Vsakdanjik zahodnega človeka je zaznamovan z delom in potrošnjo. Delamo zato, da si s pridobljenimi finančnimi sredstvi lahko kupujemo dobrine. Te ne omogočajo zgolj preživetja, ampak so tudi predmeti naših želja, odraz naše osebnosti in okusa. Meja med dobrinami, ki so nujne za preživetje, ter tistimi, ki nam zagotavljajo želen način življenja, postaja vedno bolj zabrisana, s čimer se ustvarja vtis, da je posedovanje neke dobrine dandanes skoraj tako nujno kot preživetje. V tem neskončnem polju dobrin, je naša izbira omejena s sredstvi, ki so produkt dela. Kolesje potrošnje poganja ustvarjanje vedno novih želja in garanje zanje. Denar je tako univerzalno sredstvo izmenjave dela v družbi, nekakšen skupni imenovalec različnim oblikam dela, ki bi bile neposredno težje izmenljive.
Delo terja čas, in slednji je ne glede na količino opravljenega dela ali nakopičenega bogastva omejen z dolgoživostjo posameznika. Če je res, da ne delamo za golo preživetje, ampak tudi zato, da si tešimo želje, ki jih ustvarjajo oglasi, se posredno odrekamo delu časa svojega življenja v zameno za svojo lastnino. Potrošniki se med trgovskimi policami ne odločamo le o nakupu med različnimi dobrinami, ampak predvsem o razmerju med svojim časom in imetjem. Da to razmerje ne bi bilo preveč prepuščeno muhavosti posameznika, imamo časovno določen delavnik, ki naj bi zagotavljal sredstva za osnovne dobrine, izpolnitev nekaterih želja in puščal nekaj časa, s katerim lahko sami upravljamo. Potrošnja kot usmerjena dejavnost in pridobivanje sredstev zanjo kot regulirana dejavnost, torej puščata zahodnemu človeku le malo svobode, saj je ta omejena zgolj na izbiro znotraj samega sistema dela in potrošnje. Način življenja si težko izberemo sami, a ponujene so nam različice znotraj tega sistema. Vprašanje, ali bi bilo možno delati v skladu z našo realno potrebo po finančnih sredstvih, je v Sloveniji, kjer pod pragom revščine živi 11,3 % prebivalstva, materialno pa je prikrajšanih 16,2 % ljudi nad pragom revščine, nepredstavljivo in v danih razmerah skoraj nespodobno, a na takšen primer lahko naletimo v zibelki potrošništva in njegovi največji ideološki izvoznici – v Združenih državah Amerike.
Ameriška izkušnja: The dirtbag (sub)culture
Dirtbag (slo. vreča prahu) je oseba, ki je zavezana določenemu življenjskemu slogu do te skrajnosti, da opusti redno zaposlitev in ne živi po ustaljenih družbenih normah. Običajno opravlja priložnostna ali sezonska dela, je brez doma, ima malo lastnine in veliko potuje. Od hipija se loči po tem, da ima specifičen razlog za svoj življenjski slog. Običajno je to ukvarjanje z dejavnostjo na prostem (npr. gorništvo, plezanje, surfanje, jadralno padalstvo itd.), ki ji posveča ves svoj čas.
Dirtbag kultura je izrazito obroben pojav v ameriški družbi, vendar njeni zametki segajo v osrčje ameriške pravne ureditve na področju varovanja naravnih območij izjemnega pomena. Idejni oče ureditve, ki je danes po celem svetu znana kot narodni park, je bil John Muir. Ta škotski imigrant, ki je bil sprva uspešen podjetnik, je opustil delo in z minimalnimi sredstvi raziskoval gorovje Sierre v Kaliforniji. Njegova literarna dela, članki, aktivizem in kongresne pobude so ob koncu 19. stoletja spodbudile zamejitev in precedenčno zakonsko zaščito naravnih območij z izključno namero, da slednja ostanejo nedotaknjena in s tem navdih prihodnjim rodovom.
Beatniki in kasneje pripadniki hipijske subkulture so v ta izjemna naravna okolja zahajali iščoč duhovna doživetja. V 70. letih, ko se je hipijevsko gibanje že asimiliralo z večinsko kulturo in prispevalo k oblikovanju novih marketinških strategij, ki so spodbujale potrošništvo, je izvorno iskanje duhovnosti v kombinaciji z evropsko gorniško osvajalno filozofijo izoblikovalo dirtbage, ki jih poznamo danes. V primeru nacionalnega parka Yosemite je majhna skupina mladih ljudi, pretežno iz losangeleških predmestij, hipijevska načela svobode povezala z Miurovo ljubeznijo do narave, s čimer slednja ni bila več le navdih, temveč je postala igrišče, ki je nudilo duševni in telesni izziv. Osrednje življenjsko vodilo v relativo bogati družbi tako ni bilo več predvidljivo preživetje, ampak lifestyle. Urejen delavnik je sicer prinašal udobno življenje v mestu, a je krčil čas, ki je bil na razpolago, zato so se delu najraje odrekli. To je zanje ostalo le kot nujno zlo v obliki sezonskih zaposlitev, priložnostnih del in mešetarjenja, kar jim je omogočilo skromno preživetje dolgih časovnih obdobij v naravnih arenah.
Sodobni dirtbagi potujejo neskončno dolgo sezono: poletnemu delu v letoviščih blizu naravnih danosti, ki omogočajo vsakodnevno udejstvovanje na prostem, običajno sledi preživljanje preostanka leta v neobljudenih območjih gora, puščav in obal. Tisti, ki so s sezonskim delom prislužili dovolj, odpotujejo v manj razvite države Azije, srednje in južne Amerike, kjer je življenje cenejše. Pri izbiri njihove destinacije je kjučnega pomena možnost udejstvovanja v priljubljeni dejavnosti. Naslednje leto, ko se bo pričela sezona turističnega navala in bo potreba po sezonskih delavcih zopet narasla, se bodo vrnili. Z vsako sezono je njihova zaposljivost večja zaradi izkušenj v različnih poklicih in principa zaposlovanja delavcev za nezahtevna dela. Ta temelji na delovni dobi v okviru podjetja, agencije ali organizacije. Delavci z daljšim stažem, ki se neprekinjeno vračajo vsako leto, imajo prednost pri zaposlitvi za določen poklic, saj so že priučeni v podrobnostih poteka dela.
Sezona brezdelja običajno traja vsaj pol leta in večinoma sovpada s prezimovanjem. Za zaželene lokacije v Združenih državah so značilna dolga obdobja sončnega vremena in mrzlih noči, torej gre predvsem za puščavska območja. Poleg informacij o dobrih lokacijah, ki so dosegljive v literaturi in na internetu, si dirtbagi olašajo življenje na prostem z medsebojnim posredovanjem detajlnih informacij med druženjem ob priložnostnih skupnih obedih in tabornem ognju. Zaradi njihovega neprestanega življenja na prostem trpita izgled in higiena, zato na poti skozi mesta lahko izgledajo kot klošarji, ampak videz vara. Populacija dirtbagov je presek celotne izobrazbene in starostne skupine prebivalstva. Posamezniki, ki na tak način preživljajo leta, živijo aktivno življenje, so razgledani, v odlični telesni pripravljenosti in se nadpovprečno zdravo prehranjujejo, saj dojemajo hrano kot gorivo za svoj dejaven življenjski slog. Njihovo dosegljivo imetje je omejeno z volumnom in težo, ki jo je še mogoče transportirati med avtomobilskimi selitvami. Notranjost avtomobila, poltovornjaka ali kombija predelajo v zasilno kuhinjo in ležišče, ki omogoča lažje življenje na poti. Organizacija nujnih vsakdanjih opravil sicer variira glede na dejavnost in lokacijo, vsem pa je skupna velika inventivnost.
Iz vsega navedenega postane jasno, da je takšen življenjski slog posledica zavestne odločitve. Nekateri živijo na tak način eno sezono, drugi pa celo življenje. Ob odločitvi, da si ustvarijo družino, jih večina presedla na bolj ustaljen način življenja. Zanimiv je družboslovno nepreverjen, a v praksi pogosto opažen pojav, da posamezniki s tovrstno živjenjsko izkušnjo kasneje postanejo uspešni v poslu ali na izbrani karierni poti. Med številnimi primeri sta najbolj znana Yvon Chouinard, ustanovitelj znamke oblačil in šporne opreme Patagonia, ki ga je Forune Magazine razglasil za najuspešnejšega živečega poslovneža na področju outdoor industrije, in Charles Cole, ustanovitelj znamke športne obutve Five Ten, ki jo je pravkar kupila korporacija Adidas.
Nazaj v Slovenijo
V Sloveniji je število ljudi, ki živijo na tak način, zanemarljivo majhno. Razloga zagotovo ne gre iskati v manj ugodnem podnebju ali bolj tradicionalnih vrednotah, ampak predvsem v rigidnosti delovnega trga, ki ne dopušča daljše odsotnosti z dela, in skromnemu plačilu v dragem življenjskem okolju. Ugotavljamo, da Slovenci inovativnost nadomeščamo z delovno intenzivnostjo, obenem pa imamo relativno velik delež zaposlenih, ki se soočajo s pojavom izgorelosti na delovnem mestu in nizko kupno močjo. Prijatelj ekonomist mi je zatrdil, da plače lahko rastejo samo, če raste gospodarska aktivnost, medtem ko višje plače ne morejo povzročati gospodarske rasti. Sprašujem se, kako gospodarska rast lahko narašča brez rasti potrošnje in kako lahko slednja raste brez dviga kupne moči. O Sloveniji radi sanjamo kot o družbi inovacij, ki proizvaja izdelke z visoko dodano vrednostjo, a dokler bomo živeli zato, da bi delali, namesto da bi delali zato, da bi živeli, takšne prihodnosti ne bomo utegnili ustvariti.