Povojna obnova Goriške kot dejavnik italijanizacije

Ne bi mogli sicer trditi, da ti dogodki niso prisotni v današnji kolektivni zavesti. Ravno nasprotno, travmatična izkušnja italijanske oblasti je pustila močan pečat v lokalnem zgodovinskem spominu in še danes predstavlja temeljni razločevalni element primorskih Slovencev znotraj slovenske nacionalne skupnosti. Po drugi strani pa je prav to dejstvo povezano z izrazito črno-belimi predstavami. Številni zgodovinski vidiki tako ostajajo slabo poznani, predvsem tisti, ki zadevajo vsakdanje življenje (slovenskega) prebivalstva v okviru fašističnega režima ter večplastne interakcije med režimskimi institucijami in lokalnim prebivalstvom.

Med zaenkrat zgolj rudimentarno poznane zgodovinske teme iz obdobja po prvi svetovni vojni sodi tudi proces povojne obnove Goriške, kar je glede na daljnosežne posledice za življenje lokalnega prebivalstva presenetljivo. V okviru obnove je bila pogosto radikalno preoblikovana kulturna krajina na širokem pasu od zgornjega Posočja do Jadranskega morja, poleg tega so se spremembe v urbanistični zasnovi naselij in stanovanjskem fondu v precejšnji meri ohranile in tako še danes zaznamujejo bivanje tu živečega prebivalstva. Pomanjkljivo ozaveščanje tega fenomena si lahko razlagamo z njegovim ambivalentnim značajem, saj prav povojna obnova priča o večplastnem značaju italijanske oblasti na tem območju. Po eni strani namreč ne moremo zanikati obsežnosti obnovitvenih vlaganj, ki jih je izvedla italijanska država in ki so prinesle tudi močan modernizacijski impulz. Obenem pa prav ta na prvi pogled neideološki del italijanske politike na Primorskem razkriva globino ideoloških pritiskov, saj so tudi obnovo razrušenih krajev ob Soči zaznamovale italijanizacijske težnje.

Goriška po koncu spopadov

Povojna obnova je bila pogojena z izredno obsežno vojno škodo, ki je bila rezultat specifičnosti vojaških operacij med prvo svetovno vojno. Ker italijanskim enotam zaradi neodločnosti visokega poveljniškega kadra ni uspelo prebiti v začetku še slabo branjene obrambne črte, so se spopadi ob Soči sprevrgli v tipično pozicijsko vojskovanje. Ozemlje Goriške je tako od 1915 do 1917 postalo glavno prizorišče spopadov med italijanskimi in avstro-ogrskimi enotami. Ko se je bila italijanska vojska po preboju pri Kobaridu prisiljena umakniti, frontna črta pa se je nato do konca oktobra 1918 ustalila na reki Piavi, so begunci, ki so se vračali v deželo, naleteli na popolnoma opustošeno pokrajino, kot se je tega slikovito spominjal zdravnik Anton Brecelj: »Koncem oktobra 1917 se je premaknila dveinpolletna soška fronta na Piavo. Sredina slovenske Goriške, od Devina na morju do Predela, je bila opustošena, vasi in trgi razrušeni in požgani, polja in nasadi podobni razriti puščavi, prepleteni z bodečo žico in posuti z izstrelki.« Intenzivno topniško obstreljevanje je predele ob nekdanji frontni črti marsikje spremenilo v nerazpoznaven kup kamenja, od številnih vasi so ostale le še ruševine, tako da jih je bilo treba zgraditi praktično ex novo.

Povojni popis vojne škode, ki ga je izvedla Pisarna za zasedeno ozemlje, ki je delovala kot organ Narodnega sveta v Ljubljani, je ostal omejen na večinsko slovenske občine. Od sto sedmih slovenskih občin na Goriškem jih je bilo triintrideset ocenjenih kot v celoti uničenih, petintrideset kot huje poškodovanih, petdeset kot izropanih in petindvajset kot delno opustošenih. V celoti naj bi bilo prizadetih 28.000 poslopij, od tega jih je bilo približno 9000 uničenih. Po tečaju iz leta 1914 je bila škoda na poslopjih ocenjena na 166 milijonov avstrijskih kron. Vojna škoda pa ni prizadela le naselij, temveč tudi kmetijske in gozdne površine. Uničenih je bilo tri četrtine vinogradov (6000 od 8000 ha), od 62.000 hektarjev gozdov jih je bilo 15.000 popolnoma uničenih, dodatnih 18.000 pa poškodovanih. Poleg tega je bila uničena petina travnikov in njiv ter desetina pašnikov. Izguba v pridelkih je znašala 145 milijonov kron. Hudo opustošenje Goriške je v svojih spominih plastično izrazil liberalni goriški politik Andrej Gabršček: »Najstrahovitejša vseh vojn je pustila v vseh krajinah strašne posledice. Vse uničeno, porušeno, požgano, vinogradi popolnoma uničeni, povsod strelski jarki, povsod vse razrito, vse razkopano, nešteto velikih lukenj od topovskih krogel, povsod so bile nastlane bombe in ročne granate, ki so povzročale veliko nesreč in smrti itd.«

Vojna je še posebej močno prizadela Gorico. Deželno glavno mesto je bilo pred vojno znano predvsem po svojem milem podnebju, številnih parkih, vilah in turkizni Soči, tako da se ga je prijelo ime »avstrijska Nica«. V letih pred prvo vojno je bila Gorica klimatsko zdravilišče ter priljubljeno zbirališče bogatih meščanov in plemičev iz habsburške srednje Evrope. Po vstopu Italije v vojno je bila Gorica od junija 1915 do novembra 1917 le nekaj kilometrov od fronte črte. V prvih mesecih vojne je življenje v mestu kljub bližini frontne črte potekalo sorazmerno normalno. Vse se je spremenilo po osemnajstem novembru 1915, ko je italijansko topništvo začelo obstreljevati mesto, po italijanski zasedbi pa je Gorica postala žrtev tudi avstro-ogrskega topništva. Ko so se po preboju soške fronte prebivalci začeli vračati na domove, so naleteli na povsem opustošeno mesto, o čemer pričajo pretresljivi zapisi črniškega dekana Alojzija Novaka: »Bil sem danes v Gorici. Peš, tja in nazaj; cesta po šempaskem polju je kakor razorana njiva. Kraj bojišča kaže žalostno opustošenje. Rožna dolina ob ʽRudeči hišiʼ je razvalina. Mesto samo kaže žalosten pogled razbitih streh in hiš […] Razven cerkve sv. Ignacija na Travniku so vse cerkve v razpadu. Šel sem tudi na Kostanjevico; vse je v dohodnih jarkih in podzemeljskih luknjah (kavernah).«   

Začetki italijanske obnove in izplačila vojne odškodnine

Obnovo Goriške so začele že avstro-ogrske oblasti, a zaradi vsesplošnega pomanjkanja kljub raznovrstnim obnovitvenim prizadevanjem niso mogle narediti veliko. Ne glede na omejenost konkretnih obnovitvenih projektov, izvedenih v zadnjem letu habsburške države, so te aktivnosti vendarle vsaj v enem oziru močno vplivale na kasnejši proces, ki je med italijansko zasedbo in oblastjo odločilno vplival na povojno podobo Goriške: v okviru prizadevanj za obnovo se je na Goriško z Dunaja vrnil arhitekt in urbanist Maks Fabiani (1865–1962), ki je v prihodnjih letih odločilno vplival na obnovo Goriške. A še pred predstavitvijo Fabianijevega delovanja se je smiselno vrniti na sam začetek italijanskih obnovitvenih ukrepov.

Z začetkom italijanske okupacije je skrb za obnovo dežele prevzela italijanska država s svojimi institucijami, ki je na tem področju kmalu izvedla številne ukrepe. Najosnovnejši vidik obnove so predstavljala izplačila vojne odškodnine, s katerimi so oškodovanci lahko ponovno zgradili svoja bivališča oz. sanirali škodo. Do leta 1922 je bilo v Julijski krajini skupaj vloženih 145.650 odškodninskih zahtevkov v skupni vrednosti več kot milijarda lir. Za pridobitev odškodnin so oškodovanci okrožnemu sodišču v Gorici morali predložiti vlogo, v kateri je sodni cenilec opisal stanje pred vojno in podal izračun stroškov obnove. Na podlagi prijave škode in v soglasju z društvom sodnih cenilcev so obnovo stavb nato prevzele registrirane stavbne družbe. Italijanska vlada je že 1919, torej še pred aneksijo Julijske krajine, za poplačilo škode sprejela poseben zakon, ki pa je bil v prihodnjih letih pogosto noveliran. Skupaj je bilo k zakonu izdanih kar 370 dopolnil, kar je prispevalo k zamudam. Za hitrejše izplačilo vojne odškodnine je bil 1921 ustanovljen kreditni zavod Istituto Federale di Credito per il Risorgimento delle Tre Venezie, ki je izdajal predplačila na račun odškodnin, a ob zaračunavanju visokih obresti. Stanje se je bistveno poslabšalo po nastopu fašizma, saj od maja 1923 odškodnin niso več izplačevali v gotovini, temveč samo še v obliki t. i. beneških obveznic (Obbligazioni delle Venezie), katerih realna vrednost je kasneje padla na zgolj 50 % nominalne vrednosti. Poleg tega obveznic niso več izplačevali neposredno oškodovancem, temveč gradbenim podjetjem. Ta so si sicer prizadevala za kar najvišje ocene škode, a pogosto so velik del tako pridobljenega kapitala nenamensko porabila, tako da v številnih primerih oškodovanci niso dobili niti denarja niti obnovljenih nepremičnin. Marsikje so stroški gradnje presegali višino odškodnine, tako da so morale številne družine na dražbi prodati pravkar zgrajene hiše. Do leta 1925 je bila obnova na ta način večinoma zaključena, a vojna škoda ni bila nikoli v celoti poravnana. 

Ideološka nota povojnih obnovitvenih del se je torej kazala že z zapostavljanjem večinsko slovenskih interesentov, ki so jih italijanske oblasti s svojo politiko oškodovale pri izplačilih, do katerih so bili upravičeni. Postavlja pa se vprašanje, ali se je ideološka dimenzija povojne obnove odrazila tudi prek ideološko zaznamovanih posegov v prostor. To vprašanje je kompleksno, odgovor nanj pa zahteva natančnejšo predstavitev delovanja italijanskih institucij pri obnovi Goriške.

Urad za obnovo in vloga Maksa Fabianija

Poleg izplačil vojne odškodnine je italijanska država na »odrešenih ozemljih« postopoma vzpostavila tudi institucije, zadolžene za obnovo. Italijanski odločevalci so se zavedali, da obnova ponuja veliko priložnost za razvoj pokrajine. Obnova naj bi zato potekala pod geslom »riconstruire, sì, ma non ripristinando semplicemente quanto la guerra aveva demolito, ma procedendo a una rifabbrica metodica e regolata secondo un piano organico« (»obnova, da, a ne le ponovna izgradnja tega, kar je bilo porušeno v vojni, temveč metodična in regulirana prenova na podlagi organskega načrta«). Skladno s tem je Komisariat za samoupravne zadeve Goriške naslavljal številne prošnje na višje organe, da bi bilo vprašanje obnove rešeno na sistemski način, a postopki so se zavlekli. V sodelovanju med institucijami na lokalni in državni ravni je bilo 27. novembra 1921 področje zakonsko urejeno z izdajo Kraljevega dekreta št. 1907, s katerim so bile vse občine v novih pokrajinah, ki so med vojno utrpele večjo ali manjšo škodo, obvezane k pripravi regulacijskih načrtov.

Na Goriškem nobena občina, z izjemo Gorice in Tržiča, ni imela tehničnega osebja, ki bi lahko pripravilo regulacijske načrte in drugo strokovno dokumentacijo, potrebno za obnovo. Zato je v tem procesu odločilno vlogo odigrala pokrajinska služba, Ufficio provinciale riconstruzioni, pozneje preimenovana v Ufficio provinciale regolazioni e architetture danneggiate.Pri njenem delovanju je bistveno vlogo odigral Maks Fabiani. Fabianijevo delovanje na Goriškem je bilo sicer po vzpostavitvi italijanske oblasti najprej postavljeno pod vprašaj, saj so ga številni vplivni italijanski odločevalci kot enega najpomembnejših arhitektov propadle habsburške države sumili nelojalnosti. Ne glede na to se mu je 1920 posrečilo vrniti na čelo goriškega Urada za obnovo. Fabiani je v njegovem okviru deloval do 1922 in v tem času s sodelavci izdelal več kot devetdeset regulacijskih načrtov za obnovo poškodovanih in uničenih mest in vasi na Goriškem. Poleg omenjenih regulacijskih načrtov je v poročilu o delovanju urada navedel tudi oddajo sedemdesetih načrtov za obnovo poškodovanih ali uničenih javnih stavb (šole, cerkve, upravne stavbe ipd.).

Čeprav vsi Fabianijevi načrti niso bili realizirani oz. so bili uresničeni le v določenih vidikih, je njegovo delo brez dvoma predstavljalo osnovo za povojno obnovo Goriške in tako še danes odločilno zaznamuje podobo številnih vasi na tem območju. Kot so izpostavili preučevalci njegovega dela, predstavljajo Fabianijevi regulacijski načrti monumentalno delo visoke urbanistične kakovosti. Fabianiju je pri pripravi načrtov uspelo združevati funkcionalistični vidik razvoja naselij v skladu s potrebami spreminjajočega se načina življenja in estetske vrednote. Značilnost vseh Fabianijevih načrtov je želja po upoštevanju genius loci, tj. specifičnega duha naselja, ki se vzpostavlja v odnosu med arhitekturo, urbano zasnovo in naravnim okoljem. Pri reguliranju naselij je vseskozi upošteval prihodnji razvoj prometa in tako na nek način segel onkraj sočasnih potreb. Posodobljene in razširjene cestne povezave predstavljajo bistven element njegovih načrtov. Kjer je teren to dopuščal, je Fabiani predvidel gradnjo krožnih cest ali obvoznic, in sicer ne le v mestnih središčih, temveč tudi v podeželskih vaseh, npr. v Opatjem selu na Krasu. Pričakovanim spremembam glede razvoja naselij sledita tudi parcelacija in nova ulična mreža, s čimer je Fabiani postavil temelje za njihov kasnejši razvoj. Hkrati je poskušal poskrbeti tudi za estetsko-duhovne potrebe prebivalcev z urejanjem trgov in predvsem s postavljanjem drevoredov. Nove zelene površine je pogosto uporabljal kot prostor stika med starim naselbinskim jedrom in novimi deli naselij.

Ob upoštevanju nesporne kakovosti Fabianijevih urbanističnih rešitev se postavlja vprašanje o ideološki dimenziji tega procesa, ki je že zaradi svojih dimenzij temeljito preoblikoval podobo Goriške. Pri tem moramo ločevati med dvema področjema. Prvo zadeva vprašanje ideološke dimenzije regulacijskih načrtov oz. nove podobe naselij in stanovanjskega fonda na Goriškem kot celote, drugo pa sporočilnost posameznih (obnovljenih ali novozgrajenih) reprezentativnih zgradb.

Italijanizacija prostora?

Kot so potrdile nekatere (sicer redke) raziskave, lahko pri posameznih javnih stavbah, obnovljenih ali na novo postavljenih v okviru obnove, res opazimo očitno italijanizacijsko težnjo. S stališča italijanizacije kulturne krajine predstavlja še posebej relevanten primer obnovljena lokalna sakralna arhitektura, kjer so bile spremembe očitne in večinoma jasno ideološko zaznamovane. Kot je opozoril že Sergio Tavano, so bili slogovno gledano nezaželeni zlasti tisti arhitekturni elementi oz. slogi, ki naj bi izhajali iz čezalpskega oz. germanskega kulturnega prostora. Kot del »nordijskega značaja« sakralne arhitekture so tedanji italijanski umetnostni zgodovinarji in arhitekti razumeli gotsko arhitekturo, pa tudi barok in rokoko. Ožje gledano so bili problematični predvsem »čebulasto« zaključeni zvoniki, značilni za številne cerkve v alpskem prostoru. »Tujo« arhitekturo so italijanski odločevalci nadomeščali s tipičnim »italijanskim« slogom, kot so ga seveda razumeli sami. Namesto gotskih in (prevladujočih) baročnih cerkva so arhitekti v okviru povojne obnove uporabljali predvsem sloge, povezane s severnojadransko beneško tradicijo, ki naj bi bili tipično italijanski. V praksi je to pomenilo prevlado akademskega historizma v neoromanski izvedbi s posameznimi bizantinskimi značilnostmi. Za številne cerkve, zgrajene v tem kontekstu, so značilna tudi opečnata pročelja. Tako je bil po eni strani odstranjen vpliv osovraženih »stili stranieri«, po drugi pa vzpostavljena povezava s paleokrščanskimi bogoslužnimi prostori in rimsko antiko, ki je bila temeljna zgodovinska referenca vsega italijanskega nacionalističnega imaginarija.

Težavnejše je vprašanje o ideološki dimenziji obnove v celoti, zlasti ko je govora o regulacijskih načrtih. Ti per se neposredno ne izkazujejo ideoloških sporočil, povezanih z ideologijo italianità, kar je tudi pričakovano, saj v prvih letih povojne Italije ni obstajala jasna ideološko nabita urbanistična smer, kot lahko trdimo za obdobje fašističnega režima. Hkrati pa to še ne pomeni, da ideološka dimenzija ni bila vsaj sekundarno prisotna. Kot ugotavljajo preučevalci te tematike, predstavljajo regulacijski načrti predvsem velik modernizacijski pospešek. V okviru njihove realizacije in celotne obnove se je temeljito spremenila podoba krajev, ki so se, kot smo omenili že pri Fabianijevih načrtih, prilagodili na razvoj novih oblik mobilnosti. Še pomembneje pa je bilo, da se je uveljavil nov tip stavbnega fonda, ki je močno spremenil podobo naselij in posledično vaško življenje. Nove stavbe večinoma niso bile več vezane na sosednje stavbe, temveč so bile postavljene sredi gradbene parcele. Prej neograjena dvorišča so bila pogosto zamejena z ograjami. Zunanja stopnišča in hodniki (tipični primorski »ganki«) so bili opuščeni na račun notranjih stopnišč, hodnikov in teras. Obenem se je spremenila zunanja podoba stavb: okenske odprtine so se povečale, njihova razporeditev na fasadi je postala simetrična. Novost je predstavljala tudi umestitev sanitarnih prostorov v notranjost hiš, predvsem pa opustitev notranjih ognjišč, ki so jih nadomestili s štedilniki. Značilnosti novega stavbnega fonda je leta 1927 kritično komentiral zapis v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe: »Povojna obnova nadomestuje toplo poezijo slamnatih streh z mrzlo  enoličnostjo  bledega  in  dolgočasnega  eternita,  ki  s  svojimi  brezizrazitimi, mrtvimi ploskvami skruni lepoto planinskih pokrajin. Strmokipeče črte ostrešij in opažev so se sesedle pod dolgočasnostjo modernih  streh.«

Modernizacijski element je po eni strani odgovarjal potrebam časa in spremenjenemu načinu življenja po vojni, hkrati pa ne moremo zanikati njegovega ideološkega naboja v tedanjem zgodovinskem kontekstu. Prelom z zgodovinsko tradicijo je namreč sovpadal s prehodom v okvir države, ki se je pogosto predstavljala kot prinašalka napredka, še zlasti po vzponu fašizma. Razmerje med skupnostjo in njenim okoljem je poleg tega naravno konservativno. Specifični pomen kulturno strukturiranega prostora, ki se vzpostavlja v odnosu med pomensko nabitimi prostorskimi elementi in prebivalci, ki živijo v njem, predstavlja element tradicije. Poseganje vanj zato ni zgolj pogosto kontroverzno, temveč tudi inherentno povezano z družbenimi spremembami, predvsem na področju kolektivnega spomina.

Gledano s tega stališča je Fabianijev urbanistični program povsem ustrezal sočasnim zahtevam italijanskih oblasti in predstavljal element v italijanizaciji. O tem pričajo tudi kritični odzivi, ki so se kljub čedalje bolj omejenemu prostoru za kritiko (in slovensko besedo nasploh) pojavljali v slovenskem tisku: »Moderno stavbinstvo je s svojim gradbenim materialom zaneslo v podeželske hiše mrzle in mrtve šablone […] Modernizacija sloga je kakor modernizacije noše […] Tako je tudi z našimi domovi; pride človek na deželo in vidi te sadove povojne obnove in mu je pri srcu neprijetno, kakor da bi zašel med podeželska dekleta, ki so se spačila in preoblekla v gospodične […] Dandanes pa nam vojna obnova zida po vaseh kmečke domove v tujem duhu in od tujih ljudi, ki ne razumejo naših domačih in kmečkih razmer, ampak iščejo le svojo korist. Oni tako premodernizirajo in pogospodijo naše domače hiše, da se začnejo modernizirati tudi po duhu in noši in življenju in delu, oz. brezdelju.«

Zapis izraža prepričanje o neposredni povezanosti med modernizacijo, ki je spremljala obnovo, in italijanizacijo tu živečega prebivalstva. Predstavlja torej tipično konservativno kritiko, v kateri se nevarnost odpada od tradicije (kamor je uvrščena tudi narodna zavest) logično povezuje s širšim zavračanjem modernizacijskega procesa. Za nas pa je zapis še posebej zanimiv, ker ne izraža le sočasnega prepričanja o italijanizacijski dimenziji obnovitvenega procesa, temveč je implicitno izraženo tudi prepričanje o pomembnosti oz. daljnosežnosti tega procesa: moderna oblika stavbnega fonda naj bi neposredno vodila kar do spridenja značaja domačega slovenskega prebivalstva. Taki in podobni zapisi se danes nemara zdijo prenapeti, a iz zgodovinopisnega vidika so neprecenljivi, saj dokazujejo, da so ideološko razsežnost obnovitvenih procesov zaznali tudi sodobniki. 

Na tem mestu se postavlja vprašanje, ali lahko to dimenzijo obnove Goriške pripišemo Fabianijevim lastnim političnim hotenjem. Glede na njegovo delovanje v okviru habsburške monarhije Fabianiju ne moremo pripisati oznake italijanskega nacionalista. Po mnenju Nataše Kolenc naj bi arhitekt svojim domačim krajem želel dati predvsem najboljše možnosti za razvoj, utemeljene na funkcionalnih in modernih rešitvah, ki bi hkrati izvirale iz lokalne tradicije in okolja. Podobno tudi Andrej Hrausky in Janez Koželj Fabianija »absolvirata« krivde, saj italijanizacijsko dimenzijo njegovih rešitev pripisujeta zgolj pritiskom oblasti in potrebi po prilagajanju: »Ureditev v Šempetru je najzgovornejši primer Fabianijevega delovanja v razmerah italijanizacije arhitekture priključenih provinc, ki se jim je moral prilagajati s sklepanjem kompromisov.«  Naj je pri tem šlo za načrtno prilagajanje ali ne, ostaja dejstvo, da se je Fabiani po začetnih težavah, povezanih z nezaupanjem italijanskih odločevalcev, kmalu uspešno prilagodil novim političnim okoliščinam, tudi po vzponu fašizma, in med italijansko oblastjo uspešno deloval, pri čemer je bilo njegovo arhitekturno-urbanistično delo hote ali nehote skladno z zahtevami in pričakovanji italijanskih oblasti.