Moj otroški spomin na Novo Gorico najprej zaznamujejo ogromna zajčja ušesa v zavetju s soncem obsijanih dreves, tlak okrog njih in posebna, prijetna atmosfera poletnega dne. Posebna zato, ker je hkrati tu vznemirjenje, saj smo z mamo in tatom šli v mesto, drugačno od naše vasi, a hkrati prijazno, odprto, svetlo, z veliki oglatimi hišami, a tudi travniki in parki. Tu smo šli lahko na sladoled ali borovničev sok, v knjižnico ali knjigarno in v Manufakturo po družinskih nakupih. »Zajčja ušesa« so kasneje seveda postala kip (Hm, je to morda prvi kip, ki sem ga v življenju videla, zaznala, si ga neizbrisno vtisnila v spomin?), spomenik (šele veliko pozneje sem izvedela tudi ime kiparja) Edvardu Rusjanu. (Ta mi je bil simpatičen že zato, ker se je pisal tako kot jaz, ko sem slišala za njegove podvige pa sem bila seveda še posebej ponosna nanj in sem se kmalu navadila na večna vprašanja najrazličnejših ljudi, ali smo v sorodu. Nismo, a čutili smo ga kot svojega. Ne zaradi priimka, ampak ker je bil Goričan, ki je poletel.)
Še druge slike so v mojem otroškem spominu, vedno sončne, vedre. Stadion, atletika ali dirke z avtomobili (Je bilo to sploh res? Gokart? Hm …), sončne nedelje, veseli ljudje, lepo oblečene gospe, odprte ulice, avtomobili, avtobusna postaja. Ko sem bila že malo starejša, sobote z očetom v fototemnici Soških elektrarn na Erjavčevi ulici, kjer sem se mu pridružila pri razvijanju fotografij. To je bila najina stvar, tam sva prebila mnogo ur pri razvijanju črno-belih podob. Nova Gorica je bila takrat zame mesto, ki je pripadalo očetu. Njegov drugi dom so bile Soške elektrarne in jaz sem kdaj smela pokukati vanj.
Nova Gorica
Nikoli nisem živela v Novi Gorici, niti nisem obiskovala njenih šol. Iz osnovne šole v Biljah sem šla v Šempeter, novogoriško gimnazijo sem spoznavala skozi študijski užitek in trpljenje moje starejše sestrične in nanjo gledala s strahospoštovanjem, v pričakovanju, kdaj bo prišel čas, ko se sama soočim z njo. A sem se, ko je čas prišel, odločila za Šolo za oblikovanje v Ljubljani, posvojila tudi mesto in s tem ostala le obiskovalka Nove Gorice. Izkušnje vsakodnevnega življenja v njej tako nisem imela. A bila je središče, okrog katerega so gravitirale vasi, ki so se ob izgubi stare Gorice navezale na novo mesto in tako še vedno predstavljale tudi del moje popkovine.
Moja že omenjena sestrična Nelida je še kot gimnazijka spoznala svojega bodočega moža, kiparja Negovana Nemca. Jaz, kot otrok, ki je svet opazoval skozi likovnost, sem skozi naša družinska druženja z njim spoznavala svet umetnosti, kiparstva, pa tudi Novo Gorico. Negovan je nekaj let tu učil na srednji šoli, v žgočih debatah komentiral kulturno življenje v mestu, se ga polno udeleževal, ustvarjal portrete za Erjavčev drevored, kasneje tudi velike javne plastike, pripravljal razstave, projekte – vedno mislil to svojo Novo Gorico; vedno o njej govoril z žarom, polnim načrtov za prihodnost, verjel, da je to mesto nekaj posebnega, saj smo ga zgradili sami.
Drugi vplivni umetnik, pedagog iz mojih zgodnjih spominov, ki je dejavno in kritično mislil Novo Gorico, je bil slikar Silvester Komel, moj učitelj v osnovni šoli v Šempetru. Seveda sta oba nam mladim predstavljala celo Goriško, včasih s poudarkom na vaseh Vipavske doline, s pogledom na Kras, zamejstvo, Šempeter in seveda na novo cvetoče mesto, Novo Gorico. Oba sta nas znala navdušiti, vsak s svojo karizmo. Navdušiti za umetnost, a tudi opremiti z zavedanjem, da se je za nekaj potrebno in vredno potruditi, da se skupna prihodnost oblikuje z aktivnim sodelovanjem posameznikov. Ja, Nova Gorica je zame tesno povezana tudi z njima.
Institucije Nove Gorice sem spoznavala občasno, a redno, skozi različna obdobja. Spomini na sodelovanja so povezani z Goriškim muzejem, kjer sem oddelala del svoje srednješolske prakse in spoznavala delo zgodovinarjev, a tudi poglabljala poznavanje zgodovine Goriške, in z Meblom, kjer sem oddelala drugo prakso v njihovem oblikovalskem studiu, za katerega sem vesela, da sem ga lahko spoznala od blizu, ko je še obstajal – da pravzaprav lahko iz osebne izkušnje vem, kako dober in spoštovan je bil in kako so si oblikovalci želeli delati v njem. Glavno novogoriško galerijo, Galerijo Meblo, sem najprej spoznavala kot obiskovalka razstav, po diplomi na ljubljanski likovni akademiji pa sem kot mlada Goričanka tam dobila prvi termin za samostojno razstavo. To je bila moja prva razstavna izkušnja s celostno ponudbo, razstavo, katalogom (kar je povezano s spominom na prvo od mojih sodelovanj z Igorjem Zabelom, ki je takrat napisal tekst za katalog), obiskovalci, tremo pred domačo publiko. Galerija Meblo je bila le začasna rešitev v mestu, medtem ko se je čakalo na primernejši prostor, a je kvalitetno zaznamovala ta leta. Včasih še vedno pogledujem stavbo salona Meblo (zdaj degradirano, neopazno, neatraktivno, a sluti se, da je pod prahom še vedno kvalitetna struktura, ki bi se lahko obudila) in si mislim, kako bi lahko to bil, še vedno ali spet, reprezentančen prostor v mestu, morda sodoben muzej dizajna ali kaj podobnega, aktivnega, živega, komunikativnega z mestom.
Ne smem pozabiti tudi davnih izkušenj z delom v takratnem Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Z Boštjanom Potokarjem, sošolcem in partnerjem, sva delala scenografijo v predstavi Vida Grantova v režiji Katje Pegan. Gledališče je bilo še v Solkanu, v stari dvorani. Mnogo kasneje sva se v SNG NG, že na novi lokaciji v Novi Gorici, vrnila kot scenografa v ekipi moje sestre Nede R. Bric. Skupaj smo v različnih produkcijah naredili kar nekaj predstav na temo goriških zgodovinskih osebnosti, od najine none in Aleksandrink, do bratov Rusjan, Gregorčiča, Fabianija, Nore Gregor in tudi nekaj proslav, skupaj s pravkar zaključeno, proslavo ob 70. obletnici priključitve Primorske matični domovini, z velikim odrom na fasadi ene prvih stavb v Novi Gorici in z njenim značilnim portalom v prvem planu.[1]
Stara Gorica
Tam je bilo vseskozi še drugo mesto, ki pa sem ga, nasprotno od Nove Gorice, od nekdaj čutila kot neprijazno. To je bila seveda stara Gorica. Moja lastna otroška izkušnja je bila, da je tam čez mejo mesto, ki ga sicer rabimo, saj tam lahko kupimo potrebne stvari, ki jih v Novi Gorici ni, a se moramo zaradi tega podvreči ponižujočim srečanjem s prodajalci in prodajalkami, pogosto tudi z meščani, ki se do nas vedejo kot do nebodijihtreba. Zakaj starši in stari starši to še »izzivajo« z nagovarjanjem v slovenščini, takrat nisem razumela. Nona, sprijazni se že s tem, da je to Italija, sem si pogosto mislila, ko je bila nona vsakič znova razočarana, da »se sploh več ne vidi, da je bilo to slovensko mesto«.
Nobena od mojih non se na Novo Gorico ni navezala. Od njiju sem podedovala bolečino izgube, žalovanje za Gorico. Staro Gorico. Njuno bolečino sem kot otrok po svoje predelala, se upirala italijanščini in še zdaj se mi predalček za italijanščino odpre šele južneje od Rima; na severu je zaprt, naj se še tako trudim. Šele veliko kasneje sem odkrila, da so Italijani lahko čisto prijetni ljudje, a sem zato morala najprej dlje od Gorice, spoznati kraje in ljudi daleč od meje, tudi zato, da sem se otresla svojih podedovanih problemov ob tem. Čisto otresla se jih nisem, še vedno delam na tem, še vedno opažam, kako mi ta spoj ni čisto naraven, neproblematičen, še vedno čutim, da sem s čustvi globoko vpletena (in čutim te moje none in tete ob tem) in jih skušam obvladovati racionalno. Morda zato, ker s tem nisem nikoli opravila, saj sem se z odselitvijo v Ljubljano ločila tudi od vsakdanjih soočenj z Gorico? Hm, so ljudje, ki so ves ta čas vsakodnevno živeli ob meji, to predelali? Koliko časa to traja? Eno generacijo, dve, tri? Dovolj?
Gorico sem kmalu zamenjala za Ljubljano, kamor sem šla že po osnovni šoli, saj je bila v tistih časih le tam srednja šola za oblikovanje. Ta je postala moje mesto, Novo Gorico sem obiskovala, Gorico redko.
Vendar življenje poskrbi, da se krogi nekje spet ujamejo, zaključijo, nadaljujejo. Nikoli si ne bi mislila, da bom nekega dne nazaj, da bom nekoč na novo vzpostavljala svoj odnos do obeh mest, ju na novo spoznavala in celo vanju uvajala mlade ljudi iz vse Slovenije, dela Italije in prišleke iz oddaljenih dežel.
Povratek
Šola, visoka šola, akademija. Umetnost.
S sedanjim možem, takrat fantom in kolegom kiparjem z ljubljanske akademije, Boštjanom Potokarjem sva leta 1994 v Ljubljani začela malo umetniško šolo, Šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart. V ekipo sva povabila nekaj kolegov in v prvem letu smo študijsko leto začeli s sedmimi študenti, šestimi učitelji in enim tajnikom. V naslednjih letih je število naraščalo, tako študentov kot učiteljev, razmerje med enimi in drugimi je večinoma ostajalo isto. Šola je delovala pod okriljem društva nas, mladih umetnikov, izven sistema, brez finančne podpore mesta ali države, a z veliko entuziazma vseh vpletenih. Leta 2001 smo iz dvoletnega prešli na triletne programe, jih s kiparstva, keramike in restavratorstva razširili na digitalne medije s fotografijo, videofilmom in animacijo, nekoliko kasneje še na ambient, oblikovanje prostora. Za tako malo ekipo kot smo ves čas bili, kar se tiče organizacije celotnega dela, smo postali preveliki, programi preobsežni, želeli pa smo tudi, da bi študentje lahko pridobili polne pravice s statusom, ki jim bo omogočil boljše študijske pogoje. Ob 80 študentih na treh triletnih programih smo vedeli, da je čas, da se bodisi skrčimo nazaj na manjšo organizacijo ali pa poiščemo okrilje, ki nas bo vzelo medse.
Prav takrat je novogoriška Politehnika pridobila status univerze, in tudi zato, ker je to moja domača regija, se je zdelo naravno, da prvo povpraševanje o sodelovanju pošljem v Novo Gorico. Rektor, takrat še predsednik prof. dr. Danilo Zavrtanik, človek, ki iz prve roke ve, kako težko je ustanoviti fakulteto in univerzo, je odgovoril in pokazal zanimanje. Kmalu smo začeli tipati, da bi videli, kako gremo skupaj. V prostorih univerze v Benetkah smo dvakrat zapored organizirali zahtevna študentska razstavna projekta, skupaj nastopili na Informativi, a eni in drugi smo oklevali, češ, kaj nam bo sodelovanje prineslo in kaj morda odneslo. Njih je skrbelo, ali je pametno medse sprejeti umetnike, naju z Boštjanom pa, ali bo »duh Famula« lahko po vključitvi v univerzitetno okolje, kjer sama ne bova več glavni glavi, ostal tudi na novi šoli. Ali bodo načela, ki sva jih zastavila v začetku in so se skozi čas izkazala za prava, lahko še ostala steber razvoja nove šole? Bodo študentje še lahko upoštevani kot posamezniki, bo vzdušje med nami še lahko tako pristno, nam kreativnega duha ne bodo preveč obremenili birokratski postopki? Vseeno smo se resno vrgli v predelavo enega od programov (odločili smo se za program Digitalni mediji), da je ustrezal bolonjskim pravilom, hkrati pa zadržal tiste prvine, ki so nam bile od vsega začetka pomembne: to je sodoben interdisciplinaren pristop, struktura, ki omogoča združevanje različnih disciplin v enem razvejanem študijskem programu in po posebnem modularnem izbirnem sistemu privede do individualnih predmetnikov s široko paleto znanj in možnostjo zoževanja in poglabljanja skozi piramido v višjih letnikih. Zakaj je to tako pomembno? Ker v sodobnosti živimo »interdisciplinarna« življenja in verjamemo, da tak študijski program to podpira že v izhodišču, hkrati pa omogoča tako fleksibilnost glede bodočega poklicnega dela kot poglabljanje znanja v izbranem področju, z dobro in široko osnovo. Ob tem vseskozi gojimo in vzpodbujamo kreativnost, ozaveščenost do družbe in okolja, pozorni smo do posebnih kvalitet posameznika, ki jih skušamo podpirati in pozitivno usmerjati. Bomo to zmogli tudi pod okriljem univerze?
Končno smo se eni in drugi opogumili in jeseni 2008 je senat univerze potrdil ustanovitev nove visoke šole, Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici.
Jeseni 2009 smo vpisali prvo generacijo študentov v novonastalo visoko šolo. Stara Famulova ekipa se je okrepila z nekaj novimi sodelavci, a nadaljevala svoje delo v Ljubljani, na stari lokaciji, saj je bila ta primerno opremljena in utečena.
In kako se vse to ujema s temo o Novi Gorici? Od tu naprej zelo. Leta 2012 se je Univerza v Novi Gorici odločila, da je čas, da se jim pridružimo na Goriškem. Z Boštjanom sva medtem obiskala veliko prostorov na obeh straneh meje, a zaman, vsi so bili premajhni ali drugače neprimerni za delovanje umetniške šole. Medtem se je na šoli v Ljubljani pripravljal pravi upor dela študentov in učiteljev, saj se je zdelo čisto noro zapustiti prestolnico in se preseliti na rob, na mejo države. Vseskozi smo vedeli, da bo nekoč prišel dan, ko se bomo selili, a veljalo je, da bo to takrat, ko bo zgrajen univerzitetni kampus, torej, ko se bomo končno lahko preselili v prostore, primerne akademiji, z ateljeji, studii ipd. Še malo pred tem je celo izgledalo, da se bo zdaj zdaj začela gradnja kampusa ob Kornu po načrtih Borisa Podrecce. Taka selitev bi bila seveda na boljše in bi bila verjetno bolje sprejeta. Tako pa je bila selitev gotova, a z negotovo lokacijo. Nazadnje nam je novogoriški župan posredoval ponudbo in uredil sestanek s predsednikom goriške province, ki je ponujal v oddajo del stavbe v stari Gorici. Isti dan smo se srečali, si ogledali stavbo in vedela sva: če se bo naša univerza strinjala, je to ta prostor. In se je. UNG je že imela nekatere programe na italijanski strani, v Gorici in v Benetkah; to za mednarodno delujočo univerzo pravzaprav ni bilo nič posebnega.
Če so nam prej tudi Novogoričani pogosto rekli, da smo nori, ker se selimo iz Ljubljane, so ob navedbi podatka, da se pravzaprav selimo v staro Gorico, najprej začudeno pogledali, potem pa rekli: »To je pa druga zgodba. To je pa zanimivo.«
In res je. Jeseni 2012 smo se preselili iz Ljubljane v staro Gorico, na ulico Armando Diaz 5. Seveda sta nam selitev in nova lokacija povzročili nemalo preglavic in še vedno na ta račun izgubimo kakega študenta, tudi sodelavca. A smo trmasti in smo situacijo, kot že tolikokrat prej, tudi tokrat vzeli za izziv. Kako lahko na selitev iz prestolnice na rob države pogledamo s pozitivne plati? Prestop tega roba, prestop meje, nam je dal to možnost. Vstopili smo v mednarodni prostor in ga dobesedno prestopamo vsak dan. Vem, domačini to itak delate, ne zdi se vam nekaj posebnega. Meje imate čez glavo, to pogosto slišim. A »mi« smo zapleten organizem. Sestavljeni smo iz domačinov, iz Ljubljančanov, iz Novogoričanov, ki so odšli in se vračajo, študentov iz vseh regij Slovenije, študentov iz Trsta, Italijanov, ki prej nikoli niso bili v Novi Gorici, zdaj pa si tam najamejo stanovanje, kot si naši, slovenski, poiščejo staro stanovanje z visokimi stropi v stari Gorici; »mi« smo tudi indijski, avstrijski, hrvaški, srbski, makedonski, palestinski, portugalski, norveški, madžarski, poljski … študentje, ki so do Nove Gorice našli pot preko mostov, ki jih vzpostavlja Univerza v Novi Gorici in ki jih pritegne ta naš poseben pristop k izobraževanju in raziskovanju v poljih umetnosti, ki ga ponujamo na naši šoli. Vsi ti pogledi na mesto, na obe mesti, odpirajo nove poglede tudi nam, ki smo tu. Skozi njihove oči naše mesto vidimo drugače, opazujemo, kako ga vidijo ob prihodu in kako nanje vpliva (in oni nanj), ko v njem, v in med njima, živijo nekaj let. Kako so najprej fascinirani nad staro Gorico nasproti Novi, ki je majhna, kjer »se nič ne dogaja«, a jo potem počasi posvojijo, postanejo del nje, del njenega kulturnega življenja, razumejo, česar ob prihodu še niso mogli. In veliko tudi vračajo. Njihov pogled je dragocen, skozi njihove oči vidimo, kje se nam v mestu zatika, kje so potenciali, a morda neizkoriščeni. Izkušnje, zgodbe, od tu nesejo s seboj v svet, za njimi pridejo drugi, pogosto tudi na priporočilo predhodnikov.
Zavestno gojimo temo meje, vzdrževanje sožitja različnih kultur, odprt pogled v sodobnost in prihodnost, a tudi v zgodovino, primerjamo situacije, o tem snemamo filme ali se lotevamo drugačnih akcij v mestu. Sodelujemo na festivalih, jih včasih sokreiramo, postajamo del življenja tega somestja, kulturnega dogajanja, vsakdanjega življenja.
Pogosto se spomnim svojih dveh non in se vprašam, kaj bi si mislili, če bi videli, da naša slovenska akademija deluje v stari Gorici. In da nam na njej nihče ne preprečuje govoriti slovensko, čeprav zaradi tujih študentov vse bolj tekmuje z angleščino. Kaj bi tudi rekli o Novi Gorici? Je že zrasla v pravo mesto? Bi zadovoljila tisto, kar smo izgubili s staro Gorico?
Naša izkušnja govori o tem, da sama Nova Gorica ni dovolj. Da sama stara Gorica ni dovolj. Obe skupaj, z vsem, kar sta, kar nudita, vključno z bolečino, ki jo nekateri še nosijo, z love-hate odnosi, s plastmi, v katerih ločeno živimo prebivalci ene in druge (Slovenci nakupovali v Gorici, Italijani hazardirali v Novi Gorici, oni kupovali tu bencin, mi tam kavbojke …), tu postaneta zanimivi, precej unikatni, obe. Dvojnih mest je še veliko, tudi v Evropi precej, a vsak dvojec je unikaten, deli pa si nekaj: naučiti se živeti skupaj, pa če želimo ali ne. Ograje in zidovi ničesar ne rešijo, tudi na dolgi rok ne. Bolje je ugotoviti, kako vzpostaviti ravnovesje in ga vzdrževati.
Prihodnost?
Nova Gorica, univerzitetno mesto
Tako je na Goriško prišla akademija umetnosti (Visoka šola za umetnost Univerze v Novi Gorici je postala Akademija umetnosti jeseni 2016). Vstopila je v mesto, ki ima na vhodu tablo z napisom Univerzitetno mesto, in skupaj z univerzo prevzela tudi dediščino odnosov z občino, ki nekako že vsa ta leta ne ve (tako se zdi), kaj bi z univerzo. Čeprav je ta konkretna, delujoča, mednarodna, strokovno uspešna, polna strokovnjakov z vsega sveta, se mestu zdi, kot da je ni. Namesto da bi bila univerza vitalni del mesta, se giblje nekje na robu, išče svoj prostor, prepričuje, da je vredna, ne le podpore, temveč tudi partnerstev, ki bi obema, univerzi in mestu, omogočila rast, nove službe, kulturno in prostočasno dejavnost, ki mladih ne bi odganjala, temveč privabljala nove, iz drugih krajev in dežel in s tem bogatila mesto. Kot je za Slovenijo značilno, se politiki in nekaterim delom družbe zdita znanost in kultura, sploh pa umetnost, strošek, ki družbo obremenjuje. A mesta so in še rastejo na krajih, kjer so se ustanovile univerze. (Ko potujete, ali vam podatek, da prihajate v univerzitetno mesto, ne pomeni, da prihajate v dinamično, mladih polno mesto, ki tem mladim omogoča kreativno udejstvovanje v času študija in prostega časa in kjer se ta sveži veter, ki ga prinašajo, čuti na vsakem koraku? In ali se tam ne čuti tudi, da sta univerza in mesto v simbiozi, da se je zaradi tega vzdušja in možnosti, ki jih univerzitetno mesto ponuja, začasno ali stalno priselilo veliko novih, zanimivih ljudi? Da mesto ponuja veliko aktivnih javnih prostorov različnih vrst, ki omogočajo srečevanja, bogatijo lokalno kulturno življenje in z raznovrstnimi delovnimi mesti nudijo zaslužek? Da v teh mestih nikoli ni problem najti prenočitev različnih vrst in cenovnih razredov, bodisi za študente na izmenjavi ali profesorje ali preprosto mlade popotnike?)
Univerze so lahko motor novih rasti v mestu. Zakaj se to ne more zgoditi v že več kot dvajsetletnem odnosu med mestom Nova Gorica in njegovo univerzo? Zakaj nekatere manjše mestne občine vidijo svojo prihodnost v sodelovanju z univerzo in jo vabijo k sebi (Vipava, Ajdovščina), Nova Gorica pa nekako noče zagrabiti te priložnosti? Stara Gorica ve. Ve, da potrebuje mlade ljudi in da ji univerze le-te lahko pripeljejo. Gosti in delno financira del videmske in del tržaške univerze, sprejela je Akademijo umetnosti in še prej tudi Fakulteto za okolje Univerze v Novi Gorici. Morda je to le začasno odprto okno sodelovanja, ki se zna vsak hip zapreti, tega pravzaprav ne moremo vedeti, saj se razmere v Evropi in tudi pri sosedih spreminjajo. Pa vendar, ali bo Univerza v Novi Gorici nekoč vendarle del Nove Gorice? Bosta mesto in univerza uspela premagati nasprotja in začela res, zares sodelovati in živeti to zgodbo univerzitetnega mesta?
Kako pa vidim dodano vrednost Nove Gorice skozi potencialeAkademije umetnosti? Morda se zdi nepomembno, a vendarle: umetniški akademiji na področjih vizualnih in uprizoritvenih umetnosti, ALUO in AGRFT, ki od leta 1975 delujeta pod okriljem Univerze v Ljubljani, sta bili ustanovljeni kot samostojna visokošolska zavoda takoj po drugi svetovni vojni, leta 1945. Od takrat so v Sloveniji zrasle še tri univerze, a kljub tendencam vse brez umetniške akademije. Tako je poleg ljubljanske prva, ki je dobila svojo umetniško akademijo, prav Univerza v Novi Gorici, in s tem jo je dobila tudi Goriška. Dejstvo, da je akademija (vsaj trenutno) locirana na drugi strani meje, ji daje poseben pečat, a kljub temu je njeno domače mesto Nova Gorica. Vezi rastejo počasi, še počasneje rastejo korenine. A nekaj smo na tem področju že naredili. To naše drevo se je že velikokrat selilo. Z njim smo ravnali kot z občutljivo rastlino, selili smo ga skrbno. Vezi in korenin nismo nasilno pretrgali, ko smo se selili iz prestolnice. Bilo bi preveč boleče, drevo bi postalo nestabilno. Vzdržujemo vezi, ki so nastale v letih, ko smo delovali v Ljubljani, sodelujemo z organizacijami in posamezniki iz vse Slovenije. Veseli nas, da prav zato tudi v Novo Gorico prihajajo študentje iz vseh koncev Slovenije. Hkrati smo vzpostavljali vezi z organizacijami in posamezniki ob obeh straneh meje in s tem tudi trdna sodelovanja. Če se nekega dne akademija preseli nazaj čez mejo, bo ta poseben pečat ostal del našega DNK-ja, saj smo to mejo prestopili, prestopali in trudili se bomo, da jo bomo tudi v prihodnje, v obe smeri. Izkušnja, ki nam jo daje šest let življenja na italijanski strani, z vsakodnevnim prestopanjem meje, »uporabo« in raziskovanjem obeh mest, je dragocena, ne le za nas, študente in sodelavce, temveč, prepričana sem, tudi za ljudi ob meji. Ko naši študentje neobremenjeno govorijo slovensko na ulicah stare Gorice in ko mladi Tržačani v Novi Gorici najamejo stanovanje in spregovorijo svoje prve slovenske besede v filmu sošolke na akademiji slovenske univerze; ko se avstrijska študentka ukvarja z raziskovanjem fenomena Tito mountain in ob tem odkrije, da kot Avstrijka ni nevtralna, da si njena dežela s kraji, kjer študira, deli zgodovino; ko se študent iz Indije poda v razgovore s starejšimi meščani, da bi raziskal zgodbe nekdanjega pokopališča, na katerem stoji del Nove Gorice; ko se študentje iz mest ob prelepih portugalskih plažah zaljubijo v Sočo, Sabotin in Solkanski most; ko študentska iniciativa magistrskih študentov pod imenom Playground Studio vznikne na akademiji in se razširi po obeh mestih, poveže študente vseh treh univerz in različne intelektualce obeh mest v debatnih večerih, se skuša približati različnim skupinam meščanov z delavnicami, odprtimi za vse; ko na Bevkovem trgu v centru Nove Gorice, na festivalu Mestu knjige, vidiš te študente, ki kuhajo obroke za obiskovalce, da bi z njimi vzpostavili pristnejši odnos, spregovorili, se vzajemno odkrili; ko jih podprejo različne organizacije v obeh mestih in nas skrbi, ali bo po odhodu te generacije projekt uspel živeti dalje skozi novo generacijo … in ko ti zagotovijo, da mislijo na to, da jim ni vseeno … Ko vse to vidiš, verjameš, da je ta naveza dobra. Da je morda krhka, ker je odvisna od mnogih dejavnikov, tudi od vsakoletne kombinacije študentov, ki se vpišejo in ta vpis je na prepihu vsakoletnih težav, ki tarejo akademijo in univerzo in vplivajo na šolnine, ki jih marsikdo ne zmore plačati, na kondicijo akademije, ki, ker je njeno področje umetnost, ne pride in ne pride do državne koncesije. A hkrati verjameš, da je naveza trdna, ker vezi in korenine, ne glede na razmere, gojimo skrbno in ker rojevajo rezultate. Seveda so prve, s katerimi sodelujemo, kulturne organizacije v mestu, a počasi se čuti otoplitev in zavedanje, da obstajamo in da smo morda lahko zanimivi sogovorniki tudi za Mestno občino Nova Gorica. Verjamem, da imajo lahko akademija, univerza in mesto veliko potenciala pri načrtovanju skupne prihodnosti.