»Kaj je prijateljstvo?« sprašuje psihologinja otroke. Mlajši kot so otroci, lažje je razumeti, kdo je njihova prijateljica in zakaj. V zgodnji starosti je dovolj, da zgolj opazujemo igro. Starejša kot si, več je kriterijev, s katerimi opišeš, da prijateljstvo potrebuje vzajemno zaupnost, lojalnost in razumevanje ter skupne interese. Psihologija potem te kriterije umesti v shemo in stopnje, da se lahko o temeljnem socialnem razvoju človeka pogovarja brez subjekta, samo še v številkah in opisih. Iz tega potem pridejo zdravorazumsko jasni povzetki, da imamo prijatelje, ki so nam podobni – v starosti, vedenju, spolu, kar lahko iz psihološke omejenosti po smislu razširimo na podobnost kulture in jezika. Logično, kako da ne, najlažje navežemo stike z osebami, ki so nam blizu in jih vsak dan srečujemo, naj bo to v fizičnem ali virtualnem prostoru.
Vendar je potencialnih oseb, s katerimi lahko sklenemo prijateljstvo po teh kriterijih še vedno več, veliko preveč, kot imamo dejanskih prijateljic. V zgodnjem otroštvu, kjer so odnosi vezani predvsem na površinske, kratkotrajne aktivnosti, je o številu prijateljic precej nesmiselno govoriti, vendar se to hitro spremeni. Že v osnovnošolski kulturi najdemo bolj sofisticirane načine sklepanja prijateljstva, ki pa še ne pomenijo nujno trajnih prijateljstev, saj se razmerja iz dneva v dan spreminjajo. Precej dober vpogled v trenutno situacijo prijateljstva v razredu dobimo po skoraj sto let stari metodi sociometrične preizkušnje. Otroke vprašamo, s kom bi najraje sedeli, s kom najmanj radi, s katerimi sošolkami bi se najraje družila in s katerimi najmanj. Tako na precej preprost način ugotovimo, kdo je v razredu priljubljen in kdo izobčenec, kako je razred povezan oziroma razdeljen na posamezne skupine. Sheme so precej preproste – imamo zvezde, ki jih pozitivno oceni veliko sošolk, osamljene, na katere se nihče ne spomni, pare, trikotnike in večkotnike medsebojno izbranih sošolk.
Za oblikovanje skupin, v katerih nekoga ne maramo, je potrebna precejšnja mera zrelosti, razvitosti teorije uma in prilagodljivosti, česar smo sposobne šele v mladostništvu. Klasična osnovnošolska izjava bi tako bila: »Če hočeš biti moja prijateljica, ne moreš biti njena prijateljica.« V srednji šoli pa se to precej zaplete – zdaj sem prijateljica z eno in drugo, vendar se ti dve med seboj ne marata. Pogosto se oblikujejo večje skupine, kjer seveda ni vsaka z vsako v najboljših odnosih, vendar združba deluje. Zveni znano? Proces razvoja socialne kognicije se morda nikoli ne zaključi, vendar doseže precej visoko stopnjo v času prehoda v odraslost in zgodnji odraslosti. Odrasli torej lahko vzdržujemo precej kompleksne čustveno-socialne odnose z drugimi osebami, ker se zavedamo predpisanih socialnih norm ali preprosteje – posledic, ki jih povzročijo naša dejanja. Pridemo torej do razumevanja, da »moram biti tudi njena prijateljica, sicer širša prijateljska skupina ne bo delovala.« Zavoljo miru pri skupnem druženju torej požremo marsikatero zamero in neodobravanje.
Ključna razlika med otroškim in odraslim prijateljstvom je v zahtevi po popolnem odobravanju. Otroci potrebujejo popoln krog odobravanja, da so lahko tri prijateljice ali več. V okviru sociometrične preizkušnje bi to pomenilo, da bi vsaka izmed treh sošolk izbrala drugi dve kot osebi, s katerima se želi družiti. Če bi ena izmed njih druge ne-marala, torej če bi jo označila kot osebo, s katero se ne želi družiti, tak trikotnik prijateljstva ne bi bil možen. Stalno bi se rušil in na novo izgrajeval ter spreminjal, dokler ne bi našle ravnovesja, kjer bi se vse tri medsebojno marale ali bi eno popolnoma izločile. Supermoč odraslih pa torej predstavlja sposobnost, da lahko sprejmemo novo prijateljico v paketu z njenimi drugimi prijateljicami, ki nam gredo na živce. Uspešno manevriranje znotraj teh odnosov meji na čudež.
Diferencirana spolna socializacija
Zgodnja prijateljstva so vezana na podobnosti med osebama, ki sta prijateljici, in ena izmed teh značilnosti je tudi – v klasičnem psihološkem raziskovanju vselej binaren – spol. Zakaj opazovanja igre otrok v vrtcih kažejo, da se punce več igrajo z drugimi puncami, fantje pa več z drugimi fanti? Težko verjamemo, da gre pri tako kompleksni socialni interakciji, ki z leti postaja vse kompleksnejša in zahteva vse večjo sposobnost socialne kognicije, enostavno za vrojeno pristranskost.
Še en korak nazaj – je spol res odločilna spremenljivka pri tovrstnem opazovanju? V naravnost spolne delitve prijateljstev lahko podvomimo že, če pogledamo okolja z omejenim številom otrok. V razširjeni družini se pač igraš s tisto osebo, ki je na voljo. Na dvorišču in igrišču prav tako. V situacijah, kjer ni mogoče imeti istospolne prijateljice, se prijateljstva vseeno razvijejo, torej lahko takoj zavržemo idejo, da je enak spol pogoj za prijateljstvo in družno pokimamo, da nam je komentiranje izjave: »Moški in ženske ne morejo biti prijatelji,« pod častjo.
Čeprav se osredotočamo na istospolna prijateljstva, ne smemo pozabiti na druge razsežnosti, ki vplivajo na razvoj istospolnih prijateljstev. Očitne podobnosti prijateljskih razmerij v starosti, kraju bivanja, družbenem razredu dveh otrok so prav tako pomembne kot spol. Znanstveni zaključki psiholoških raziskav, da se deklice družijo z deklicami in dečki z dečki pogosto ne raziščejo vseh drugih razsežnosti – je res spol ključna točka podobnosti, ali je pomembno še kaj drugega? Seveda je to retorično vprašanje, že sama fizična prisotnost drugih otrok v vrtcu je namreč odvisna od strukturnih značilnosti družbe v kateri živimo, od urejenosti šolskega sistema do intersekcijskega vpliva razreda, rase, spola … Otroci se torej več igrajo z drugimi otroki istega spola pod danimi pogoji možnosti druženja glede na ostale značilnosti okolja. Istospolno prijateljstvo torej nikakor ne pomeni brisanja ali preseganja meja razreda, rase, etnične pripadnosti itd., temveč večina prijateljstev, čeprav z najbolj vidno podobnostjo glede na spol, ohranja druge podobnosti na strukturni ravni. Ženske ali moški torej nimamo nečesa inherentno skupnega zgolj na podlagi spola, temveč se pogoji kombinirajo tako, da smo prijateljice tiste, ki živimo v podobnih pogojih.
Bolj smiselno in preprosto razlago vprašanja, zakaj prevladujejo istospolna prijateljstva, ponuja razumevanje diferencirane spolne socializacije, način, kako vzgajamo punce in kako fante. Če ohranimo psihološko razumevanje podobnosti kot predpogoja prijateljstva in to navežemo na spol, se zastavi vprašanje, kako se spol kaže v tako zgodnji starosti. Ljudje nimamo vrojenega čuta za ločitev deklic od dečkov v vrtcu, kako se torej ta podobnost izraža? Nujno preko socialnega konteksta. Kako smo oblečene, kako se odrasle osebe vedejo do nas, kako nas disciplinirajo in nam posredujejo vzorce delovanja, razmišljanja ter razumevanje (socialnega) sveta okrog nas. Najprej in najbolj učinkovito to posredovanje poteka preko otrokovega opazovanja in prevzemanja neizrečenih norm.
Ker je to modelno učenje neizrecno in neobhodno, je izjemno težko v njem prepoznati vzrok diferenciacije, sploh, ker gre za sedimentno nalaganje kulturnih vzorcev ne samo znotraj ožje družine ali razreda, temveč širše kulturno-zgodovinske socialne skupine. Precej preprosto po drugi strani razumemo predsodke vzgojiteljic do fantkov, ki nosijo špangice in staršev, ki otroku besedno prepovejo ali zapovejo spolno predpisano vedenje že pri zgodnji starosti. Vedenja odraslih do otrok so konsistentno različna glede na spol otroka. Precej slaven je primer, kjer so to znanstveno proučili z zelo preprostim principom: dojenčka so oblekli zdaj v modro, zdaj v roza, nato pa spremljali interakcijo odraslih z njim. Čeprav je šlo za istega dojenčka, so se odrasli glede na barvo oblačil vedli drugače, komunicirali drugače in dajali kakovostno drugačne pohvale. Če karikiramo, modro oblečen dojenček je bil že zelo velik in močan, roza oblečen pa lep in miren. Če je diferenciacija očitna že glede na barvo »bodija«, kako daleč gre, ko je spolni izraz otroka že bolj diferenciran preko oblačil, frizure, gest, komunikacije in vedenja? Otrokom tako ni potrebno reči, naj se igrajo s sebi enakimi, saj jim to normo bolj ali manj jasno posredujemo na številne druge načine.
Svetle in temne plati istospolnih prijateljstev
Dejstvo, da je veliko, če ne kar večina prijateljstev istospolnih, z uporabo spleta dobiva nove razsežnosti. Kombinacija istospolnih prijateljstev in temeljev prijateljstva na medsebojni zaupnosti, intimnosti in iskrenosti je na spletu dobila nove razsežnosti z velikimi skupinami, ki nudijo prijateljsko oporo. Na slovenskem delu interneta krono nosi facebook skupina Problemi Punc<3, ki v času pisanja tega članka šteje malo manj kot 16.000 članic. Namen skupine je razviden iz samega imena, punce podobne starosti si medsebojno pomagajo reševati probleme, ki so individualni, vendar se z njimi lahko marsikatera poistoveti. Podobne skupine najdemo tudi na drugih socialnih omrežjih in v drugih jezikih, na platformi Reddit skupina »Preživetveni priročnik za dekleta« (The Girl Survival Guide: Life pro-tips for the female population) šteje več kot 177.000 članic. Slednji je tudi javno dostopen, medtem ko slovenska skupina selektivno sprejema nove članice.
Problemi, ki jih družno razrešujejo so od najbolj vsakdanjih, takšnih, s katerimi se soočamo vse, do bolj specifičnih glede na življenjsko pot posameznice. Včasih niti niso problemi, temveč iskanje nasvetov, ki jih v spletnospecifičnem jeziku posredujejo druge uporabnice. Gre za izvrstno, progresivno platformo, ki omogoča varen prostor najstnicam, saj pravila strogo prepovedujejo žaljenje in kreganje, zaradi katerih te lahko trajno vržejo iz skupine. Lahko pretiravamo celo do te mere, da obstoj tovrstnih skupin kaže širši družbeni premik od stereotipno hijenskih odnosov med ženskami k tovarištvu in pozitivnemu sprejemanju drugih. Ravno hijene nosijo velik delež krivde, da je vstop v slovensko skupino postal otežen. Žensko solidarnost namreč rušijo preko humornih profilov na socialnih omrežjih, kjer se s pomočjo slik objav norčujejo iz neumnih problemov in neumnih ponujenih rešitev. Seveda je zabavno spremljati človeško neumnost, vendar sistematično napadanje punc, ki se intimno razkrivajo v teh skupinah, ruši širšo solidarnost, zaradi (ne)posrednega spletnega nasilja pa povzroča tudi duševne stiske in strah pred ponovnim samorazkrivanjem, ki ne samo, da onemogoča reševanje problemov, ampak jih lahko tudi poglobi.
Iskanje podobnih skupin za fante nas močno razžalosti, saj so neobstoječe, štejejo malo članov ali pa preprosto niso namenjene reševanju vsakdanjih negotovosti in problemov. Na eni izmed obstoječih reddit skupin, »Kromosom XY« (XYChromosome), nek moški vpraša, zakaj ima primerljiva ženska skupina toliko članic, njihova pa zgolj dobrih 1.000. Odgovore si seveda lahko izmislite same pa ne boste daleč od resnice. Fantje nimajo problemov, fantje se ne pogovarjajo o problemih, sodobni fantje so reve, ker se hočejo pogovarjati o problemih in lahko dodamo še poljubno seksistično izjavo o ženskah, ker imajo podporne skupine. Kaj pa imajo na voljo fantje? Na internetu pregovorno ni žensk, tako da očitno vse. Stvar je veliko bolj resna – večina mladih fantov podporo namreč najde v skupinah, ki opevajo hegemono maskulinost, drugih ki so odkrito seksistične, rasistične, homofobne in tako naprej, tretjih, ki nimajo veze z njihovim spolom, temveč so usmerjene v skupno (poklicno) dejavnost. V tem oziru bi lahko rekli: ja, sodobni fantje so v krizi.
Prej omenjena diferencialna socializacija ne podpira zgolj istospolnih prijateljstev, temveč primarno vzpodbuja razvoj različnosti med fanti in dekleti tudi na področjih, ki so ključna za razvoj tesnega prijateljstva, temelječega na zaupnosti, intimnosti in iskrenosti. Sama različnost v načinih prijateljevanja ni problem, problem nastane, ker pri fantih ne vzpodbujamo razvoja socialne in čustvene kognicije na način, kot ga pri puncah. Posledica je ravno težavnost samorazkrivanja in iskanja pomoči pri fantih, ki se je izkazala kot problematična glede na posledice tovrstne vzgoje za moške. Na področju psihologije sta očitni posledici vsaj dve: veliko manj moških poišče strokovno psihološko pomoč za svoje probleme in veliko več moških stori samomor. Ni nujno, da je oboje posledica diferencirane socializacije, zagotovo pa ta pri duševnem zdravju moških igra veliko vlogo.
Če se punce družijo s puncami, fantje pa s fanti, in če vemo, da druženje pri enih in pri drugih poteka vsaj malenkost drugače, si lahko predstavljamo, da so tudi načini in posledice nasilja v istospolnih vrstniških skupinah drugačne. Ravno prednosti, ki jih različne oblike oziroma kvalitete prijateljstva nosijo, so lahko ključni elementi uporabljeni s strani povzročiteljice nasilja. Prav tako boleča so lahko razpadla prijateljstva, vse travmatične izkušnje pa lahko generaliziramo in se jim v prihodnje poskušamo izogniti. Če je temeljni element prijateljstva intimnost, zloraba tega elementa povzroči bolj globoke posledice kot če gre za aspekt, ki je osebi manj pomemben. Dolgoročen odziv je nato izogibanje intimnosti, za katero se je oseba naučila, da jo nekdo lahko izrabi proti tebi in te prizadene. Z odmikom od temeljnih elementov prijateljstva zaradi strahu pred prizadetostjo pa oseba prizadene samo sebe, saj si ne dovoli izkusiti zanjo temeljnih gradnikov prijateljstva. Fanti in dekleta travmatične izkušnje medvrstniškega nasilja in razpada prijateljstev doživljajo drugače, vendar je težko reči, kako jih to dolgoročno prizadene in vpliva na sklepanje prijateljstev v kasnejšem življenju.
Prijateljski zmenki
Na koncu si dovolimo še ekskurz v psihologijo samopomoči sklepanja prijateljstev. Dokler smo v šolskem sistemu, imamo svoj razred, druge razrede, starejše in mlajše, ki jih srečujemo vsak dan in živijo v podobnem kontekstu šolanja kot mi. Takrat je sklepanje prijateljstev morda najlažje, veliko je hobijev, skupnega preživljanja časa brez posebnega dogovora, delimo si težave in jamranje. Vendar ta prijateljstva niso nujno trajna in globoka, za to je potrebno delo. In prav tako kot smo previdni pri zmenki s potencialnimi romantičnimi partnerkami smo previdni pri prijateljskih partnerkah. Sklepanje prijateljstev v odraslosti zahteva nekaj sreče in naključij, pa tudi veliko socialnih spretnosti in zmožnosti vživljanja v druge. Najlažje bi bilo najti prijateljico za vsak predalček v življenju – eno, s katero skupaj jamraš, drugo, s katero deliš poklicna zanimanja, tretjo, s katero deliš vrednote, četrto, s katero se skupaj zabavaš … vendar to zahteva neomejeno količino časa, ki je potreben za vzdrževanje vsakega izmed teh prijateljstev. Cilj je torej najti osebo, s katero se lahko pogovarjaš in počneš marsikaj. Tudi če najdeš potencialno prijateljico, s katero si obetaš kvalitetno prijateljstvo, je potrebno pristopati previdno. Želimo se pokazati v najboljši luči, vendar dovolj iskreno, da naša maska zdrži tudi, ko se razkrijemo v luči manj ugodnih življenjskih situacij. Tako kot pri iskanju dolgotrajne romantične, spolne partnerke, se pri iskanju prijateljic soočamo s podobnimi zagatami. Ali me mara? Se ji zdim fajn? Se želi družiti z mano? Kdaj je čas, da spontano druženje preraste v dogovorjeno druženje? Kdaj je čas za prvi skupen izlet? Ta članek zagotovo ni priročnik za sklepanje kakovostnih prijateljstev v odraslem življenju, bolj naštevanje številnih problemov in nič rešitev.
Proces dvomov gre nekako takole. Spoznamo osebo, morda jo nekajkrat srečamo in se pogovarjamo. V nekem trenutku sproščenosti ena od oseb drugo prosi ali ji ponudi svoj kontakt, včasih so to bile telefonske številke, danes profil na socialnem omrežju. Mogoče se proces odvija v obratni smeri ali pa čisto drugače. Vzpostavljen kontakt in občasna druženja pa niso dovolj za trajno prijateljstvo, ki zahteva stalen vložek energije in časa, saj je prijateljstvo potrebno vzdrževati. Skupna druženja včasih na začetku dobijo jasno obliko (kje, kdaj, kako in zakaj se družimo), včasih so popolnoma spontana. Po nekaj časa pride v glavo vprašanje: »Kaj sva midve?« ki bolj kot definicijo razmerja zahteva definicijo dejavnosti. Globlje ko zabredemo v prijateljstvo, več možnosti je, da ugotovimo svojo zmoto, da ta oseba res ni primerna za prijateljico. Po drugi strani pa morda je, vendar nastane problem vključitve v že obstoječo shemo prijateljic. Včasih se poti prijateljstva začasno ohladijo in čez nekaj časa ponovno vzpostavijo. Podobno torej, kot pri romantičnih ali spolnih zvezah, celo do te mere, da imamo nekaj prijateljic na čakanju, če se trenutne ne obnesejo.
V tekstu je uporabljen ženski spol kot generična oblika (morda kdaj po pomoti tudi ne).