Zatišje napoveduje nevihto; če se zdi tokratna rubrika krajša kot običajno ali vsaj nekoliko predrugačena, je to le zadrževanje diha pred poplavo knjig, ki se napoveduje ob novembrskem knjižnem sejmu. Medtem pa nekaj utrinkov, ki ne smejo ostati neopaženi.
Lucia Berlin: Priročnik za čistilke
Prevod in spremna beseda: Pia Prezelj
Cankarjeva založba, Ljubljana 2018
(Zbirka Moderni klasiki 104)
Vem, vem, knjiga z lansko letnico. Včasih se še tako pozornemu očesu kaj izmuzne, a v tem primeru bi bila škoda res velika: Priročnik za čistilke je namreč ena tistih knjig, ki pustijo trajen vtis. Tako kot ime avtorice, ki zveni kot domiseln psevdonim, a je vendar resnično, so tudi nenavadne prigode pripovedovalke tu zbranih kratkih zgodb »resnične« … ali vsaj temeljito navdahnjene z življenjskimi izkušnjami same avtorice. O ameriški avtorici je znanega malo, a vendar dovolj: Berlin (1936-2004) je, tako pravijo legende, veliko pila, še več kadila, se stalno selila in z enako vnemo menjala moške in službe. Začela je pisati v šestdesetih, vendar je pravo slavo doživela postumno, leta 2015, ko je izšla kratkoprozna zbirka Priročnik za čistilke in dosegla tak uspeh, da so ameriški kritiki avtorico razglasili za »najbolje varovano ameriško skrivnost«. Pripovedovalka različnih imen, a sorodnega pristopa z otroške perspektive povzema odraščanje z odtujeno materjo in norim dedkom, zobozdravnikom, se pomudi ob šolanju pri nunah, se z grenko ironijo posmehuje lastnemu alkoholizmu in poskusom detoxa, doživlja privilegije razvajene očkove hčerke, a tudi trdo življenje z obrobja, ko čisti po domovih prijateljev in neznancev ter vsakemu izmakne točno eno uspavalno tableto. Obsoja rasizem, ljubi strastno, a ne brezglavo, in vedno najde pikro besedo za moško pokroviteljstvo. Z veliko mero tenkočutnosti se dotakne tudi vprašanja splava.
Priročnik je škoda povzemati. Bolje ga je brati, po možnosti s kozarcem jim beama v roki, in s pripovedovalkami nazdravljati polnosti življenja.
Veronika Simoniti: Ivana pred morjem
Cankarjeva založba, Ljubljana 2019
V nekem trenutku se zdi, da bo Ivana pred morjem nekakšna zgodovinska detektivka: vnukinja, ki se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi prodala babičino hišo, med pospravljanjem naleti na skrivnostno fotografijo, ki je povod v splet gostega pripovednega tkanja spomina, domišljijske rekonstrukcije, družinske korespondence in časopisnih navedkov. Na prizorišče stopi naslovna Ivana, nekoliko trmasta, a srčna ženska, ki s seboj prinaša spomine na drugo svetovno vojno in zamolčano družinsko tragedijo. Četudi se zdi, da je to še eno od številnih preigravanj iztrošene teme, se roman ne ukvarja toliko z usodnimi potezami Zgodovine, temveč skuša z nizanjem drobnih, navidez nepomembnih malenkosti oživiti intimen spomin na pokojno babico, prek nje pa v izbrušenem poetičnem jeziku razumeti povezavo prostora in časa. »Brez spominov ni časa in ni prostora, brez spominov ni sveta. Svet je šele, odkar smo v njem mi s svojimi spomini. Svet je muzej, ki je prostor s časom in čas s prostorom.«
Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Spremna beseda: Aljoša Harlamov
Založba Goga, Novo mesto 2019
Z Elvisovo sobo se selimo v drugo zgodovinsko obdobje, tisto, ki ravno s pričujočim romanom doživlja svojo nemara prvo literarizacijo : čas razpada Jugoslavije in slovenske osamosvojitve, ki se v V Elvisovi sobi nerazdružljivo poveže z odraščanjem pripovedovalca Jana. Slednjega srečamo v času tik pred Titovo smrtjo, ko ga zgodovina še ne zanima in je to le eden od mnogih dolgočasnih pogovorov odraslih, pred katerimi se Jan umika v sobo prijatelja Elvisa. Tam so igrače in Elvisov brat Ali, ki zna na pamet povedati zgodbo Vojne zvezd, in zdi se, da bo idila otroške sobe trajala večno, dokler čas ne uveljavi svojih neusmiljenih zakonov. Jan odrašča, pri tem pa ga zgodovina vse bolj dohaja, vdira v njegovo življenje in mu narekuje ritem, šolske obveznosti, nerazumljiva grožnja tajnih agentov, obiski dedka in svojci, ki sprašujejo po povojnih grobiščih, prve ljubezni in razočaranja v času afere JBTZ ter končno služenje vojaškega roka v JLA, kjer postane prej zgolj zaznaven strah pred najhujšim nenadoma otipljiv in prepoznaven. Vrnitev v Elvisovo sobo ni več mogoča, prijateljske vezi so se pod težo razmer dokončno pretrgale. Ostalo je zgodovina. Definitivno Pregljev najboljši roman.