Praznina: od izgube sebe do srečanja s samim seboj

Na duhovnem oziroma religioznem področju pa je praznina lahko celo cilj, ki odpira vrata v globlje sfere duhovnega in mističnega. Ločnice med doživljanjem praznine kot normalne in neizogibne izkušnje, med doživljanjem praznine, ki zaznamuje in določa posameznikovo percepcijo, mišljenje, čustvovanje in vedenje na nefunkcionalen način, ter med doživljanjem praznine kot duhovnega cilja ni mogoče povsem ostro določiti. Če je praznina, ki izhaja iz budistične meditacije, težko opisljiva, je, zlasti v času ko so budistične prakse v zahodnem svetu postale moderne, prepogosto velika obljuba za tiste, ki trpijo za bolj patološko obliko praznine, in predstavlja prej past kot rešitev. V naslednjih odstavkih si bomo pogledali nekatere delitve ter bolj tipične konceptualizacije, s čimer seveda še zdaleč ne bomo izčrpali vseh in tudi teh ne docela.

Na področju psihologije in klinične prakse prevladujejo tri paradigme skozi prizmo katerih bomo praznino predstavili.

Praznina skozi tri psihološke paradigme

V kognitivno vedenjski paradigmi je doživljanje praznine v glavnem razumljeno kot disfunkcionalna strategija izogibanja  situacijam, ki povzročajo psihično bolečino. Ameriška psihologinja Marsha Linehan trdi, da poskušajo mnogi bolniki z mejno osebnostno motnjo kontrolirati svoja čustva na način, da poskušajo ne čutiti ničesar. Gre za neke vrste čustveno anestezijo, s pomočjo katere prekinejo povezanost z vsem in z vsemi.

Za bogat prispevek k razumevanju praznine so zaslužni eksistencialistično in humanistično usmerjeni avtorji, katerih osrednji predstavnik je Viktor Frankl, avtor pojma »eksistencialni vakuum«, ki je po pomenu blizu terminu praznina. Frustracija volje po moči se odraža v t. i. noogeni nevrozi, duhovni stiski, ki je posledica izgube smisla in veljave posameznikove eksistence. Če je smisel to, kar si želimo, je nesmisel vakuum, praznina. Vedno, ko naletimo na vakuum, tlačimo vanj stvari, da bi ga napolnili. Frankl pravi, da je najočitnejši pokazatelj eksistencialnega vakuuma dolgčas. Domneval je, da je občutek praznine sestavljen iz občutka nesmiselnosti življenja in občutka notranje praznine, ki jih je nemalokrat težko ločiti od dolgčasa in depresivnosti. Govoril je tudi o t. i. »nedeljski nevrozi« kot o vrsti depresivnosti, ki se loteva ljudi, ko se zavedo, da iz njihovega življenja izgineva zadovoljstvo, ko se konča naglica razgibanega tedna in se pokaže praznina v njih samih. S tem je povezoval različne duševne stiske od odvisnosti, samomorilnosti, starostne osamljenosti.

Za eksistencialističnega psihologa Rolla Maya izkušnja doživljanja praznine izhaja iz posameznikovega doživljanja nemoči, da bi naredil karkoli učinkovitega glede svojega življenja ali sveta, v katerem živi. Notranja praznina je dolgotrajni akumuliran rezultat posameznikovega prepričanja, da sam ne more ravnati kot entiteta, ki usmerja svoje lastno življenje. In to kar si želi ali čuti, ne naredi nobene razlike, zato si preneha želeti in čutiti. Po Mayu sta apatija in pomanjkanje občutkov v funkciji obrambe pred tesnobo.

Psihoanalitičen pogled, ki pri pojasnjevanju občutij praznine izhaja iz psihične strukture oziroma organizacije osebnosti, razlaga doživljanje praznine na štiri načine: praznina kot odraz primanjkljaja (v razvoju otroka se ni se zgodilo tisto, kar bi se moralo; npr. narcisistični starši, ki otroka obravnavajo, kot da ne obstaja); praznina kot obramba (družbeno sprejemljivejši nadomestek besa ali sovraštva do sebe); praznina kot motnja v integraciji selfa (posameznikovo doživljanje samega sebe) ter objekta (nezmožnost harmonične integracije različnih in konfliktnih komponent reprezentacije selfa in objekta, ki so v ozadju doživljanja praznine); praznina kot rezultat notranjega konflikta zaradi idealiziranih aspiracij selfa (do občutka praznine pride, ko se ponotranjene, nezavedne, idealizirane podobe selfa ne ujemajo z aktualnimi izkušnjami, kar ustvarja občutek neresničnosti ali odtujenosti).

Otto Kernberg, ameriški psihiater, najbolj znan po delu z bolniki z narcisistično patologijo, se je naslanjal na psihodinamsko teorijo in teorijo objektnih odnosov, ki v psihoanalizi velja za usmerjen teoretski sistem, ki potrebo po povezovanju z objekti (drugimi) šteje za osrednjo pri organizaciji osebnosti in motivacije. Predpostavljal je, da občutek praznine izvira iz izgube občutka selfa, na kar se posameznik odzove na dva načina, in sicer z vedenjskim obrambnim mehanizmom (s t. i. »acting out« ), običajno destruktivnim vedenjem s ciljem sproščanja napetosti (prepir, kraja, promiskuitetnost, …), kjer gre za prisilni poskus ponovne pridobitve notranje živosti, ali z uklonitvijo oziroma predajo, kjer poskuša v življenju funkcionirati na mehaničen način. Kernberg je dalje ločil med občutkom praznine in občutkom osamljenosti. Slednji vključuje elemente hrepenenja in občutek, da obstajajo drugi, ki jih potrebuje in ljubezen katerih je potrebna, a so trenutno nedosegljivi. Če je to hrepenenje prisotno, se posameznik ne bo počutil praznega. Praznina pa kaže na odsotnost drugega brez realizacije odsotnosti ali brez hrepenenja po zapolnitvi odsotnosti. Kernberg pravi, da izkušnja praznine predstavlja začasno ali stalno izgubo normalnega odnosa selfa z objektnimi relacijami, to je s svetom notranjih objektov, ki fiksira intrapsihično pomembne izkušnje z drugimi in konstituira bazično sestavino ego identitete. Zato imajo vsi bolniki s sindromom identitetne difuznosti (ne pa s krizo identitete) potencial za razvoj občutka praznine. Še ena avtoriteta na področju razumevanja narcisistične patologije, Franz Kohut, govori o t. i. »prazni depresiji«, ki predstavlja svet nezrcaljenih ambicij, svet praznih idealov. Občutek praznine je po njegovem osrednji simptom narcisistične patologije. Self struktura zori postopno glede na optimalne napake v zrcaljenju in pri idealiziranih figurah. Če napake niso optimalne, postane self struktura krhka in labilna. Oseba razvije psihično lupino, ki ni v kontaktu z resničnim, pristnim jedrnim selfom. Gre za t. i. nepristen self. Je kot maska, kot oblačilo, namenjen temu, da se na videz prilagodi družbi, ampak v resnici ostaja odrezan od posameznikovega resničnega selfa, ki leži skrit, celo pred posameznikom samim. Ko tak posameznik poskuša najti svoja resnična čustva, je tako odtujen od njih, da ne najde ničesar in čuti praznino. Simptomatski odzivi na praznino so npr. ekstremno zanimanje za besede, psevdovitalnost, kompulzivna seksualnost, odvisnost, delinkventnost. Kohut pravi, da sta mladost in zgodnja odraslost kritično testno obdobje za kohezivnost občutka selfa, zaradi česar je posameznik takrat posebej nagnjen k doživetju praznine.

Občutek praznine se torej kot simptom pojavlja pri različnih psihičnih bolezenskih stanjih – pri psihozah, depresivni motnji in pri osebnostnih motnjah (shizoidni, narcisistični, mejni). Pojavlja se vzporedno z motnjo identitete ali identitetne nejasnosti, ki je prav tako značilen simptom navedenih duševnih bolezni. Gre lahko za občutek mrtvosti ali odsotnosti notranjih občutkov, občutek neodzivnosti, občutek dolgočasja in površinskosti. Takšne izkušnje so lahko spreminjajoče, epizodične ali kronične. 

Osebnostne motnje in praznina

Za mejno osebnostno motnjo je značilen nejasen občutek selfa, doživljanje stalnega strahu pred zapuščenostjo in kronična občutja praznine (Osebnostne motnje v teoriji in praksi, 2019).  K temu sodijo  še intenzivni ter nestabilni medosebni odnosi, v katerih se pojavljajo stalna nihanja med skrajnimi vrednotenji sebe in drugih, čustvena nestabilnost, izbruhi jeze in nasilja ter impulzivnost, pogosto je prisotno tudi samomorilno in samopoškodbeno vedenje. Za osebe s to vrsto bolezni je značilno, da se lahko hitro zdolgočasijo in da neprenehoma iščejo nekaj, s čimer bi se zaposlile. Po Fiorri in Semerariju gre v ozadju za percepcijo nevrednega in ranljivega selfa, ki privede do hudih notranjih napetosti. Občasno osebe uspejo uiti tej napetosti tako, da se odklopijo od vseh in vsega ter vstopijo v stanje otrplosti. Občutek imajo, da so čustvenomrtve. Poročajo o tem, da se počutijo prazno, kot da nimajo nobenih občutkov in da v njihovi notranjosti ni ničesar. V takšnih stanjih pride pogosto do poskusov samomora ali samopoškodovanja, ki predstavljajo popolno prekinitev povezanosti s svetom. V drugih primerih lahko praznino doživljajo kot boleč občutek pomanjkanja namena, cilja, smisla. Tedaj se lahko zatečejo v aktivnosti, ki zelo vznemirjajo, npr.  promiskuitetnost, tvegano vedenje, zlorabo alkohola in drog idr.

Nekateri sodobni psihoanalitični avtorji (Fabrizio Didonna, Adolfo Pazzagli, Mario Rossi Monti)   trdijo, da mejne osebe funkcionirajo po principu osmoze. Počutijo se prazne, a so hkrati nesprejemljive za samost. Neprestano iščejo objekte, ki bi zapolnili notranji občutek praznine. Osamljenost mejnih oseb je tako pravzaprav netoleranca do resnične samosti, ki pomeni biti zmožen biti sam. Pri  mejnih osebah gre za osamljenost z občutji praznine, za katero je značilna tako praznina v zunanjem svetu, sestavljena iz neustreznih objektov, sporadičnih, burnih, površinskih medosebnih odnosov, ki se nenadno prekinjajo, kot praznina notranjega sveta, ki je neprestano predmet grožnje prekinitve in izgube meja. Alfred Adler (1870-1937) je smatral, da osebe z mejno osebnostno motnjo v otroštvu niso uspele razviti notranjega objekta, ki bi vseboval pomirjujočo figuro, na katero bi bile navezane. Zaradi tega so v človeku prisotni občutki praznine in depresivne tendence, posledično pa človek izraža stalno potrebo po fizični prisotnosti zaščitnika ali vsaj po nečem fizičnem, kar nanj spominja. Za konkretizacijo funkcioniranja in doživljanja praznine pri osebi z mejno osebnostno motnjo si poglejmo primer mlajše osebe po dveh poskusih samomora.

Praznino, povezano z nejasno identiteto, opiše kot ‘»ničesar ni v meni, ničesar, kot je duša«. Praznino opiše kot črno luknjo in kot vrzel sredi prsnega koša. To vrzel zaznava konkretno, opiše njeno velikost. Ko je imela fanta, je bila ta luknja manjša, ampak je bila zmeraj tam. Potem je poskušala imeti dva fanta naenkrat, a ni pomagalo. Občutek praznine je povezan z občutkom, da nisi eno s svojim telesom. Telo je doživljala le kot orodje, ki je tukaj, da lahko gre iz točke A do B. Misli in občutki so bili le v njeni glavi, telo pa je bilo prazno. Počutila se je tako nejasno, da je včasih mislila, da niti ne more umreti, ker sploh ni jedra, ki se lahko preneha. Med hojo po ulici se je spraševala, ali tujci strmijo vanjo, ker lahko vidijo, da je prazna. Njeno samopoškodovanje je bilo povezano z anhedonijo in občutkom, da je telo mrtvo.

Poleg oseb z mejno motnjo osebnosti je občutenje praznine tipično doživljanje pri osebah z narcisistično motnjo osebnosti. Glavne značilnosti narcisistične osebnosti so grandioznost, potreba po občudovanju in pomanjkanje empatije. Grandiozni self je po Kernbergu obramba pred frustracijami, ki izhajajo iz doživljanja neljubljenosti, nesprejetosti, nevrednosti, sramu, šibkosti in nezadostnosti. Ena od osrednjih značilnosti notranjega doživljanja narcisističnih oseb, kot sem že omenil v prejšnjem delu teksta, je tudi praznina. Ne le da so zamegljeni ali celo odsotni občutki šibkosti in krhkosti, , ampak je ukinjeno čustveno doživljanje na splošno. Oseba se počuti hladno, nepovezano, distancirano od drugih in od svojega lastnega notranjega doživljanja ter tako doživlja skoraj neresničen svet, telo je oddaljeno in kot taka oseba ni zmožna uživanja. Doživljanje sicer ni docela neprijetno, narcis lahko dolgo časa biva v takšnem stanju, v katerem se počuti nedotakljiv, brez nihanj samospoštovanja ter brez zanj kompleksnih, neprijetnih in nerazumljivih zahtev drugih. Lahko je zaprt kot v kokonu. Na dolgi rok pa postane takšno stanje egodistonočno. To pomeni, da oseba življenje zazna kot prazno in dolgočasno, dotakne se je čustvena hladnost in njene potrebe po odnosu pridejo na površje takšne, kot so, nerealizirane. Ko obrambni mehanizmi odpovedo, se počuti zavrnjeno, v zadregi, in doživi praznino. Občutek praznine je pri narcisističnih osebnostih sestavljen iz močnih občutkov dolgočasja in nemira.Zanje je svet zapor, iz katerega jim pobeg predstavljajo le nova vznemirjenja, občudovanja in izkušnje, glede katerih imajo občutek kontrole in si od njih lahko obetajo korist.

Temeljna značilnost shizoidne osebnostne motnje je pervazivno stanje odtujenosti od socialnih odnosov ter omejen razpon čustvenega doživljanja in izražanja v medosebnih kontekstih. Te osebe doživljajo praznino kot vrojeno kvaliteto, ki jih dela drugačne in posebne. V nasprotju z drugimi, kakor ugotavljata tako Kernberg kot Didonna, ne morejo čutiti ničesar in lahko se počutijo krive, ker ne zmorejo čutiti ljubezni, sovraštva, nežnosti, hrepenenja, žalovanja, ki jih opazijo pri drugih ljudeh. Za te osebe je občutek praznine lahko manj boleč kot za depresivne, zato ker ni velike razlike v njihovem doživljaju med obdobji, ko se počutijo prazne, in obdobji, ko bi radi z drugimi imeli čustvene odnose.

Travma, stres, depresija in praznina

Občutek praznine je pogosto povezan s pomembno izgubo. Lahko tudi s tem, kar bo oseba izgubila v prihodnosti. Čustvena otrplost in praznina sta prvi fazi odziva na izgubo. Vendar žalovanje poteka skozi predvidene faze in se v nekaj mesecih zaključi. Uspešen izhod iz procesa je readaptacija na nove življenjske okoliščine in povrnitev funkcioniranja ne prejšnjo raven. Če do tega ne pride, govorimo o kompliciranem žalovanju, ki se lahko razvije v motnjo razpoloženja. Tudi tukaj so lahko v ozadju identitetne težave, ko nekdo z izgubo pomembnega drugega izgubi del svoje identitete, ki je ne zmore nadomestiti, zapolniti. Občutek praznine se prehodno pojavlja tudi po travmatičnih in hudih stresnih dogodkih. Odziv se kaže v obliki čustvene odrevenelosti in apatije. Vendar imamo tako pri žalovanju kot pri travmi in stresu znani dogodek, ki je sprožilec, občutek praznine pa se pojavi v sklopu drugih specifičnih znakov in po določenem času v primerjavi s kroničnostjo doživljanja praznine pri osebnostnih motnjah izzveni. Pri depresivni motnji sta v ospredju bolj negativno razpoloženje (potrtost, pobitost, žalost) ter nezmožnost uživanja in doživljanja zadovoljstva. Osebe z depresivno motnjo se sicer tudi pogosto pritožijo, da njihovo življenje nima smisla.  Doživljajo mučno praznino, ki jih lahko vodi celo v željo po smrti, ki pomeni prekinitev takšnega stanja. Vendar je to le  eden od  simptomov na čustvenem, kognitivnem in telesnem področju. Z uvedbo antidepresivne terapije ali s pomočjo psihoterapije simptomi v nekaj mesecih izzvenijo.

Praznina v budizmu

Pri razumevanju psihopatološkega doživljanja praznine lahko črpamo iz bogatega zaledja psiholoških teorij, ki temeljijo na klinični praksi in znanstvenih raziskavah, medtem ko vodi do razumevanja praznine v budizmu dolga in težka pot, ki brez osebne izkušnje verjetno niti ne more biti dojeta.

V budizmu je govora o dveh vrstah praznine, o praznini jaza in o praznini stvari. Zatika se že pri prevodu. Govori se o izpraznjenosti, o praznem prostoru, o niču. Praznina ali sunyta v budizmu, kot pravi Kenneth K. Inada, se nanaša na bivanjsko naravo, ki je izšla iz izkušenj s pomočjo meditacije. Ta ima osrednjo vlogo pri uresničevanju budistične etike. Povezana pa je še z dvema pojmoma – soodvisni nastanek in srednja pot. V budizmu je praznina polna. Omogoča, da posamezniki s pomočjo meditativne tehnike vidijo stvari takšne, kot so v brezmejnem in neskončnem področju eksistence. Je izkustvo, ki služi uničenju ideje o posameznikovi vztrajajoči naravi. Ne pomeni konca samega po sebi, ampak je namenjena le zrušitvi prepričanja v konkretno eksistenco. Japonski Zen mojster Dagen je rekel, »da so različne praznine potrebne za preboj skozi eksistenco. Ampak ko enkrat eksistence več ni, kakšna ‛praznina’ je potem potrebna?« Praznina se torej nanaša na to, da stvari niso absolutne, na njihovo neopredeljivost. Ne pomeni, da sploh ne obstajajo, ampak, da nimajo inherentnega obstoja. Ključno je razumeti, da nekaj pozitivnega ni zamenjano za objekt negacije. Ne gre za praznino nečesa, kar ima svojo lastno realnost, pač pa za razumevanje, da konkretno pojavljanje, na katerega smo navajeni, ne obstaja na način, ki si ga zamišljamo. Razumevanje tistega, ki je spoznal praznino, lahko primerjamo s posameznikovim zavedanjem, da nosi očala. Pojav barv inducira zavedanje, da to kar vidi, ni resnično.

Praznina se vedno pojavlja v relaciji s prepričanjem v objektov inherentni obstoj. Prvi korak je zato ta, ki vodi v dejanski občutek konkretne eksistence, zato da se lahko dobro opredeli pojav stvarno obstoječega jaza, da obstaja jasen občutek objekta, ki bo negiran. V meditativni stabilizaciji se praznina pojavlja le kot odsotnost objekta, ki jo kvalificira.

Tisti, ki meditirajo in imajo težave z občutji praznine je ne smejo zamenjati z budistično praznino; ampak se morajo vanjo poglobiti, jo raziskati in izpostaviti svoja prepričanja njeni konkretni naravi.

Rezultat ni navezanost na praznino kot na stvar samo po sebi, niti identifikacija s praznino, ki je značilna za patološke oblike praznine, ki smo jih opisali prej, ampak bolj odsotnost ali negacija prepričanja v posameznikovo vztrajajočo naravo. Morda je najbolj zgovorno to napisal kar Cleary , ki pravi, da ko vajenci v meditaciji vidijo praznino, to ni prava praznina. Tisti, ki pa negujejo »Pot« in dosežejo »pravo praznino«, ne vidijo ne »praznine«, ne »nepraznine«, ampak sploh nimajo pogleda. Čeprav ima lahko meditacija pri osebah z osebnostno motnjo terapevtski učinek (skozi različne mehanizme v odvisnosti od posamezne psihične strukture), obstaja veliko pasti, v katere se lahko osebe, ki so nagnjene k psihopatološki praznini, ujamejo, kar ima za posledico celo poslabšanje njihovega psihičnega stanja.

Pri mejni osebnostni motnji lahko pride do izgube pozitivnih predstav o sebi in okrepitve negativnih, destruktivnih, ki izzovejo pobeg v depersonalizacijo ali izgubo identitete. Na splošno pri osebah, ki so nagnjene k psihopatološkemu doživljanju praznine, obstaja nevarnost, da v meditaciji nikdar ne presežejo ravni prakticiranja koncentracije, da ostanejo v stanju, kjer je občutek nevrednosti sicer nadomeščen, temeljno izkrivljeno dojemanje inherentnega selfa pa ostane neraziskano/nedostopno.

Zastavljam si vprašanje, kako človek današnjega sveta prikriva, odriva, polni svojo praznino, normalno in/ali bolezensko. Misel, ki se mi najprej poraja, je industrija prostega časa, vse od športa, rekreacije, glasbene, filmske, festivalske, popotniške, hobi industrije, socialnih omrežij, ki so neizčrpen bazen, iz katerega se človek, žejen kakršnekoli animacije, lahko napaja do onemoglosti. Postavljam si vprašanje, kdaj in kje, če sploh, se tak človekzazre v ogledalo, kjer vidi pristnega sebe. Glede na to, da je občutenje praznine psihopatološko pri osebah, ki imajo resne težave z identiteto, je namreč praznina v veliki meri povezana s tem, kdo smo, tudi pri ljudeh, ki bodisi nimajo identitetnih težav.. Kdo smo v srčiki, obdani z vsemi sloji lupin? Kdo smo, ko zaključimo službo? Ko zaključimo z delom? Ko izvzamemo hobije? Ko stopimo iz družbe prijateljev? Ko izvzamemo status? Ko izvzamemo vse, kar materialnega posedujemo? Kdo smo, ko ostanemo v tišini štirih zidov, brez vseh distraktorjev, ki so danes na voljo z enim klikom na telefonu, računalniku, televiziji in radiu? Nazadnje in bistveno, kdo smo kot bitja, ki se bomo nekega dne poslovili s tega sveta?

Erik Erikson, avtor teorije psihosocialnega razvoja, ugotavlja, da gremo v življenju skozi osem stadijev razvoja. Kritični so prehodi. Za vsakega od osmih je tipična psihosocialna kriza, ki jo mora posameznik razrešiti. Od izida krize je odvisno, kako se bo organiziral v naslednjem obdobju. Zadnja kriza, ki se odvija po petinšestdesetem letu, se ob ugodnem izhodu zaključi z ego integriteto, občutkom izpolnitve, z zadovoljstvom z minulim življenjem in s pripravljenostjo odstopiti prostor drugim. Ob neugodnem pa z obupom, občutkom, da ti je življenje ostalo nekaj dolžno, z obžalovanjem nad tem, kaj smo zamudili, kdo smo bili in kdo smo postali, z obžalovanjem za neuresničenimi potenciali in sanjami. Želimo ali ne, na koncu se zagledamo v gladini čaše, ki smo jo polnili skozi življenje. V tem smislu je lahko praznina, ki se vsake toliko časa oglasi pri večini ljudi,  dragocen opomnik, da se vprašam, kdo sem, začenši morda s tem, kje se moja praznina sploh začenja.

Med menoj, zidovi in pohištvom v sobi je prazen prostor. Jasno. Brez njega bi se dotikal vsega, bil bi utesnjen, telesno in psihično in skoraj sigurno ne bi mogel pisati. Morda tudi misliti ne. Praznina v prostoru mi omogoča svobodno gibanje, tako telesno kot mentalno

Tudi med vejami dreves je prazen prostor, da lahko do listov prodreta sončna svetloba in zrak. Poglejmo še čudovite možgane – med dvema nevronoma obstaja prostor, ki pa ni večji, kot jo lahko prehodijo živčni prenašalci, da lahko celici med seboj komunicirata. Praznina je potrebna, da stvari med seboj ločimo. Praznina je potrebna, da se zamislimo in se spomnimo, kaj je tisto, kar jo polni. V praznini se lahko tudi izgubimo in tavamo v prostoru brez besed, v prostoru z neskončnim obzorjem in brez postojanke, kjer bi si lahko odpočili. In zdi se, da je tudi tukaj pomembno ravnovesje. Praznina in to, kar ni, sta neobhodno sobivajoča. Brez enega ni drugega. Tako je praznina v življenju neizogibna. Praznina je prostor, v katerega vedno znova prihajamo in iz katerega odhajamo. Praznina je razsežnost, kjer lahko nastajajo oblike. Opredeljuje polnost, prisotnost, vsebino. Praznina je varuh tega, kar praznina ni. Praznina je potrebna, da lahko pridem do tebe in se te dotaknem. In se od tebe odmaknem. Praznina med nama je nujna, da vem, kdo sem jaz in kdo si ti ter kaj je tisto, kar naju obdaja. In tako tudi jasno vem, kaj naju povezuje.