»ACAB. All countries are bad.«
grafit neznanega avtorja
.
Ko se predstavljam v tujini, povem, da sem iz Slovenije, investicijskega projekta, ki izpolnjuje vse pogoje, da se lahko prijavlja na evropske kohezijske razpise. Ali pa se predstavim tako, da rečem, da sem iz Slovaške, nato pa se po krajšem razmisleku popravim, za pomoto opravičim prizadetim, po drogu povlečem ustrezno trobojnico, ter povem, da sem v resnici iz Slovenije. Pogosto zabavam le samo sebe, ker večinoma edina posedujem kulturni kontekst, ki osmišlja izjave. Predvsem pa jih uporabljam kot karseda nevsiljiv način, s katerim v svet sporočam pomanjkanje posluha za morebitne nastope kulturne superiornosti in esencializma, s katerimi bi utegnili razpolagati sogovorniki, kadar prihajajo iz držav, ki so etnocentrizem in narcisizem – tako kot moja država – tovarniško vgradile v svoj operativni aparat.
Na vprašanje, kdo sem in od kod prihajam, ponavadi oddrdram, da sem se rodila v Jugoslaviji in odrasla v Sloveniji ter da imam državljanstvo Republike Slovenije. Identificiram se kot imetnica potnega lista, ki mi ga je izdala Republika Slovenija, torej kot državljanka Slovenije, ne pa tudi kot Slovenka, torej pripadnica nacionalne ali etnične skupnosti. Nacionalnost je v mojem osebnem primeru do kraja reducirana na državljanstvo, je stvar dokumentov, ki mi jih izdaja država in ki mi omogočajo, da se prek njih umeščam v širše mednarodno in globalno okolje. Na neki način sem idealna državljanka, saj moja birokratska pripadnost državi odlično služi mojim potrebam: potrebi po tem, da me legitimira in tako ukinja mojo morebitno brezpravnost, ter potrebi po tem, da lahko za svoje najbolj osnovne potrebe (po zdravju, izobrazbi, socialni varnosti) uporabljam javne sisteme te države, za kar državi brez zamud plačujem sorazmeren delež davkov.
To je osnovno, kar od države, katerekoli države, naj bo nacionalna, večnacionalna ali nadnacionalna, v danih okoliščinah potrebujem, ni pa to nujno vse, kar od države pričakujem in želim. Moje neizpolnjene zahteve do države Slovenije so povezane z dejstvom, da so moje osebne vrednote drugačne od vrednot političnih elit, ki z državo upravljajo. To so vrednote skrbi za šibkejše družbene skupine in posameznike v manj srečnih osebnih okoliščinah, naj gre za socialne ali identitetne kategorije. Z vrednotami države Slovenije bi se lahko istovetila in pripadnost njenemu projektu tudi vgradila med svoje identifikatorje, če bi država uvajala in izvrševala dosledne politike izravnave sistemskih neenakosti, katerih žrtve so ženske, pripadniki priseljenskih skupin, hendikepirani, LGBTQ+ osebe, osebe, ki živijo pod pragom revščine in z minimalno plačo, upokojenci ter druge tako ali drugače deprivilegirane skupine. Od države, ki bi lahko penetrirala v moj identitetni in s tem čustveni svet, bi hrati pričakovala ustavno gesto, s katero bi opredelila in kriminalizirala pohlep, ter ustavno gesto, ki bi v središče postavila dobrobit delavskega razreda; nekaj možnih zakonodajnih odgovorov: delegalizacija zasebnih profitov na račun delavcev in okolja, progresivna obdavčitev kapitala, nove socialne politike (univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas etc.), ki bi nemudoma odgovorile na škodljive učinke kapitalizma, v katerem kot planetarna skupnost bivamo. In kot ne nujno zadnje: vsaj hipotetično bi kdaj popevala ob himni države, ki bi gojila ničelno toleranco do gospodarstva in ekonomije neobnovljivih virov v obliki stroge okoljevarstvene zakonodaje.
Medtem ko sama v transakcijskem odnosu z državo nanjo naslavljam pragmatična vprašanja, odgovore pa beležim po suhoparni birokratski metodi, je za večino, vsaj tako je videti, neko državljanstvo oziroma pripadnost nekemu državnemu projektu tako ali drugače stvar čustev. V transakcijskem razmerju večina ljudi zahteva od države abstraktne pomene in najrazličnejše psihološke učinke. Od svoje države pričakujejo, da jih poleg družbene in javne infrastrukture oskrbuje tudi s skupnimi zgodbami, z osmišljeno zgodovino, z občutki identitete, sebstva, ponosa, edinstvenosti, večvrednosti in kar je še podobnih, na nacionalno identiteto vezanih emotivnih kategorij. Tu trčim ob prvi problem, ko se skušam o nacionalni državi pogovarjati z drugimi (ali konec koncev s sabo): Dokler je skupnost čustveno investirana v lasten državni projekt, se je o njem nemogoče razumno pogovarjati.
Ko sem se pred leti o nacionalni identiteti pogovarjala s ponosno (kakor se je opisala), kanadsko Slovenko (pripadnico prve generacije priseljencev), se je pokazalo, da sem srečala svoje popolno nasprotje. Občutek sebstva veliko bolj kot iz pripadnosti multikulturni državi, v katero so imigrirali njeni predniki, črpa iz porekla v deželah, ki danes tvorijo moderno Slovenijo, državo, ki jo sama le občasno obišče. V Torontu se je tekom svojega življenja udeležila bržkone stotin folklornih dogodkov in je navdušena zborovska pevka (petje se ji zdi tipično slovensko, slovenske pesmi pa najlepše, kar ji je slišala), ki jih organizirajo tamkajšnji potomci Slovencev. Odprtost in vključujočnost kanadske družbe jemlje za samoumevno, privlači jo tisto na drugi strani. Sama medtem slovensko folkloro poznam le kot kurioziteto. Na telefonu ji predvajam nekaj skladb slovenskih izvajalcev, ki so mi ljube, vendar jih nemudoma označi za netipično slovenske, tako rekoč ponarejene, »kot nekaj, kar lahko vsak trenutek ujamem na kanadskem radiu«. V zadnjem hipu si premislim, da bi ji razložila, da bi sama identiteto pogojno in deloma črpala iz države Slovenije, če bi bila država Slovenija bolj podobna – denimo državi Kanadi. Zaprtost in izključujočnost slovenske družbe jemljem za samoumevni, privlači me tisto na drugi strani. Najini identiteti sta obe idealistični, četudi sta skrajno drugačni, in v obeh specifičnih položajih naju utrjuje odnos do tega, česar nimava. Ker moja sogovornica nima priložnosti živeti v Sloveniji, lahko slovensko kulturo reducira na njene najbolj tradicionalne prvine. Zamiži pa ob vsem, kar ji morda ni všeč: ob površni pop glasbi, ob novicah o spodleteli tranziciji in zdrsu v politiko in kulturo iliberalizma, ob meni, ki me označi za »self-hating Slovenian«. Sama nimam možnosti izvedeti, kako bi se multikulturalizem in progresivni liberalizem obnesla na slovenskih tleh, zato lahko na Kanado naslavljam idealizem, jo reduciram na njene novodobne civilizacijske eksperimente, ki so uspeli in jih sedaj z zgledom podarja svetu. Ob tem moram zamižati na eno oko, ko gledam v zgodovino enega najbolj surovih kolonializmov in skrajno nasilje, ki se je stoletja utelešalo v sistemskem iztrebljanju in asimilaciji kanadskih staroselcev. (Bloodthirsty Balkans, bloodthirsty Canada.) Idealizem dveh Slovenk, ene bolj kanadske kot druge. Obe najini variaciji (anti)nacionalne identitete sta obliki pripovedništva, ki imata za svoje jedro hrepenenje ne le po tem, česar nimava, pač pa po nečem, kar morda sploh ne obstaja. Obe vsaka na svoj način pripadava ideji in prav gotovo nobeni državi.
Ideja, ki ji pripadam, je ideja resnice, natančneje: prednosti znanstvene discipline zgodovine pred mitološkimi zgodbami, ki skupnosti povezujejo in vzdržujejo v prepričanju o lastni vrednosti. Če se še nekoliko vrnem h Kanadi – na zgled idealne države je ne reduciram zato, ker ji kulturni liberalizem uspeva morda bolje kot katerikoli drugi državi, pač pa zato, ker je njen uspeli kulturni liberalizem rezultat odpovedi nacionalnim mitom. Kanada je na najvišji državni ravni ovrgla narativ uspešnega projekta kolonizacije ter vzpostavila uradni narativ izravnave krivic, ki izvirajo iz okupacije ozemelj staroselcev severnoameriškega kontinenta. Če se bo družbena klima prevzemanja odgovornosti ohranila oziroma se z naslednjimi generacijami političnega predstavništva še stopnjevala, bi v neki ne tako oddaljeni prihodnosti lahko videli, kako prva od dežel »novega sveta« del ozemlja, ki si ga je prilastila, vrne potomcem ljudstev, ki jim ga je po po takšnih ali drugačnih poteh – ukradla. V zameno za odpoved mitu o večvrednosti bele rase kanadski državljani prejmejo etično substanco in splošno senzibilizacijo družbe, ki jih kot državljane dalje emancipira in politično mobilizira. Povedano po domače: odpira nove možnosti za politike človekoljubja, varovanja okolja in odpora kapitalizmu.
Povsem na drugem spektru odgovornosti za zgodovino je moderna evropska nacionalna država, naj gre za eno od »starih dam« ali za eno od novih držav, ki so večinoma izšle iz socialističnega povojnega konteksta. Slednje so se jedrnim državam zahodne in južne Evrope, ki svoje zasidranosti v zgodovini niso vajene prevpraševati, karseda hitro pridružile v tvorjenju enako nekritičnih grandioznih mitologij, ki upravičujejo njihov nastanek in obstoj. Namen teh narativov ni le upravičiti, pač pa nastanek nove države prikazati kot zgodovinsko neizogibnega in etično brezmadežnega. Učbeniški primer tega je Slovenija, ki se kot moralni subjekt vzpostavlja na treh nivojih: skozi osamosvojitveni mit, skozi prepletene mite o predmodernih političnih formacijah prednikov Slovencev in »tisočletnem snu« o lastni državi ter skozi mit o uspeli tranziciji oziroma ekonomski uspešnosti projekta osamosvojitve.
Mit o uspeli tranziciji je krhek in nima prav zelo bučnih glasnikov, ki bi ga pretvarjali v volilne glasove, velik del državljanov pa mu ne verjame, zato ni prav zelo verjetno, da bi lahko zaoral globoko v prihodnost. Medtem je mit »tisočletnega sna« nekoliko bolj trdoživ, saj so ga v popačeni obliki za svojega vzeli državljani, bržkone iz sentimentalnih razlogov, medtem ko mu zgodovina ne pritrjuje: ideja monoetnične slovenske države je izjemno mlada, nemara mlajša celo od marsikoga, ki to bere, in je kvečjemu naslednica močne slovanske in južnoslovanske, torej – jugoslovanske identitete. Prav povezovanje Slovencev s Hrvati, Srbi, Bosanci in drugimi etničnimi skupinami Balkana v različnih stadijih Jugoslavije in velika stopnja upravne avtonomije, ki jo je slovenska etnična skupnost uživala v jugoslovanski federaciji, omogoči rojevanje emancipacijskih idej, med njimi reakcionarne ideje etnično ekskluzivne države.
Na tem mestu je ključen slovenski osamosvojitveni mit, ki je v zgodovinskem smislu še naprej na dosegu roke, saj sodi v komajda preteklo zgodovino, njegovi akterji pa ostajajo ne le žive priče, pač pa njegovi izključni agensi in uporabniki (bolj kot uporabljajo ga zlorabljajo). Jedro tega mita tvori ideja, da je osamosvojitev Slovenije junaško dejanje političnih elit in Slovencev samih, dejanje upora Jugoslaviji, ki v tem mitu najprej igra vlogo zatiralca, v ključni fazi, ko se v zgodbo vmeša vojska, pa še vlogo agresorja. Slovenci se s tem mitom postavljajo v udobno in neproblematično vlogo žrtve, iz katere pa po junaških dejanjih kolektiva in posameznikov izidejo zmagovalno. Osamosvojitveni mit je v tem smislu le nadaljevanje oziroma duplikat najmočnejših in najbolj kohezivnih mitov iz prejšnjih etap zgodovine: mita o uporu Slovencev fašizmu in nacizmu, mita o lokalnih kmečkih uporih fevdalizmu, mita o nasilnem pokrščevanju, ki ga nacionalna mitologija uspe iz žalostinke v nekaj gibkih pripovedniških potezah spremeniti v nekakšno zgodovinsko poskočnico itd. Skratka: kdor je majhen, je vedno kriv, če si majhen, bodi srečen, da si živ. Noben slovenski mit ne seže dovolj daleč, denimo tja v sredo prvega tisočletja (nič več kot 1500 let nazaj), ko slovanska plemena začnejo vdirati z vzhoda na ozemlja, ki jih danes zasedajo različne moderne slovanske države, in tista prva deviško čista stoletja pretežno pobijajo, posiljujejo in ropajo vse, kar se jim drzne postaviti na pot.
Zgodovina ponuja razkošje virov, ki vsi nakazujejo, da so bili Slovenci do ideje samostojne slovenske države brezbrižni oziroma v njihovem idejnem svetu bržkone sploh ni obstajala, dokler se povsem jasno, pod pretvezo, da je od nekdaj obstajala, prvič ne formulira v mitološko zasičenem času in prostoru 80. let 20. stoletja. V obdobju, ko državo izključno Slovencev začnejo promovirati pretendenti za novo družbeno elito, torej ti, ki z morebitno odcepitvijo od Jugoslavije računajo, da bodo postali politična in ekonomska elita v novem, prostotržnem in demokratičnem družbenem redu. Ta novonastajajoča elita seveda ne promovira lastnih interesov za povsem samostojno državo, pač pa se javno konstruira kot skrbnica dobrobiti državljanov – kot borka za življenje z več materialnega obilja, ki bi bilo bolj podobno tistemu na evropskem Zahodu. Idejo elit do deviškega očisti in legitimira skoraj enoten glas ljudstva na plebiscitu. Mit o osamosvojitvi je tako naša zgodba o »brezmadežnem spočetju«, ki zakriva, da je pri odcepitvi od Jugoslavije šlo za projekt plehkega materializma, oportunizma ter odpovedi humanizmu, etiki in solidarnosti z ostalimi etničnimi skupinami, na katere je odcepitev dramatično vplivala. Zakriva tudi, da odcepitev Slovencem razen pragmatičnega cilja večjega blagostanja, torej vpeljave kapitalizma, ki je medtem v zahodnejših državah dosegel zenit, ni ponudila nobene velike človekoljubne ideje, da je osamosvojitev revolucija brez vsebine. Kot eno ključnih pridobitev samostojnosti elite še danes izpostavljajo vpeljavo demokratičnega procesa, torej vladavino ljudstva, vendar te iste elite celotno obdobje samostojnosti to demokracijo neprestano onemogočajo. Prvo desetletje nove države je slovenska demokracija bolj spominjala na kleptokracijo, ko je bila večina družbenih draguljev pokradenih, nato se je obrnila v le malo bolj prefinjeno politokracijo, v zadnjem desetletju pa se sprevrača v patokracijo, ki ji je dalo poleta pandemijsko leto 2020. Prav v aktualni družbeni in državni krizi Republike Slovenije lahko vidimo, da demokracija nikoli ni bila dokončno pridobljena in da je družba v tem oziru daleč od samopredpisane demokratične dozorelosti. Demokratičnost družbe se preverja v nenehnem krogotoku razmerij med državljani in njihovimi političnimi predstavniki, je mehanizem, ki je v nenehnem postopku testiranja, zadovoljstvo z »doseženimi demokratičnimi standardi« pa brez izjem vedno izkazuje pomanjkanje demokratičnih elementov družbe.
Osamosvojitveni mit opravlja tudi odlično delo zakrivanja negativnih posledic slovenske odcepitve od Jugoslavije, ki so jih plačale druge republike države. Mit zanemarja tisti del dokumentirane zgodovine, kjer se družba za odcepitev odloči kljub temu, da prepoznava verjetnost, da z dezintegracijo Jugoslavije sproži etnične konflikte in vojno. Na tem mestu pridejo na pomoč miti o neizogibnosti vojne, balkanski krvoželjnosti in umetnem zatrtju domnevno vedno živega medetničnega sovraštva v času Jugoslavije, pa mit o spečem levu in nekakšnem vrojenem barbarstvu, ki naj bi imelo domovinsko pravico prav med ljudmi na Balkanu. Ko si družba ponavlja, da se za preprečitev izbruha vojn na Balkanu ni dalo narediti nič, s tem zakriva najbolj očitno možnost – možnost vztrajanja pri skupnem jugoslovanskem projektu, iskanje rešitev za federacijo v krizi in opustitev odcepitvenih projektov, kar bi vse lahko preprečilo izgubo 140 000 življenj, milijone razseljenih, sistematična posilstva, etnična čiščenja in genocid.
To vodi do naslednjega falsifikata mita o slovenski osamosvojitvi, namreč ideje, da smo z lastno državo stopili na pot integriranja v evropske institucije, kamor naj bi vseskozi sodili. Z zgodovinjenjem spravljena zgodba ima drugačen poudarek: Zahodna Evropa je odcepitvene projekte podprla, saj je vsako moderno državno organiziranje oblika participacije v kapitalizmu. Nacionalizem je naravni zaveznik kapitalizma, saj ukinja kategorije medkulturnega sočutja, vzajemnosti in sodelovanja. Mit o »združeni Evropi«, ki naj bi bila veliki ideal leta 1989 (že mora biti, če pa je o njem pel Toto Cotugno), služi zakrivanju dejstva, da je zahodna Evropa slavila zmago nad socializmom, razdruževanje vzhodnoevropskih nacionalnih skupnosti od velikih idej, razpad Vzhodne Evrope kot ekonomske, politične in vojaške regije ter dezintegracijo nekdanjega hladnovojnega nasprotnika na majhne in obvladljive kose. Zahodna Evropa in ZDA so v izgubi svojega ultimativnega Drugega hitro prepoznale lastne državne interese in ravnale bi proti njim, če v opuščanju socializma v vzhodni Evropi ne bi prepoznale enkratne zgodovinske priložnosti za restavracijo kapitalizma.
Nacionalna skupnost Slovencev z obdobjem, ki ga je preživela v socializmu in v Jugoslaviji, ni naredila dolgega ovinka okoli zgodovine, kot bi nas rad prepričal osamosvojitveni mit, pač pa je v socializmu in v Jugoslaviji uresničila velik del svojih potencialov, prvič in morda edinkrat v zgodovini – pod lastnimi pogoji. V 45 letih socializma in pripadnosti večnacionalnemu političnemu projektu je skupnost izključno ustvarjala: obnovila ali iz nič zgradila mesta in industrijo, vzpostavila trdne socialne sisteme, kvalitetno zdravstvo, z mednarodnim okoljem primerljivo šolstvo ter zdravo gospodarsko dejavnost, ki ji je tempo in usmeritve narekoval delavski razred. Vse to je vplivalo na oblikovanje pozitivne identitete nacionalne skupnosti in zdrave samozavesti, ki jo je osamosvojitveni projekt seveda spretno mobiliziral. V 30 letih nacionalne države Slovencev je bilo poprej zgrajeno tako rekoč razgrajeno, prodano ali prestrukturirano na račun uporabnikov: delavskega razreda. Kapital se namesto v investicije v skupno dobro pretežno steka v investicije, ki plemenitijo dobičke zasebnikov, velik del industrije je del korporacij, delavci pa so brez možnosti soupravljanja in soudeležbe pri poslovnih uspehih; v neprestanem procesu razgradnje so socialni sistemi, zdravstvo in šolstvo. Vstop v Evropsko unijo je kvečjemu statusni uspeh, ki v realekonomskih pojmih pomeni nadaljnjo razprodajo resursov in predajo dela suverenosti za dostop do evropskih skladov in vstop v monetarno unijo. V imenu koga je ustanovljena slednja in komu služi, je nazorno pokazala ekonomska kriza z začetkom v letu 2008 in v katere zapuščini bivamo še naprej.
Vprašanje je, kaj bi državljane Slovenije sploh lahko motiviralo k temu, da opustijo osamosvojitveni mit in ga nadomestijo z moralno bolj zapleteno zgodovino, v kateri niso žrtev, ki izide kot zmagovalka, pač pa – namenoma poenostavljeno in pretirano – rabelj, ki izide kot poraženec. Za začetek bi spravljenje z zgodovino ponudilo možnost, da skupnost v izgubi prejšnje realnosti prepozna tragiko ter za vsem izgubljenim v osamosvojitvenem projektu odkrito in odprto žaluje. Pasiven pristop k reševanju družbenih problemov in obsesivna ideološka zataknjenost v povojnih etapah zgodovine sta najbolj očitna simptoma samopozabe in otopelosti, ki ju povzroča travma leta 1991. Mit o slovenski osamosvojitvi, četudi je na prvi pogled videti kot zgodba o junaštvu skupnosti (in nekega generala), že čisto malo bolj podrobna analiza razkrinka kot narativ pasivnosti, saj pravi, da je narod z osamosvojitvijo zgolj izpolnil svojo zgodovinsko usodo ter da je neizogibno tudi vse, kar je sledilo, vključno z našim sedanjim družbenim trenutkom. Mit je izvir pasivne nacionalne mentalitete, ki v danes zaostreni družbeni resničnosti proizvaja skrajne nacionalistične in fašistične učinke.
Zgodovina, ki mit razkrinka kot zmes laži, pretiravanj in samoljubnih projekcij, državljanom ponuja emancipacijsko priložnost. Moralna kompleksnost na dejstvih utemeljene zgodbe državljane vzpostavlja kot aktivne akterje lastne sedanjosti in prihodnosti, saj pravi, da imajo dejanja posledice. Ponuja možnost za opuščanje cinizma, relativizma in resentimenta, ki definirajo moderno slovensko izkušnjo, v kateri se premikamo iz poraza v poraz do končne zmage. Iz zmotne vere v to, da je bilo vse storjeno prav, in opažanja, da je kljub temu vse narobe, raste resignacija, na katero širom Vzhodne Evrope odgovarjajo etnonacionalizmi, s katerimi se evropski Vzhod odreka pridobitvam lastnih pomladniških revolucij ter se v Evropi spet vzpostavlja kot ideološki Drugi in bližnjesosedski »tretji svet«. V samoizpolnjujoči se prerokbi vzhodna Evropa spet postaja drugorazredni del kontinenta, velika evropska regija, v kateri ne želi živeti noben zahodnjak, kot tudi ne bližnjevzhodni in afriški begunci – pravzaprav v njej, kot že nekoč, ne želijo živeti niti sami vzhodnoevropejci.
Nacionalna država služi le še redkim: za restavracijo kapitalizma in ohranitev patriarhata jo trenutno uporabljajo države Azije (Kitajska, Rusija, Indija), ki se skušajo z njeno pomočjo približati ekonomski realnosti Zahoda. Nacionalno državo si je nekdanji in bodoči vzhodni blok za potrebe prekopiranja kapitalizma priboril ravno, ko je začela postajati relikt, alternative pa se še niso začele kazati. Odgovor bodo dale nove senzibilnosti prihajajočih generacij, ki v omreženem svetu že danes bivajo povsem onkraj nacionalne identitete in se povezujejo skozi ideologijo. Nemara je v odgovoru na krizo nacionalne države tudi možna rešitev kapitalistične uganke: vsakršna oblika nadnacionalne solidarnosti je naravni sovražnik kapitalizma. Četudi se zdi, da se z vznikom desnih populizmov v Evropi in ZDA nacionalna država krepi, so prav ti zaostreni ideološki pogoji hkrati tudi idealni pogoji za vznikanje novih liberalnih in emancipacijskih projektov, ki so vedno znova lokalni izrazi širše globalne senzibilnosti in so povsem brezbrižni do institucije države: skupnostne kuhinje in vrtovi, migrantski aktivizem, medsosedska pomoč, kultivacija javnih površin, družbena razprava na socialnih omrežjih, skrb za šibkejše in starejše, močna okoljevarstvena gibanja, kultura odpovedovanja potrošnji in lastnini, množični protesti brez vodij in hegemonije. Gibanja preteklega desetletja, kakršna so Occupy in arabska pomlad, ter novejšo globalno podporo boju proti rasizmu, okupaciji in kolonizaciji razumem kot namige, ki pravijo, da je čas mita dozorel in da se je doba zgodovine šele dobro začela.