Fizika je bila v srednji in celo že v osnovni šoli moja nočna mora. Pravzaprav sem še manj maral biologijo, zlasti če je beseda nanesla na mitozo, Krebsov cikel ali metagenezo rdečega bora, a tisto se je dalo vsaj napiflati in profesorico omečiti z nekaj retoričnimi prijemi. Pri zapletenih zakonih elektrike kaj takega ni bilo mogoče. In ko sem pred nekaj tedni poslušal argumente za vladni predlog izgradnje že zdavnaj slavnega drugega tira in proti njemu, sem moral svojo nevednost znova doživeti v vsem njenem sijaju. Vse tisto govorjenje o promilih me je pri najboljši volji spomnilo zgolj na konzumiranje alkohola in na posebnosti moje štajerske ožje domovine. Nerad, a vendar s polno odgovornostjo priznam, da nisem ne glede sedaj zmagovitega načrta ne glede domnevno boljših alternativ razumel prav ničesar. Kljub temu sem se kot visoko kompetenten odločevalec odpravil na referendum. Saj veste, krvavenje in znojenje prednikov, še bolj pa prednic za splošno volilno pravico in druge plemenite ideale. Celo predčasno sem glasoval.
Razumljivo pa je, da svete stvari tokratnega referenduma nisem zares ponotranjil in da me je rezultat kot tak pustil prejkone hladnega. Naj bodo promili takšni ali drugačni, ker ne vem, kaj z njimi, se zaradi njih ne morem niti sekirati. Nekoliko bolj me moti, da nikakor ne znam razvozlati šifre referendumskega rezultata. Ni mi denimo jasno, zakaj si takšen drugi tir, kot si ga je zamislila vlada, Prekmurci želijo bolj kot Primorci. In sram me je, da sem se na Facebooku opekel, ko sem na podlagi prejšnjih referendumov s podobno »visoko« volilno udeležbo javno predvidel, da bodo nastopile bistvene razlike med predčasnim glasovanjem in končnim rezultatom.
A če odmislimo moj ranjeni moški ponos zaradi obupnega neznanja fizike in zgrešenih napovedi (ki se jih je doslej ravno tako nabralo že za cel koš), me je v resnici zaskrbelo nekaj drugega. Ko bi predreferendumsko kampanjo spremljali verjetno neobstoječi prebivalci Venere, bi nam bržkone čestitali zaradi pestrosti civilnodružbenih pobud in gibanj, delujočih pod slovenskim soncem. Od blizu pa … no ja, je lahko stvar nekoliko drugačna. Prizori ekscesnega pluralizma niso nujno znamenje resničnega pluralizma. Če se najprej zadržimo na političnem področju, imajo več strank celo v Severni Koreji, Belorusiji ali Uzbekistanu, v preteklosti pa so jih imeli v Paragvaju razvpitega dolgoletnega (nazadnje pa vendarle ne dosmrtnega) diktatorja Alfreda Stroessnerja ali v Nemški demokratični republiki, na Poljskem in v Bolgariji pod sovjetsko peto. Njihovo vlogo in pomen v teh kontekstih najbolje pokaže kar med vzhodnimi Nemci udomačeni ljubkovalni izraz blokflavte.
Ampak Slovenci smo na domnevno vsepovsod navzoče lovke »strankokracije« itak alergični in nas s pluralizmom na tem področju ni mogoče navdušiti. Civilna družba je nekaj drugega. Od tega v osnovi abstraktnega pojma zelo veliko sodržavljank in sodržavljanov vseh političnih barv pričakuje, da bo izumil čudežno palico, s katero bo moč postaviti Slovenijo na čisto nove temelje. Zato pridobi domala vsakdo, ki se razglasi za glasnika rešilne civilne družbe, v očeh Slovencev svetniški sij. In tu se odpre za vsako oblast priložnost posnemanja dobrih starih sovjetoidnih zgledov, kakršni trenutno cvetijo na Ruskem ter v bližnji in daljni soseščini.
Ker civilna družba namreč ni visoko čaščena samo na sončni strani Alp, se je sovjetsko šolanim junakom za izjemno koristno izkazalo, da si omislijo svojo kopijo nečesa takega. Neljubljeni zvezi Poljakov so ob bok postavili sebi prijaznejšo, pristnemu združenju čebelarjev se je pridružilo še režimsko. Nazadnje ni bilo in ni več mogoče razločiti, kaj je pristno in kaj ni, na civilno družbo v celoti pa zaradi presežka pluralizma pade čudna luč. Da sčasoma postane povsem brezzoba, ni treba posebej poudarjati.
Ko bi se naš neobstoječi prijatelj z Venere torej potrudil, da si stvar ogleda podrobneje, bi utegnil priti do podobnih sklepov. Da mirijada gibanj, strančic in posameznikov, pripuščenih v referendumsko kampanjo, v resnici ni služila izpričevanju cvetočega družbenega pluralizma, marveč zamegljevanju splošne slike. Sam sem se kot Štajerec potrudil in nekoliko »počekiral« simpatičnega, v mojem dialektu zavijajočega gospoda iz pompozno poimenovane Štajerske uporniške skupine. Moja odkritja so bila skromna. Na Facebooku sem našel sliko Martina Krpana, poleg tega pa še podatek, da je voditelj skupine, o katerega dobrih namenih glede drugega tira kajpak ne dvomim, na volitvah za župana šentiljske občine zbral celih enainštiridesetih od skoraj štiri tisoč oddanih glasov. Iz tega sem sklepal, da je Štajerska uporniška skupina izjemno pomembna pobuda, ki zastopa množico državljanov. Ko pod vse potegnemo črto, se je ob tolikšni eksploziji civilnodružbenega aktivizma klenima Slovenki in Slovencu pač zazdelo, da so vsi drugačni, vsi lunatiki.