Plastika, snov odpora

I’m just playing games
I know that’s plastic love
Dance to the plastic beat
Another morning comes.

Mariya Takeuchi, Plastic Love

Snov in oblika

Znova: ta odpor do plastike ni le ekološki v ožjem smislu besede. Je globlji. Trdim, da imamo do plastike ontološki odpor. Trdim, da je plastika škandal zato, ker ogroža naše splošno pojmovanje stvarnosti. Ta teza najbrž zveni pretirano, toda premislimo jo nekoliko podrobneje. Začel bi pri dvojici snovi in oblike (materije in forme), ki je od Aristotela dalje eden od glavnih metafizičnih pojmovnih parov. Moje pričakovanje je, da se bo prav z gledišča te dvojice pokazala izjemna, škandalozna narava plastike. Trdil bom, da ideja plastike pomeša naše ontološke pojme, še zlasti naše običajno razumevanje ideje snovi. Kaj je snov? Snov je neoblikovanost. Je nerazločnost. Pomislimo na rudo ali meso ali vodo ali ogljikov dioksid. Vse to so snovi; mogoče jim je določiti nekatere lastnosti, kot so specifična teža ali okus; toda snov sama po sebi ne ponuja ničesar izoliranega, samostojno obstoječega. Ruda ni neka stvar, tako kot moka ni neka jed. Da bi iz rude nastala razločena stvar, mora ta snov prejeti obliko: na primer, zlatar mora iz zlata napraviti prstan, tovarna mora jeklo vliti v kalup in tako narediti ključ. Šele s tem prejetjem oblike sploh nastanejo izolirane stvari, ki napolnjujejo naš svet. Srednjeveški filozofi so to misel izrazili z idejo, da je oblika »princip individuacije« (je torej tisto, zaradi česar posamezne stvari sploh postanejo posamezne). Kot je pri metafiziki običajno, je dvojica snovi in oblike tudi vrednostno nabita. Materija je nižji princip, oblika pa velja za nadrejeno načelo. Na snovi je nekaj telesnega, slepega, čutnega, poželjivega, neumnega, inertnega in temnega; oblika je, po drugi strani, duhovna, razvidna, intelektualna, umerjena, sklenjena in svetla.
Pri tem paru pa je zanimiva še ena podrobnost. Očitno je namreč, da je dvojica snovi in oblike povezana z idejo proizvajanja. Snov razumemo kot nekaj neobdelanega, kot izhodiščno tvarino, ki ji delovni proces vtisne obliko. Sama po sebi snov nima oblike, prejeti jo mora od zunaj; in ta zunanji faktor običajno razumemo prav kot nekakšno delo. Zgoraj smo že omenili primer zlatarja, ki zlato kot snov oblikuje v formo individualnega prstana. Na podoben način, torej z nekim mehaničnim delom, reka oblikuje prodnike ali kapnica stalaktite ali gravitacija planete. In seveda: podobno delu poteka v krščanski metafiziki tudi stvaritev sveta (vendar, kot bomo videli, z neko zanimivo razliko). Če bolje pomislimo, že sama beseda »stvar« namiguje na stvarnika, ki je tvari vtisnil obliko in tako proizvedel samostojno obstoječ predmet, ali krajše, stvar.
Ta analiza pa predpostavlja, da je snov dana vnaprej. To je bistvena podrobnost. Čeprav je snov vrednostno podrejena obliki, je časovno (in tudi logično) običajno pred obliko. Zlato je pred zlatarjevim delom, jeklo je pred ključavničarjevim delom, plini so pred delom gravitacije, ki iz njih napravi osončja in planete. V grških in drugih poganskih metafizikah je bilo stanje čiste snovnosti pogosto prikazano kot prva, izhodiščna, od nekdaj obstoječa predstvarnost, ki jo je urejajoča inteligenca (demiurg) kasneje razpostavila v umen svet. Demiurg te pratvarine vesoljstva ni ustaril, nič bolj kot zlatar ni ustvaril zlata. Vsako proizvajanje je torej pravzaprav le obdelovanje. To, kar zlatar proizvede, je le oblika prstana; sama snov ni odvisna od njega. Tudi rudar, od katerega zlatar prejme svojo snov, ni proizvedel te rude; samo izkopal jo je. Zlato kot snov je torej obstajalo že davno pred njunim delom. Materija je danost, nekaj neustvarjenega.
Krščanska metafizika pa je tu naredila prelom. Tudi samo materijo je začela izrecno dojemati kot nekaj ustvarjenega! Problem je namreč naslednji. Če bi snov obstajala pred Božjim stvarjenjem sveta, podobno kot zlato obstaja pred zlatarjevim vlivanjem prstana, bi to okrnilo Božjo vsemogočnost. Materija bi bila sicer nižji in trpni princip – vendar še vedno ločen, od Boga neodvisenprincip. (Priznavanje samostojnosti materije se v tem smislu pogosto povezuje z manihejstvom.) Zato so krščanski misleci v prvih stoletjih našega štetja postopoma sklenili, da je treba tudi snov obravnavati kot nekaj narejenega: se pravi, kot nekaj ustvarjenega iz niča, ex nihilo. Resnično stvarjenje se torej ločuje od vsakršnega drugega proizvajanja po tem, da Bog sveta ni samo oblikoval, temveč je sploh šele ustvaril – tako rekoč vpoklical iz niča – snov za ta svet. V Mojzesovi prvi knjigi sicer ni izrecne podlage za to metafiziko stvarjenja iz niča, vendar je, kot so menili krščanski filozofi, ta dogma teološko smiselna.
V tem pregledu dvojice snovi in oblike je za nas pomembna zlasti ena ideja. Ta ideja je, da je v svetu človeškega proizvajanja – torej v svetu zlatarjev, urark, kuharjev in tiskark – snov praviloma nekaj danega, človeško delo pa ji vtisne obliko; človek obdeluje neko že dano snov in s tem proizvede stvar (ali bolje rečeno, jo kvečjemu pripravi). Akt stvarjenja sveta je, po drugi strani, za nas, človeška bitja, težko predstavljiv prav zato, ker za Boga ta danost snovi ne velja; Bog, v nasprotju s pekom ali urarko, ustvari skupaj z izdelkom tudi samo snov za izdelek.

Plastika kot ustvarjena snov

Obdržimo v mislih ta izlet v metafiziko in obrnimo svojo pozornost na svet človeških predmetov. Kaj vidim v svoji okolici? Poleg običajne lesene mize, tega prapredmeta filozofov, vidim sliko, narisano na papir in vstavljeno v lesen okvir, kovinsko stojalo za perilo, oblačilo iz bombaža na njem, pleteno košaro s sadjem, vzgojenim v sadovnjakih, keramično šalico in nekaj lesenih stolov. Vsi ti predmeti mi kažejo podobno metafizično sestavljenost. Narejeni so iz snovi, ki jih je človek našel ali pomagal vzgojiti v svetu in jim nato, sekundarno, z delom vtisnil želeno obliko. Toda to niso edini predmeti, ki jih vidim ob sebi. Izpustil sem razred reči, ki jih pri kakšnem Descartesu (in njegovem vosku ter papirju) še ne bi našli. Izpustil sem plastične stvari: Nokijin ne preveč pameten telefon, računalniško miško, plastično tipkovnico, kljukice, ki držijo oblačilo na stojalu, in posodice za mačko. Glavna poanta pa je zdaj naslednja. Ti plastični predmeti ne sledijo klasičnemu metafizičnemu scenariju, ki smo ga opisali zgoraj. V nasprotju z mizo, stojalom za perilo, Descartesovim listom papirja ali sploh vsemi predmeti iz njegovega časa moja računalniška miška ni bila narejena iz neke vnaprej dane snovi, ki bi ji proizvajalec (»Genius«, sodeč po napisu) kvečjemu odtisnil obliko miške. Nasprotno: plastično snov je prav tako ustvaril človek. To je bistvena razlika med plastičnimi in drugimi predmeti v moji okolici. Pri plastičnih predmetih se izgubi ločnica med dano snovjo in dodano obliko. Kuhinjska miza ni stesana iz snovi, ki jo je ustvaril človek; miška pa je. Oblačilo iz bombaža ni narejeno iz snovi, pridelane v laboratoriju; kljukica za perilo pa je. Pri plastičnem predmetu sta obe, snov in oblika, proizvoda človeškega dela.
Seveda plastike človek ne ustvari dobesedno iz niča (in ni edina umetna snov). Plastika je, kot mi pravi internet, narejena iz snovi, kot so celuloza, premog, naravni plini, sol in nafta. Te snovi človek najde v svetu. Toda iz njih ne napravi kakšne oblikovane stvari, temveč neko novo snov, plastiko. Še več: iz nje napravi snov, ki je skoraj brez ustreznic v naravi. Če odmislimo kavčuk, je težko navesti naravne snovi, ki bi spominjale na plastiko: na gladko površino plastičnih stvari, relativno trdnost, na pravilnost, ki jo povezujemo s plastičnimi predmeti, na sijaj plastike (sijaj brez bleska, bi lahko rekli), na njeno homogeno, enovito obarvanost (iglica na plastični smreki ima samo en odtenek zelene barve: prava iglica ima, če pogledamo pobliže, neskončno paleto odtenkov zelene, rumene, modre in sive), na odsotnost teksture in nepravilne hrapavosti pri plastiki; na način, kako je plastični predmet mogoče upogniti in zlomiti. V poznanih naravnih okoljih, kot so gozdnato pobočje, skalnat zaliv ali pustinja, ne najdemo ničesar, kar bi imelo takšne lastnosti. Čeprav je plastika sama narejena iz naravnih snovi, je kot snov razdvojena od narave. To nam tudi ponudi prvi namig, zakaj plastične predmete tako hitro izkusimo kot smeti. Ovitek ploščice Mars je sredi gozda tujek. Plastenka kokakole ne spada v pustinjo. Ohišje pralnega stroja na obrežju nam takoj pade v oči. Kot tujek bi izkusili tudi plastično novoletno smreko med pravimi drevesi, čeprav po aristotelovski »obliki« spada mednje!
Bodimo pozorni, da ta tujost velja za plastične predmete bolj kot za katerekoli druge človeške izdelke. Morda nas lesen stol ali kos kruha ali polomljena ograja ali razbitine čolna zmotijo, če jih srečamo v gozdu ali na obali; samo ob plastičnih predmetih pa imamo nujno vtis, da je narobe, če se nahajajo v teh okoljih. To izhaja iz dejstva, da v teh okoljih ni stvari, ki bi po svoji snovi spominjali na plastične predmete. Plastičnih predmetov od naravnih stvari ne ločuje samo njihova umetno izdelana oblika; ločuje jih tudi njihova umetno izdelana snov.

Popolnost plastike

A problem niti ni v tem, da bi bil človek posebej nesposoben izdelovalec materije in da bi se nam plastika zdela tujek v naravi zato, ker bi bila manj popolna od drugih snovi. Nasprotno, če se nam zdi plastika nenaravna, se nam zdi takšna prav zato, ker je pretirano popolna. Spomnimo lahko na to, da se plastika navidezno ne stara in ne gnije. Ne moremo pričevati njeni ponovni potopitvi v svet, podobno kot lahko spremljamo reabsorpcijo mrtvega organizma ali lesenega stola ali celo kovinskega izdelka v naravo. Kot snov razpada izredno počasi, vsekakor prepočasi, da bi lahko ta proces zaznali v običajnem človeškem času (plastenka naj bi na mikrodelce razpadla v razdobju 450 let). Če jo torej kaj ločuje od drugih snovi, je to prav dejstvo, da je preveč obstojna za ponovno (in hitro) potopitev v svet. Zdi se, da so plastični predmeti za vselej izstopili iz običajnega krogotoka stvari; in ta trpežnost je eden od razlogov, da jih izkušamo kot nenaravne.
Plastika je pretirano popolna še iz enega razloga. Omenili smo že pravilnost, sferičnost, gladkost in enovito obarvanost plastičnih predmetov. Plastika je absolutno gnetljiva; brez odpora se vda človeškemu oblikovanju. V plastiki ni grč, grud ali žil, ki bi ovirale delo ali celo narekovale obliko, ki jo bo privzel izdelek. S plastiko se izdelovalcu ni treba spopasti na enak način kot s kovino, torej z udarci in pritiskom. Prav po zaslugi te voljnosti lahko človek oblikuje plastiko v to, kar hoče; od tod pravilnost (npr. sferičnost ali pravokotnost) plastičnih izdelkov. Tudi če plastičen predmet pogledamo pobliže (s prostim očesom), ne bomo opazili teksture same snovi. Koža je, nasprotno, polna razpok, hrastov list je prepreden z žilicami, kamen ima primesi in vrsto barvnih odtenkov, prst je grudasta; podrobnejši pogled v te snovi razkrije, da imajo tudi same neko strukturo, bogat notranji sestav. Plastična miška pa je od blizu samo gladka, enolična površina. Plastika je torej v nekem smislu celo preveč čistasnov. Mogoče je trditi, da je šele pri plastičnem predmetu mogoče res razlikovati med obliko in snovjo kot dvema čisto ločenima načeloma. Površina lista ali koža ali kamen imajo, neodvisno od oblike, v kateri nastopajo, neko strukturo kot snovi; plastika pa je, nasprotno, kot snov čista brezobličnost.

Plastična utopija

Paradoks pa je ta, da popolnost plastike izkušamo kot njeno pomanjkljivost. Bolj ko so plastični izdelki pravilni, bolj ko so sferični (pomislimo znova na vsadke v plastični kirurgiji), bolj ko so svetleči in enobarvni, bolj tuji se nam zdijo. Morda bi bilo natančneje reči, da se nam zdijo neumestni. Zdi se nam, da ne spadajo v svet in, kar je podobna reč, da mi sami ne spadamo okoliš, ki bi ga tvorile le plastične stvari. Rekel bi, da k temu odporu veliko prispeva ravno pravilnost takšnega (hipotetičnega) okoliša. Plastična utopija bi bil svet brez slehernega detajla. Na ulicah, tlakovanih s plastiko in obdanih s plastičnimi stolpnicami, ne bi bilo tistega nereda, naključja in detajla, značilnega za les, kamen in celo asfalt. Razpoke v cestah, luže, ki nastajajo v udrtinah, neenakomerno položeni tlakovci, odpadlo listje, rja na žlebovih in razbarvane fasade pričajo o nepopolnosti mesta; pričajo o dejstvu, da so stvari okoli nas narejene iz bistveno naravnih snovi, kar pomeni, da so prišle iz sveta in da bi se brez človeškega obnavljanja potopile nazaj v svet. Prav v bogastvu detajlov se kaže naravno poreklo in hkrati naravna destinacija stvari. Ta snovnost sveta je zelo dobro opisana v odlomku iz Ripley’s Game Patricie Highsmith:
»Tom je pobliže pregledal čedno komodo, ki so jo postavili ob dvoje sprednjih oken. Ohišje je bilo iz hrasta, nizko in trdno, s svetlečimi medeninastimi koti in privitimi medeninastimi ročaji za predale. Zloščeni les je bil videti živ, kot da bi ga oživile roke izdelovalca ali pa roke kapitana ali kapitanov ali častnikov, ki so prej uporabljali komodo. Sijoče, črne vdrtine v lesu so bile kot naključne brazgotine, ki jih vsako živo bitje prejme v teku svojega življenja.«
Komoda nam daje misliti na hrast, iz katerega je nastala; s svojimi nepopolnostmi pa namiguje na razkroj, ki jo čaka. Plastični predmeti so, nasprotno, brez takšnega življenja. Plastično ohišje moje nokie mi ne razkriva predmetov, iz katerih so kemiki dobili snov za njegovo izdelavo; in ne morem si predstavljati, v kaj natanko se bo čez stoletja razgradil moj butlfon. Ta stvar je brez bogastva podrobnosti, ki bi razkrivale njeno poreklo in obenem namigovale na njeno potopitev nazaj v svet. Plastična reč je brez preteklosti in brez prihodnosti – in v tem smislu je zares čista, popolna stvaritev. Od vseh stvari, ki jih izdela človek, je plastična reč najbližje tisti zmožnosti stvaritve iz niča, ex nihilo, ki smo jo omenili zgoraj. Plastenka kokakole je videti, kot da ni nastala iz predhodno obstoječih reči in da se tudi ne bo nikoli preobrazila v karkoli drugega, Plastika je otok v stvarnosti, je predmetni dokaz človekove sposobnosti, da si ustvari svet iz niča.
Toda tukaj nastopi paradoks. Čeprav je plastika vrh človekove ustvarjalne zmožnosti, bi se v plastičnem svetu človek počutil najmanj domače. Svet, ki bi ga iz niča ustvaril človek, bi bil človeku najbolj tuj. Okoliš, sestavljen iz enolično obarvanih sfer, polprosojnih plastenk, zaobljenih ohišij nokij, popolno okroglih prsi in bicepsov in zadnjic, bleščečega se gela za lase, flourescentne svetlobe, glasbe iz sintesajzerjev, plastičnega pribora in plastičnih krožnikov, bi bil nevzdržen. Podoben bi bil čakalnicam pri (modernih) zobozdravnikih, potniškim kabinam v letalih ali videospotom korejskega popa. Bil bi človeški po svojem ustvarjalcu, vendar bi, paradoksno, odbijal človeškega prebivalca. Ljudje smo radi obkroženi z naravnimi stvarmi. Radi imamo otip lesa ali videz kamna ali zavetje bombaža ali obstojnost kovine. Z drugimi besedami, cenimo stvari, ki imajo svoj vir nekje drugje – in ne izključno v človekovi stvariteljski zmožnosti. Lahko bi rekli, da nam takšne stvari (recimo brunarica ali tlakovana cesta ali komoda iz romana Patricie Highsmith) prijajo estetsko, da se ob njih počutimo lagodno ali da so del resnične »kulture bivanja«. Ne glede na razlago velja, da imamo odpor do okoliša, ki bi ga v celoti – tako po snovi kot obliki – proizvedli mi sami. Ta odpor je tudi zadnja meja človekove stvariteljske zmožnosti. Potencialno lahko ustvarimo okoliš, ki bi odgovarjal vsem našim muham, torej plastično utopijo ali virtualno resničnost, kot so sanjali tehnoguruji v devetdesetih; kljub temu pa še vedno ne moremo spremeniti preference, da pač raje živimo v neustvarjenem okolišu, torej v svetu, ki ni proizvod človeške inteligence in tehnike. S tehniko lahko spremenimo vse, razen dejstva, da imamo raje netehnični svet.
Ta premislek nam naposled pomaga razumeti, zakaj se nam plastične stvari, bolj kot katerikoli drugi človeški izdelki, tako zlahka pokažejo kot smeti. Plastični izdelek je nekaj, kar razdvojimo od narave tako po obliki kot po snovi; vendar je hkrati tuj tudi nam samim. Ta splošna usoda plastike se v najbolj žalostni obliki pokaže pri plastičnih vrečkah za smeti: te vrečke ustvarimo za to, da jih vržemo stran. Iz sveta jih razdvojimo zato, da bi jih hip kasneje vrgli še od sebe. Ta štorija ni turobna samo z ekološkega vidika, torej z vidika posledic, ki jih lahko plastika prinaša uspevanju drugih živih bitij; žalostno je že dejstvo, da proizvajamo in kupujemo stvari, s katerimi nočemo biti obdani ali ki jih ne izkušamo povsem kot del človeškega sveta. Nedvomno je plastika ključna za medicino ali tehnologijo ali farmacijo in še za tisoč drugih človeških rab, o katerih se mi še sanja ne – temu ne oporekam. Morda ima prav gospod iz Diplomiranca, ki Dustinu Hoffmanu zaupljivo napove, da je »prihodnost v plastiki«. Vendar plastike ne sprejemamo povsem kot del našega sveta, tudi mi, ki živimo v plastični prihodnosti. V skrajnosti jo izkušamo kot snov kiča in smeti – kot snov odpora.

---