Težko je pisati o zvoku, ne da bi mu prisluhnili. Zaradi razkoraka med opisom in doživetjem je morda še težje pisati o pomenu zvoka v islamski estetiki in recitaciji Korana na način, ki bi omogočil ne le vpogled v tematiko, temveč ponazoril izkušnjo doživetega. A vseeno je vredno poskusiti, ne le zato, ker je zvok notranji sestavni del naše družbe in naravnega okolja, temveč tudi zato, ker je zvok – natančneje človeški zvok – glavni medij koranskega oznanila.
Klic k molitvi
Tako kot ne obstaja monoliten muslimanski svet, ki bi imel enoznačen pristop do zgodovine, tako ne obstaja niti enoznačen islamski pristop do zvoka in glasbe ter njune vloge in pomena. Vseeno pa klic k molitvi in recitacija Korana v islamski zgodovini oznanjata zvok kot temeljno človeško izkušnjo, ki je tesno povezana s koransko metafiziko in kozmologijo. Adhan (bosansko ezan), islamski klic k molitvi, ki sovpada s položajem sonca v dnevu, je morda najbolj prisoten element zvočne pokrajine muslimanskih držav. Ker vsaka džamija oznanja svoj adhan, klic k molitvi ni sinhroniziran, zato je možno v isti soseski ali mestu večkrat slišati odmeve z večih minaretov. Klic k molitvi se začne s šahado ali priznavanjem veroizpovedi, ki je prvi temelj islama. Tradicija klica k molitvi korenini v zgodnji muslimanski skupnosti (umma danes pomeni tudi globalno islamsko skupnost), ko je prerok Mohamed prosil Bilala, afriškega sužnja, ki je kasneje postal eden izmed prerokovih najbližjih spremljevalcev, naj zaradi čudovitega glasu odigra vlogo prvega mujezina. Adhan se je širil z islamom in novo muslimansko skupnostjo, a je navkljub raznolikosti muslimanskih družb zmeraj bil izveden v arabščini (razen v obdobju, ko je turška vlada tekom Ataturkovih reform zahtevala izvajanje adhana v turškem jeziku).
Kot bo razvidno v nadaljevanju, Koran pravzaprav pomeni »recitiranje«. Terja človeško udeležbo, posluh in uporabo zvoka kot orodja za izgovarjanje in petje ajetov. Recitiranje Korana kot temeljnega besedila islama igra vlogo pri mnogih obredih – od rojstva do pogrebov. Najbolj pogosto citirana sura je tako imenovana »otvoritvena« sura al-Fātiḥa, ki je del vsakodnevne molitve. Različne kulture in lokalne navade muslimanskih družb so po svoje doprinesle h klicu k molitvi in zvočni tradiciji nasploh. Čeprav so péte besede pri vseh sunitih enake (različne so le pri šiitih), je zvočno polje raznoliko, z različnimi normami v posameznih družbah.
Koransko razodetje in klasična arabščina
Če želimo izvedeti več o zvočni naravi Korana kot razodetja in literarnega besedila, se moramo naprej posvetiti zgodovini arabskega jezika. Danes ima arabska abeceda 28 črk in polglasnik hamza (ء). Arabija je pred islamom poznala več narečij in pisav. Na Levantu sta obstajali dve abecedni tradicji, aramejska in južnosemitska. Z nastopom islama so se razvile tako imenovana srednja arabščina, klasična arabščina in moderna standardna arabščina, poleg njih pa še različna narečja. V zgodnjih stoletjih islama se je pisava uporabljala predvsem za praktične namene, medtem ko so se predmeti verske in knjižne narave prenašali ustno.
Po prepričanju strokovnjaka za arabski jezik Martina Zammita, pripada tekst Korana arabski tradiciji in ljudstvu ‘Ad, ki je naselilo področje južnega Arabskega polotoka, čeprav pisani viri za tovrstno trditev ne obstajajo. Na Arabskem polotoku namreč obstaja več narečij, iz katerih naj bi se razvila klasična arabščina, kot na primer dialekti Meke, Medine, Jemna, Hidžaza, Nadžda itd. Večina preučevalcev meni, da se je klasična arabščina razvila iz govorice beduinov na področju Nadžda in Jemna, ki naj bi v času Mohameda veljala za pravilno rabo jezika. Jezik teh arabskih nomadov naj bi tako obveljal za »pravilno« arabščino, čeprav obstaja razlika med tedanjo rabo in jezikom, ki ga danes označujemo pod pojmom klasična arabščina. Standardizacija arabščine se je zaključila v 8. stoletju, torej približno stoletje in pol po zadnjem razodetem koranskem verzu.
Koran naj bi nastal na podlagi ustne arabščine svojega časa, morda tudi na podlagi vpliva tradicije oralnega pesništva. Z literarnega stališča naj bi bila tovrstna arabščina enaka kot jezik, ki so ga govorila beduinska plemena, kar pa vseeno ne pomeni, da je jezik Korana povsem identičen govorici nomadskih plemen. Čeprav je Koran vseboval jezikovne prvine iz sočasnega kulturnega okolja in čeprav v islamu velja, da je prerok Mohamed prejel tekst Korana v razumljivem jeziku, je jezik Korana za mnoge razodeto besedilo. Prav zaradi svojega statusa razodetja in umetnostne govorice (Hochsprache) je postal edinstven in tako presegel jezik arabskih pesnikov. Preučevalci se strinjajo, da moderni arabski dialekti izhajajo iz klasične arabščine, imenovane ‘arabiyya. ‘Arabiyya klasičnih arabskih slovničarjev naj bi temeljila na standardiziranem poetičnem jeziku, čigar slovnica se je razvila na podlagi Korana, ki se je, razumljivo, razlikoval od govorjenih dialektov. S časom je ‘arabiyya postala uradno priznan in kodificiran jezik islama.
Intelektualni napor zgodnjih muslimanskih slovničarjev in eksegetov korenini v njihovem preučevanju teksta Korana. Navdih za arabsko slovnico in znanstvena analiza arabskega jezika izvirata iz verske namere, da bi ohranili razodeti tekst, ki je matematične narave. Prvi arabski leksikon naj bi bil Kitāb al-‘Ain al-Khalīla (umrl med leti 786-791), ki je arabske besede klasificiral glede na njihov koren. Tudi praksa recitiranja Korana je vplivala na al-Khalīlovo preučevanje fiziološke fonetike jezika. Standardizacija jezika pomeni, da jo je določena skupnost tudi sprejela, kar je bil cilj arabskih slovničarjev. Čeprav je Koran kot islamski kanonični tekst razumljen kot ahistoričen, je bil kot zgodovinski dokument predmet akademskega preučevanja. Tretji kalif ‘Uthmān (umrl 656) je namreč pričel s procesom kompilacije Korana v knjigo, imenovano muṣḥaf,kar je predstavljalo ureditev diakritičnih in vokalizacijskih znakov, ki zagotavljajo matematično natančnost izgovorjene (oziroma péte) arabščine. ‘Uthmānov tekst je tako postal temelj islamske misli. Koran je skupaj s predislamsko liriko odigral ključno vlogo pri standardizaciji arabskega jezika, saj je s svojo kodifikacijo proizvedel ortografijo arabske pisave in prispeval k razširitvi arabske leksike. Ugled je koranska arabščina pridobila v času Abasidskega kalifata (750-1258), njena »čistost« pa ni pomenila, da v Koranu ni bilo sposojenk (na primer iz aramejskega in perzijskega jezika), temveč da priča o njegovem lucidnem sporočilu. Arabski jezikoslovci so postopoma kodificirali arabski jezik, ki pa je vseeno ohranil določeno mero fleksibilnosti za nove termine.
Uradno obstaja sedem različnih branj Korana, ki se nanašajo na tako imenovane qiraāt oblike in se imenujejo sab‘at aḥruf. Pisane soglasnike se bere glede na razlike v posameznih tradicijah. Prerok Mohamed je izgovarjal določen pomen razodetih koranskih verzov v kontekstu dialekta plemena Kurejš, a je vseeno dopustil več interpretacij teksta. Dialekt plemena Kurejš je veljal za elokventnega in najbližjega knjižnemu jeziku tistega časa, zato se mu je sledilo.
Humanistični pristop h Koranu
Nasr Hamid Abu Zayd (rojen leta v 1943 Tanti, umrl leta 2010 v Kairu) je bil znan preučevalec islama egiptovskega rodu, ki je bil zaradi svojih revolucionarnih in liberalnih idej iz Egipta izgnan. Leta 1995 je pristal v Leidnu in nato na univerzi v Utrechtu. Umrl je v skrivnostnih okoliščinah, saj naj bi bil med obiskom Indonezije zastrupljen z neznanim virusom. Abu Zaydov pristop k analizi Korana se osredotoča na človeško interpretacijo Korana, saj meni, da se termin nass v okviru islamskega prava nanaša na koranski termin in kaže na nekaj, kar je dovolj jasno in ne potrebuje dodatne obrazložitve. Po drugi strani termin nass v sodobni arabščini pomeni »tekst« in se lahko nanaša tudi na versko besedilo. Abu Zayd kot sodobni mutazilitski mislec, ki prisega na racionalno metodo islamske misli, kakor so jo prakticirali klasični islamski teologi in učenjaki, imenovani mutaziliti, trdi, da je bil »Božji govor« (Koran) jedro različnega proučevanja, nestrinjanj in definicij že od 9. stoletja dalje. »Razodetje« (wahy) korenini v Koranu in njegovem semantičnem pomenu kot »Božji govor«, ki poudarja odnos med tekstom in človeškim razumevanjem teksta preko komunikativnega postopka. Singularno (totalno) razumevanje Korana je tako rekoč nemogoče, saj jezikovni kod Korana predvideva neskončen proces dekodiranja, branja, razumevanja in citiranja koranskega sporočila v soju zgodovinskih, socialnih, političnih, kulturnih in metafizičnih razsežnosti. Na Koran se tako lahko gleda kot na »jezikovni tekst« (naṣṣ lughawī) in kot na kulturni produkt (muntadž thaqāfī) ter zato kot na zgodovinski fenomen (ẓāhira tārīkhiyya). Tovrstni hermenevtični pristop proučuje jezik kot humanistično orodje, ki je v primeru islama povezano z razodetjem. Za Abu Zayda to pomeni, da je arabski jezik v svojem bistvu humanističen, navkljub svoji povezanosti z razodetjem (ali morda ravno zaradi nje). Koran je tako kot »Božanski akt« ustvarjen znotraj človeškega sveta (fī al-ʿālam al-makhlūq), saj se navezuje na človeško razumevanje in njegovo obrazložitev. Glede na dejstvo, da je bil Koran razodet preroku Mohamedu preko »človeško razumljenega jezika«, je jezikovni tekst in zato predmet določenih konvencij, določil, kulture in realnosti. S tem je v dialektičnem razmerju (ʿalāqa jadaliyya) med Koranom kot metafizičnim tekstom razodetja in kot kulturno realnostjo.
Koran kot recitirano besedilo
Branje svetega teksta in njegovo literarno-estetsko vrednost še danes priznavajo ključni arabski mojstri žlahtne besede in poezije. V zgodovinskem pomenu je Koran razodel prekok Mohamed in velja za najpomembnejši dogodek v zgodovini arabskega jezika. Kompilacija Korana je bila končana že za časa preroka Mohameda. Mekanske sure (od leta 610 do 622) so bolj poetične in retorične ter bolj dramatične, medinske (622-632) pa so bolj diskurzivne in praktične.
Srž Korana je njegov kod, ki ga tvorita arabski jezik in njegov filozofski pomen kot re-citirani jezik, in ki se skozi obdobje islamskega pesništva kaže kot spoj umetniške besede in teološke misli. Koran je napisan v visokem knjižnem jeziku, ki je izrazito speven in poetičen. Koranska teologija ne ločuje umetniške (literarne) od nravne (etične) plati delovanja. Kot tekst je Koran izvorno citiran in kasneje zapisan kulturni (verski) spomin oziroma normativ, ki ga ne gre ločevati od slogovnosti arabskega jezika. Arabski slog je nagnjen k sintetičnim in lucidnim oblikam izražanja ter zahteva jasno besedno ekspresijo in občutek za formalne podrobnosti in morda je zato Koran lahko prepričal nomadske Arabce, da so prisluhnili njegovi besedi v času, ko so bili priljubljeni pesniški boji v visoki arabščini. Arabski jezik je koncizen in metaforičen ter poudarja hiperboličen slog, ki se navdihuje pri Mohamedovem predajanju Božje besede. Koran je torej navdihnjena beseda, citirano besedilo, ki se razodeva vedno znova: ob vnovičnem prebiranju, citiranju, petju, saj je prvi ajet, ki ga je Mohamed slišal iqra! bismi rabbika (Citiraj v imenu svojega Gospodarja). Že v izhodišču je arabski jezik tako razumljen kot božanski, Koran pa nam podaja ključ za tolmačenje njegove hermenevtike.
Koran človeka nagovarja v alegorijah, ne podaja abstraktnih sodb, temveč zgodovinske primere, ki potrjujejo prejšnja razodetja (Koran 13:17), oziroma navaja primere (alegorije) za prenos sporočila. Pri branju Korana je potrebno znati ločiti med dobesednim in alegoričnim branjem. Na primer, predstava o Bogu ni možna (6:103). Koncept Boga ostaja torej izven procesa (neposrednega) dojemanja, izven dosega opažanja, čutnosti in definicije; do njega lahko dospe le péta beseda oziroma potrjevanje koranskih ajetov.
Koran je alegoričen, saj ga sestavljajo ajeti oziroma »znaki«, »simboli«, ki nas opominjajo na naravne fenomene in zgodovinske dogodke. Henri Corbin, ekspert za islamsko filozofsko misel in šiitski islam, povzema po 6. imamu Džafarju Sadikiju tezo, da Koran vsebuje štiri različna branja: 1. ‘ibarat – dobesedni pomen; 2. ‘išarat – nakazani pomen; 3. latai’f – zastrte pomene, ki se nanašajo na nadčutni svet; in 4. haqa’iq – visoke duhovne nauke.
Tekst Korana se razlaga s Koranon – najboljši tafsir (komentar oziroma znanost, ki se ukvarja z interpretacijo Korana) je tekst sam, ki je od trenutka razodetja prešel v razumljivo človeško besedilo, kar neizogibno pomeni tudi določeno vrsto interpretacije. Po Abu Zaydu individualna interpretacija ni nikoli absolutna, temveč je predmet nenehnega spreminjanja, potrjevanja, dograjevanja in prilagajanja človeškemu razumevanju. Prerokov komentar Korana in njegova manifestacija koranskih ajetov skozi dejansko življenje pomeni torej individualno interpretacijo, ki pa je najboljša, je najbližja popolnosti.
Absolut se torej razodeva človeku na način zvočnega prenašanja (koranske) besede, skozi kulturni in lingvistični sistem pomena, kar naredi Koran za produkt določene kulture (islamske). Ko se torej razodetje »spušča« (tanzil al-Qur’an), navkljub Božji omniprezenci in vsevednosti uporablja človeški govor. Jezik Korana ustvarja lasten semantični sistem in zato velja za začetek arabske gramatike. Drži, da se jezik Korana razlikuje od govorjenega (dialekta), zato se po Abu Zaydu giblje med različnimi lingvističnimi ravnmi – med redkim, a čistim prenosom informacije in gostim literarnim jezikom, ki proizvaja specifične mehanizme. Ti vključujejo literarna orodja za razreševanje koranske hermenevtike (literarni kriticizem, literarno hermenevtiko, semantiko). Vnovično prebiranje in re-citiranje razodetega teksta se poslužuje strukturnih mehanizmov literarne analize Korana, njegovega koda in sporočila, ki ga sporoča družbi, kar hkrati pomeni, da je tekst Korana ahistoričen in zato zmeraj svež.
Znanost tajwīda
Tajwīd (koren: ja-wa-da, ki pomeni: narediti boljše), ki velja za versko obvezo (farḍ), pomeni »olepšati« oziroma »izboljšati« in se v kontekstu recitacije Korana nanaša na skupek pravil in določil branja in citiranja koranskega besedila.Koran ne pripoveduje zgodb niti bralca ne seznanja s celotno fabulo zgodovinskega obdobja, temveč zgodbe, ki se nanašajo na različne sure. zgolj okvirno povzema. Navkljub recitaciji je Koran predvsem razodetje gnoseološkega značaja in ne umetniško delo in ni poučna lirika ali čisti estetski predmet. Na Koran moramo potemtakem gledati kot na teološko-umetniško stvaritev; teološko kot na temelj islama, ki podaja moralne vzorce bivanja in verovanja; umetniško pa zato, ker je element razodevanja Korana péta beseda, utemeljena na estetski praksi re-citiranja in memorizacije celotnega teksta.
Ker Korana ni možno posnemati (na primer Koran 2:23; 17:88; 11:13), tudi ni možno reproducirati mimesis kot predstavljanje prikazanega. Aristotelova Poetika pa pravi, da je eden izmed temeljev literature ravno zmožnost posnemanja. Umetnost v zahodni literarno-miselni perspektivi bi zato lahko pomenila nov začetek, kreacijo nedokončanega (Božjega dela), medtem ko v islamu (islamska umetnost) pomeni nadaljevanje in prenašanje »Božjega sporočila«, ki se pojavlja v recitiranju in memorizaciji – v človeškem zvoku citiranega besedila. Recitiranje in memorizacija sta v islamu matematične narave, ko poskušata prek strogih vzorcev, pravil, dolgih in kratkih glasov, poudarkov in pravilnega izgovarjanja določiti kvaliteto vsebinske in zvočne podstati koranskega sporočila.