»Jezik je orodje komunikacije« velja za tako samoumeven stavek, da se zdi prevpraševanje njegove smiselnosti nesmiselno. Pogosto pojmovanje jezika, ki lahko iz nje izhaja in jo nadgrajuje, pa je bistveno manj samoumevno: če je jezik orodje komunikacije, to namreč lahko pomeni, da obstaja nekaj, kar želimo skomunicirati, še preden se poslužimo jezika, da to storimo. Našo misel tako ukodiramo v jezik in upamo, da jo bo naslovljenec ustrezno dekodiral. Jezik je skratka orodje, ki ga zavestno uporabljamo za doseganje določenih ciljev.
Takšno razumevanje se denimo v grobem odraža v metodi marsikaterih jezikovnih pragmatikov, ki poskušajo v svojih analizah pomenov besedil te prepoznati skozi določitev intence avtorja/izjavitelja, ter v komunikacijski shemi Stuarta Halla, teoriji Jürgena Habermasa in drugih. Tako razširjeno pojmovanje jezika kot intencionalnega orodja komunikacije se vsaj od Freudovega odkritja nezavednega dalje že sliši sumljivo. Danes je povsem jasno, da je avtorja oz. tvorca izjav včasih sila težko identificirati, prav tako pa sta pomen in učinek izjav bolj ali manj neodvisna od avtorjeve intence. Dejstvo, da predstava o jeziku kot kodi, katere poznavanje omogoči dešifriranje pomena, nikakor ne vzdrži, ilustrira v jezikoslovju odmeven primer sodnega procesa iz leta 1953 v Angliji, na katerem je bil tedaj devetnajstletni Derek Bentley obsojen na smrt z obešenjem zaradi uboja policista.
Primer Dereka Bentleyja
Bentley je bil sicer duševno zaostal. Pri petnajstih letih je bil njegov mentalni razvoj ocenjen na ustreznega desetletnemu otroku. Po njegovi aretaciji je njegov izmerjeni IQ znašal 77, njegova pismenost pa je obsegala poznavanje le nekaterih črk. Imel je težave z zaposlitvijo: sprva je bil zaposlen v selitvenem podjetju, a si je ob prenašanju pohištva poškodoval hrbet. Nato se je zaposlil kot smetar, vendar je bil zaradi nezadovoljivega dela prestavljen na mesto pometača, mesec dni kasneje pa so ga vrgli iz službe. Novembra leta 1952 je skupaj z svojim šestnajstletnim kolegom Chrisom Craigom poskusil oropati skladišče slaščičarne. Pri plezanju na streho skladišča so ju opazili sosedi in poklicali policijo. Ta je res prišla in uspela prijeti Bentleyja, Craig pa se je policajem izvil. Ko so ga ti lovili, je potegnil iz žepa revolver. Kako so se odvili nadaljnji dogodki, ni povsem jasno. Policisti so kasneje na sodišču trdili, da je eden izmed njih, Frederick Fairfax, pridržal Bentleyja, Craig pa se mu je izvil in iz žepa potegnil pištolo. Tedaj naj bi ga Fairfax pozval, naj mu jo preda, Bentley pa naj bi Craigu zaklical: »Let him have it, Chris!«, kar se dobesedno prevaja z »Daj mu jo/ga, Chris!«, v prenesenem pomenu pa lahko pomeni tudi »Pokaži mu, Chris!« v smislu »Ustreli ga«. Craig je policista dejansko ustrelil v ramo, ko pa so za njim na streho uspeli priplezati še drugi policisti, je prvega med njimi ustrelil v glavo in se nato pognal s strehe, se pri tem poškodoval in pristal v bolnišnici. Craig je bil mladoleten, zato smrtne kazni ni dobil, čeprav je bil on tisti, ki je ubil policista. Bentley pa je štel že devetnajst let, in čeprav sam ni imel pištole, je obtožnica trdila, da je sokriv, saj naj bi vedoč, da ima Craig pištolo, sodeloval pri ropu in svojega tovariša celo pozval, naj strelja na policista. Bentely je tako svoje vedenje o obstoju pištole kot svojo domnevno izjavo »Let him have it, Chris!« zanikal.
Določni člen ubija
Tu pride na vrsto vloga jezikoslovja. Prvo vprašanje, ali je Bentley vedel za obstoj pištole, predstavlja šolski primer uporabe forenzične lingvistike. Bentley je trdil, da do trenutka, ko je Craig iz žepa potegnil pištolo, zanjo ni vedel. Svoje poročilo o celotnem dogodku je narekoval policistu, ki naj bi ga dobesedno zapisal in predstavil sodišču. V njem je bila zapisana usodna poved: »I did not know he was going to use the gun.« (»Nisem vedel, da bo uporabil pištolo.«) Zaradi rabe določnega člena the namesto nedoločnega a je sodišče sklenilo, da je za pištolo vedel, saj bi se sicer tedaj šele prvič pojavila v njegovem pričevanju in bi jo označil z nedoločnim a. Pomemben indic njegove krivde bi torej slonel na vprašanju, ali je poročilo res dobesedni prepis Bentleyjevega govora (spomnimo, da je bil Bentley nepismen in ni mogel preveriti, kaj natanko podpisuje kot lastno dobesedno pričevanje).
Forenzično lingvistična analiza je kasneje pokazala, da pričevanje skoraj zagotovo ni bilo zapisano dobesedno. V besedilu se namreč pogosto pojavi beseda »then« (»potem«), uporabljena za osebkom: »Chris Craig in jaz sva potem stopila na avtobus za Croyden.«, »Chris je potem skočil čez in jaz sem sledil.«, »Chris je potem splezal …« itd.V celotnem pričevanju, ki je dolgo 588 besed, je beseda »then« uporabljena enajstkrat, torej skoraj devetnajstkrat na tisoč besed. Forenzični lingvisti so za primerjavo sestavili manjši korpus drugih sodnih pričevanj, ki je obsegal 930 besed, od tega eno uporabo besede »then«, ter korpus policijskih izjav, ki je obsegal 2270 besed in devetindvajsetkrat uporabljeno besedo »then«, kar je skoraj trinajstkrat na tisoč besed. V korpusu sodobne angleščine COBUILT je beseda »then« uporabljena dobrih dvakrat na tisoč besed. Beseda »then«, uporabljena za osebkom, se v zadnjem korpusu pojavi enkrat na 160.000 besed (v Bentleyjevem pričevanju pa enkrat na slabih dvesto besed), desetkrat pogostejša pa je raba »then«, ki mu sledi osebek. Se je pa raba besede »then«, ki sledi osebku, ponovila devetkrat v policijskem korpusu, sestavljenem iz dobrih dva tisoč besed, kar je tolikokrat, kot se pojavi v celotnem COBUILT-u. Ta primerjava nakazuje, da Bentleyevo pričevanje ni bilo napisano po njegovem nareku, saj raba besede »then« nakazuje na lastnost registra uradnega policijskega pisanja. Zdi se torej verjetno, da je policist, ki je pred sodiščem prisegel, da gre za natančen zapis po nareku obtoženega, lagal, formulacije zapisnika pa (verjetno nezavedno) priredil (verjetno nezavedno) v registru policijskega pisanja.
Naj strelja ali naj preda pištolo?
Drugo vprašanje se nanaša na pomen Bentleyeve domnevne izjave »Let him have it, Chris!« Obtoženi je sicer zanikal, da bi kaj takega zaklical, a porota je verjela pričanju policistov. Poleg tega je sprejela interpretacijo prenesenega pomena izjave in sklenila, da je Bentley svojega tovariša dejansko pozval k streljanju na policista, ne pa k predaji revolverja. Izjave, ki je Bentleyja stala življenje, torej on morda sploh ni izrekel, in če jo je, jo je mogoče interpretirati v dveh povsem nasprotujočih si pomenih. Kaj lahko rečemo o avtorstvu izjave ali intenci izjavitelja? Avtorstvo je vsaj sporno, saj imamo dober razlog, da dvomimo o verodostojnosti pričevanja policistov. Toda tudi če sklenemo, da so si policisti zgodbo izmislili, da bi se maščevali Bentleyju, vendarle ni nujno, da je policist, ki si jo je izmislil, avtor izjave. Tako policisti kot javnost so namreč tedaj namreč še dobro pomnili primer Appleby izpred dobrega desetletja, v katerem je šlo za deljeno krivdo za umor policista v tistem stoletju– edini primer pred Bentleyjevim v tistem stoletju. Primer v nekaterih pogledih kaže izrazite podobnosti: ko je policist prijel Applebyja, je ta svojemu tovarišu zaklical: »Let him have it, he is alone!« (»Pokaži mu, saj je sam!«) Nakar je njegov tovariš policista ustrelil. Je torej Appleby avtor izjave, čeprav v času obravnavanega primera ni bil več živ? Verjetno niti ne, saj je Appleby gotovo takšen vzklik gotovo pobral iz tedaj priljubljenih ameriških gangsterskih filmov. Nadaljevanje Applebyjeve izjave s »he is alone« zakoliči njen pomen, ki je v tem primeru nedvoumen. Verjetno se je ravno zaradi te podobnosti in nedvoumnosti Applebyjeve izjave porota tako brez pomislekov odločila za enako interpretacijo Bentleyjeve.
Jezikoslovec Jean-Jacques Lecercle v delu Interpretation as Pragmatics iz primera Bentleyjeve/policistove/Applebyjeve/… izjave sklene, da avtorji izjav nikoli niso zares znani, saj izjave izhajajo iz že izrečenih klišejev, fraz in koščkov znanja ter tako nimajo nobenega jasnega in določenega izvora. Nasprotno, vsakič znova izjava interpelira svojega vsakič drugega izjavitelja, da se prepozna v določenem klišeju (v tem primeru v vlogi gangsterja). Izjavitelji torej svojih izjav nimajo pod nadzorom, ne »uporabijo« jih za doseganje določenih ciljev, oziroma, če jih, ni nujno, da bo pomen, ki ga želijo sporočiti, tudi postal sprejeti interpretirani pomen. Izjave imajo lastno logiko delovanja, določitev »prave« interpretacije pa lahko zahteva spopade in pogajanja. Nenazadnje opisani primer kaže, da ima lahko določitev pomena izjave za njenega izjavitelja tudi smrtne posledice, pa čeprav sam sprejeto interpretacijo zavrača ali celo zanika, da bi sploh bil izjavitelj.
Polifonija v jeziku in poskus fiksacije pomena
V Bentleyjevem primeru se je jasno pokazalo, da je imela materialne učinke (torej smrt z obešenjem) tista interpretacija izjave »Let him have it, Chris!«, ki jo je sprejela porota, ne pa denimo interpretacija domnevnega izjavitelja (Bentleyja). Institucija sodišča je tako sprejela in zakoličila pomen izjave, čeprav je bil le eden od možnih. V tistem trenutku je izjava začela učinkovati proti svojemu domnevnemu izjavitelju in ga obsodila na smrt. Obenem je raba določnega člena v obtoženčevem pričevanju, ki jo je porota sprejela kot dokaz njegovega predhodnega vedenja o orožju, skoraj zagotovo formulacija policista zapisnikarja. Besede, ki jih je »položil v usta« obtožencu, so se izkazale za spontani način izražanja registra institucije policije. Zopet je mogoče skleniti, da je morda avtor zgodbe res Bentley, toda tvorec besedila je policist, a niti ne zares on, saj je zgolj zapisoval obliko izražanja svoje institucije. Če je torej res, da avtorstva praktično ne moremo določiti, niti to ni smiselno, saj intenca avtorja ni nujno tista, ki določi pomen izjave, moramo obrniti pogled na jezik: jezika torej ni smiselno razumeti kot orodje komunikacije, ki ga posamezniki uporabljajo za doseganje vnaprej zastavljenih ciljev (npr. sporočanja), temveč kot skupek klišejev, obrazcev in sedimentiranih pomenov, ki nas govorijo in nas podrejajo svojim podobam. Nenazadnje lahko z Althusserjem rečemo, da preko jezika poteče interpelacija individuov v subjekte, ki se prepoznajo v določenih jezikovnih klišejih, s samoumevnostjo egocentričnosti besede jaz (ki izven vsakokratnega konteksta nima referenta) ipd. Vsaka izjava torej ni le sporočanje pomena, temveč poseže v realnost, nad njenim izjaviteljem in občinstvom pa vzpostavi oblastni odnos, s tem da jih prisili v mentalno vajo razumevanja in razpoznavanja klišejev ter jih s tem interpelira vanje, saj se morajo v njih prepoznati, jih prepoznati kot relevantne zanje, da ima izjava zanje sploh pomen.
Ta pomen pa nikoli ni zakoličen ali determiniran. Nasprotno, skozi kontekst izjavljanja se šele določa, a nikoli povsem. Sovjetski jezikoslovec Mihail Mihajlovič Bahtin je s krogom tovarišev v tridesetih letih prejšnjega stoletja postavil t. i. teorijo polifonije v jeziku, torej teorijo, po kateri ima vsaka beseda številne pomene glede na vsakokratni kontekst izrekanja. Čeprav projekt nacionalnih knjižnih jezikov poskuša pomene fiksirati in zakoličiti pomene v čim bolj enoznačen jezikovni sistem, se pomeni takšni določitvi v dejanski rabi jezika vselej izmikajo in ji uhajajo. Ferdinand de Saussure je s svojo delitvijo na langue (jezik)in parole (govor)za predmet jezikoslovja postavil langue, torej abstrakten sistem pravil, neodvisen od posameznikove rabe. V nasprotju s tem parole, torej presežka v jeziku, ki nastane v njegovi individualni rabi skozi napake in odklone, po mnenju de Saussura ni niti mogoče ne smiselno znanstveno obravnavati. Bahtin ta pogled obrne in zahteva prav preučevanje izjave v njeni vsakokratni pojavitvi, v njenih številnih možnostih pomenjanja, glede na kontekst, intonacijo, odziv sogovorca itd. O dvoumnosti, celo nasprotju pomenov zgoraj obravnavane izjave, semantika ne bi mogla povedati ničesar. Razumeti jo je mogoče šele skozi pragmatiko, torej tistim področjem jezikoslovja, ki jezik preučuje v njegovi rabi. Toda pragmatično stališče je treba še radikalizirati, da bi lahko razumeli delovanje jezika, kot ga ilustrira zgornji primer: jezik po Bahtinu namreč ni le raznoliko tvorjenje pomenov glede na različne psihološke značilnosti posameznikov, ki skozenj komunicirajo, temveč je boj, spopad za določenje pomenov znotraj družbenih odnosov, ki so v temelju razredni. Bahtin to mnogopomenskost vsake izjave glede na njen posamezen kontekst izjavljanja razvije v t. i. teoriji polifonije, po kateri je vsaka izjava nosilka številnih izjavljalnih pozicij. Pri tem se polifonija lahko odraža v različnih slogih: dialoški slog pomeni, da izjavitelj afirmira mnogopomenskost oz. polifonost izjave in znotraj nje prepusti glas različnim izjaviteljem (takšen slog denimo identificira pri pisanju Dostojevskega); v nasprotju s tem se monološki slog trudi zakoličiti pomen z vsiljevanjem enega izjavljalnega stališča (takšen slog Bahtin pripiše Tolstoju), pri čemer pa to nikoli ne more zares uspeti – tudi monološkost je le oblika polifonije! Fiksacija pomena v naravnem jeziku torej nikoli zares ne uspe, prispeva pa lahko k temu, da je možnih mest interpelacije tako izjavitelja kot občinstva manj oz. so bolj zakoličena.
Če se zakoličenje izjavljalnih mest in s tem možnih pomenov kaže kot uporabno, je to zgolj z vidika učinkovitosti podreditve oblastnemu razmerju, ki se vzpostavlja skozi jezik. To je jezik birokracije, književni jezik v šolah in institucijah, pravni jezik ipd. Toda tudi ta ne predstavlja zakoličene kode, temveč zgolj monološki slog polifonije, torej je vanj vselej znova mogoče posegati in se skozenj vselej znova vzpostavlja boj za določanje pomenov. Če se želi kazati kot koda, kot orodje za sporočanje, je to le ideološki mehanizem, s katerim bi zakril svojo v temelju politično naravo.
Literatura
Mihail Mihailovič Bahtin. Problemi poetike Dostojevskega. Literarno-umetniško društvo Literatura, 2007.
Jean-Jacques Lecercle. Interpretation as Pragmatics. Macmillan Press LTD, 1999.
Ferdinand de Saussure. Splošno jezikoslovje. Studia Humanitatis, 2018.
Valentin Nikolajevič Vološinov. Marksizem in filozofija jezika. Temeljni problemi sociološke metode v znanosti o jeziku. Studia Humanitatis, 2008.