Picassova jokajoča ženska

Slavenka Drakulić:
DORA IN MINOTAVER
Prevod: Mateja Komel Snoj
Beletrina
Ljubljana, 2021

Dora in Minotaver je tretja knjiga Slavenke Drakulić, napisana kot »biografija« pozabljene ženske, ki je živela v senci svojega genialnega soproga. Doslej smo v dveh romanesknih biografijah pobliže spoznali že Frido Kahlo in Milevo Einstein. Vsem trem protagonistkam je skupno to, da je blišč v družbi priznanega in cenjenega partnerja povozil njihovo osebnost in ustvarjanje.

Bralca v roman uvede dnevniški zapis, ki predstavlja okvir, oprijemljiv dokaz za popis dogodkov in razmišljanj fotografinje (kasneje tudi slikarke) Dore Maar. V črno beležnico (fiktivno – beležnica dejansko ni obstajala) si je zapisovala v jeziku svojega očeta, hrvaščini, ki je v Argentini in Franciji, kjer je živela večino svojega življenja, nihče ni razumel. Ta zakodiranost je omogočala zaščito pred neželenim bralcem.

Okvir romana je le inscenacija za prerez Dorinega razmišljanja, ki ne skriva posledic terapij z elektrošoki ter popolne letargije, praznine in nesamostojnosti brez Picassa. Gre za bolečo izpoved umetnice, ki je gradila in izpopolnjevala svojo kariero, vse dokler ni postala soproga veleznanega slikarja. Ta je njeno ustvarjanje zatrl, potisnil na stran, označil za nepomembno, ker je bila po njegovem fotografija »nižja vrsta umetnosti« (celo Mana Raya in Brassaïja je nameraval odvrniti od njunega dela), čeprav se je v njej preizkušal tudi sam. Notranji monolog v obliki prekinjenih zapisov nam predstavi Dorino otroštvo v Buenos Airesu, selitev v Francijo, njeno druženje s takratnim nadrealističnim krogom, leta partnerskega odnosa s Picassom ter poznejše obdobje osamljenosti, odmaknjenosti od ljudi, ko ji je edino zavetje nudila krščanska vera, ki ji je bila predana tudi njena mati. Pisateljica črpa snov iz dejanskih biografij in resničnih dogodkov ljudi, ki so obkrožali Henrietto Theodoro Markovitch.

Značajski oris Dore je podan s pripetljaji, dialogi, s spajanjem njenih fotografij s takratnim občutenjem sveta. Njen psihološki profil se razkriva vzporedno z nastajanjem Picassovih slik, kar še podpre njegov citat v incipitu: »Umetnost je laž, ki nam pomaga doumeti resnico.« Vrsta portretov žalostne Dore, Jokajoče ženske (naslov enega od Picassovih portretov Dore), poudarja njen ustvarjalni in osebnostni razkroj zaradi pogoltnega Minotavra (zoomorfizem Picassa na sliki iz leta 1936). Ta je namreč s svojo osebnostjo prekosil vsakega in vse okrog sebe, kot da bi želel vse podvreči cilju svoje umetnosti. Zaradi odpora do bolezni in telesne šibkosti se je celo ogibal pogrebom svojih najbližjih, saj mu je bolezen predstavljala odsotnost (ustvarjalne) moči. Prav zato je tudi psihično krhko Doro odpeljal v norišnico, da bi se od nje odmaknil.

Norost je pomembna tema te fiktivne biografije. Je odklon od normalnega, družbeno sprejemljivega, logocentrično artikuliranega, kar je potrebno odstraniti, zamejiti, odmakniti od zdravega. Picasso pooseblja odnos − odpor družbe do bolezni, ki mora biti izbrisana, pomaknjena drugam. Dora se po prestani krizi sestavi, tudi s pomočjo religije, je pa kljub temu povsem nesamostojna. Fotografija ji je namreč predstavljala vir zaslužka. Miselna in materialna neodvisnost sta neločljivi, o čemer je razglabljala že Virginia Woolf v Lastni sobi.  

Slavenka Drakulić v zgodbo vpne srečanja s Frido Kahlo in s tem ponudi protagonistkama svojih dveh knjig dialog, potencialno seznanjanje z umetnostjo druge ter družbenopolitičnim dogajanjem na obeh straneh Atlantika. Frida je imela razstavo v Parizu, a so bile njene slike predstavljene skupaj z elementi mehiške folklore, tako da se je njihova sporočilnost deloma porazgubila. Kratkotrajno druženje z Doro Maar ni pripeljalo do daljnoročnega umetniškega sodelovanja. V kolegici je Dora videla le vzporedno usodo nesrečne ljubezni, toda z bistveno razliko: Frida se svoji umetnosti, slikarstvu, ni nikoli odrekla, Dora pa je fotografijo skoraj povsem opustila. Biti muza in še več, biti Picassova muza, je pomenilo več kot biti vidna fotografinja.

Lirična izpovednost pripovedovalke je mojstrsko prepletena z interpretacijo Picassovih slik. Notranje Dorine krajine dobijo otipljivost v Picassovih platnih, tudi v improviziranih ready-madih. Slikanje Guernice je labodji spev njune povezanosti: Dorin politični angažma vpliva na popolnoma apolitičnega Picassa, Dora skrbno dokumentira njegovo ustvarjanje skozi fotografski objektiv. Kot bi poslikava s svojo velikostjo želela še zadnjič pokazati na pomembnost njune zveze.   

Knjigo Dora in Minotaver bi lahko imeli za poskus dnevniškega zapisa, vendar z vsebino razkriva več: nudi vpogled v umetniško-intelektualni nadrealistični krog in mesto ženske v njem. »Paradoks nadrealizma in tridesetih let je ta, da so se takrat lahko ženske morda prvič ukvarjale z umetnostjo, ne da bi jih sumničili, da so prostitutke. Vendar to še ni pomenilo, da jih bosta kritika in občinstvo jemala resno. Dosegle so družbeni položaj, kar pa ni zajemalo tega, da bi si pridobile spoštovanje.« S spomini na takratne pogovore Dora označi samo sebe za nečimrno in si tako razloži tudi svojo umeščenost v to družbo.

Hierarhijo takratnih odnosov med moškimi in ženskami pisateljica opiše z opiranjem na dejanske vire, dialoge, obstoječe biografije. V umetniškem krogu nadrealistov ni prav nič drugače kot izven njega: »Bretonu je bilo veliko do moči, do prevlade. Ob skupnih kosilih sem bila pogosto priča odnosu med njima z Jacqueline, ko ji je kratkomalo vzel besedo. (…) nismo si drznile stopiti na njeno stran in tvegati, da nas bodo označili za navadne ženske. Domišljale smo si, da smo umetnice in muze, ja, to je bil veliko višji položaj, ki se mu ni hotela nobena odreči. Bile smo sebične in okrutne.« Prepir med Bretonom in ženo ni edini tak primer. Vzorec ženske podrejenosti moškemu geniju je Dora nadaljevala v svojem profesionalnem in osebnem življenju. Radovedna kozmopolitka se je ustalila v zavetju uglednih moških imen, zavzeti je hotela pozicijo moči.

Notranja in zunanja zgradba knjige Dora in Minotaver sta na las podobni zgradbi romana Zlata beležnica Doris Lessing iz 1962, kjer gre za kronološko in tematsko razsekane zapiske, notranji monolog protagonistk, ki je razdeljen v beležnice petih različnih barv. Tudi Zlata beležnica zrcali družbene, moralne in politične vrednote svojega časa s podobnimi narativnimi prijemi. Duševna nestabilnost glavnega lika je eden izmed osrednjih motivov, ki ga opisuje v pogovorih s psihoterapevtko – kot Dora, ki nam podaja pogovore s svojim psihoterapevtom, Jacquesom Lacanom. V obeh romanih ima osebnoizpovedno pisanje glavne junakinje širši pomen: ni le sredstvo avtorefleksije, temveč je tudi nekakšen družbeno-kritični memoar, ki ima namen zrcaliti duha časa.