Postavkovna šolska sečnja

Februarsko stavko si bom zapomnil po govoru glavnega tajnika Sviza, kjer je opozoril na neenakost med spoloma. Poklici v vzgoji in izobraževanju so slabše plačani, ker jih povečini opravljajo ženske. Tako se mi ob drugi stavki zdi naravnost nujno ne prati enobarvnega perila. Moj namen ni pro-/antistavkovno navijaški. Ne bom pribijal reformnih tez šolstva. Te visijo že med spletnimi komentarji vsakega starševskega doživljaja. Moj namen je k večjemu ta, da spustim nekaj krvi. Priznam, nisem pristaš pozitivnega mišljenja. Sem učitelj. Osnovnošolski učitelj. Stavkal sem v tišini kabineta. Zadržki pač niso za v prvo stavkovno linijo. Navdih Bernhardove Sečnje tudi ne.
»Ker ne verjamem v sistem, / rada bi rešila ta problem,« so pesnile kolegice, razredne učiteljice, v obilici časa med zadnjo stavko po melodiji znane slovenske pop-rock skupine. A prvo, kar mi je prišlo na misel pri rešitvi človeka v sistemu, je njegova (samo)razrešitev. Drugo pa nasprotno – učitelji bi se morali zbrati in spisati manifest za boljše šolstvo. Ideje? Ne. Ideje lahko nizamo v neskončnost, težje pa je oceniti tiste, ki so si v nasprotju. A mnogokrat so zgolj reprodukcija obstoječega, ki ga utečeni sistem v vidnem razkroju zlahka asimilira. Da tega ne vidimo, kričimo s statistiko: »Dosežki, dosežki, dosežki!« »Ne moreš samo kritizirati, ponuditi moraš alternativo,« je zgolj matrica, s katero je treba enkrat za vselej opraviti. Ali sem morda jaz ministrstvo ali kakšna pristojna izvedbena služba?

Šolska stavka za plače

Pogosto s prijateljem zgodovinarjem, ki svojo poklicanost že desetletje polni z izkušnjami za določen čas, predvsem v podaljšanem bivanju, ob nemoči ter bizarnostih šolske in slovenske odsotnosti politike zganjava cinizem vse do slutenih razsežnosti. Spoštujem ga ne samo, ker je široko razgledan in pametnejši od mene, temveč predvsem zato, ker me, zaposlenega za nedoločen čas, ne nagovarja z gnevom prekarca, položaja, ki ga večina zaposlenih razume zgolj kot začetniško muko mladega človeka. A to ni samo zadeva percepcije, kot si v tem nestvarnem svetu domišljamo. Na zadnjem razgovoru za službo delodajalca ni zanimalo, kako uči, temveč ali zna pripraviti proslavo. Kje pa so tisti z najvišjimi nazivi, ki imajo izkušnje in utečeno modrost za slovesne prireditve, za pobude preoblikovanja vzgojnega načrta, za aktivno participacijo v šolskih svetih? Kako se povrne čas, ki so si ga bili pripravljeni odvzeti za brezplačno karierno napredovanje? Zakaj celo šolniki ne razumemo sorazmernosti napredovanja v plačni razred s prevzemanjem odgovornosti?  Na mladih svet stoji, pravijo. Ki jih nočemo zaposliti. Raje podaljšujemo delovno dobo. In nadgrajujemo nivoje svetništva.
A preidimo k stvari. Stavka se izključno zaradi plač, torej partikularnega interesa stavkajočih. Drži, plače niso visoke. Pravzaprav se komaj preživi, če živiš v najetem stanovanju z dvema otrokoma in partnerjem v prekarnem delovnem razmerju. Smiselno je primerjati naše plače s plačami kolegov iz tujine, a le s tistimi, ki so v primerljivem družbeno-ekonomskem položaju. Ne smemo pa pozabiti na one, ki životarijo s pol nižjimi prihodki, in one druge, ki morajo svoj prosti čas goniti v ultrasofisticirani potrošnji preobilice izropanih naravnih/družbenih/človeških virov. Kreacije javnega mnenja so znane. Pošastni javni sektor golta gospodarske službe, ki bi bojda poskrbele za prav one pozabljene. Ali bomo kdaj zaradi eklatantnih ropov, ki se vršijo tudi po tem, ko smo opravili strokovni izpit iz ustavne ureditve, šli na ulice?
Lansko leto sem se solidarno pridružil protestnemu shodu plačne skupine J javnega sektorja. Ob poslušanju izpovedi čistilk, kuharjev, hišnikov, medicinskih sester, pomočnic vzgojiteljic, kljubujočih drž v nevzdržnih položajih, se mi je ježila koža. Govori kolegov šolnikov pa so bili medli, moledujoči, obupani. Mestoma komični, ko je npr. univerzitetni profesor jadikoval nad zahtevnostjo dela s študenti s posebnimi potrebami. Toda kaj je tisto nevzdržno v šolstvu, česar šolniki ne uspemo artikulirati? Morda to, da se učenci, ki so osnovno šolo uspeli dokončati s pomočjo nalepke »posebne potrebe«, znajdejo na univerzi v nepotrebno breme ne posebno izobraženih akademikov? Je nevzdržen položaj mladih in ne več tako mladih, ki pogoltnejo vse za zaposlitev za določen čas? Sindikat jih ne vidi, ker brani zaposlene za nedoločen čas. So oni stavkali samo zato, da se komu ne zamerijo? Slovenska javnost pa na ulicah gleda proletariat s solidnimi prihodki, učitelje, ki se ne borijo za nič drugega kakor za še višje plače.
Podajmo se v mizerno plačano razredništvo, ki ga učitelji zaradi zbirokratiziranosti postopkov in vzgojnih spopadov s starši opravljamo s stresom in neredkimi zdravstvenimi simptomi. Vzgojne priložnosti le redkim odtehtajo, da si želimo biti razredniki. Tako je razredništvo, s katerim razrednik lahko vzpostavi enkraten odnos z učenci, najbolj nehvaležno opravilo, ki doleti učitelja. Z zahtevo in priznanjem razredništva v vrednosti enega plačnega razreda bi spodbudili zgolj k služenju tistih učiteljev, ki nimajo notranje nuje po krepitvi vzgojne dejavnosti. Če bi ministrstvo že končno izdalo enoten obrazec za beleženje (mesečne) delovne obveznosti učiteljev – kar mu je računsko sodišče že zdavnaj naložilo –, bi lahko ure, vložene v razredniške dejavnosti, štele med ure doprinosa. Oni pa, ki se ne bi »čutili« za razrednike, bi namesto tega pač opravili drugo delo.

Korelacija ugled­–plača

Razmišljal sem, da bom na naslednji razredni uri odprl razpravo na temo biti–imeti ali pa ugled–plača. Zanima me, kaj bodo učenci povedali. Rahlo sem namreč preplašen nad opažanjem, da je ugled v močni korelaciji s plačo tudi v zavesti učiteljev. Povedali ti bodo, da so na Finskem učitelji zelo dobro plačani, saj samo najboljši lahko postanejo učitelji, to pa zato, ker imajo selekcijo še preden… Se vam zdi, da bi tak sistem lahko prenesli k nam? Zaenkrat sta v igri dva plačna razreda. Ali bi z njima z večjo odgovornostjo izobraževali in vzgajali mlade k samostojnosti, ali bi z njima, če ne v ugledu, vsaj v izgledu bili podobni onim z enako stopnjo izobrazbe, ali bi s povišico kreditirali gradnjo prizidkov naše hiše za naše otroke za prihodnost, ki se ne kaže kot naša, temveč kot grožnja? Ne, ne vidim korelacije.
Zakaj se učiteljem namesto tehnik čutenja ne pripravi smiselnih vsebinskih izobraževanj kritičnega mišljenja, logike in argumentacije ter se jih izuri v postavljanju vprašanj, debatiranju, poslušanju, ocenjevanju in razsojanju, kar mimogrede gotovo znajo kolegi s Finske, sem vprašal gospo s Pedagoškega inštituta. Odgovor, predvidljiv. Ker se to učiteljem ne zdi uporabno. Seveda, tudi učencem se marsikaj ne zdi uporabno. Da pa učeni ljudje z abstraktnim mišljenjem, ki ne učijo zgolj praktičnega pouka, ne razumejo, da je dobra teorija mnogokrat bolj »uporabna« od zgolj uporabnega, kaže na zagato celotnega izobraževanja.
V državi tako ni nikogar, ki bi gojil in vzdrževal osnovni intelektualni nivo šolnikov. To se ne dobi na dodatnih izobraževanjih. Predvsem pa je učitelj sam, prepuščen svojemu lastnemu brcanju v temo. Prav zato lahko vsaka mala interesna skupina, v manku kakršnega koli diskurza, iztrži največjo bizarnost. Kdo je npr. hotel nacionalno preverjanje znanja že v 3. razredu? Med kolegi ne poznam nikogar, ki bi to zagovarjal. Državni izpitni center, gotovo. In redki glasni učitelji, ki so sodelovali na spletnem forumu v organizaciji ministrstva. Vsi se pritožujemo, da je v šoli preveč balasta, in z NPZ-jem v 3. razredu se bo sedaj še bolj disciplinirano žgalo po najmlajših. Sledili jim bodo vrtci, ki se bodo, če nimajo svojega »trajnostnega« koncepta, ki bi vzdržal tovrstne pritiske, prilagodili s predpripravami. Ministrstvo zagotavlja, da se je posvetovalo z vsemi deležniki. Tudi starši bi znali biti zadovoljni, da bo kakovost šol merljiva, a se hkrati pritoževati nad pretirano faktografijo in storilno naravnanostjo.
Zdaj berem, da bo ministrstvo na željo nekaterih učiteljic 1. razreda odobrilo brezplačni socializacijski šnelkurz, ker imajo baje učenci, ki niso hodili v vrtec, težave pri druženju s svojimi vrstniki. Zastonj, krasno, pri tem pa pozabljamo, čemu je bil 1. razred devetletke uveden. Predstavljamo si ministrstvo kot politično, samovoljno ustanovo, v resnici je ravno nasprotno – prisluškuje javnemu mnenju in skuša ugoditi interesom organiziranih skupin. Obstaja nevarnost, da tudi Učiteljsko združenje Slovenije, ki združuje različne poglede učiteljev, postane zgolj interesna skupina, v kolikor razvijanje in širjenje razprave o ključnih pojmih in zadevah v šolstvu ne postane njegova osnovna dejavnost. Pobude, aktivnosti in angažmaji se naknadno sprožijo tako rekoč sami iz akumulirane diskurzivne baze. Upam, da bo združenje pridobilo število članov, ki bo primerljivo s tistim v sindikatu, da bomo šolniki lahko stavkali tudi za boljše šolstvo, ne samo za plače.

Kar je možno, je obvezno

Nekateri učitelji pa so bili prav nesrečni, ker na stavkovni dan niso mogli službovati. Tu so tudi šole, ki v celoti niso stavkale. Vsaj za eno vem, da je izjavila: »Ne stavkamo, ker smo srečni, da imamo službo.« Sedaj pa si predstavljajte učitelja, ki je srečen, da ima službo, in uči učence, ki bodo morda srečni, če bodo imeli službo. Toda službovati, služiti, biti služabnik, komu? Učitelji smo pridni. Zahtevamo le z gospodarsko rastjo. Ko ta stagnira, zmrznemo. Vedno bolj smo ponosni na to, da je naše delo storitev, za izdelke, ki se bodo znali sami uporabiti. In vedno pod večjimi pritiski smo, da produkcija ni nikoli dovolj učinkovita, da bo vedno zaostajala za prihajajočimi trgi priložnosti. Nedavno so bili dovolj odlični projekti ustvarjalnosti in kreativnosti, z novimi tehnologijami. Danes brez inovacij in podjetnosti in novih tehnologij ne gre. Od vrtca naprej.
Mladi so bodoče generacije prekariata, ki jih učimo z zatajeno brezperspektivnim optimizmom. Prihodnost je sprogramirana, digitaliziranega, robotizirana. Opismenjevanje za 21. stoletje je mantra v koraku s časom. Kompetence so ključ, gospodarska rast ključavnica resnice, podjetnost izziv, ki odpira vrata. A kam? Nekam, kjer ničesar ne razumeš, če ne poskusiš. Ko sem kolegici, razvijalki v nacionalnem projektu »od idej in priložnosti, preko virov, do prenosa idej v prakso – akcija« argumentirano obrazložil svoje nestrinjanje in neudeležbo, ni odnehala, saj po njeno »ne veš, če ne poskusiš«.
Z uporabnostjo nabildani družbi tempo narekuje tehnologija. Svet je jama za izkoriščanje, poslanstvo moderne znanosti pa kreiranje nove narave in načinov bivanja. Stvari, ki jih zares ne samo ne potrebujemo, temveč so tudi ustvarjene za takojšnje uničenje, narekujejo tudi tehničnost odnosov med ljudmi. Ničesar se ne da ne uporabiti. Neprodukcija, ki bi lahko bila proizvedena, je škandalozna. Po proizvodnji trupel v koncentracijskih taboriščih, po transformaciji človeka v surovino, se uporaba človeka kot sredstvo zdi povsem sprejemljiva. Tako se nauki naših prednikov slišijo smešno, izguba smisla pa je obravnavana kot bolezen. Prosti čas postaja prazni čas, osovražen čas, ki ga je treba potrošiti. »Kar lahko naredimo, to moramo narediti,« je moralni imperativ tehnologije, ki ga je že desetletja nazaj opisoval Günter Anders. Sicer nas obtožijo sabotaže razvoja in napredka.
V tem oziru se vprašajmo o novih tehnikah poučevanja, o kompetencah 21. stoletja, o vseživljenjskem učenju, a tudi o robotizaciji opravil, izginjajočih služb in odvečnosti človeka. Začnimo se torej, drage kolegice in kolegi, pogovarjati, razpravljati, odpirati zaprte skrinjice. Ne tudi, temveč predvsem na osnovnem, zborničnem nivoju. Si bomo vzeli čas, preden postanemo zgolj stražarji avtomatizacije? Ali bomo naslednjič stavkali proti obveznemu prostemu času?