Zadnjih pet let je evropski parlament vodil Martin Schulz, dolgoletni član nemške SDP. Konec novembra, tik pred zadnjim, decembrskim plenarnim zasedanjem, je končno izjavil, da se ne bo potegoval za še en mandat ter da se vrača v nemško politiko, čeprav je še pred kratkim veljalo, da je Berlin plan B in da si Schulz želi ostati na čelu parlamenta. Njegovo predsedovanje se je sicer začelo že januarja 2012 – predsedniški mandat v Evropskem parlamentu namreč traja dve leti in pol, polovico poslanskega mandata, ponavadi pa se na čelu izmenjata predstavnika dveh največjih strank v aktualnem sklicu.
Tako je tudi njegov odstop plod pogodbe, ki sta jo po evropskih volitvah leta 2014 sklenili Evropska ljudska stranka (EPP) ter Napredno zavezništvo socialistov in demokratov (S&D), kasneje pa jo je v imenu liberalcev (ALDE) podpisal še Guy Verhofstadt. Vsebina dogovora ni točno znana, opisana pa je kot dogovor o delitvi moči med dvema največjima skupinama v Evropskem parlamentu, kjer naj bi prvi dve leti in pol mesto predsednika Parlamenta in predsednika Evropskega sveta pripadali socialistom in demokratom, Evropsko komisijo pa naj bi vodil Juncker, del kvote EPP-ja. Pri podpisu dogovora je bil za mesto predsednika Evropskega sveta predviden danski socialistični premier Helle Thorning-Schmidt, a je to kasneje postal Poljak Donald Tusk, zaradi česar je po mnenju nekaterih analitikov skrivnostni dogovor že padel v vodo.
A Nemec je mož beseda. Tako bodo vsaj do konca maja 2017, ko Tusku poteče mandat (tega sicer lahko obnovi še za dve leti in pol), Evropsko unijo vodili trije konservativci, kar je doslej veljalo za ne preveč demokratično. A večji problem kot začasna hegemonija Evropske ljudske stranke bo najti desničarskega poslanca, ki je sposoben stopiti v Schulzeve čevlje. Ta je ob prevzemu predsedovanja pred petimi leti napovedal, da si želi narediti parlament glasnejši, vidnejši in močnejši, kar mu je brez dvoma uspelo. Nasprotniki ga pogosto označujejo za komolčarja, ki hodi na srečanja, na katera ni povabljen – na primer na septembrsko neformalno srečanje v Bratislavi –, a dejstvo je, da je Evropski parlament danes bistveno bolj prepoznaven, kot je bil na začetku Schulzevega predsedovanja, saj se je ta izkazal za izjemno močnega vodjo. Kot predsednik je pogosto prekoračil svoje pristojnosti, kar so mu kolegi poslanci, navdušeni nad mehko močjo in prepoznavnostjo parlamenta, večinoma odpustili.
Eden takšnih primerov je bilo gledališko podpisovanje sporazuma z Ukrajino junija 2014, ko je Schulz kar sredi seje vzpostavil videokonferenco z Vrhovno Rado in Petrom Porošenkom, tako da sta oba parlamenta sporazum podpisala sočasno. Schulz je brez pomislekov, zavoljo večjega propagandnega učinka, povozil osnovno pravilo, da je parlament pri svojem delu neodvisen in da ne deluje pod pritiski, prav tako pa je ignoriral francoskega socialista Jeana Luca Melanchona, ki je celotno predstavo želel ustaviti. Sporazum je bil na koncu dejansko podpisan sočasno, kar je dajalo nezgrešljiv vtis orkestriranosti.
Kot neprimerne je marsikdo označil tudi njegove izjave glede Sirize in pričakovanj Grkov ob njihovi zmagi. Ne obstajajo roza sloni, ki bi igrali na bobne, je o stvarnosti podučil grške volivce, ki so z glasovanjem za Sirizo izrazili nasprotovanje varčevalnim politikam. Podobno držo je zavzel tudi pri škotskem in britanskem odcepitvenem referendumu, pri slednjem si je celo privoščil izjavo, da filozofija Evropske unije ni, da bi njeno usodo določale množice.
Demokratična Potemkinova vas, ki jo zadnjih pet let gradi Schulz, je tako eden izmed najmočnejših adutov proti naraščajočemu evroskepticizmu, saj je edini demokratično izvoljeni organ Evropske unije gotovo približal ljudem, a sočasno skrbno umirja njihova pričakovanja znotraj skupne evropske družine. Kako zelo ga zanima prisluhniti množicam in njihovi politični volji, je pokazal ob spodletelih pogajanjih med kanadsko trgovinsko ministrico in valonsko vlado, kjer je Chrystio Freeland vztrajno prepričeval, naj ne odleti nazaj, da bodo CETO vendarle podpisali.
Med poslanci v skupini EPP-ja, kjer trenutno ni izrazitega vodje, bo sedaj potrebno najti podoben karakter, ki bo s floskulami o demokraciji in majhnimi koncesijami uspel ohranjati status quo in ne dovolil prevelikega razmaha nacionalističnih in fašističnih gibanj po Evropi. Poleg tega Unija rabi tudi vodjo, naloga, ki jo je v času triumvirata nevidnega Tuska, pijanega Junckerja in pretencioznega Schulza še največkrat opravljala Angela Merkel, Schulz pa je parlament v precej kriznem času vodil kot predsednik in ne kot spokesperson.
V nasprotju z njim je nominiranec EPP-ja Antonio Tajani ob predstavitvi svoje kandidature izjavil, da si želi pragmatičnega parlamenta, sam pa bo nastopil kot Speaker of the house. Nekdanji komisar za transport (2008/09) ter industrijo in podjetništvo (2009/14), sicer pa močan zaveznik Berlusconija, pri kateremu je služil ko predstavnik za stike z javnostmi, daje javnosti vtis nekoga, ki je bistveno bolj kot Schulz nagnjen k dogovorom v zakulisju, o čemer priča tudi njegova vpletenost v afero Dieselgate. A ker se v nasprotju s prejšnjimi leti predsedniki strank niso uspeli dogovoriti, kdo bo sedel na čelu Evropskega parlamenta (tokrat so celo prvič potekale preliminarne strankarske volitve), so v igri še nekateri kandidati: Italijanka Eleonora Forenza iz Evropske levice/Zelenih, Belgijka Helga Stevens Evropskih konzervativcev in reformistov, Gianni Pittella iz kvote S&D ter precej verjetno Guy Verhofstadt, predsednik Liberalcev (ALDE), ki svoje kandidature sicer še ni oznanil. Predvsem slednja dva sta izjemno močna kandidata in poslanci se znajo v želji po pragmatičnem parlamentu precej hitro odločiti za nekoga iz leve opcije.
Schulz, ki je pred leti Verhofstadta predlagal celo za mandatarja, se po dvaindvajsetih letih vrača nazaj v Nemčijo, kjer bo na prihajajočih volitvah kandidiral na listi SDP-ja v Severnem Porenju – Vestfaliji, kjer ima poslansko mesto praktično že zagotovljeno. Težje kot vstop v parlament bo zmanjšati razliko dvanajstih odstotkov, ki po javnomnenjskih anketah trenutno loči največji nemški stranki. Čeprav je zanašati se na ankete prezgodaj, saj ni znan niti točen datum volitev (potekale bodo med 23. avgustom in 22. oktobrom), je prvo mesto praktično že oddano. A v primeru majhne razlike med CDU in SDP bi čez slabo leto Schulz s pomočjo levice in zelenih dejansko lahko postal nemški kancler. Adut, ki ga prinaša v volilno igro, je neobremenjenost z notranjo politiko, dočim je predsednik SDP Sigmar Gabriel podpredsednik trenutne vlade, kar je precej slaba pozicija za resno ofenzivo.
V primeru ponovne koalicije CDU-ja in SDP-ja, v kateri bi na čelu vlade spet sedela Merkel, nemški politični komentatorji pišejo, da bi Schulzu najverjetneje pripadlo mesto zunanjega ministra. Na tej poziciji bi najbrž kot zelo dejaven reševal trenutne napete situacije na zunanjih mejah Evropske unije, predvsem vprašanje migracij ter odnos z Rusijo in Ukrajino, Združenim kraljestvom ter Turčijo, vloga, v kateri bi brez dvoma zasenčil povsem pasivno Federico Mogherini, ki na mestu visoke predstavnice EU-ja ni dosegla večjih uspehov.
Nedefiniranost evropskih institucij in razmerij med njimi ambicioznejšim in sposobnejšim politikom omogoča, da funkcije popolnoma predrugačijo in si razširijo pristojnosti. Kljub temu, da je Schulz le še en v vrsti povzpetniških birokratov, mu je treba priznati mojstrstvo ter izjemen čut za vodenje in taktnost. Poleg razdajanja v parlamentu se je Schulz dovolj redno in taktno pojavljal tudi v nemških mediji, ki mu merijo enak odstotek priljubljenosti kot ga dosega Merkel, kar mu sedaj omogoča miren in gotovo uspešen prehod v državno politiko. V kolikšni meri in s katerega delovnega mesta bo v naslednjih letih krojil evropsko politiko, ni jasno, a v primeru tako medlega vodstva Evropske unije, kot se izrisuje, bo v tandemu z Angelo Merkel brez težav vladal Evropi iz Berlina, četrte, a gotovo najvplivnejše prestolnice Evropske unije.