Filozofija. – Filozofsko govoriti o humorju je težko. Težko ni zato, ker bi bila filozofija resnobna, ker bi zaradi splošnega razpoloženja svojega početja izključevala smeh. O humorju je težko filozofirati zato, ker je duhovitost eno od gibal filozofije, eden od principov njenega življenja. Kajti filozof je do svojega poslušala (ali bralca) v podobnem razmerju kot avtor duhovitega nagovora do svojega občinstva. Pozornost, ki jo zahteva filozofija, je podobna pozornosti, ki jo naklonimo duhovitosti. V obeh primerih smo pozorni na nekaj, kar nas bo nagovorilo drugače od tega, kar slišimo neposredno. Filozofija in duhovitost obe pričakujeta od poslušalca, da pri sebi napravi nek sklep, s katerim bo slišanemu pripisal njegov resnični smisel; v njem hočeta vzbuditi zaključek, s katerim bo dopolnil slišano. Ne poznam filozofije, ki bi povedala vse, kar hoče prebuditi v slušatelju; in nisem še slišal šale, ki bi ne bila smešna ravno zato, ker je odločilni sklep prepustila poslušalcu. Filozofsko besedilo se bralcu kaže kot nekaj bistveno nedokončanega ali celo luknjastega, kot nekaj, kar mora izpolniti s svojim živim mišljenjem; in ravno to gibanje izpolnjevanja je filozofska duhovitost. Filozofija, ki je bralcu ni treba izpolnjevati z lastnim mišljenjem, je preprosto deduktivni sistem, se pravi obstojna stavba, ki ne potrebuje več delavcev (in njihovega humorja), temveč le še uslužbence. Vic, ki ga poslušalec ne izpolni z lastnim sklepom, je vic, ki pove vse, je pojasnjeni vic – torej sploh ne več nekaj duhovitega. Res nagovori te lahko le tisto slišano, ki te pripravi k temu, da ga dopolniš s samogovorom (torej s tihim sklepom); to je skupna poteza duhovitosti in filozofije. Duhovito je to, kar te vedno postavlja pred zahtevo, da si s svojim duhom dejavno prisoten in na preži za punchlinom. Od tod vtis, da so besedila kakšnega Huma ali Kierkegaarda čez in čez duhovita.
Misteriozno. – Misterij je tudi uganka, a ni duhovit. Misterij, ki se nam kaže kot nedojemljiv, nas ne nagovarja z zahtevo, da ga izpolnimo z dejavnostjo lastnega duha. Primerjajmo to s humorjem. Bistveno za humor je, da obstaja med govorcem in poslušalcem zveznost – da oba deležita na istem duhu – kajti samo pod tem pogojem lahko poslušalec prikliče pri sebi točno tisti sklep, ki ga ima v mislih duhoviti govorec (ali filozof). Pri misterioznem je drugače. Misteriozno je ravno tisto, za kar vemo, da se bo izognilo vsakemu našemu poskusu samostojne duhovne izpolnitve. Misterija ne razložim tako, da sam pri sebi sklenem, kaj mora biti njegov pomen. Nasprotno, pred njim se prepustim milosti, da mi bo smisel misterioznega morda nekoč razodet: in to iz duhovnega vira, ki me presega ali ki je povsem drugačne vrste od mene. Duhovitost je tudi neke vrste uganka, vendar takšna, ki je podana z naklonjenostjo, z jasnim namigom, da jo bo poslušalec sam pri sebi rešil; je kakor na dva dela prelomljeni simbol, ki ga prijatelja sestavita in se tako prepoznata kot člana skupnega duha. Tako se pri humorju ukinja razlika med govorcem in poslušalcem. Poslušalec, ki izpolni manjkajoče koščke duhovitega govora, je duhovit v isti meri kot govorec, ki je dal pobudo njegovi dejavnosti izpolnjevanja (se pravi prvi fragment simbola).
To ne pomeni, da se na misteriozno ne moremo odzvati s humorjem. Pred obličjem misterioznega smo duhoviti tako, da izpostavimo skupno zagato vseh duhovnih bitij, ki ne morejo razvozlati misterioznega. Mi vsi, ne le jaz, obtičimo pred vrati; humor tedaj postane priznanje, da smo družno v tej zadregi. Od tod vtis humorja pri Kafki. Kafka prikazuje misteriozno, se pravi uganko, ki je ne moremo rešiti z našim fragmentom simbola, tj. z našimi duhovnimi sredstvi; toda hkrati je Kafkova literatura priložnost, da prepoznamo našo skupno, človeško nezadostnost pred vrati misterija. Pri humorju govorec in poslušalec vržeta skupaj dva fragmenta, ki se uskladita v enoten simbol ali sensus communis (skupni čut, obči smisel); pri Kafki pa avtor in bralci ugotovimo, da se naši fragmenti ujemajo ravno v tem, da ne more noben tvoriti enotnega simbola z misterioznim. Kafkovi bralci so kot šop nepravih ključev. Noben od njih se ne more ujemati z misterijem; toda kot družno nepravi so usklajeni vsaj med seboj. Zato je resnični tujek – dejanska grožnja v Kafkovi literaturi – tisti lik, ki deluje tako, kakor da bi bil posvečen v misterij (uslužbenec, nameščenec, oficir). Gospod K. ali Josef instinktivno začutita, da mora biti ta lik povsem druge vrste: bodisi poseduje pravi fragment, ki mu dopušča razumeti misterij – v tem primeru je udeležen na nekem drugačnem, nečloveškem duhu – bodisi deluje kot avtomat, ki načrtno spregleda misterij ali sploh ne čuti potrebe, da bi na njem poizkusil razne osmislitve. V nobenem primerih pa ta figura ne more biti duhovita.
Telo. – Humor je telesen fenomen. Smeh je krč, raztezanje; je sunkovito spuščanje glasov; je ponavljajoča se sekvenca dveh izdihov: »Ha, ha.« Že izraz »duhovitost« namiguje, da je humor neka modifikacija dihanja. Ko sestavimo simbol – ko torej pri sebi osmislimo duhoviti govor, ki ga slišimo – nam nenadno pričujoči smisel vzame sapo. Znajdemo se pred smislom kot celoto, čeprav je bil še hip pred tem fragmentiran. Smejimo se hipno izvršeni pričujočnosti smisla. Paradoksno pri smehu je, da sam nima pomena (ne označuje in ne opisuje, na nič se ne nanaša), a je kljub temu odziv na pričujočnost smisla. A paradoks je navidezen. Smeh mora biti brez pomena ravno zato, ker je smisel, na katerega reagira, celoten. Če bi imel smeh kak pomen, bi to impliciralo, da je duhoviti simbol še nesestavljen, da terja komentar, dodaten fragment, dopolnitev. Na celotno pričujoči smisel se je mogoče odzvati le z reakcijo, ki ne prispeva k smislu. Netelesnim bitjem bi bil zato onemogočen dostop do humorja. Bitja, ki bi obstajala le kot um, bi se na nenadoma pričujočo celoto smisla lahko odzvala le z nekim novim smislom; s tem pa bi razveljavila prvo celoto, prikazala bi jo kot nekaj, kar je potrebno dopolniti z novim fragmentom smisla. Hipno pričujočo smiselno celoto lahko počasti le telesni odziv. Toda hkrati je ta odziv – glas, ki modulira dihanje, smeh, ponavljajoča se sekvenca »ha ha« – najbližje, kar se lahko telo približa duhovnosti. Življenje, ki vstane z združitvijo duhovitega simbola, se prenaša v življenje dihanja; dihanje, ki poživlja telo, postane samo predmet nekega drugega, duhovnega poživljanja. Duhovitost je do dihanja to, kar je dihanje do telesa.
Dolgoveznost. – Hipno pričujoči smisel je smešen. Smešno je naključje, po katerem se razdrobljeni fragmenti smisla poklopijo v en simbol. Pogosto pravimo, da je nasprotje duhovitosti dolgočasnost. Toda to ni najbolj precizno. Natančneje je reči, da je njeno nasprotje dolgoveznost. Dolgoveznost je počasno skladanje smisla (ki ima svojo funkcijo in ki ga ne smemo kritizirati kar počez). Dolgoveznost izključuje možnost, da bi smisel v hipu postal pričujoč v celoti in nam tako vzel sapo (kakor punchline na koncu šale). Temu primerno je telesni odziv na dolgoveznost zehanje. Zehanje je priprava na dolgo pot, ki jo včasih potrebuje izgradnja smisla; zehanje je do smeha to, kar je položno pobočje do prišpičenega vrha. – Smešna je celota smisla, ki postane nenadoma pričujoča pred nami. V tem pogledu se vic zoperstavlja dialogu. Filozofija Hansa-Georga Gadamerja uči, da je dialog neskončen, saj ni nobenega načelnega razloga, da bi replika enega govorca zavrnila možnost replike drugega. Dialog je dialog ravno tedaj, ko je sleherni odgovor mogoče razumeti kot vprašanje, ki terja odziv druge strani itd. »Dialoška celota« ne obstaja. Če se nam dialog kdaj kaže kot zaključena celota, se nam tak zdi le zato, ker ga vedno prekinejo pogovoru zunanji razlogi (pijanost, pozna ura, jeza kakšnega govorca) ali ker v resnici ni dialog (zaključi ga poseg moderatorja, torej enega od govorcev, ki dialog spremeni v monolog). Dialog kot nedosegljiva ideja je bistveno odprt, izključuje možnost, da bi bil njegov smisel iznenada in v celoti pričujoč. Pri šali je seveda drugače: šala je nenadna združitev fragmentov smisla v simbol ali celoto. Če se torej v dialogu kdaj šalimo, s tem ironiziramo samo formo dialoga. Šala sredi dialoga nazorno prikaže to, kar dialog ne more nikoli postati: prezentna celota smisla. Zato je po izrečeni šali težko nadaljevati s pogovorom (ali pa ga »nadaljujemo« z novo šalo): spet smo primorani počasi graditi smisel, ki ne bo nikoli pričujoča celota: z vrha smo postavljeni nazaj na pobočje, v dialoško dolgoveznost.
Smrt. – »Nekoč smo bili to, kar ste vi danes, in vi boste nekoč to, kar smo danes mi« – mar ni ta napis, ki krasi vhodni obok na šentjurskem pokopališču, pravzaprav šala? Duhovitost ima zagonetno razmerje s smrtjo. Ko šali uspe, se tvorjenje smisla ustavi. Tedaj smisel postane dovršena celota: izstopi iz trajanja in procesa. Zasije kot sestavljeni simbol, podoben je emblemu ali grbu, v skrajnosti se približa nagrobnemu napisu. V tej luči je duhovitost okamnitev, reifikacija, skrepenelost ali otrplost smisla; a po drugi strani se ta ustavitev – ja, celo mrtvost – prevaja ravno v učinek z visoko stopnjo vitalnosti, v smeh. Beseda se konča in iz nje bruhne življenje. Šale se pogosto tičejo smrti. Gotovo tudi zato, ker je smrt misteriozna; s šalami o smrti razkazujemo našo skupno nezmožnost, da bi se z lastnimi duhovnimi pripomočki dokopali do smisla smrti. A hkrati je smrt primeren predmet vicev zato, ker sta obe, šala in smrt, osnovani na zaustavitvi smisla. Tako kot lahko človek postane svetnik šele postumno, torej tedaj, ko je njegovo življenje mogoče presojati kot pričujočo celoto, tako je tudi šala smešna šele tedaj, ko se tek njenega smisla ustavi in otrpne v simbol. A življenja svetnikov so eksempli. So zgledi, ki navdihujejo druga življenja, ravno po zaslugi tega, da so kot celote iztrgani iz trajanja. V nekem novem življenju se nadaljujejo prav zato, ker kot neko v celoti pričujoče življenje dokončajo. Z duhovitostjo je podobno: poživlja naš smeh, animira naše dihanje, krči in razteza naša pljuča, se prenaša iz govorca na poslušalca, deluje kot princip življenja; a to lahko počne le zato, ker nosi v sebi ustavljen smisel. – Duhovitost, skratka, je podobna vstajenju.