Ta prizemljitveni pogovor se je odvijal septembra 2017, ravno v istem času, ko je Maja Smrekar prejela nagrado Ars Electronica za svoje delo »K-9_topologija«, v okviru katerega je raziskovala neke vrste hibridno družbo, ki bi temeljila na bolj harmoničnem sobivanju človeka in ekosistema, ki ga obdaja. Kot pravi sama,jo je primarno zanimal prostor, in prostor je pojem, ki obsega »naravo, teloter vse, kar nas gradi«. Živela je v družini, ki se je ukvarjala z rejo psov, inkot edinka jih je dojemala kot družinske člane. No, tu bi se za trenutek lahko ustavili. Ali si se, bralec ali bralka,  kdaj kot otrok igrala »živali«? Maja Smrekar dobro ve, kaj počne, ko revidira vezi, ki jih imamo z živalmi, ko napenja naše zmožnosti razumevanja prihodnosti ali, bolje rečeno, zmožnosti spominjanja preteklosti – spominjanja te otroške igre.

Še od staršev smo gladko zahtevali, da so zdaj psi, jutri kamele, in nam ni bilo to nič drugačnega, kakor če bi se igrali s komerkoli drugim karkoli drugega. No, ampak jaz dobro vem, da moji starši niso bili ravno navdušeni nad tem, da se igrajo pse. Hitro ugotoviš, da gre tu za nekaj kar lahko zahtevaš od … sebi enakih. Po mojih skromnih opažanjih se manjši otroci pogosteje odločijo za igro živali, starejši pa razvijejo bolj izdelana pravila – iz igre, ki je bila najprej zgolj biti žival, postajamo pleme indijancev, družina, država, vojna. No, Maja me spomni na tisto biti. Povežimo to še z opusom Done Harraway: njeno teoretsko zanimanje za kiborga pozneje preide v zanimanje za spremljevalca. Spremljevalec (človeka) pa je lahko monoidentitaren, torej zgolj pes, lahko pa je, v intersekcionalni ali medvrstni maniri, kompleksnejši vozel te strukture, ki bi ji lahko pripisali heterarhično naravo. K temu terminu se še vrnem, morda pa niti ni tako bistven. Pravzaprav dajva se, jaz pisec in ti bralec, igrati eno miselno igro – pravil ni, ker gre za piščevo uganko: katera poanta tega teksta je bistvena in ima primat nad drugimi?

V začetku je bila, nekateri pravijo, beseda. Božja beseda je seveda zakon, in prvi zakoni na Zemlji, pravi Michel Serres, ko parafrazira Herodota, so se nanašali na poplave rek, ki so ustvarjale nered, kaos, so bili vezani na agrikulturne posege človeka, ki se je trudil  urediti si zemljo tako, da si je delal označbe – beležil je, do katere višine pride voda. Na ta način je geometrija ali geografija postavljanja meje kasneje bojda vzpostavila tudi lastnino. In ljudje, ki so delali to postavitev meje in božji red, so ključni tudi pri postavitvi pogojev za družbeno pogodbo, ob kateri so misel vadili Rousseau in njemu podobni. Kdo je pomembnejši Bog, Narava ali Človek? To sveto trojstvo v različnih oblikah tekmuje na vseh nivojih  navadnega, vsakdanjega življenja. Torej, v ospredju imamo opravka z naravo in s človekom, ki zase pogosto misli, da je bog, ali bi mu se vsaj rad približal – ob tem pa zaznavamo še nekatere stranske igralce: žival, otroka ter žensko.

***

Še ena ženska, ki mi pride na misel v zvezi zvprašanji prehajanja čez mejo« je Miriam, judinja, ki sem jo spoznala v času, ko je na MIT raziskovala, kako postati hobotnica. Mesece je dolgo časa preživljala v vodi, izdelovala bionične lovke, imela za spremljevalki dve hobotnici in dvajset ur na dan posvečala njima. Pogovarjali smo se dolgo, potem pa še z neko mamo, ki je iz svojega viška mleka za dojenčka izdelovala sir. Vse to, od otroške igre do MIT laboratorija in kuhinje neke Francozinje, je nek poskus, kako razumeti, kaj pomeni razumevati, kako biti cyborg – Drugi. Človek-Žival!

Na misel mi pade knjiga J. L. Borgesa in Margarite Guerrero Knjiga domišljijskih bitij iz leta 1967. Tam najdemo mišmaš vseh živih fantastičnih zverin: Humbaba, Jinn, Kraken, Lilith, da ne naštevam naprej. Zanimiva je posebej Lilith, prva ženska, ustvarjena pred Evo, ki je dostikrat reprezentirana tudi kot demonka ali ženska-kača ali pač neko bitje noči. Prva ženska torej ni narejena iz rebra, temveč je narejena hkrati z Adamom. Potem se je nekaj pobunila in odšla, nekateri pa ji zato pravijo prva feministka.

Z njo, prvo feministko, pridemo do neke druge pogodbe, seksualne pogodbe, za katero Carole Pateman konec osemdesetih trdi, da je bila ustanovljena pred družbeno pogodbo. Pateman moško dominacijo nad žensko  prikaže nekoliko drugače, morda  subtilneje , od kalsičnega razumevanja mačističnega patriarhata. Če je bil do te točke ključen patriarhat, razumljen po analogiji z bogom ali cesarjem, ki vlada nad vsemi ljudmi, je tovrsten patriarhat na neki točki zamenjala bratovščina, kjer pa se dečki zmenijo med seboj, da bodo medsebojno enaki – v vladanju nad žensko – in tudi otroki. Obstaja lep termin »womenandchildren«, torej po naše »ženskeinotroci«, ki so v  splošnem narativu pogosto podrejeni ali pa žrtve nečesa –  in dostikrat ta nekaj ni samo država ampak tudi nekdo. Kot pogosto gre v feminističnih tekstih – iz patriarhata bratovščina, iz bratovščine nacija, imperij, rezistenca, država. In potem mednarodne »skupnosti«, revolucija, maščevanje države, neosuverenizmi … vojne.

***

Do kam smo prišli s to igro moči? Soočamo se z nečim, kar nam ruši vse tovrstne hierarhije borb in nujnosti – nekim virusom. Na novo utrjuje in definira vse zgornje boje. Na prvi pogled se zdi, da je glavni problem  ta zunanji, nevidni neprijatelj, če pa  pogledamo bolje, bomo ugotovili, da je vojna notranje stanje, virus zgolj hkrati razkriva večino strukturnih slabosti našega političnega telesa. Virus se naenkrat kaže kot »božja kazen« za naše prehitro življenje, »povračilni udarec narave« in karkoli so še aktualne puhlice pri opisovanju situacije. Kritike, ki trenutno padajo na račun države, so vezane na neko vsesplošno nesposobnost, ki nastaja, ker je ta država milo rečeno nesolidarna organizacijska enota, še posebej v sistemu, v katerem živimo. Potem slišimo, da so žarišča velika mesta, vasi so na boljšem, zahteva se upočasnitev in tudi vrnitev k naravi, ki pa se že tako ob naši karanteni »vrača v nek svoj ekvilibrij«. Malo žalostno je, da zdaj drug drugemu veselo-prestrašeno moraliziramo, medtem ko je Greta skoraj izpljuvala levo pljučno krilo med dretjem za ekološko ozaveščanje in upočasnitev. Torej, otrok opozarja odrasle na naravo, ki trenutno opozarja nase, mi pa nanjo. Da sploh ne omenjam avtohtonih skupnosti. Igralci so že vseskozi isti, razlika je v tem, da smo na zahodu šli iz teoretskih vizij v živeto izkušnjo. Človek je bil v kritičnih debatah glede posegov v naravo dostikrat opisan kot parazit. Trenutno tako gledamo nov film: Virus vs. Parazit. Medtem žal v statistiko parazitov štejejo tudi otroci, starejši, ženske, ljudje brez državljanstev in dokumentov, brezdomni, revni, tisti s fizično ali duševno motnjo, skratka vsi tisti, ki niso na ugodnem mestu v družbeni hierarhiji. A ni vse tako črno kot trenutne statistike.

Če se vrnemo nazaj na leto 2017, takrat se je v naših koncih začela zanimiva bitka za harmonizacijo med človekom in naravo. Bitka nas vrača na problem sobivanja z rekami in nasploh dojemanja sebe kot del širšega prostora, ki je lahko nečloveški. Balkanski Standing Rock? Vaški posthumanizem? »Vsi mi smo Kruščica«, se je glasil moto bosanskih žensk, ki so se borile proti gradnji elektrarn na reki Kruščici. Na devetkilometrski reki so hidroenergetski lobiji najprej želeli zgraditi štiri mini hidroelektrarne, del širšega projekta, mreže 3000 hidroelektrarn po celem Balkanu. »Hrabre žene Kruščice«, kot jih imenujejo mediji, tega niso dovolile. Začele so s peticijo in organizirale vrsto protestov, a ko ni bilo posluha in se je gradnja že pripravljala, so se odločile, da bodo reko zaščitile z lastnimi telesi. Tako so organizirale blokado mostu čez reko. Bilo je veliko pritiskov, prišla je policija, specialci so jih pretepali in vlekli stran, a te ženske so vseeno 534 dni čuvale reko. Kot pravijo, so bile jezne, ker se v današnjih časih ščiti samo posameznika, v njihovem primeru investitorja, one kot skupnost pa se počutijo za oblast nepomembno. Spontan, na momente improviziran, a dobro organiziran in težek boj se je končal z zmago, tudi na sodišču. Epilog zgodbe sega še dlje v prostor, tokrat politični: moški se potem niso uspeli dogovoriti, kdo bo kandidiral za svet mestne skupnosti, medtem ko se one so. Nobena se zares ne spomni, ali je sploh kdaj bila na čelu mestne skupnosti kakšna ženska, dokler ni sedaj to postala ena izmed njih. Kot pravijo v intervjujih, se v preteklosti niso preveč zanimale za politiko in vsekakor so ponavadi to počeli moški, one pa niso bile najbolj zadovoljne. Sedaj je v mestnem svetu šest Bošnjakov, štirje Hrvati in en Rom, od tega je osem žensk. Njihova končna misel: Borile smo se za življenje. Življenje je voda. Brez vode, narave, rastlin in živali bi vse umrlo.

Ampak ta zgornja zgodba še ne pomeni, da lahko to počnejo vsi ali na isti način ali z enakimi posledicami za morebitne druge igralce. Bi bila  zgodba enaka, če bi govorili o neki drugi razredni ali ideološki skupini, kot so to žene iz Kruščice? Torej, zares se tu odpira naslednje vprašanje: v kolikšni meri lahko izenačimo reko in življenja žensk, pravice otrok, pravice migrantov, osvoboditev živali, pokončevanje državnega aparata, začetek kvalitetnega in solidarnega zdravstva in podobno? Kljub temu, da je zatiranj veliko in se med seboj  krepijo, bojev enostavno ne moremo enačiti, upoštevati moramo njihovo drugačnost. Na tem mestu bi se lahko poigrali z idejo heterarhije, h kateri se končno vračamo. Gre za decentralizirano nehierarhično strukturo, ki je lahko vzporedna hierarhiji, vključena v hierarhijo ali vsebuje hierarhije – to se medsebojno ne izključuje. Glede na to bi lahko, prvič, govorili o neki kombinatoriki odnosov, o nekem direktno demokratičnem procesu, rizomatstvu, ki dovoljuje, da ima vsebina primat nad formo, ker ni treba, da so pravila Kruščice tudi pravila Ljubljanice, ter drugič, o (samo)emancipaciji, ki jo bo treba živeti vsak dan. In tako kot pri Miriam, ki poskuša postati hobotnica – tu gre za glagol, za proces osvobajanja, oziroma kot reče Murray Bookchin – ni več razlike med revolucionarnim procesom in revolucionarnim ciljem. Sploh ne gre samo za otroka, samo za žensko, za naravo, človeka ali skupnost. Vse to gre v kompost. Gre za ne-hierarhični, morda pa heterarhični prelom in prepoznavanje medsebojne odvisnosti in povezanosti, ter potenciala postajati, razumevati biti Drugi, reka, konj, kar je pač treba. Virus počne prav to, saj od zunanjega dejavnika hitro postane notranji: v treh mesecih razpadejo kosti, v devetih sem humus, v enemu letu superkompost.