo in majhno omaro. Zaposlene so bile tudi čistilke, ki so pospravljale in čistile spalnice ter druge prostore.

[2] (krajše tudi socrealizma ali pejorativno, po sovjetskem kulturnem politiku, ždanovščina oziroma po slikarju,  gerasimovščina. Gre za čas med letoma 1945 in 1952, ko umetnostno smer na Slovenskem po drugi svetovni vojni »ločujeta poseben formalni jezik, vezan na realistični idiom, na vsebinski ravni pa tesna povezanost s sočasno politiko in ideologijo«. Tu se strinjamo z ugotovitvami zgodovinarja Aleša Gabriča, da je notranjepolitično prizorišče določil monopol komunistične partije, gospodarstvo je postalo plansko in centralizirano, kulturna produkcija pa se je podredila idejnim načelom vladajoče stranke ter prišla pod nadzor t. i. agitpropa, ki je vzpostavil monopol socialističnega realizma kot politično-umetnostne usmeritve. Ta je zaznamoval vse zvrsti sočasnega umetnostnega ustvarjanja, od urbanizma in arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe.

---