Izurjena poslušalec, poslušalka, zaznata glasbo v neponovljivi temporalni niansi. Ta je lahko bodisi trenutna ali »začasna«, celo razpotegnjena ad infinitum. Morda je ravno to tista ključna prednost ušesa pred očesom, ki hkrati oplemeniti in zavede, predvsem pa jo kasneje tolikokrat slepo prenesemo v podobo, v tekst. S tem naša imaginacija pridobi prednost in si dela primerjalno zalogo; samo od veščine je potem odvisno, do kam se zavihti. Vsekakor pa je kasnejša raba, izvedena iz poslušanja, zmerom sekundarna – razberemo jo skozi refleksijo, ki ni več v neposredni zvezi z glasbeno vzgojo. Glasbo lahko poslušamo na več načinov, zelo veliko jih more biti, a se malokdo s tem zares ubada celo med posvečenimi. Klasično šolsko znanje nam predoči in – večkrat usodno zakoreninjeno – zahteva, kakor šoli pač pritiče, osnovne parametre (metrum, ritem, inštrumentacija, melodija, harmonija, kontrapunkt, zasedbe, zvrsti …), slušno pa lahko zasledujemo tudi kompleksnejše, manj akademske reči, kakršne so zvočna tekstura, zven, barva, poliritmija, polifonija, kompozicijski/improvizacijski način oziroma postopek podajanja gradiva, ravnanje v akustično pogojenem izvajalskem prostoru, družbena participacija v izvajalskem okolju, produkcijske, žanrske in industrijske nakane.
Težava se temi postopki je, da jih ne kaže vsiljevati nikomur. Niti ta zapis nima takšne ambicije, čeprav skuša biti na strani tistih, ki najdejo v urjenju s poslušanjem kako občo, ne le zasebno korist. Dobro se namreč zavedamo, da je opozarjanje na več načinov poslušanja obenem tudi past – vodi lahko k psihologiziranju (če nasedemo na zveličavnost »žanra«, zvrsti, hierarhiziramo izvajalski in recepcijski korpus ljudi) ali sociologiziranju (kadar, denimo, prehitro, skozi prav tako hierarhizirano branje povzamemo sicer produktivno Adornovo tipizacijo poslušalstva iz Uvoda v sociologijo glasbe). Oboje skupaj je nevarno zlasti v današnjem času, ko mrgoli priročnikov o zdravem in uspešnem življenju, čuječnosti, vključevanju v delovna okolja in podobnem. Zelo hitro namreč lahko zdrknemo v new age ideologijo, ki skozi paleto raznolikih poslušanj vidi terapevtsko in pastoralno, še največkrat »antistresno« funkcijo, povprek in brez filozofskega uvida evocira meditacijo, ezoteriko in transcendenco, predvsem pa je površinska in se skuša naglo prodajati. Tukaj se naša ambicija takoj upre, saj se že sama hitrost ne sklada s poglabljanjem (v glasbo). Kakor bomo videli v nadaljevanju, poglabljanje samo po sebi sicer ne pomeni nikakršne razrešitve problema, a vendar velja, da nas različni načini poslušanja (ene in iste glasbene snovi), če le hočemo, lahko oborožijo tudi z orodji, ki so bolj politične kakor gole terapevtske narave. Z njimi se namreč ne le znajdemo bolje v danes dokaj udobno dostopnem, večkrat tudi zelo prenasičenem svetu glasbe in zvoka, marveč nam pomagajo tudi pri vsakršnem poslušanju kot takem. Z odbiro poslušalske prakse, z dobro odbrano poslušalsko kondicijo lahko vsekakor učinkoviteje razkrinkamo, kdaj kdo v diskurzivnem polju frazari oziroma mlati prazno slamo, tako da se nam racionalizira in skrajša pot do argumentiranega zavračanja, misel pa kar sproti zavrne slišano in se lahko ustrezno pripravi za boj na novih diskurzivnih frontah. Osupljivo, toda to obvelja tudi za prebrano, a si v družbeno-političnem kontekstu tegale trenutka, ki na vsakem koraku propagira ekvidistančno razmerje do »mnenj«, s tem pravzaprav nimamo kaj dosti pomagati, saj bolj koristi povsem osebni skepsi, govorni vaji med podobno mislečimi kakor poseganju v družbena (produkcijska) razmerja, kaj šele, da bi ponujalo odločnejše, dobro premišljene rešitve in kako novo, radikalno drugačno upanje. A glasba (ubadanje z njo; raznoliko poslušanje raznolikih glasbenih zadev; razmišljanje, zakaj v določenem družbenem – in družabnem momentu – prav ta glasba in ne katera druga) tudi v takšnem okolju slej ko prej ostaja sila, uporabna prav za uvid v družbeno problematiko, za postavljanje ločnic, kje terapevtska funkcija spodleti in zakaj ostanemo v želji po družbeni in politični spremembi tolikokrat (glasbeno) regresivni. Toda ni strahu pred relativizacijo: pisec tehle vrstic je še zmeraj prepričan, da vztrajno in skozi različne poslušalske načine okrepljeno ubadanje z Arnoldom Schönbergom, denimo, lahko pripelje do točke, ko naposled ne razumemo le atonalne in dodekafonske revolucije, ampak si razjasnimo, kako skozi zgodovino teče družbena sprememba, kakšne so njene osnovne zakonitosti, zablode, nauki.
Glasba historično vedno navigira in manipulira; vsekakor ima historično tudi zdravilne nagibe in stremljenja. Težava nastopi, ker in kadar se to historično poslanstvo jemlje za samoumevno in je arogantno do teorije; do uvida; do kritike. Ko Nina Dragičević za Odzven (23. junija 2016 – http://www.sigic.si/terapevtska-glasba-.html) recenzira/analizira glasbeni album Valovi ravnovesja avtorice Irene Zupančič in njenega sodelavca Roka Lopatiča (Glasbena produkcija RL 2016), povzame terapevtsko nakano, po kateri se s to in takšno rabo glasbe »spuščamo globlje in na ta način spoznavamo sebe«, a se takoj vpraša o bistvenem: » … Kam globlje? Naša življenja so tu v družbi, tu iščemo prostor za svoje delo, za svoj izraz, tu se poskušamo subjektivirati in natanko tu so viri naših tesnob, emocionalnih zagat ter stresa. Ko nato iščemo načine, kako omenjene stiske rešiti, jih je morda smiselno reševati pri izvoru, torej tu, mar ne? … « Na tem mestu velja biti teoretsko neusmiljen, kajti trčimo v pojmovno gredo aktivizma in eskapizma. Če za prvega lahko rečemo, da je z razmahom liberalizma postal modna obveznost, sistemno-imanentna značilnost tako imenovanih »ne-odvisnih« in »ne-vladnih«, ni drugi prav nič boljši, saj pri mnogih osebkih lahko zadeva strastno spremljanje košarke ali smučarskih skokov s kavča, pa tudi, kar je za naš zgled še očitneje, spremljanje koncertov brez kakršne koli poslušalske udeležbe, češ poslušam, kar že tako ali tako poznam; poznam pa še najraje en sam žanr oziroma slišim tiste najosnovnejše glasbene parametre, ki me kar najhitreje zazibljejo v brezkončno in neobvezujoče udobje. Pa vendar ugotovimo, da sta termina (aktivizem in eskapizem) historično skvarjena in popačena. Zadeva ni tako preprosta in Nina Dragičević se pri razlagi zateče k najmočnejšemu miselnemu orožju – k osebi Pauline Oliveros. Ta skladateljica, performerka, lezbijka, harmonikarka, elektrofonikinja, ženska, noizerka in učiteljica (1936-2016) je v svojih najbolj znanih zapisih, zbranih v The Roots of the Moment: Collected Writings 1980–1996 (1998) in Deep Listening: A Composer’s Sound Practice (2005), s svojim delovanjem na samem inštitutu z imenom Deep Listening podala epohalno razrešitev transcendenčnega problema z glasbo/zvokom: glasbena dela niso namenjena temu, da se »naša življenja izboljšajo«, ne, celostna praksa zavzetega poslušanja se začne pri recepcijski korenini, se pravi pri samem poslušanju, »kajti prav v dejanju poslušanja oziroma, bolje rečeno, neposlušanja, je srž vseh naših življenjskih tesnob v družbi, ki temelji na razmerju z drugim.« Seveda je, mutatis mutandis, v tem tudi srž vseh težav z družbenimi (produkcijskimi) razmerji, o katerih dolgotrajni krizi tako na lokalni kakor na globalni ravni najbrž ni treba izgubljati besed.
Toda za naš namen velja stopiti korak nazaj. Ostanimo pri Pauline Oliveros in jo motrimo v razdobju tik po velikem razočaranju spričo spodletele »revolucije« leta 1968 in sredi ostrega nasprotovanja dolgoletni vojni, ki jo ZDA vojskujejo v Vietnamu. Piše se leto 1971 in naša avtorica se odloči za radikalno introspekcijo. Intenzivno se ukvarja s tai čijem, karatejem (imela je črn pas) in za navrh počne marsikaj podobnega, na kar prisega tudi današnji new age, toda v temelju drugače, kakor bomo videli v nadaljevanju. Navsezadnje je lezbijka, ki raste z drugo feministično generacijo, za katero je osebno enako politično. Umakne se … pionirska dela s področja elektrofonije so ostala v desetletju poprej. Na harmoniko celo leto vleče drom z enim samim tonom »a«, nastopa kvečjemu zasebno ali v manjših skupinah in izda drobno partituro z besedilom, pravzaprav 25 napotki, naslovljenimi Sonic Meditations. Vanjo vključi pojme, kot je »razširjena zavest«, omenja »humanitarne namene« in »zdravljenje«, a, kot bomo videli, na način, ki nima nikakršne zveze s priročniki za današnjo rabo, pa čeprav je leksika velikokrat identična. Druga in drugačna je pač intenca.