Rečeno nam je bilo, kakšno leto nazaj, da živimo v poresničnostni oz. podejstveni dobi. A nemara najpresenetljivejše pri tem udarnem razglasu je, kako zgodovinsko zapoznel je. Celotna moderna doba je gibanje razpuščanja stabilnih resnic, in če je od njih kaj ostalo, je ob koncu 20. stoletja t. i. postmodernost spravila v modo vsemogoče misli o relativnosti, relacionalnosti ali konstruiranosti resnice.
Kaj je torej resnico sploh še lahko prizadelo leta 2016? Seveda, proti vsem pričakovanjem sta se zgodila Trump in Brexit, dogodka, edinstvena po tem, da sta šokirala sloje ljudi – izobražene, liberalne, urbane, kozmopolitske –, ki so bili do tedaj navajeni imeti glede politike in splošne smeri zgodovine vsaj približno prav; njihov odziv so bile potem apokaliptične ugotovitve o sesutju še zadnje trdnosti resnice in slikanje nasprotnika kot nebrzdanega nietzschejanskega perspektivista, proti kateremu očitno ni več obrambe. Toda, iz neljubih političnih dogajanj izpeljati krizo resnice nasploh,je navsezadnje nek obrambni mehanizem – s tem smo rešili vsaj resnico. In medtem ko drži, da ta nov veliki antagonizem – poenostavljeno: konzervativna periferija proti liberalni urbanosti –, ki v zadnjih nekaj letih kroji političen prostor po celotnem Zahodu, res pomembno zadeva status resnice same, pa tu gotovo ne gre za enostavni padec iz stanja umnosti in resnice v kaos brez pravil.
Treba se je namreč spomniti, da je »postmoderna« skepsa do resnice že pustila svoj pečat na sodobnem načinu vladanja: ustreza prav liberalni oblasti, ki si dopušča reči vedno manj in se umika v zaslombo tehnokratske ekspertnosti, skupaj s socialno odmaknjenostjo. Pri aktualnem valu populizma pa ne gre spregledati (in to je kar splošna idejna značilnost desnice) pomena sklicevanja na enostavno, razvidno, robato, a vsem dostopno resnico (begunci pač so neintegrirani/leni/potencialno nasilni, ženske pač rojevajo in vzgajajo otroke, homoseksualni pari pa ne, država pač ne more porabiti več kot ustvari ipd.).
Očitek manka resnice tako leti tudi v drugo smer spopada. Med mnogimi kritičnimi-do-zmerljivimi oznakami, ki spremljajo ta revolt proti (levo)-liberalni normalnosti (od Snowflake do Social justice warrior, SJW), morda največ uvida v mehanizme proizvajanja antagonizma ponudi obsojajoča oznaka virtue signaling, »signaliziranje vrline«. Ost tega očitka je, da so ta samozavestno »pravilna« politična stališča, ki jih zastopa liberalni center, lažna in prenarejajoča; niso avtentična in iskrena, temveč imajo status znaka, tj. nimajo bistveno drugačne funkcije od uglajenega vedenja. Prej kot svoje iskreno človekoljubje naj bi njihov lastnik z njimi izražal pripadnost razredu.
Ta očitek je pomemben, ker v večini primerov drži – vsaj v smislu, da se nosilci progresivnih stališč redko znajdejo v položaju, ko bi zato morali na kocko postaviti kaj resnega, ko bi ta njihova stališča sploh bila na kakršnikoli preizkušnji; kar moti »rajo« so torej navidez altruistična in brezinteresna politična stališča, ki pa so za svoje nosilce – večinoma – zastonj.
Toda: to gibanje, v katerem politična stališča postajajo zgolj znaki, je dejansko, vendar tudi precej neizogibno: v kompleksni, diferencirani družbi z osamosvojeno politično-birokratsko sfero, ki ji je dodeljena skrb za obče zadeve, bo posameznik praviloma dovolj dobro ograjen in odmaknjen od političnih problemov, ki ga ne zadevajo osebno; vsako načelno, univerzalistično stališče bo zlahka nosilo ta madež neiskrenosti. Predvsem pa temu postajanju znak ni mogoče pobegniti, četudi se zdi, da nasprotna, recimo ji »ljudska« ali »prizemljena« drža poskuša prav to: antagonistična in nekorektna stališča, ki se potem navadno interpretirajo kot izraz globoko usidranih strahov ali prvobitnih sovraštev, so, menim, najprej namerna sprevrnitev stališč urbanega srednjega razreda – ker je njihovo stališče neiskreno, mora biti naše nasprotno. Toda prav zato, seveda, tudi zrevoltirano nekorektna stališča (do manjšin, spola in spolnosti ipd.) niso nič manj znak, le da znak nepripadnosti razredu, ki naj bi mu korektnost pritikala: vice signaling, tako rekoč.
To, da so vzroki in motivacije za privzetje določenega političnega stališča nekaj precej odlepljenjega od resnega soočanja s problemi, ki naj bi jih ta naslavljala, morda zveni pesimistično in cinično, toda vprašanje je, ali je kdaj obstajala racionalnost formiranja javnega mnenja, ki smo jo zdaj domnevno izgubili. Ključno namreč je, da na neki točki ta povsem »neavtentična« politična stališča iz te ali one strani vendarle štejejo – izidejo se v tej ali oni vladni odločitvi, tem ali onem tesnem referendumskem rezultatu. Tudi če so politična stališča najprej sredstva trolanja in polarizacije (ne njen izvor) v gostilniških, barskih in nedeljskih pokosilnih razpravah – naposled se proti vsem pričakovanjem izkaže, da je resnica tisto, čemur je težko pobegniti.