Poslušanje kot aktivizem (2)

Pisec teh vrstic je kot otrok pogostoma trpel zaradi alergijske astme. Ker v času pred 45, 50 leti še zdaleč ni bilo današnjih mnogih inhalacijskih, aerosolnih in drugih učinkovin, si je vse tiste (obmorske) noči, v katerih so se mu hudo vnemale sapnice, krajšal s poslušanjem radijskih postaj na srednjem valu. To ga je precej pomirilo – popotovanje po svetovnih deželah, muzikah, govorica raznolikih, često povsem nerazumljivih jezikov, vse to mu je olajšalo prenekatero noč. Terapevtski učinek svojega otroškega podjetja si je, seveda, pripoznal šele za nazaj. Če že ni bilo globokega diha, si je otrok ustvaril vsaj zemeljsko širjavo. Nezavedna avtoterapija s stoičnim, zelo počasnim menjavanjem srednjevalovnih postaj, površno polzenje skoz frekvenčni spekter amplitudne modulacije (AM) je bilo čisti obrat tistega, kar prenicljiva znanost priporoča pri depresivnih stanjih.

Pokojni psihiater Andrej Marušič mi je nekoč, v zaupnem pogovoru pravil, da ljudje pri depresiji delajo usodno napako, ker gojijo »simetrične« telesne dejavnosti: hodijo, plavajo, tečejo, kolesarijo … Tako se njihovo umovanje, ki je »udrto« in kot tako ne najde nikakršne moči za razrešitev, za vrnitev v svojo vsakdanjo funkcijo, »simetrično« tudi razporeja po mišičevju in tam ohranja »bolezen«; »bolna miselna shema« se kljub športnemu gibanju ne sprosti, ne najde razrešitve, ostane zakrknjena in melje svojo jalovost naprej. Bolj ko se zadihamo, več nerazrešenega miselnega procesa se nabira v telesu. Marušičev revolucionaren doprinos, če lahko tako rečemo, je v ostrem zanikanju te in takšne fizkulture, kadar gre za depresivna stanja. Po njegovem je ozdravljenje v iskanju osredotočenosti, fokusa. Depresivnemu umu namreč do izhoda, do začetka zdravilnega procesa umanjka ravno fokus. Zato je toplo priporočal či ali sabljanje oziroma kaj sorodnega: Telo je treba na vsak način vreči iz simetrije, mišično maso pa s tem osvoboditi zaloge premlevanja enega in istega ničnega balasta, tako da um prejme odločilen sunek in se sploh lahko začne pomikati iz svoje lastne »udrtine«. Šele tedaj lahko počasi spet vonja, zasliši ptice, šelestenje listja, stekleni zvon depresivne samoizolacije pa se mahoma spremeni v navaden mehurček, spričo katerega navsezadnje dobi svoj smisel tudi družbenost, družabnost in vse, kar gre zraven h kolikor toliko znosnemu, aktivnemu življenju.

Tako astmo kot depresijo pa kljub opisanemu raznolikemu zdravljenju nekaj le druži; to je konstipacija, zaprtje; njuno stanje je neprebavljivo, ker se je pri obeh šele treba prebiti do prave možnosti, ki nas popelje v umsko dinamiko. Pri prvi to storimo, kot smo nakazali, z »respiratorjem« globalnih radijskih širjav, pri drugi prav obrnjeno, z vajami v osredotočenju. Ko človek čumi v izolaciji, v karanteni, je več ko dovolj priložnosti za združevanje obojega. In prav s pristopom h glasbi, za katero je v osami in na današnji tehnološki stopnji več ko dovolj časa in priložnosti tudi za tisto populacijo, ki jim glasba ni del poklica, lahko pokaže pot iz zaprtja. Tako astmatičnega (»ni dovolj zraka«) kakor depresivnega (»ni dovolj fokusa«). Ko se je Pauline Oliveros, katere osebnost smo natančneje skicirali v prejšnjem prispevku, lotila koncepta deep listening, pred sabo zagotovo ni imela new age hitropotezne dušebrižniške ambicije. Poslušanje je opredelila kot inherentno empatično dejanje, ki je z ene strani dovzetno za namene drugega, z druge pa nam odpre svet (naše) narave. Deep listening ni nič drugega kot resna vaja v fokusu in razmišljanju. S Kepplerjevim jezikom bi rekli, da zvok niso zgolj vibracije zraka okoli nas, ampak totaliteta vibracijskih energij v kozmosu. »Poslušati, to pomeni zavedati se svojega sebstva v kolektivni celosti.« Gre za prakso, ki naposled, z vsakdanjo vajo, okrepi in razširi zavest o zvoku v kar največ dimenzijah čuječnosti in pozornostne dinamike, kolikor je le prenese neka humanost.

Za to pa se kaže oborožiti z obema zgoraj navedenima pristopoma, s pristopom astmatika in pristopom depresivca – prepustiti se je treba »globalnemu šumu radijskega srednjega vala« in fokusirati, kakor to zmore vešč mečevalec. V tednih izolacije oziroma karantene je za to nič koliko priložnosti; urjenje v poslušanju lahko postane vsakdanja rutina, celo higiena. Tišine je vsenaokrog dovolj in toliko, da je teren dobro pripravljen. Spomnimo se, kako je državna varnostna služba Stasi v Nemški demokratični republiki lomila voljo aretiranih. Poleg nenehne svetlobe so jim v celicah predvajali ponavljajoče se kratke kose muzike, nekakšno zvočno zanko oziroma nenehoma preskakujočo gramofonsko ploščo. Kombinacija je bila, kajpak, ubijalska. Hamburški izvedenci za krizne razmere danes, v času pandemije, razlagajo, da človeštvo prenese od šest do osem tednov stroge karantene, potem so posledice že lahko neslutene, odvisno od primarnega okolja, od tipa državne ureditve in njene upravne prožnosti. V zaporniški situaciji z večno lučjo in večno zvočno zanko je ta čas precej krajši in se nam odmeri v par dnevih, morda celo urah … 

Pomen deep listening temelji na čistem nasprotju z mainstream kulturo, ki zasiči in odvrača, v nasprotju z razburkanim svetom občil in tisto politiko, ki je »zunaj« in ni čisto nič »naša«. Nadalje si je v opreki z omamnimi poslušalskimi navadami, kakršne spodbuja streaming, ki glasbo naredi za golo utilitarno orodje pri produktivnosti. Takšno glasbo je naravnost treba preslišati, da se naša koncentracija lahko udobno namesti kam drugam, zunaj nje. Pauline Oliveros je s svojim konceptom postavila sekularno alternativo, ki je natanko tukaj in zdaj, tik pred našimi trenutnimi problemi, predvsem pa je to alternativa tisti praksi, ki jo propagira množica priročnikov za meditacijo v službi produktivnosti in kapitala. Deep listening stoji zase in se ne pretvarja, da ima kakršno koli zunanjo funkcijo. Navsezadnje pripomore k temu, da zelo jasno razločimo, zakaj kratko malo moramo biti kdaj tudi sami doma in zaprti in kaj poleg tega je politična navlaka oziroma nakana.

S priložnostjo za deep listening se izvrstno ujame knjiga, ki je natanko po enem letu v karantenskem obdobju prejela še dodatno usodno poslanstvo: How to Do Nothing: Resisting the Attention Economy (2019) Jenny Odell, umetnice, pisateljice  in profesorice z vseučilišča Stanford. Če strnemo, se ukvarja z vprašanjem, kaj trenutno dojemamo kot produktivno in razdela strategijo za odpor do profitne tehnološke krajine, ki medsebojno ločuje naša telesa in išče našo pozornost. Nesposobnost, da bi živeli smiselna življenja, nam preprečuje, da bi »opazovali ptice« (avtoričina pogostna prispodoba za to, da se prepustimo presenečenjem, ki jih je »v ptičjem svetu vsak hip zelo veliko, [in] presenečenje je modus, ki te opomni, da obstoji kaj še zunaj tebe«). V ozračju, kjer je čas denar, moramo v svojem času kaj pokazati – bodisi opravimo delo ali pa se morda zboljšamo, kar je po njenem, kljub kapitalu imanentnim priročnikom za »delo na sebi«, še vedno delo. Kar koli se od tega oddalji, je s te perspektive predrago in se veže z idejo, da je vse stroj, ki ga je treba le popraviti ali narediti učinkovitejšega. Pri tem smo zaviti v trenutno stanje, v nenehno sedanjost oziroma v to, kar kdo blekne po tviterju: 

»Jasno je, da ’storiti nič’ ni nikakršen aktivizem, vendar upam, da s svojo knjigo pomagam očistiti teren za bodoči aktivizem. Ogledala sem si formalno kakovost tega, kako so se ljudje organizirali v preteklosti – zaprte prostore, kjer se zberemo in se medsebojno srečujemo veliko polneje kakor na spletu, nato pa se lotimo strateških načrtov na nekoliko obširnejših sestankih in množičnejših srečanjih. Šele ko sem naletela na ta vzorec, ko sem raziskala nekdanja gibanja, sem ugotovila, kako zelo ga ogroža ekonomija pozornosti. Pravzaprav uničuje okvire, ki jih tradicionalno uporabljamo za organizacijo, uničuje pa tudi kontekst, ki je ljudem omogočil, da se idej polotijo produktivno. V eseju Veronice Barassi, ki ga navajam, so se aktivisti, s katerimi se je pogovarjala, pritoževali nad vplivi družbenih občil na čas. Kakor da sploh ni več časa za pogovore o idejah; kakor da je vse, kar boste povedali na spletu, že sproti in takoj pokopano.

Aktivizem zahteva čas. In ta čas nam je odvzet.«

In čas v temle zgodovinskem momentu? Nova iluzija ali zgolj potrditev avtoričine teze?