Mislim, da sem odkrila poslednji skupni ideal v naši družbi, zadnji vzor in zadnjo težnjo, ki povezuje vse nas: dolgoivost. Dolgoživost je merilo uspešnosti družbe in znamenje zmage družine in posameznika nad vélikimi sovražniki naše dobe: nad trudom, bolečino in smrtjo. Smislom, torej. Idealizacija dolgoživosti je hči prevladujočega potrošništva tega časa, za katerega se vrednost meri s številko, ki mora biti zmeraj kar se le da visoka: višja plača, več rasti in višji BDP, več priznanj, več delovnih mest, več let življenja. Ne kaj, ne kako, temveč koliko. Je tudi hči potlačitve ideje žrtvovanja, ne žrtvovanja kot brezkončnega truda ali samozanikanja, temveč žrtvovanja kot truda za nekaj, kar je vredno več od preprostega obstoja.
Kdo bi navsezadnje radi bili? Junaki ne: to se nam zdaj ne zdi več potrebno, poleg tega pa ima vsak junak tudi temno plat. Prekleti umetniki prav tako ne, saj ti umirajo mladi. Še manj pa bi radi umrli za ljubezen. Naš vzor je véliki mit našega časa, najbolj občudovan, najbolj ljubljen, jamstvo za uspeh, ki ga je možno doseči: starček dobrega zdravja. Tak, ki ima osemdeset let, a jih ne kaže, tisti, ki jih ima devetdeset in še zmeraj hodi na sprehode, ali pa celo tak, ki je presegel mejo stotih let in daje vtis, da ne bo nikoli umrl. Preprosto si ne želimo umreti – ker pa je to tako nepravično kot tudi nemogoče, se poskušamo vsaj pretvarjati, da smrti ni, in se slepimo, da jo bomo premagali tako, da jo prelagamo v prihodnost. In tako uničujemo življenje.
Čil starček predstavlja zmago kvantitete nad kvaliteto, preživetja nad razumom, posameznika nad vsem ostalim. Predstavlja razširitev ideala potrošništva; ne na tisto, kar kopičimo v času življenja, temveč kopičenje življenja samega. Tudi na račun življenja drugih.
Radi bi imeli energijo, da bi lahko uživali, ko bo nekdo drug delal za nas, radi bi čim manj trpeli, kot da trpljenje ne bi bila cena za vse tisto, kar je kaj vredno, radi bi se pretvarjali, da starost ni predsoba smrti, kar v resnici je, da življenje ni krog, ampak dolga ravna črta, ki sovpada samo z nami.
Pripravljeni smo do neskončnosti uživati v pokojnini, ki si je nismo zaslužili, ločiti matere od njihovih otrok in mlade od njihovih sanj, da bi postali naši negovalci, se nažirati z zdravili in preživljati dneve tako, da se prepričujemo, da nismo niti malo bolni …
Družba nam ničesar ne očita, pravzaprav nas spoštuje. Pomislite na časopise, ki v novicah ob rojstnih dnevih stoletnikov pišejo, kot bi šlo za zaslužno dejanje, o ponosu družine, ko eden izmed njenih članov doživi tako visoko starost. Pomislite na trenutke, ko se o starem človeku, ki je umrl za boleznijo, s ponosom reče, da se je vsaj boril kot lev. Vendar, kje so zasluge v boju, ki se ne bije proti nepravičnosti, ampak proti naravi stvari? Ni nam všeč tisti, ki sprejme, da je prišel njegov čas. Všeč nam je tisti, ki preživi. A to preživetje je prazna lupina, ki ne pove ničesar o smislu življenja, o osebi, njenih idealih in vezeh.
Kaj predstavlja idealizacija dolgoživosti? Katere druge vrednote uteleša? Hedonizma ne, kajti hedonizem ne more doseči svojega vrhunca v onemoglem telesu. Biologije ne, kajti čas prokreacije je že dolgo mimo. Ljubezni ne, kajti tisti, ki dolgo živi, preživi tudi ljubezen. Tudi idealov ne, saj ideali lahko ubijajo (v pravem boju ni zaščite). Prav tako ne uteleša niti živalskega nagona po preživetju, saj je živalsko preživetje predrznost in ne zdravi, niti spoštovanja do živali ali ljudi, kajti naše požrešno telo vsiljujemo zemlji, zraku, vodi in vsem živim bitjem. Kot zanikanje smrti ideal dolgoživosti simbolizira upanje v podaljševanje življenja do skrajne meje, zanikanje življenja drugega, ki potrebuje našo smrt, da bi lahko našlo svoj prostor.
Ne izpodbijam resničnosti staranja, še manj pa poskušam izpodbijati sprejemanje staranja. Izpodbijam čudni prelom med željo po tem, da bi bili stari, kajti vsota let življenja mora biti kar se da visoka, in hkratno željo po tem, da ne bi bili stari, ko zanikujemo simptome starosti in si enako želimo mladosti. Izpodbijam hrepenenje po preteklih časih, ki v starosti nimajo več smisla.
Mi, mladi smo zaradi takih vzorov posebno nesrečni. Imamo moč in ideje ter se pritožujemo, da se stari »ne umaknejo«. Vendar pa prav ta moč in ideje služijo temu, da si zagotovimo svoje mesto v svetu!
Prišli smo do točke, ko zavidamo starejšim, ker imajo pokojnino, ki je mi ne bomo imeli. Zakaj se obremenjujemo s pokojnino? Koga briga pokojnina!
Poznam mlade, ki že razmišljajo o času, ko se bodo upokojili, namesto da bi se osredotočili na življenje v danem trenutku. Njihovo življenje je trenutno prazno. Težava moje generacije ni v tem, da ne bo imela pokojnine, temveč v tem, da se s to obremenjuje prezgodaj.
Ali ne bi raje razmišljali o tem, kako bi lahko naš planet rešili pred propadom, kako bi ustvarili bolj enakopravno družbo ali pa kako bi postali umetniki, pastirji, obrtniki, starši, kuharji, intelektualci in aktivisti za boljši svet? Ali ni nesmiselno razmišljati samo o tem, kako ohraniti lepoto in mladost? Zakaj se obremenjujemo z vprašanjem, kakšni bomo, ko bomo stari, ne sprašujemo pa se o tem, kako bomo živeli?
»Ampak stari ljudje so modri,« boste rekli. Ne vem. Zagotovo obstajajo tudi modri stari ljudje. Vendar pa obstajajo tudi modri mladi. Kakšno vrednost ima konec koncev modrost takrat, ko se védenje spreminja z vsako generacijo, ko postane svet, ki ga je ustvarila ena generacija, nezdružljiv s tistim, v katerem se znajde naslednja?
Tisti, ki so bili tu pred nami, so ustvarili svet blagostanja in uničenja, svet, ki bi ga mi morali izboljšati, ne oponašati. Generacija mojih starih staršev si je prislužila svobodo in obogatila Italijo, nato pa jo je uničila. Zdaj nočejo umreti, predvsem pa nočejo, da bi umrlo tisto, kar so zgradili: dobro počutje, rast, potrošništvo, beton.
Misliti moramo novi svet, ki ni tak, kot so si ga zamislili naši (stari) starši, kajti tisti svet sedaj ni več mogoč.
Osvobodimo se potrošništva in ideala dolgoživosti, ki je edini ideal pred ničevostjo, ki pravzaprav je ničev. V življenju dolgoživost ni cilj; je le nekaj več kot naključje.
Raje razmišljajmo o tem, kako bi ta svet naredili boljši, pa čeprav bomo umrli že jutri.