Kaj pravzaprav pomeni krilatica, da živimo v informacijski družbi? Če si odgovorim na osebni ravni: razlika med tem, da si zaželim nek podatek izvedeti danes, in tem, da bi si ga zaželel izvedeti pred 20 leti, je v tem, da danes to, kar me zanima, samo vtipkam v brskalnik in zelo verjetno se bom v nekaj minutah dokopal do želenega podatka (če seveda ne gre za tajne podatke). Kako to dejansko spremeni moje življenje? V nekaterih pogledih precej: če me zanimajo podatki o nekem kraju, ni treba iti do kakšne turistične agencije, če bi rad slišal zadnji CD nekega glasbenika, ki stane 20 evrov, ni potrebno, da čakam na prijatelja, da si ga kupi in si ga sposodim, ampak skočim na youtube in ga poslušam, če me zanima literatura, povezana z neko temo, lahko vtipkam na COBISS ključne besede in se mi izpiše seznam dostopnih knjig, pošto lahko pošljem v nekaj minutah, … In tako dalje. Mislim, da je razlika kar velika, vprašanje pa je, kaj takšna lahka dostopnost in hitra obveščenost o dogajanju v svetu dejansko spremeni. Ali nam prinaša večjo svobodo? Svoj odgovor bom prihranil za konec.
Informacija v najbolj tehničnem smislu besede pomeni urejene simbole, ki s svojim redom kodirajo neko sporočilo. Ne da bi se podajal v razčlenjevanje te opredelitve lahko takoj zapišem pomislek, da je za koristnost ali tehtnost informacije vedno bistvena interpretacija teh simbolov. Za primer lahko damo satelitske posnetke. Od slovenskega strokovnjaka za satelitske posnetke sem nedavno slišal, da je precej zapleteno iz podatkov, ki jih dobimo s satelitov, sestaviti sliko površja, ker je podatke potrebno interpretirati. Naši možgani to počnejo že samodejno, tako rekoč iz navade, kombinaciji živčnih impulzov iz očesa ‘pripisujejo’ pomene, prirejajo predmete. S satelitsko rekonstrukcijo slike je veliko težje, to ni zgolj postavljanje ‘piksla’ ob ‘piksel’, potrebujemo ustrezne algoritme, ki so lahko zelo zapleteni. Potrebujemo kontekst oziroma način povezovanja informacij.
HITROST ŠIRJENJA IN SHRANJEVANJE PODATKOV
Za današnjo dobo se mi v zvezi z njeno ‘informacijskosti’ zdita še posebej pomembna dva vidika: eden je hitrost širjenja informacij, drugi pa sistem shranjevanja in dostopanja do njih. Prenosniki informacij so bili sprva ljudje sami. Iz antike poznamo sle, katerih naloga je bila predaja sporočila naslovniku. Iz te ‘privatne’ službe se je na neki točki zgodovine (v starem Egiptu) razvila pošta kot bolj ali manj javna služba (tedaj je bila namenjena za razglase dekretov faraonov). Ena prvih alternativnih oblik prenosa informacij so bili dimni signali; te so uporabljali že kitajski vojaki ob velikem zidu, v antični Grčiji so nekoliko kasneje izvedli prvo kodiranje abecede v dimne signale (2. stoletje p.n.š.), seveda pa dimne signale najbolje poznamo iz filmov in stripov o Indijancih. Prenos informacije je v teh primerih bil vizualen, nosilec pa enkrat na videz neuporaben dim, drugič (pretežno ponoči) pa večstransko uporaben ogenj. Konec 18. stoletja se je najhitrejša informacijska povezava nahajala v Franciji in sicer je to bila veriga tako imenovanih optičnih telegrafov. To so bili nekakšni veliki semaforji, postavljeni na primerni medsebojni razdalji ter opremljeni z raznimi znaki. Z njimi si je dobro pomagal Napoleon pri obrambi države. Sledili so razvoj električnega telegrafa, pri katerem je nosilec prvič postal električni impulz, z njim pa so tudi prvič postavili povezavo okrog in okrog celega sveta, dalje telefona (konec 19. stoletja), radia in televizije (začetek 20. stoletja).
Velika hitrost širjenja informacij in neznanska ‘skladišča’ le teh, običajno na nekem kosu namagnetenega materiala nekje na zemeljskem površju, sta po mojem tudi glavni tehnološki zahtevi delovanja informacijske družbe. Obe plati informiranja sta dosegli nesluten razvoj. Hitrost potovanja informacije je sicer dosegla hitrost, primerljivo svetlobni, že s pojavom telegrafa, vendar je danes tudi ‘proizvodnja’ informacij veliko večja, tako da potrebujemo boljši prenos, kot ga je bilo mogoče imeti takrat. Večja novost od izboljšane hitrosti prenosa – čeprav se kvaliteta (‘količina’) prenosa še vedno izboljšuje – se mi zato zdi zmožnost hranjenja podatkov. Zmogljivi in kompaktni trdi diski v računalnikih so kasnejšega nastanka kot radio, televizija in prvi prenosni telefoni, v široko prodajo so prešli nekje konec 1980-ih.
Obsežne baze podatkov so resnično olajšale naše življenje. Kdo še hodi gledati podatke v knjižne enciklopedije, locirati kraje na zemljevidu v atlase, poiskati informacije za potovanje na turistično agencijo in podobno? No, gotovo se najde kdo, ki to še počne, a njihovo število se neizbežno manjša. Kakor hitro si zaželimo nekaj zvedeti, lahko to vtipkamo v brskalnik in že zadovoljimo svojo radovednost, kar je bilo še pred 20 leti nezamisljivo. Preko računalnika dostopamo do celih slovarjev, ki so še kako koristni pri prevajanju, raznih baz za ocenjevanje filmov (IMDB), vremenskih napovedi s satelitsko sliko, pogledov na katerikoli del zemeljskega površja (Google Zemlja), čeprav resda s precej omejeno resolucijo, slik vesolja s teleskopa Hubble,…
Človeštvo ima torej ogromne baze podatkov in mnogo jih je, ki so neverjetno uporabne. Ali lahko zmanjka prostora zanje? Nedavno sem po radiu slišal strokovnjaka za informatiko trditi, da je vseh svetovnih podatkov že toliko, da se počasi začenjajo težave s shranjevanjem vseh. Snov postaja zasičena z urejeno namagnetenostjo. Nosilci informacij so fizični materiali, na kar pri sedaj že ‘terabajtnih’ diskih z veseljem pozabljamo. Res je, da se še vedno razvija tehnologija zgoščanja zapisa (recimo Blue ray ipd.), a mogoče je, da bomo tudi pri tako dobrih nosilcih dosegli zgornjo mejo. Zgleda, da se bo nekoč v prihodnosti potrebno tudi glede tega nekoliko omejiti, ‘čarobnega’ materiala za shranjevanje informacij ni neskončno, tako kot nafte ne. Sam zase vem, da sem vsak svoj računalnik zabasal do konca, ne glede na to, koliko prostora je imel. Ob tem preobilju informacij se lahko takoj vprašamo o smiselnosti in pomembnosti posameznih informacij, to je o tem, katere so bolj pomembne in katere manj. Mislim, da se je večina ljudi dejansko že kdaj bila prisiljena vprašati takšno vprašanje, namreč ko so zaradi pomanjkanja prostora morali nekatere izbrisati s trdega diska.
VREDNOST INFORMACIJ
Na splošno lahko začutimo, da niso vse informacije enako pomembne in naslednje kar bi se lahko vprašali je, kako jih vrednotiti. V ta kontekst bi zelo dobro lahko umestili tudi odnos med šolskim poučevanjem in internetom. Ob takšnem izobilju baz podatkov je povsem smiselno se vprašati, kaj nam sploh lahko ponudijo šole, če pa lahko vse zvemo z interneta? Vprašanje se mi zdi zelo aktualno. Nekoč, ko je bil dostop do znanja omejen, so učitelji bili tisti, ki so znanje podajali, šola je bila mesto, kjer se je znanje ‘prejemalo’. Sedaj ni več tako, saj se znanje – in sicer točno tisto, ki se ga učimo v šoli – lahko ‘prejema’ lepo v domačem fotelju. Izraz ‘prejemanje’ podatkov predpostavlja, da je informacija nek predmet, ki ga dobimo in ga potem imamo. Če bi bilo tako, potem res ne bi bilo razlike med tem, ali neko snov poslušamo v šoli ali jo preberemo/poslušamo na netu. Dalje se lahko vprašamo, zakaj sploh se učiti podatkov, če pa imamo do vseh dostop in to precej hiter dostop? Menim da odgovor tiči v tem, kaj učenje je in kaj je informacija oziroma znanje. Je to nekaj, s čimer razpolagamo kot z instrumentom ali nekaj, kar (lahko) vpliva in sooblikuje naše osebnosti? Osebno sem odločno na strani drugega pojmovanja.
Poplava informacij je tako obsežna, da lahko v njej obtičimo. Po eni strani zato, ker preden najdemo, kar nas je zanimalo, obtičimo pri stvareh, ki smo jih opazili ‘spotoma’; skok na internet je neke vrste sprehod (včasih se je reklo surfanje). Drugi razlog je tudi ta, da so nekateri podatki lahko preprosto napačni; v tem primeru ‘obtičimo’ v nekem širšem smislu, ker tega znanja ne moremo kvalitetno uporabiti. Spomnim se Umberta Eca, kako je pred nekaj leti opozarjal, da bi morali na internetu strokovnjaki pomagati ločiti seme od plevela v svoji stroki, saj laik lahko verjame prav vsemu. V tem morju informacij so verjetno potrebni neki (strokovni) svetilniki, ki usmerjajo. Tudi v šoli, menim, bi morali učitelji učiti učence kritično pristopati do informacij, ki jih na netu dobijo. Če gre za podatke splošnejšega tipa je verjetno wikipedija (po mojih izkušnjah) že dovolj dober vir, ko pa gre za preučevanje nekega področja, je nujno potrebno tudi tamkajšnje podatke vzeti z rezervo, saj so večkrat bolj okvirne narave. Odvisno pač, kaj iščemo.
INFORMACIJE IN SPREMINJANJE SVETA
Že v zgornjem zgodovinskem orisu razvoja hitrosti potovanja informacij je mogoče zaslutiti neko ekskluzivnost, ki se v 20. stoletju začne razkrajati s prehajanjem v masovno izmenjavo informacij. Najhitrejši prenosi informacij so vedno bili rezervirani v glavnem za politične in vojaške namene. Pomislimo na sla, ki je tekel od Maratonskega polja do Aten s sporočilom o zmagi, ali pa na kresove v naših krajih konec srednjega veka kot sporočila o bližajočem se plenjenju Turkov. Takšno hitrost prenosa je bilo primerno privoščiti si ob izjemnih dogodkih.
Hitrost prenosa informacije je torej že od nekdaj bila tudi pomemben družbenopolitični dejavnik. In tudi danes je tako, lahko dodamo. Če pogledamo zadnji val revolucij v severni Afriki, je levji delež k obveščanju prispeval internet oziroma ena najbolj priljubljenih spletnih aplikacij, Facebook. V ta kontekst spada tudi wikileaksovo razkrivanje tajnih diplomatskih depeš, ki je spravilo v jezo Belo hišo. Ta zgodba je tipičen primer tega, da so informacije, ki so namenjene tajnosti, pri svetu, ki je prepleten z informacijsko mrežo, obsojene na puščanje. Skrivnosti je danes težje obdržati kot kdajkoli. Po drugi strani je res, da se lahko tudi laži razpihuje lažje kot kdajkoli prej. Prenos informacij sam na sebi še ne jamči za kvaliteto informacij in tudi ne za družbene spremembe, lahko je kvečjemu katalizator. Lenart Kučić v Sobotni prilogi Dela večkrat opozarja na to in druga dejstva v zvezi z razmahom informacijske tehnologije. Razne spletne aplikacije in brskalnike, ki so nujno orodje za hitro iskanje informacij, je razvila generacija idealistično usmerjenih hipijev iz 1960-ih v Silicijevi dolini in vanje so polagali sanje o svobodi pretoka informacij. Tudi za tovrstne aplikacije se počasi začenjajo zanimati razne vlade, med njimi ameriška, ki je že nekajkrat zahtevala od Facebooka osebne podatke v imenu državne varnosti. Monopol nad velikimi količinami informacij ravno v tem času dobiva svojo politično vlogo.
Prepredenje sveta z električnimi žilami, ki instantno prenašajo dogajanje na želeni konec planeta v kakšni sekundi, in oceanske zaloge skladiščenih podatkov še ne pomenijo nujno osvoboditve izpod tiranij raznih zatiralcev, kajti tudi ti uporabljajo isto tehnologijo. Mobilni telefoni so lahko orodje za hitro in učinkovito dogovarjanje ali za reden nadzor. Sateliti so lahko namenjeni opazovanju zemeljskega površja in pridobivanju podatkov za vremenske napovedi ali pa vohunjenju (obstaja subkultura ljudi, ki slika vohunske satelite, ki jih ni v civilnih katalogih, in popisuje njihove tire, baje jih je okrog 1000). Medij osvoboditve in medij manipulacije je isti Janus z dvema obrazoma, tako kot skoraj katerokoli človekovo pomagalo na tem svetu. Zato verjetno ne preostane drugega kot kritično mišljenje in aktivno interpretiranje sveta, ki se nam sedaj, za razliko od nekoč, daje v preobilju podatkov.