Novo desetletje, stare knjige! Pokušina za vmesno obdobje, mali bralski grižljaji, ki krajšajo čas, dokler se založniško leto zares ne izteče in ne začnemo sestavljati takšnih in drugačnih lestvic, dvigal in stopnic.
Pa naj bo prijazno in vsaj malo bralsko izzivalno!
Viktor Pelevin: Rumena puščica
Prevod: Borut Kraševec
LUD Šerpa, Ljubljana 2019
Razpad Sovjetske zveze je v rusko družbo vnesel nemir in temeljito pretresel tudi svet umetnosti. Avtorji, ki so v času starega režima veljali za disidente in oponente, so se naenkrat znašli v kaosu negotovosti, saj niso znali prepoznati novih »nasprotnikov« oziroma niso vedeli, kako bi se postavili po robu zmagovitemu pohodu tranzicijskega kapitalizma. Nekateri predstavniki starih korifej so začeli izdajati (i)zbrana dela in ponatise iz »zlatih časov«, drugi so se umaknili v zavetje univerz ali v politiko. Zato pa so bili tisti, ki so ostali na sceni, toliko bolj zgovorni.
Pelevin, ki ga sicer ni treba posebej predstavljati, saj je pri nas prevodno kar dobro zastopan, velja za enega bolj plodovitih avtorjev tega obdobja. Pričujoči izbor združuje nekatere od njegovih najznamenitejših kratkih zgodb, takih, za katere bi skoraj lahko rekla, da so doma »ponarodele«. Izbranih šest tekstov je nastajalo med letoma 1991 in 1994, vsak od njih pa na edinstveno avtorski način – z mešanico ameriške popkulture, new-agea in zen budizma na eni ter ruskega modernizma in folklore na drugi strani nagovarja tegobe, krize in izzive postsovjetske realnosti. V Princu Gosplana, namišljeni sovjetski parodiji popularne videoigre Prince of Persia, Pelevin zastavi ostro kritiko tranzicijske birokracije in razpršene postsovjetske družbe, v kateri se zmedeni predstavniki vojske borijo z namišljenimi sovražniki (in neredko kar med sabo), nadarjena mladina pa išče zasilni izhod iz labirinta. Gosplan, ki sicer pomeni »Državni komite za načrtovanje«, je v tem primeru stavba na meji med resničnostjo in (virtualno) fikcijo, pravzaprav simulaker, zdi se kot država v malem, kjer ni jasno, kakšen je status posameznika in kakšna bo njegova usoda. Je posameznik stvaritelj? Ali preprosto figurica? Tour de force zbirke je naslovna Rumena puščica, ki je danes, kakih 25 let od nastanka, znova aktualna – le da na drugačen način. Sinopsis nekoliko spominja na francoski strip Le Transperceneige, po katerem je korejski režiser Bong Joon-ho leta 2013 posnel film The Snowpiercer, le da v ospredju ni toliko razredna, temveč bolj metafizično-politična tematika: ljudje na Pelevinovem neskončno dolgem vlaku se še kako dobro zavedajo, da drvijo proti porušenemu mostu in s tem proti smrti, le da se obnašajo, kot da se jih to ne tiče. Preprodajajo državno premoženje ter se bogatijo na račun naivnih in revnih; nikogar ne zanimajo ostanki bogate preteklosti, ki ležijo raztreseni po divji pokrajini. Rumena puščica je kakor metafora večnega konflikta med spremembe željnim posameznikom in v usodo vdano družbo, ki želi zgolj ohraniti pridobljene privilegije, pa čeprav na račun in škodo drugih – tudi naslednjih generacij. Zveni znano?
Pelevin je mojster kratke proze in, čeprav izbrane zgodbe kakovostno niso na istem nivoju, zbirka je definitivno vredna ogleda!
David Foster Wallace: To je voda in drugi eseji
Prevod: Jernej Županič
LUD Literatura, Ljubljana 2019
V zvezi z Davidom Fosterjem Wallacom imamo v Sloveniji majhen paradoks: ljubitelji anglofone literature ga poznajo kot enega največjih sodobnih ameriških klasikov in prisegajo na avtorjevo uspešnico Infinite Jest (Neskončna burka), roman, ki je baje celi generaciji spremenil življenje, pa v slovenščino sploh še ni preveden. Pravzaprav je smešno, da imamo od Wallaca pri nas le izbor kratke proze, ki je v zbirki Moderni klasiki (Cankarjeva založba) izšel leta 2011. Izbor sedmih esejev, ki jih je Wallace pisal od konca osemdesetih pa vse do smrti, nudi dober vpogled v svet tega razvpitega avtorja, ki je dolga leta trpel za hudo obliko depresije in leta 2008 naredil samomor.
Naslovni esej To je voda je prepis Wallacovega pozdravnega nagovora diplomantom univerze v Ohiu iz leta 2005. Tekst je tekom let postal prava mala senzacija in eden od tistih »navdihujočih sporočil«, kot se reče, ki si jih ljudje v trenutkih navdiha, krize ali vzpodbude pospešeno delijo v obliki avdio-zapisa na youtubu. Tako struktura kot slog teksta sta reprezentativna za Wallacov esejistični slog, ki je v bistvu precej klasične sorte: Wallace se skozi niz slikovitih prispodob počasi približuje temi, jo podrobno preučuje z različnih gledišč, dokler iz ogledanega ne potegne bistvo, ki se zdi povsem drugačno od prvotno zastavljenega. Prispodoba dveh rib, ki plavata po vodi, ne da bi se pravzaprav zavedali, kaj ju obdaja, v svoji preprostosti in premočrtnosti razkriva cel niz interpretativnih polj tako z družbenega kot eksistencialnega vidika. Ribi, ki ne zaznavata več vode, sta nenazadnje tudi prispodoba za tiste ljudi, ki zaradi osredotočenosti nase in na lastne težave izgubijo zaznavo »širše slike«. Če ribi želita razumeti prostor, po katerem plavata, potrebujeta znanje, prilagodljivost in veliko mero sočutja.
Wallacov adut je njegov slog; v preprostem, sleherniku razumljivem jeziku predstavlja kompleksne koncepte o življenju, smrti, Kafki, tenisu in jastogih. Zanima ga tako rekoč vse, od lažnega luksuza potrošniške družbe na ameriških križarkah do opisovanja teniškega dvoboja med Rogerjem Federerjem in Rafaelom Nadalom v finalu Wimbledona 2006. Je tisto, čemur bi lahko rekli »izkustven pisatelj«: piše neposredno, osebno, o stvareh, ki so se ga tako ali drugače, na dober ali slab način dotaknile. Pri tem se naslanja na nenaden zasuk perspektiv: dober primer tega je Vprašanje jastoga, kjer v obliki reportaže o vsakoletnem festivalu jastogov v zvezni državi Maine preide z vidika človeka, ki se ne želi tako zlahka odpovedati okusu mesa, na vprašanja etike, bolečine živali in vegetarijanstva – vse to prek preprostega zasuka: kaj doživlja jastog, ko ga živega kuhamo v vreli vodi?
Četudi se zdijo eseji z literarno-teoretsko tematiko nekoliko pusti, so tisti, ki so napisani v gonzo-žurnalističnem slogu, pravo doživetje.
Aleksandar Hemon: Vprašanje Bruna
Prevod: Irena Duša Draž
Založba Goga, Ljubljana 2019
V Sarajevu rojeni Aleksandar Hemon je v Chicago priletel leta 1992, ko je v Jugoslaviji izbruhnila vojna, v okviru programa za mednarodno izmenjavo novinarjev z dvema kovčkoma in 300 dolarji. Hemon je imel srečo: odobrili so mu prošnjo za politični azil. Ostal je v Ameriki. Lahko je začel znova, a začetek ni bil lahek: da bi preživel, je v Chicagu opravljal različne poklice, od kuhinjskega pomočnika do knjigarnarja, pri tem pa ga je ves čas mučil občutek krivde do družine, ki je ostala v Sarajevu. Hemon je kasneje povedal, da mu je bilo v tistem času v uteho branje; prebiral je Lolito in podčrtoval neznane besede ter se s tem, tako kot nekoč sam Nabokov, počasi učil angleško. Tri leta kasneje je izšel njegov angleški prvenec Vprašanje Bruna, zbirka izvirnih in prevedenih besedil, ter Hemona lansiral med nove ameriške literarne zvezde.
Hemonova življenjska zgodba se sicer že sama po sebi bere kot zasnova kakega filma ali romana, vendar je svojo biografijo raje razpršil skozi fikcijo. Vprašanje Bruna je tako bolj kot osebna zgodba avtorja nekakšna intimna biografija Balkana v zadnjem stoletju, skupek fragmentarnih zgodb, ki jih spremljajo črno-beli printi fotografij in dokumentov. Avtor otroške spomine na Mljet ali nakup prve družinske televizije sopostavlja z miti, legendami, folkloro in s podobami vseh zgodovinskih osebnosti, ki so se domnevno ali zares občasno srečale s katerim od članov pisateljeve rodbine. Hemonove pripovedi tako že formalno krhajo mejo med realnostjo in literarnostjo, s čimer doseže distanco, ki mu kot pisatelju omogoča, da še tako brezizhodne položaje opisuje s humorjem in celo lahkotnostjo, kot ženska, ki tujemu vojnemu novinarju opisuje, kako uspešno ubežati ostrostrelcu. Zgodbe pogosto preskočijo mejo verjetnega in zaidejo na polje fantastike, kot na primer v Življenju in delu Alfonza Kaudersa, v katerem naslovni junak Kauders, čebelar, pornograf in strokovnjak za gozdove Gavrilu Principu grozi s pištolo, kjer je s cigareto ožgal čebelo.
Hemonove zgodbe temeljijo na principu dvosvetnosti, kar je odraz njegovega biografskega statusa, ki ga je Miljenko Jergović označil kot »primer Aleksandra Hemona« : Hemon je človek dveh dežel in dveh jezikov, dveh identitet in dveh življenj v nenehnem dialogu. In vsekakor nekdo, ki zna vsaj na literarnem polju potegniti najboljše iz obeh svetov.