V zadnjem letu in pol je slovenska policija močno okrepila prisotnost svojih pripadnikov na južni meji. Policijske patrulje s psi, vojska in osemkolesniki se redno prevažajo po obmejnih vaseh in gozdovih. Mobilizacija varnostnih sil je odziv slovenske države na povečano število migracij na balkanski poti preko Bosne in Hercegovine, potem ko je v prvi polovici lanskega leta Slovenija zabeležila porast števila neregularnih prehodov meje in izraženih namer za azil. Na dane razmere se je slovenska država odzvala z nelegalno prakso sistematičnega onemogočanja pravice do zaprositve za azil in kolektivnimi izgoni na Hrvaško.
Takšna praksa policije predstavlja očitno kršenje nacionalne zakonodaje in mednarodnih dokumentov o varstvu človekovih pravic. Večina oseb je po predaji hrvaški policiji dodatno izpostavljena nasilju v obliki poniževanja, kraj in tepeža ter izgona prek zelene meje v Bosno in Hercegovino. V Sloveniji nezakonita praksa kolektivnih izgonov poteka pod pretvezo izročitev po meddržavnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško, sistematično pa se je začela izvajati po izdaji navodila s strani nekdanjega direktorja slovenske policije Simona Veličkega konec maja 2018. Po uradnih podatkih policije je Slovenija v dveh letih na Hrvaško izgnala več kot 10 tisoč oseb, s tem pa je prevzela vlogo robne države Evropske unije pri izvajanju nalog omejevanja migracij ter zagotavljanja politične in gospodarske stabilnosti schengenskega prostora za ceno obsežnega sistematičnega nasilja policije nad civilnim prebivalstvom drugih držav.
Pričujoči zapis je povzetek poročila civilnodružbene iniciative Info Kolpa, ki je pričela delovati spomladi leta 2018. Civilna pobuda je izraz podpore številnim ljudem, ki so bili iz Slovenije vrnjeni na Hrvaško in ki jim je bila kršena pravica do zaprositve za mednarodno zaščito. Obsežno število pričevanj s terena je kazalo na sistematično kršitev pravic in zlorabo policijskih pooblastil v postopkih s tujci na meji. Poročila zavrnjenih migrantov so obsegala zaskrbljujoče informacije, ki so nakazovale, da slovenska policija migrante obravnava na načine, ki presegajo njene pristojnosti. Zasledili smo vse pogostejša poročila, da slovenska policija migrante, ki skušajo v Slovenji zaprositi za azil, brez ustrezne obravnave izroča hrvaški policiji in množično izvaja malverzacijo azilnih postopkov na način, da izražene namere za azil policisti na meji preprosto preslišijo in falsificirajo intervjuje z migranti na policijskih postajah, zato da jih lahko obravnavajo po postopku ilegalnega prehoda in izročijo Hrvaški. Ob tem so zaskrbljujoči tudi številni dokazi, da so migranti, ki jih predajo hrvaški policiji, žrtve zlorab in nasilja. Preko prakse onemogočanja prošenj za azil in izročanja več tisoč oseb pa je za izvajanje sistematičnega nasilja nad migranti na Balkanu odgovorna tudi Slovenija.
Telefon za navezavo stikov z migranti
Ob zbiranju donacij in poročanj o razmerah v Veliki Kladuši smo migrantom delili tudi informacije o azilnem postopku v Sloveniji: kako poteka postopek, kateri so pristojni organi, kakšne so njihove pravice in obveznosti v posameznih fazah postopka. Zaradi vse pogostejših pričevanj migrantov o nelegalnih vračanjih (t. i. pushbackih) s strani slovenske policije in v luči diskrepanc v uradnih podatkih, so prostovoljci migrantom posredovali tudi telefonsko številko, na katero so se lahko obrnili po prečkanju meje. Telefonska številka je delovala po principu Alarm Phona, ki se je že izkazal kot relativno učinkovit mehanizem civilnega nadzora nad delom policije in obalne straže ter pomoči migrantom v nekaterih drugih delih Evrope (Španija, Grčija, Italija), kjer se prav tako soočajo s problematiko nelegalnih izgonov na morju in kopnem.
Namen telefona je bila navezava stika z migranti, ki se nahajajo na področju Republike Slovenije in želijo zaprositi za azil. Predpostavljali smo, da bo mreža državljanov RS, ki bo predstavljala posrednika med migranti in policijskimi enotami, zmanjšala število nelegalnih vračanj beguncev brez uresničene pravice do azilnega postopka. Telefonska številka je bila namenjena obveščanju migrantov o njihovih pravicah in sprejemanju informacij o kršitvah. Nekatere skupine migrantov so številko kontaktirale, ko so že bile na ozemlju RS, z željo, da se v njihovem imenu obvesti najbližjo policijsko postajo o njihovi geografski lokaciji in nameri o zaprositvi za mednarodno zaščito, kar smo tudi storili s klicem na pristojno policijsko postajo ali sporočilom na elektronski naslov.
Telefonska številka je bila poleti 2018 vzpostavljena v sodelovanju z nevladno organizacijo Pravno-informacijski center (PIC). PIC je nato v septembru prenehal z delovanjem zaradi pritiska ob medijskem linču medijske hiše Delo, potem ko je nekdanja notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar na skupni tiskovni konferenci z Varuhinjo čovekovih pravic Vlasto Nussdorfer v javnosti sprožila obtožbe o pomoči migrantom s strani neimenovane nevladne organizacije. Skupina Info Kolpa je nadaljevala z drugo številko, katere delovanje je zabeleženo v poročilu, ki zajema delovanje med 11. 9. 2018 in 7. 11. 2018. V poročilu je zabeleženih 20 primerov skupin (106 oseb). V 6 primerih so bile osebe sprejete v azilni postopek v RS (27 oseb), v 7 primerih so bile vrnjene na Hrvaško in nato preko zelene meje neformalno v Bosno in Hercegovino (39 oseb), zgolj ena oseba pa je po izročitvi na Hrvaško lahko začela postopek za mednarodno zaščito in ni bila izgnana v BiH. V 7 primerih (39 oseb) ni znano, kaj se je z osebami zgodilo, saj se po posredovanju slovenske policije niso več javile. Mogoča razlaga je, da preprosto niso več želele komunikacije, možno pa je tudi, da jim je policija zasegla ali uničila mobilni telefon.
Proti koncu leta 2018 je komunikacija po telefonu zamrla. Postalo je namreč jasno, da policija vztraja pri praksi sistematičnega zavračanja in izgonov prosilcev za azil, navkljub posredovanju in obveščenosti drugih državnih institucij in nevladnih organizacij, ki delujejo na področju varovanja človekovih pravic. Telefonska številka posledično ni služila svojemu prvotnemu namenu nudenja pomoči ljudem v stiski. Namen vzpostavitve številke je bil intervenirati v nezakonito in neetično ravnanje policije, ki množice ljudi namerno in sistematično zadržuje v nečloveških življenjskih razmerah in jih izpostavlja brutalnemu nasilju. Omenjeno policijsko nasilje je prispevalo tudi k temu, da se ljudje pred policijo skrivajo po gozdovih in prečkajo reke, zaradi česar v novicah beležimo primere smrti zaradi izčrpanosti, podhladitve ali utopitve. V zadnjem času je postalo jasno, da tudi pristojne državne institucije nočejo jasno ugotavljati in obsoditi sistematičnih kršitev človekovih pravic s strani policije in Ministrstva za notranje zadeve. Zato je namen tega poročila opozoriti na konkretne kršitve, kolektivne izgone, sistematično zavračanje pravice do azila, zlorabe pooblastil na policijskih postajah in na nasilje nad migranti, ki poteka med policijskimi postopki na slovenski in hrvaški strani meje v imenu evropske gospodarske in politične stabilnosti.
Dostopni podatki o sistematičnem krčenju pravice do azila s strani slovenske policije
Slovenija leži na robu schengenskega območja, znotraj katerega naj se ne bi izvajal mejni nadzor. Posledično je nadzor na zunanjem robu tega območja toliko bolj okrepljen in militariziran, saj tukajšnje države s svojim represivnim aparatom opravljajo funkcijo varovanja in poostrenega nadzora. To funkcijo slovenska policija na meji uveljavlja že dlje časa, pogosto tudi z nezakonitim delovanjem in grobim kršenjem človekovih pravic. Najbolj očitno se je to pokazalo lani s sistematičnim kršenjem pravice do mednarodne zaščite in množičnimi izgoni na Hrvaško na podlagi sporazuma med obema državama, ki je v veljavi od leta 2006 in dopušča vračanje ljudi brez kakršnegakoli varstva pravic ali pravnih varoval. Na podlagi tega sporazuma je bilo v letu 2018 iz Slovenije na Hrvaško izgnanih 4.653 ljudi ob 9.149 zabeleženih nezakonitih prehodih meje, letos pa je bilo do konca avgusta takšnih izgonov 6.447 ob 9.801 zabeleženih nezakonitih prehodih meje.
Sistematična in množična praksa onemogočanja pravice do azila in množičnih vračanj se je začela konec lanskega maja, ko je tedanji generalni direktor policije Simon Velički v direktivi z datumom 25. 5. 2018 slovenskim policistom naročil, naj v mešanih patruljah slovenskih in hrvaških policistov osebe, ki jih ujamejo pri ilegalnem prehodu meje, vrnejo v obravnavo na Hrvaško. Hrvaška policija je obstoj takšnega dogovora zanikala, očitno pa je, da se je z junijem na slovenskih policijskih postajah uveljavila praksa množičnega onemogočanja dostopa do pravic do azila in sistematičnih kolektivnih izgonov pod pretvezo meddržavnega sporazuma.
Spremembo v vodenju policijskih postopkov, ki je bila ukazana z vrha, očitno nakazujejo tudi podatki, ki so jih objavili v pisarni Varuha človekovih pravic februarja letos. V svojem končnem poročilu o obisku policijskih postaj je ta objavila podatke o ilegalnih prehodih mej in številu izraženih namer o zaprositvi za azil. Na policijski postaji Črnomelj so v maju 2018 obravnavali 379 oseb zaradi ilegalnega prehoda meje, med njimi jih je 371 zaprosilo za azil, kar predstavlja skoraj 98-odstotni delež vseh obravnavanih oseb. V juniju je na isti policijski postaji prišlo do drastičnih sprememb v vodenju postopkov: od 412 obravnavanih oseb jih je za azil zaprosilo zgolj 13, kar predstavlja le 3 odstotke vseh oseb v mesecu juniju v primerjavi z 98 odstotki v maju, upad izrečenih namer za azil pa je očiten tudi na drugih območjih. Ta podatek priča o prikrivanju dogajanja na mejnih policijskih postajah in množičnih malverzacijah pri vodenju azilnih postopkov. Takšna radikalna sprememba v vodenju postopkov korelira z izdajo spornega navodila s strani direktorja policije Simona Veličkega o vračanju migrantov hrvaški policiji ter upravičuje sum, da je bila sprememba v postopkih koordinirana na najvišjem državnem nivoju in je rezultat navodila z vrha slovenske policije. Vredno je opozoriti, da je bila med uvedbo spremembe postopkov lanskega maja na mestu namestnice generalnega direktorja Tatjana Bobnar, ki je ob menjavi vlade in odstavitvi Veličkega prevzela mesto direktorice slovenske policije. Represija policije in obseg nezakonitih izgonov sta se glede na lansko leto le še povečala. Do konca avgusta je bilo namreč na Hrvaško uradno deportiranih skoraj 6.500 oseb, kar predstavlja dve tretjini vseh, ki so bili obravnavni zaradi nezakonitega prehoda.
Slika 1: Delež oseb, ki so bile obravnavane zaradi ilegalnega prehoda meje na PP Črnomelj, v primerjavi s številom oseb, ki so zaprosile za azil. (vir: Končno poročilo o aktivnostih in ugotovitvah Varuha o ravnanju policistov z begunci oziroma tujci na meji s Hrvaško, Varuh človekovih pravic RS, 2018).
Glede na pričevanja tistih, ki so bili verižno vrnjeni prek Hrvaške v BiH, postopke na slovenskih policijskih postajah v mnogih primerih spremljajo tudi nasilje, grožnje in podpisovanje dokumentov v slovenščini brez prevodov. Pot do Slovenije iz severozahoda Bosne in Hercegovine traja od 5 do 10 dni in večinoma zajema skrivanje po gozdovih in hojo ponoči v izogib policijskim termokameram ali pogledom lokalnega prebivalstva. Tisti, ki uspejo prečkati hrvaško-slovensko mejo, so običajno izčrpani in brez zalog hrane, nekaterim sicer uspe pripešačiti do Ljubljane, kjer zaprosijo za azil v Azilnem domu Vič, ali do Trsta, kjer običajno pridobijo dovoljenje za gibanje po državi za teden dni (kljub temu so bila zabeležena verižna vračanja iz Italije prek Slovenije in Hrvaške v Bosno in Hercegovino). V Sloveniji so osebe po prijetju pripeljane na policijsko postajo, kjer sledijo odvzem prstnih odtisov, slikanje obraza ter hiter in površen intervju s pomočjo prevajalca. Vse pogovore s celotno skupino pogosto opravi en sam izpraševalec. V poročilih terenske skupine No Name Kitchen (NNK) zasledimo tudi pričevanja o agresiji, rasizmu in pristranskosti nekaterih policistov in prevajalcev. Prosilce za azil nemalokrat zaslišujejo prevajalci, ki za to niso usposobljeni ali pooblaščeni. Temu sledi odvzem od 250 do500 evrov (ki jih policija odvzame tudi na silo s preiskovanjem žepov) zaradi prekrška ilegalnega prehoda meje in nastanitev v celici ali kontejnerju. Včasih jim zagotovijo suha oblačila, vodo in nekaj hrane, včasih pa so osebe prisiljene spati v mokrih oblačilih na tleh, brez hrane ali vode. Po več urah ali dnevih sledi izročitev v roke hrvaški policiji po meddržavnem sporazumu. Vredno je opomniti, da postopki tega sporazuma, ki je v veljavi od leta 2006, niso v skladu z osnovnimi pravnimi načeli, saj ne omogočajo minimalnega pravnega varstva v obliki svetovanja ali pritožbe. V veliki večini primerov nato sledi ponovna obravnava na hrvaški policijski postaji in izgon preko zelene meje v BiH, v mnogih primerih takšen izgon spremlja kraja denarja, uničevanje telefonov ter zažig spalk in šotorov, v zimskih mesecih pa so bili zabeleženi tudi primeri odvzema čevljev.
V Sloveniji je policija je edina instanca, kjer je mogoče izraziti namero o zaprositvi za azil, dolžnost policista pa je, da po začetni obravnavi preda osebo v oskrbo Ministrstvu za notranje zadeve, ki nastani azilanta v azilni dom, opravi azilni postopek in izda odločitev. Slovenska policija na policijskih postajah namer za azil preprosto ne zabeleži in osebe obravnava zgolj zaradi ilegalnega prehoda meje, zaradi česar so lahko izročeni Hrvaški po meddržavnem sporazumu. Sistematično nezakonito in nasilno ravnanje policije je mogoče, ker nad delom policije v postopkih s tujci ne poteka nikakršna oblika civilnega nadzora, navkljub jasnim dokazom o kršitvah, ki jih policija in ministrstvo vztrajno zanikata. Njihovi predstavniki migrantom očitajo, da številni zapustijo Slovenijo preden zaključijo azilni postopek, kar drži, vendar pa je nujno poudariti, da odločevalni postopki lahko trajajo več let, za delovno dovoljenje mora prosilec čakati 9 mesecev, mesečna žepnina pa znaša 18 evrov. Takšne razmere, v katerih ni možnosti preživetja ali integracije, ljudi prisilijo, da zapustijo državo in iščejo boljše pogoje drugje. Prav tako pa takšen razlog ne more predstavljati legitimacije delovanja varnostnega državnega organa, ki množično in sistematično krši nacionalno zakonodajo in množico ljudi v iskanju pogojev za preživetje izpostavlja nevarnosti.
Eksternalizacija evropskih mej na Balkanu
Odkar se je migracijska pot, ki je vodila preko Madžarske, preusmerila prek Hrvaške in Slovenije, hrvaška policija kot varuhinja meje Evropske unije izvaja fizično nasilje nad migranti, da bi tako utrdila neprepustnost svojih in evropskih meja. Hrvaška policija migrante, ki jih ujame, pretepe, jim vzame telefone in denar ter jih nato prežene na drugo stran meje z BiH ali Srbijo. O fizičnem nasilju hrvaške policije nad migranti redno poročajo mediji ter hrvaške in tuje nevladne organizacije. Decembra 2018 je na primer nevladna organizacija Border Violence Monitoring objavila posnetke, na katerih je prikazanih 54 primerov kolektivnih prisilnih vračanj med 29. 9. in 10. 10. 2018. Maja letos je potek kolektivnih izgonov z videoposnetki zabeležila tudi švicarska televizija SRF, več hrvaških policistov pa je tudi anonimno pričalo o izvajanju kolektivnih izgonov.
Sistematično nasilje hrvaške policije nad migranti (kraje in uničevanje mobilnih telefonov) je dokumentirano in brez ovir poteka že dve leti. V letu 2017 je takšno nasilje potekalo predvsem v bližini srbsko-hrvaške meje, z lanskim letom pa so se iste prakse policijskega nasilja začele izvajati nad migranti, ki so prečkali bosansko-hrvaško mejo. V enem izmed kolektivnih izgonov v Srbijo je življenje izgubila 6-letna afganistanska deklica Madina Hussiny. Z družino je prečkala mejo iz Srbije na Hrvaško, da bi tam zaprosili za azil, vendar jih je hrvaška policija s silo razgnala. V noči na 21. 11. 2017 je Madino med bežanjem po tračnicah zbil vlak. Hrvaška ombudsmanka je primer pripeljala pred državno tožilstvo, vendar to ni bilo pripravljeno sprožiti preiskave proti policiji, domnevno zaradi nezadostnih dokazov.
Glede na pričevanja, kolektivni izgoni na hrvaško-bosanski meji potekajo tako, da prijeto skupino po obravnavi na policijski postaji s kombijem odpeljejo v bližino zelene meje z BiH v relativno bližino (običajno 20 km) Velike Kladuše ali Bihaća. V nekaterih primerih policisti v kombi predhodno spustijo solzivec, vklopijo močno hlajenje in divje vozijo, kar vodi v poškodbe in bruhanje. Nato v divjini v bližini meje spuščajo iz vozila po eno ali dve osebi naenkrat. Okoli te osebe policisti zamaskirani v črne maske,sklenejo krog ali pa oblikujejo kordon, ki začne s tepežem, z brcami in udarci s pendreki. Uporabljeni so bili tudi električni paralizatorji, električne palice in streli v glavo z gumijastimi naboji. Ljudje so prisiljeni bežati čez mejo v BiH ob udarcih in pregonih s psi. Pred tem jim odvzamejo osebno lastnino (denar in telefoni), kdor pa zaprosi za azil, je deležen dodatnih udarcev. V zimskih mesecih se je med oblikami mučenja pojavila tudi praksa odvzemanja oblek in obutve, kar v snežnih razmerah pomeni nevarnost podhladitve, ozeblin in trajne invalidnosti. Vsi primeri kolektivnih izgonov ne potekajo v takšni obliki, vendar so kljub temu pogosti. Posamezna pričevanja o izgonih iz Slovenije in Hrvaške v BiH in Srbijo beleži skupina No Name Kitchen..
Pomembno je opozoriti, da slovenska policija z izgonom oseb, ki jih ni spustila v azilni postopek, ampak jih je obrvnavala po meddržavnem sporazumu, krši mednarodno načelo nevračanja (non refoulement) v primeru nevarnosti mučenja. Da ta nevarnost obstaja, pričajo tako poročila aktivistov s terena, medijska poročila in poročila največjih mednarodnih organizacij. Čeprav se policija in ministrstvo zavedata nasilja hrvaške policije in kolektivnih izgonov čez mejo, je slovenska policija v dobrem letu in pol Hrvaški predala več kot 10 tisoč ljudi, od katerih so bili številni izpostavljeni nasilju in kraji. Navkljub dokazanemu sistematičnemu nasilju je hrvaška policija lansko leto pridobila 10 milijonov evrov iz evropskih skladov za schengensko koordinacijo. Ta sredstva so bila namenjena predvsem za nastanitve policistov v bližini meja, vzdrževanje dveh helikopterjev ter nakup terenskih vozil in opreme za nadzor meje. Evropska komisija je hrvaški policiji konec lanskega leta prav tako namenila slabih 7 milijonov za namene krepitve zunanje evropske meje. Tako slovenska kot hrvaška policija opravljata nalogo eksternalizacije evropskih mej v obliki sistematičnega kršenja človekovih pravic in izvajanja nasilja nad migranti.
Balkanska migracijska pot je čez tukajšnji prostor tekla že dolgo pred državno organiziranim koridorjem leta 2015 in predstavlja eno od glavnih točk vstopa v Evropo za ilegalizirane osebe, ki jim je zgolj zaradi narodnosti ali revščine onemogočeno legalno prečkanje meja. Pot se začne v Grčiji na otokih v Egejskem morju ali na militarizirani meji s Turčijo po prečkanju reke Marice (Evros). Koncentracijska taborišča, ki so financirana s sredstvi iz evropskih skladov so na petih otokih v Egejskem morju. Onemogočen je odhod z otokov, vsakršne demonstracije zaradi nevzdržnih razmer pa so utišajo s pendreki, deportacijami in sodnimi postopki. Obstajata še dve drugi poti v Evropsko unijo: iz Maroka v Španijo ter iz Libije v Italijo. Z oblastmi v Libiji in Maroku imajo evropske članice že dalj časa sklenjene dogovore o financiranju obalnih straž, ki jim dostavljajo čolne, džipe in ograje ter nadzorno opremo za naloge omejevanja migracij. Eksternalizacija evropskih meja preko večjih finančnih donacij policiji, meddržavnih sporazumov o pospešenih deportacijah, biometričnih popisov in baz podatkov prstnih odtisov, urjenja obmejnih policij in dostavljanja opreme za nadzor in lov, gradnje ograj in financiranja deportacijskih centrov poteka tako na Balkanu kot v Severni Afriki, Turčiji in Grčiji.
Celotno poročilo v slovenščini in angleščini skupaj s cenzuriranimi navodili vrha policije je dostopno na elektronskem naslovu: https://push-forward.org/porocilo/report-illegal-practice-collective-expulsion-slovene-croatian-border