Če je srednjeveški rokodelec opravljal več delovnih operacij (četudi morda pod vodstvom rokodelskega mojstra, vsekakor pa ne pod vodstvom trgovca oziroma kapitalista), pa mezdni delavec z drobljenjem proizvodnega procesa na atomarne enote, kot rečeno, postane izvrševalec ene same enostavne operacije, torej delni delavec. Ta fragmentacija, parcializacija je primarno v službi ekonomiziranja delovnega procesa, a vključuje še nadaljnjo funkcijo, ki smo jo že omenili in ki jo lahko ponazorimo z eno od Brechtovih domislic:
Glede nekega uradnika, ki je že precej dolgo opravljal svojo službo, je gospod K. slišal pohvalne besede, češ da je nepogrešljiv, ker je tako dober uradnik. »Zakaj je nepogrešljiv?« je nejevoljno vprašal gospod K. »Delo v službi ne bi teklo brez njega,« so dejali tisti, ki so ga hvalili. »Le kako je lahko dober uradnik, če delo v službi brez njega ne bi teklo?« je rekel gospod K., »saj je imel dovolj časa, da službo uredi tako, da bi bil tudi pogrešljiv. S čim se pravzaprav ukvarja? Povedal vam bom: z izsiljevanjem!
Brechtovi domislici bi v tukajšnji navezavi lahko dali svojski zasuk. Ekonomiziranje delovnega procesa je vselej tudi v funkciji discipliniranja delovne sile: rokodelčeva večstranska oveščinjenost namreč sama po sebi predstavlja močen vzvod njegove moči in njegovega vpliva na delovne pogoje, potem ko je ostal brez formalne kontrole nad produkcijskim procesom in pa brez lastništva nad produkcijskimi sredstvi. Disciplina bo zato zagotovljena z ustvarjanjem pogojev delavčeve nadomestljivosti, njegov monopol nad veščinami bo razbit s sredstvi njegovega razveščinjenja. Z vidika interesov kapitala se že sama delavčeva nenadomestljivost prikazuje kot posebna in posebej zavratna oblika izsiljevanja.
A vrnimo se k prvemu vidiku organizacije dela. Ekonomizacija delovnega procesa, menjava orodij, vsakokratno privajanje na novo v vrsti izvajanih operacij terja čas in tako tvori to, čemur Marx pravi pore v delavčevem delovnem dnevu. Pore z vidika produkcije predstavljajo »neproduktivno trošenje delovne sile«, pravi Kapital. Z eno besedo: pore predstavljajo utrošek, ki ob fiksni meji delovnega dneva (denimo 12 ur) z vidika kapitala ne more pomeniti drugega kot relativno znižanje obsega presežnega dela v odnosu do potrebnega dela (torej tistega dela, ki ga delavec opravi zase in za katerega je plačan v obliki mezde).[1] V interesu kapitala, ki se poganja za presežno vrednostjo, bo eliminiranje utroška, zapiranje por v delovnem dnevu in s tem povečanje stopnje presežne vrednosti. Ta element utroška kot pore v delovnem procesu je seveda v inherentni zvezi s samo strukturo počitka:
Pore se zožujejo, kakor hitro opravlja rokodelec ves dan nepretrgoma eno in isto operacijo, oziroma izginjajo v isti meri, kakor pojema menjavanje njegove operacije. Produktivnost se tu poveča ali zaradi povečane porabe delovne sile v danem razdobju, torej zaradi rastoče intenzivnosti dela, ali pa zaradi zmanjšanja neproduktivnega trošenja delovne sile. Presežek porabe sile, ki ga zahteva vsak prehod iz mirovanja [Ruhe, »počivanje«] v gibanje, se namreč izravna, če se podaljša trajanje normalne hitrosti, ko je enkrat dosežena. Po drugi strani pa nepretrgano enolično delo slabi moč napona in poleta življenjskega duhá, ki najde že v spremembi dejavnosti same svoj oddih [Erholung, »počitek (po delu)«] in svoj čar. (Ibid., str. 314.)
Drobcene odkruške potrebnega delovnega časa je treba izločiti, pripojiti presežnemu delovnemu času in jih tako pretvoriti v elemente presežne vrednosti.[2] Pore v delovnem dnevu so pore uživanja v natančnem Lacanovem pomenu nečesa, kar (z vidika kapitala) ne služi ničemur, kar ne šteje in kar terja prištetje k masi »presežne vrednosti«. Drugače rečeno: kolikor ne šteje, predstavlja čisti utrošek brez najmanjše vrednosti, a edini način, da ta utrošek vštejemo, ovrednotimo, pretvorimo v zastavek vrednosti, je, da se ga otresemo (ga izgubimo), da bi se nam po tem ovinku vrnil kot (števni) presežni užitek ali element presežne vrednosti.[3] Tu smo torej znova priča logiki, ki smo jo izpostavili ob konceptu »prvotne akumulacije«, le da tu zadeva tisto, čemur Marx pravi »razširjena reprodukcija«, torej polje običajnih poslovnih in produkcijskih ciklov, ne pa mehanizmov in poti akumulacije prvega kapitala. Pora v delovnem dnevu, ki stoji na poti akumulaciji relativne presežne vrednosti, intenziviranju procesa njene produkcije, ni preprosto neki »nič«, ki bi ždel zunaj temporalnega okvirja produkcije in ki bi ga kapitalist naravnost pripojil, prištel k obsegu presežne vrednosti. Ta pora, kot rečeno, ne šteje nič, predstavlja čisti utrošek, element, ki je z vidika produkcije vrednosti brez vsake vrednosti, torej nekaj ničvrednega. In da bi bila prišteta, da bi nič pričel šteti, da bi ničvredno postalo element vrednosti, ne zadošča enostavno prištetje ničvrednega k masi vrednosti. Potrebna je vmesna operacija, gesta izničenja samega niča, ničvredna pora mora biti prikrajšana za svoje bistvo, oropana svoje bistvene ničvrednosti. Njeno prištetje je torej možno le s posredovanjem nekega bistvenega odštetja, poro je moč prišteti šele in samo pod pogojem predhodnega odštetja, izgube, izničenja niča samega, ki v nasledku postane zastavek presežne vrednosti. Izguba je torej nasilni akt, dejanje ropa, in če zgrešimo to vmesno stopnjo prehoda ničvrednega v presežno vrednost, če abstrahiramo od paradoksne geste odštetja od niča, utajimo nič manj kot strukturno vlogo eksploatacije pri produkciji presežne vrednosti.[4]
Razmerje med utroškom in presežkom v produkcijskem procesu bi lahko postavili na dva načina. Delovna sila je blago, ki proizvaja vrednost, ki presega njeno lastno (tržno) vrednost. S tem ko se v delovnem procesu troši kot delovna sila, prejme delavec v zameno za trošenje plačilo v obliki mezde, s katero se reproducira kot delovna sila (in recimo obenem producira novo delovno silo). Toda: dejavno trošenje delovne sile, kot rečeno, proizvaja vrednost, ki presega vrednost same delovne sile, ta presežek trošenja pa gre kapitalistu. Izguba na strani delavca ali delovne sile se prevaja v presežek na strani kapitala. Druga oblika tega razmerja med utroškom in presežkom zadeva že navedene mehanizme produkcije relativne presežne vrednosti,[5] katere večanje je korelativno zapiranju por v organizaciji produkcijskega procesa. Zapiranje por, ki jih tu beremo kot elemente počitka, ki v strukturnem smislu ni zvedljiv le na čas za reprodukcijo delovne sile zunaj produkcijskega procesa, je mogoče razširiti tudi preko navedenih mehanizmov eliminiranja deleža neproduktivne rabe delovne sile v produkcijskem procesu s sredstvi parcializacije, fragmentacije dela. K poram v delovnem dnevu bi nadalje prišteli vse tisto, kar stoji na poti razvrednotenju delovne sile, torej razširitvi področja presežnega dela. Kajti kapitalist, manager ali podjetnik por ne zapira preprosto zato, da bi iz delavca iztisnil več dela, ampak več presežnega dela, da bi torej v efektu (dodatno) razvrednotil delovno silo. Tako pa v limiti tudi vsaka oveščinjenost, zlasti tista večstranska, a tudi enostranska, v bistvu tvori poro v produkciji presežne vrednosti. Stopnja oveščinjenosti namreč povečuje vrednost delovne sile,[6] večstransko oveščinjeni delavec je tako v principu dražji od delavca, čigar veščina se omejuje na eno samo enostavno operacijo. Tendenca k delitvi dela, ki od delavca zahteva bolj ali manj obvladovanje ene same veščine, je torej v službi nadaljnjega razvrednotenja delovne sile, kar je moč opazovati že na historičnem primeru razvoja manufakture, ki je sprejemala čedalje večji delež popolnoma neizučenih delavcev.[7] A tu je ključen Marxov uvid, da neizučenost tu ni preprosta odsotnost vsake specialnosti ali oveščinjenosti, pač pa je tudi sama tretirana kot posebna specialnost. Odsotnost sleherne veščine, h kateri tendira ta proces, se v perverznem obratu torej prikazuje kot posebna sorta virtuoznosti.[8] Večanje produktivnosti dela z navedenimi sredstvi s seboj torej ne prinaša le razveščinjenja, ampak to, čemur bi najustrezneje rekli oveščinjenje z razveščinjenjem ali nemara usposabljanje z onesposabljanjem.
Pora v delovnem dnevu tako postane strukturna prvina, ki ni zvedljiva le na produkcijski proces, kolikor je v teku, ampak označuje vse ovire znižanju vrednosti delovne sile in produkciji presežne vrednosti, torej tudi izučenost in izobraženost.[9] Mar ni tako imenovano »vseživljenjsko učenje« natanko primer oveščinjenja z razveščinjenjem? V pojmu permanentnega izobraževanja je na delu inherentna mistifikacija: pomenilo naj bi stalno usposabljanje, osvajanje novih veščin, novih znanj in novih kompetenc, torej bistveno kopičenje znanja, akumulacijo našega lastnega človeškega kapitala, ki bi ustvarila vsestransko izobraženega in/ali izučenega ponudnika storitev na trgu delovne sile in s tem krepila konkurenčnost gospodarstva. A resnica permanentnega izobraževanja je natanko nasprotna. Ne uči nas novih veščin in znanj, pač pa nas privaja na temeljito razveščinjenje in razizobraženje; ne uči nas veščine osvajanja vedno novih znanj, pač pa veščine opuščanja, ne sposobnosti bogatenja (z novimi znanji), pač pa siromašenja. Permanentno se učimo, kako stalno in napredujoče postajati idiot. Fleksibilen trg delovne sile potrebuje prav idiote v tem natančnem pomenu: specialiste, katerih bistvena specialnost je ta, da so v vsakem trenutku voljni in zmožni opustiti lastno specialnost in se priučiti nove. Navidezni paradoks je v tem, da je sistem, ki vidi svojega smrtnega sovražnika v lenobi, po svoji faktični naravnanosti usmerjen v produkcijo negligentia, torej opuščanja kot kapitalne karakteristike lenobe. Napad na lenobo tako ni drugega kot sredstvo univerzalizacije dispozitiva lenobe, v katerem oni prvi lenuh, ki je tarča napadov, ni figura preprostega »nekoristnega vegetiranja«, ampak bistveno figura »neproduktivnega trošenja delovne sile«, oni drugi lenuh, ki je postal paradigma, pa je lenuh prav po tem, da nikdar ne počiva, da je stalno busy in katerega idiotizem je postal njegova edina specialnost, kompetenca, kapital. Paradoks oveščinjenja z razveščinjenjem lahko podamo tudi ob heglovskem pojmu navade, ki je tesno zvezan z oveščinjanjem ali praktičnim izobraževanjem (Bildung), ki nas privaja na delo. Razveščinjenje tu ne pomeni preproste izgube navajenosti na delo ali izgube navade kot take, pač pa ohranitev navade v njeni reducirani, minimalni obliki, ki izgubi sleherno vez s konkretno oveščinjenostjo ali s konkretnim delom. Navada delati (to ali ono) zdaj sama postane forma dela, objekt navade v formi konkretnega dela se zreducira na navado samo kot objekt.
Isti očitek je moč ponoviti tudi ob »podjetniškem duhu« bolonjske reforme visokega šolstva, ki univerze (kot pogosto slišimo) spreminja v »tovarne diplom«, diplome pa v plakete za blef, ali kot se je izrazil Konrad Paul Liessmann: diploma tu ni drugega kot diploma za falirane študente, Studienabschluß für Studienabbrecher (Liessmann 2009, str. 58). Tovrstne kritike se pogosto iztečejo v napad na reformirano univerzo, ki da se je oddaljila od svojega nekdaj kritiziranega, danes pa čislanega humboldtovskega ideala in ki da ne oblikuje več vsestransko razgledanega, v pravem pomenu izobraženega in omikanega posameznika, pač pa za potrebe trga proizvaja ekspertno, enostransko izobraženo delovno silo. Četudi se s tem lahko strinjamo, pa se vseeno ne gre izogniti vtisu, da je napadanje ekspertne vednosti in univerze kot njene producentke zakasnelo in da kritizira razmere, ki so v veliki meri stvar preteklosti. Vsled našega zgornjega razmisleka bi lahko dejali, da je univerza čedalje manj kraj produkcije ekspertov, specialistov ali fahidiotov in čedalje bolj le še kraj produkcije idiotov, ki so izvedeni le še v poznavanju in sledenju trendom in zahtevam na trgu dela.[10] Če od tod zdaj preidemo k prevladujoči (akademski) kritiki instrumentalizacije univerze in raziskovalnih ustanov, potem lahko ugotovimo, da pogosto prevzema obliko akademskega snobovstva, junaškega poudarjanja, da univerza tu ni zato, da bi se ozirala na profane potrebe trga, da univerza v svoji avtonomiji v emfatičnem smislu ne služi ničemur, da je njena vednost ali znanje, ki ga proizvaja, ne nazadnje brez vsake koristi, brez neposredne profitabilnosti, brez vnaprej načrtovane neposredne uporabnosti in da je prav v tem njena osnovna družbena vrednost, če že ne njeno poslanstvo itd. Kritika, ki se postavlja po robu reformnim tendencam, ki se v zadnjih letih odevajo zlasti v diskurz varčnosti, fiskalne discipline, racionalizacije stroškov in ki stari, domnevno rigorozni in neproduktivni (ne le) visokošolski sistem (pač pa javni sektor kot tak) vpenjajo v prevalentno ideološko zgodbo o institucijah lenobe, o lenih javnih uslužbencih, lenih študentih, lenih brezposelnih itd., ki da molzejo državo – kritika tovrstne ideologije lenobe se najpogosteje manifestira bodisi kot izpodbijanje upravičenosti in veljavnosti nanizanih »argumentov« bodisi v formi direktnega identificiranja z očitano polenjenostjo, obakrat pa s pristankom na pogoje diskurza, ki ga diktira drugi.
Ta pristanek je veliko manj opazen v prvem primeru direktnega spoprijemanja s tovrstnimi stališči, njihovega faktičnega izpodbijanja z nizanjem ustreznih podatkov. Odzivi na že omenjeno pripoved o »lenih Grkih«, ki da jih je njihova mediteranska ležernost potegnila v globoko dolžniško krizo, kot tudi o lenobi javnega sektorja, tako upravičeno privzemajo formo nizanja protiargumentov, razkrinkavanja prikritega rasizma, ki je impliciran v tovrstni ideološki pravljici, in pa razodevanja pravih strukturnih razlogov za nastop dolžniške krize. Kar zadeva Grčijo, bo radikalna levičarska kritika med drugim postregla s podatkom, da (domnevno leni) Grki dejansko delajo več kot njihovi (domnevno varčni) nemški tovariši. A kot je pripomnil Branko Bembič, tovrstno nizanje podatkov, ki sicer predstavlja predpogoj sleherne možne relevantne kritike obstoječega stanja, v neki točki kljub vsemu ne zadostuje in, če ostane zgolj pri tem, tvega prevrat v svoje nasprotje, zvedbo na hvaljenje stopnje njihove eksploatacije.[11] V ilustracijo poante lahko posežemo po prizoru iz družinskega življenja. Zamislimo si otroka, ki nekaj ušpiči, s tem pa si nakoplje bes očeta. Mati otroka vzame v bran z besedami, da si graje sploh ne zasluži, ko je vendar tako zelo priden. Težava materinega odziva (ki tu stoji za levičarske odzive) ni v tem, da bi bil kakorkoli netočen ali neustrezen, pač pa v tem, da je ravno še preveč ustrezen in da v svoji obrambi otroka (ki tu stoji za Grke) pristaja prav na tiste pogoje, ki jih s svojim besom zakoliči oče (ki bržčas stoji za Nemca). Mati otroka brani z besedami, da je vendarle priden in da je očetovo discipliniranje torej odveč, pri tem pa afirmira (in hvali) to isto discipliniranje, zavoljo katerega je otrok sploh šele priden. Tu torej velja upoštevati Maovo bratsko opozorilo: »Dvigate kamen, da bi ga odvrgli na lastne noge.«[12]
Vrnimo se še k drugemu odzivu, ki po svoji prepričljivosti in vrednosti zaostaja za že navedenim in se v zadnji instanci skliče na izobraževanju inherentni moment lenobe, brezdelnosti, ki se kaže v tem, da ni naravnano k produkciji uporabnega. Ta argument se zdi historično upravičen, samo pomislimo na artes liberales, »svobodne vede/umetnosti«, pa na etimologijo »šole«, ki sega tja do grškega scholē, ki označuje prosti čas ali brezdelje, itd. A pravkar navedeno seveda ni jedro akademskega snobizma, ki se v naši rabi ne zvede na kak antiintelektualistični resentiment. Problematičnost odziva, za katerega gre, zadeva zlasti konsekvence, ki jih formulira tovrstna kritika in ki se zvedejo na snobizem opevanja lenobe, brezdelja in počitka, ki da tvorijo emblem možnosti neke druge in drugačne organizacije življenja, ki stoji nasproti depresivni ekonomski racionalnosti, ki v vsem, kar ji pride pod roko, vidi bodisi nekaj koristnega ali pa nekaj popolnoma ničvrednega. Zato tovrstna kritika v brezdelju, lenobi in nekoristnem vegetiranju v podaljšku ugleda sublimne prvoborce, ki se zoperstavljajo tej sivi ekonomski logiki in celo predstavljajo neodpravljivo oviro zasledovanju koristnega in profitabilnega.
Kot smo videli, je stvar ravno nasprotna. Če že kaj, potem so te »ovire« produkciji presežne vrednosti privilegiran vir oplajanja kapitala, ne pa točke njegove nemožnosti. Pore brezdelja, lenobe ali počitka v kapitalizmu ravno niso ničvredni otočki, na katere bi se sistem požvižgal, ampak vse prej tisto najvrednejše, tako rekoč presežna vrednost sama.
Besedilo je prirejeno zadnje poglavje knjige Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku (Analecta, Ljubljana, 2012). Sicer knjiga nasploh ponuja izčrpen preplet duhovne in socialne zgodovine treh naslovnih pojmov. Avtorju in založbi se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
Opombe:
[1] »Vsota potrebnega dela in presežnega dela, tj. razdobij, v katerih producira delavec nadomestno vrednost svoje delovne sile in presežno vrednost, tvori absolutno velikost njegovega delovnega časa – delovni dan (working day).« (Ibid., str. 211.)
[2] »Atomi časa so elementi dobička [Moments are the elements of profit.],« pravi poročilo, ki ga navaja Marx (cit. po ibid., str. 223 in op. 62).
[3] Kot to nadvse natančno formulira Alenka Zupančič: »In presežna vrednost je natanko to: utrošek/izguba, ki šteje.« (2003, str. 135.)
[4] Naj ponovimo: ob fiksnem obsegu delovnega dneva (denimo 8 ur) lahko obseg presežnega delovnega časa (v katerem se proizvaja relativna presežna vrednost) povečamo le na račun skrajšanja potrebnega delovnega časa. Pripojitev drobcev časa k obsegu časa, v katerem delavec dela za kapitalista, je možna pod pogojem, da delavca poprej oropamo teh »por oddiha«.
[5] V razliki do absolutne presežne vrednosti, ki se proizvaja s podaljševanjem delovnega dneva, relativna presežna vrednost sestoji iz skrajšanja potrebnega delovnega časa v korist presežnega delovnega časa. (Gl. Marx 1986, str. 289–290.)
[6] Ibid., str. 322.
[7] »Dejansko so nekatere manufakture sredi 18. stoletja za neke preproste operacije […] najrajši uporabljale napol idiote.« (Ibid., str. 332.) Koncept »delitve dela«, kakršnega v Osnovnih črtah filozofije prava (1970 [1820], § 196–198) formulira Hegel, je lep primer »na glavo obrnjene dialektike«, ki diferenciacijo dela v izhodišču povezuje z diverziteto samih potreb, nato pa to privzeto abstrakcijo kratko malo povezne še na proces fragmentacije delovnega procesa (pod kapitalom), celo vse tja do strojne industrije.
[8] »Manufaktura ustvarja torej v vsakem rokodelstvu, ki se ga polasti, razred tako imenovanih neizučenih delavcev, ki jih je rokodelski obrat strogo izključeval. Če razvija povsem enostransko specialnost do virtuoznosti na račun celotne delovne zmožnosti, začenja tudi že odsotnost vsakega razvoja spreminjati v specialnost.« (Marx 1986, str. 322; naš poudarek.)
[9] »Relativno razvrednotenje delovne sile, ker odpadejo ali se zmanjšajo stroški za učenje, ima neposredno za posledico, da se poveča oplajanje kapitala, kajti vse, kar skrajša za reprodukcijo delovne sile potrebni delovni čas, razširja področje presežnega dela.« (Ibid., str. 323.) Tu puščamo ob strani pore v formi institucij socialne reprodukcije, kot so javno in brezplačno zdravstvo, šolstvo, sociala ipd. Kapital na te (javne, nekomercialne) institucije, ki se (prek mehanizma obdavčenja) financirajo iz presežne vrednosti, gleda kot na pore v procesu akumulacije. Njegov napad nanje je torej naravnan k njihovemu nasilnemu iztrganju in pripojitvi oziroma, kar je isto, k njihovi stroškovni »eksternalizaciji«.
[10] Torej izučeni v stalnem razizobraževanju, katerega institucije so fakultetni karierni centri in pa kurzi iz iskanja zaposlitve, ki študente in diplomante vzgajajo v fleksibilnost. – V izogib nesporazumu: tu je naša tarča »novi podjetniški duh« univerze in ne sami kadri, ki jih producira.
[11] »Rešitev ni, da razlagamo, da so Grki že sedaj bolj izkoriščani in da dejansko delajo več kot Nemci. Kajti to zveni, kot da je to, da vas izkoriščajo, nekaj, s čimer se gre hvaliti.« (»Manj razviti nam kažejo našo lastno prihodnost« (intervju), v: Objektiv, 25. avgust 2012.)
[12] Nemčija, in ne le Nemčija, danes pravzaprav igra obe vlogi hkrati, vlogo »razumevajoče« matere, ki nudi otroku afektivno podporo, in vlogo »disciplinirajočega« očeta, ki mu to podporo odreka (oziroma vsiljuje). Če upoštevamo oba vidika dobrohotnosti in pritiska, potem je status Nemčije dejansko nadjazovski, kakor da bi Grke obtoževala nedolžnosti.