Roman Rozina
Sto let slepote
Mladinska knjiga
Ljubljana, 2021
Sto let slepote je roman, ki v maniri Prežihovega Voranca odstira dolgo 20. stoletje v zasavskih črnih revirjih. V zgodovinskih romanih tega tipa je pogosto poudarek na enem zgodovinskem dogodku ali odseku, ta roman pa se loteva 20. stoletja v celoti, in sicer skozi okvir stotih let življenja slepca Matije, ki ni toliko protagonist kot oseba v središču romana. Roman Sto let slepote, ki – nemara tudi zaradi aluzije na Márqueza – ne pove ničesar novega ali neznanega, a se glede tega niti ne pretvarja, s svojo monumentalnostjo razkriva, da tudi v 20. stoletju ni bilo ničesar zares novega ali drugačnega – vse ima namreč izvor v človeku, ki zgolj spreminja način izražanja svoje notranjosti.
Roman se prične v začetku 20. stoletja z aluzijo na prizor iz črtice Boj na požiralniku Prežihovega Voranca, ko se ob veliki nevihti razmikajo zemljine ploskve, proti čemur je človek nemočen. Podobno kot Dihurji se tudi tukaj liki borijo proti udiranju zemlje, premoči slednje pa je dodana še komponenta družbenega napredka: v dolini se odpira rudnik, ki obljublja veliko donosnejše in rednejše delo, kot ga ponuja zemlja. Z mistiko, ki obdaja začetek romana, se ta ne izneveri niti Márquezovemu delu Sto let samote, saj Matijevo družino naslika kot izbrano pleme, ki mu je po posredovanju bogov dano živeti na nekem področju. S pomočjo drobnih aluzij, ki so še najbolj jasne v naslovih posameznih poglavij, se pripoved premika skozi stoletje, pri čemer so uporabljeni mnogi značilni tropi iz imaginarija 20. stoletja: (ne)uspeh (delavske) revolucije, brata na nasprotnih ideoloških straneh, izgubljeno sorodstvo iz Argentine.
Z bližanjem 21. stoletju avra mističnosti vse bolj zveni, saj se namesto širjenja pripoved začne vse bolj ožati. Cikličnost je dobrodošel stilistični prijem, ki pa zaradi ponavljajočega se nizanja motivov deluje nekoliko rokohitrsko. Nabor likov in zgodb pa predvsem porodi željo, da bi bilo posameznim likom odmerjeno več prostora, kot jim ga je – bolj ko se roman približuje novemu stoletju, hitreje se liki izmenjujejo, pri čemer pa so omejeni zgolj na opis sorodstvenega razmerja do središčnega lika Matije in nekaj subjektivnih lastnosti, ki k poteku romana ne doprinesejo ničesar.
Slogovno je v romanu prisoten zlasti odvisni govor in pripovedovanje, medtem ko je dobesednim navedkom namenjena vloga poudarjanja določenih moralnih naukov, ki so izpeljani skozi usode Matijevih najbližjih sorodnikov. Zaradi shematičnih opisov slednji še toliko bolj delujejo kot nekakšne arhetipske pojave, čeprav njihovi moralni nauki pogosto delujejo arhaično ali izpeto: umetnica iz zadnje generacije Matijevih sorodnikov, ki obuja socialistični kip; argentinski nevladnik, ki se izkaže za dolgo izgubljenega sorodnika. Nenazadnje je arhetip tudi Matija sam: jasno je, da je slep, da ni imel formalnega šolanja, da razmere, v katerih je odraščal, niso bile pretirano vzpodbudne, a je kljub temu – po čudežu – razvil visoko stopnjo čustvene inteligence. Roman torej v veliki meri uresničuje svoje poslanstvo, kot ga definira 19. stoletje: popisati tisto, kar je možno, kar bi se lahko zgodilo.
Od romanov, ki so s pomočjo zgodovine želeli izraziti različne (in raznolike) ideološke težnje, roman Sto let slepote odstopa ravno zato, ker ne želi prikazati posameznika, temveč življenje neke skupnosti v zamejenem časovnem obdobju. Roman si s tem, da je izbrano obdobje daljše od zgolj enega dogodka ali desetletja, ustvarja širino za podajanje razlag za potek Zgodovine. A tudi brez ideoloških teženj se zdi, da bi morali biti bolj neizprosni do zgodovine in vedno znova poudarjati, da je sužnja svojih interpretov. Sodobni časi namreč kažejo, da prihodnost ne pripada tistim, ki so strpni ali preprosti, temveč tistim, ki se znajo postaviti v ospredje. ×
Tina Vrščaj
Na klancu
Mladinska knjiga
Ljubljana, 2022
Alegorijo klanca se izobraževalci trudijo vbiti v glavo slovenske mladine prav od prvih let naprej. Cankarjev klanec trpečih in revnih je navsezadnje tisti, kjer na vrhu mati kljub vsem težavam postreže trdo prigarano kavo. Roman Na Klancu je subverzivni poskus prikaza druge strani, torej strani matere s kavo – medtem ko se je Francka vseskozi obračala k svojemu partnerju in otrokom, se Eva iz Tine Vrščaj romana obrne k sebi in začne prevpraševati svoje dojemanje in ideale.
Premisa romana je nenaden zlom vsakdana hipijevske družine, ki živi v leseni lovski koči sredi gozda. A četudi je nenadnost družinskega zloma med Evo in Gregorjem skozi pripoved skrbno stopnjevana (prek vse bolj neposrednih spopadov med zasanjano zaljubljenostjo in odtujenostjo ter prepiri v sedanjosti), zaradi obsežnih Evinih zastranitev, v katerih se analitično in nostalgično vrača v preteklost, kjer išče razloge za težave v sedanjosti, ne pride zares do izraza. Način pripovedovanja je izrazito intimen, ne zaradi bližanja toku zavesti, ampak zaradi uporabe kratkih povedi in pastavkov, ki ustvarjajo pravljično atmosfero. Notranji svet protagonistke Eve je pomembnejši od zunanjega, kar se kaže v premem govoru, ki je zgolj nadaljevanje odvisnega in ne njegovo dopolnilo ali poudarek.
Stopnjevanje do zloma in razpada družine, je prikazano skozi nenehno naštevanje vseh materialnih reči, ki družini manjkajo (oblačila, hrana, stabilen dom), pri čemer je najbolj bizarna potreba po gorivu za avtomobil. Bizarna predvsem zato, ker je osebni prevoz eden izmed glavnih onesnaževalcev okolja. Roman do tega ne pristopa kritično, temveč kvečjemu nadaljuje stereotipno predstavo hipijev kot od resničnosti odrezanih posameznikov. Prav tako pa je zaradi sloga nemogoče določiti točko, na kateri je prišlo do zloma, polzenja s Klanca – Evine retrospekcije namreč kažejo, da družinsko življenje v gozdni idili nikoli ni bilo nekaj lepega, temveč kvečjemu nekaj znosnega.
Zaradi vsebinskih zastranitev je Eva kot protagonistka enako paradoksalna kot Francka iz Cankarjevega romana. Pomembna razlika med protagonistkama pa je uvedba spolnosti. Roman prikazuje Evo kot spolno bitje, ki doživlja posebno vrsto vezi s svojim partnerjem, svojimi otroki (še nerojenimi in tudi kasneje) in sama s seboj. A težava tovrstnega uvajanja je – podobno kot pri kontekstualizaciji protagonistkinih nazorov – prav nekritičnost, s katero pristopa do ženske spolnosti, namreč skozi moški pogled. Evo predstavi skozi oči moških likov, ki jo gledajo in ne daje misliti, da je bi njihov pogled lahko bil na kakršen koli način sporen. Zato spolnost učinkuje kot nekaj, kar je sicer postavljeno v roman kot element subverzivnosti, pa čeprav zgolj nadaljuje patriarhalno tradicijo predstavitve ženske in njene spolnosti.
Roman Na klancu veliko nudi, a le malo od tega zares izvede. Intimistično usmerjeni sinkopirani slog ga sicer rešuje pred slabim očrtom glavnega ženskega lika in nedomišljenim narativnim lokom, a škoda je pravzaprav že narejena, saj v osnovi ne prevprašuje nobenega od modelov obstoja ženske, ki jih je artikuliral že Cankar. Tako pravzaprav ni razlike med tovrstnimi čtivi ali revijami, namenjenimi uživanju na plaži, saj oboje ponuja uniformirano podobo ženske – tisto, ki jo vidi moški.
Mojca Kumerdej
Gluha soba
Založba Goga
Novo mesto, 2022
Zbirka kratkih zgodb Gluha soba se po zgodovinsko-filozofski epopeji Kronosova žetev umika v posameznikov intimni prostor, celo v njegovo glavo. Gluha soba je namreč posebna soba, kjer ne prihaja do zvočnih vibracij. Podobno kot raziskovalci uporabljajo tovrstno sobo za raziskovanje zvoka, tudi Kumerdej to metaforo v kontekstu svojih kratkih zgodb uporabi za raziskovanje razrvane človekove psihe.
V središču vsake kratke zgodbe je posameznik. Specifika zgodb je, da se posameznik pogovarja predvsem sam s seboj, največkrat pa pravzaprav komentira dogajanje okoli sebe. Pri tem ne gre za dialog, ki bi ga imel z zunanjostjo, temveč predvsem za notranji monolog, ki se preliva v maloštevilne dialoge. Na tak način začne posameznikova perspektiva odmevati, saj ni nasprotnega glasu, ki bi jo lahko problematiziral. Mestoma pride do zelo učinkovite uporabe drugoosebnega pripovedovalca, ki ne dopušča možnosti ostajanja zunaj besedila. Protagonisti začnejo delovati nenavadno, groteskno šele proti koncu posamezne zgodbe in ne že na začetku, ko so uvedeni kot sleherniki, naključni pripadniki neke skupnosti. Skratka, protagonisti so ljudje, ki postanejo posebneži, ker se znajdejo v (metaforični) gluhi sobi.
Pohvalno je, da so vse osebne perspektive med seboj različne v slogu in načinu govora. Protagonist in pripovedovalec v kratki zgodbi »Oreh« je zelo poetičen v svojem izražanju, izrazita je uporaba tropičja; pripovedovalko Uroboros pa bi bilo moč spoznati po brbotajočem toku zavesti, v katerem obračuna s svojo družino, nato pa še z vsem svojim pohištvom.
Ni jasno, ali so se protagonisti sami ločili od skupnosti ali pa jih je ta zavrgla, a tam so, saj se v njih dogaja uokvirjanje mentalnega sveta. Kratke zgodbe se dotikajo homoseksualnosti, posilstva, drugačnosti, osebne in družinske krivde. V odsotnosti okolja, ki bi bilo nosilec varnosti, sledi umik, ki nakazuje možnost razjasnitve. A kratki zgodbi »Oreh« in Uroboros kažeta prav to – umik v samoto travme kvečjemu poveča. Zbirka tako dopušča pradoksalno spoznanje, da četudi je neka skupnost (ne)posredno kriva za travme, ki jih posameznik nosi skozi življenje, jih lahko samo ta skupnost tudi zaceli.
Prostor ima v kratkih zgodbah posebno mesto – šele prostor namreč omeji zvok in ga ujame. V primeru prve kratke zgodbe »Oooo Mexico, Oooo …« gre za resnični prostor, kjer se policistika izpove eni izmed žrtev mučitelja, ki ga je ubila. V kratki zgodbi »Obramba Hiperboreje« gre za medmrežje, skupnost, ki dobiva elemente Andersonove zamišljene skupnosti, saj jo povezuje skupna skrb »zgolj zaskrbljenih državljanov«. Prostor je namreč tudi pribežališče: kraj, kamor se posameznik umakne pred svetom. Dva pola, med katerima krmarijo protagonisti, sta zunanjost, ki ni samo nepredvidljiva, ampak celo zlagana (nekaj, kar si je mogoče prikrojiti) in prostor, soba, ki je že zaradi manjše površine bolj obvladljiva.
V ozadju kratkih zgodb pričujoče zbirke Gluha soba je bolj ali manj očitno prisotna pandemija v smislu obdobja, ki je s fizično izolacijo ljudi prisililo k večjemu reflektiranju, to pa ni imelo nujno pozitivnega učinka na njihovo stanje. Kratke zgodbe namreč pokažejo, da več introspekcije nima dobrega učinka, kvečjemu obratno. Četudi izolacija pripomore k tišini in s tem k bolj jasnemu pretoku misli, prihodnosti v njej ni. Tako se zdi, da zbirka prinaša tudi neke vrste moralno sporočilo o pomenu skupnosti, tudi če je ta še tako majhna in povezana zgolj zaradi nepomembnih ritualov. ×