Franci Novak
Obvoz
Lud Literatura
Ljubljana, 2021
Zbirka kratkih zgodb Francija Novaka Obvoz raziskuje nenaključnost naključij: četudi je obvoz nekaj, kar je nepričakovano, poteka po vnaprej določeni poti. Skozi trinajst bolj ali manj kratkih zgodb se osnovna metafora obvoza razširja v prevpraševanje alternativnih poti, ki lahko pravzaprav peljejo do prvotnega zaključka. Tako zbirka Obvoz razbija idealistični narativ, da so naključja tista, ki spreminjajo tok življenja: s pazljivo obdelavo notranjega življenja protagonistov prikaže, kako naključij ni, je samo namen ali pa njegova odsotnost.
Vse protagoniste povezuje želja po spremembi vsakdana, ki pa je ne želijo uresničiti, ker bi to pomenilo prekinitev statusa quo. V kratki zgodbi »Podobe« sta protagonista dva, mož in žena. Zakonsko življenje je postalo sekvenca skupnega življenja, moreče ponavljajoč se narativ odrekanja in slabih kompromisnih odločitev – taka je tudi odločitev za večerjo ob hrvaški obali z generičnim morskim cvrtjem. Spremembe si želita oba, a do nje ne moreta, ker je koncept spreminjanja označen z nekakšno travmo: sprememba življenjskega sloga bi pomenila priznanje poraza, terjala bi vzpostavitev nekega novega življenjskega modela. Tako počasi plujeta drug mimo drugega kot ladje v kanalu, ki jih žena nazadnje fotografira.
Kot fotografiranje bi bilo moč označiti postopek uvajanja protagonistov v kratkih zgodbah: ujeti so v brezinteresnosti in brezčasnosti, kar jim omogoča, da drsijo mimo drugega kot podobe. Njihovo notranje življenje je resda oblikovano pazljivo – tu je moč izpostaviti kratko zgodbo »Obala« –, a ker je oblikovano v sedanjosti, pogosto tudi z uporabo sedanjika kot glavnega pripovednega časa, delujejo kot oblaki ali pa bolje rečeno mehurčki, ki se v stiku z resničnostjo razblinijo. Starec iz kratke zgodbe Obala zaradi zaključka prijateljstva kratkomalo odplava v svoj konec. Pri tem pa ne gre za metaforično obdelavo sodobne čustvene (pre)občutljivosti, temveč zgolj za alegorijo občutka nemoči v brezčasnem sedanjiku cikličnosti in monotonosti.
Cikličnost je še posebej opazna, ker se protagonisti premikajo (v avtih, avtobusih) in ker dogajalni čas prehaja po letnih časih od jeseni do zime in poletja. Širši pripovedni krog je še bolj zaokrožen, ker se prva in zadnja kratka zgodba v zbirki dogajata na avtobusu, ki zavije na nepredvideno pot obvoza. V tem vidimo poigravanje z idejo, da je obvoz pravzaprav zgolj druga pot do istega cilja. Zdi se torej, da je bila podstat zbirke že večkrat izpisana – možno je potovati povsod, a ne ven iz sebe. Od tod torej monotonost.
A kratke zgodbe niso pesimistične. Atmosferičnost protagonistov in podob odpira prostor, v katerem lahko zaradi neizpolnjenih želja zaživijo različne psihoze. Skozi te lahko protagonisti doživijo vsaj privid svojih želja. Primer tega je kratka zgodba »Časopis (popoldanske sanje)«, ki se poigrava z resničnostjo: protagonist, ki kupuje včerajšnje časopise, skozi naključne napake v tisku doživi trenutek vrednosti življenja. V halucinacijah doživi scenarij, po katerem so napake nenaključne, ampak namenjene zgolj in povsem njemu, saj služijo kot vabila, da se sam pridruži organizaciji, ki namerno spreminja časopis. A vedno gre za zgolj včerajšnji časopis.
Zbirka kratkih zgodb Obvoz postreže s sicer impresivnim številom in nivojem metaforičnih podob. A ker hkrati stojijo na že videni podstati, metaforika izzveni zgolj v podobe, iz njih se ne razvije širši premislek. Obenem pa se v tej monotonosti ujame z atmosfero, ki jo ustvarjajo protagonisti-podobe. Naključno ali ne – zbirka sama pove, kaj meni o naključjih: ni jih. Ostaja samo priznanje ali zanikanje te sintagme.
Anja Radaljac
Punčica
Litera
Maribor, 2022
V množici romanov, za katere se zdi, da želijo najprej izstopati po številu strani med platnicami kot po vsebini, je roman Punčica izjema. Izstopa predvsem po močni ekokritiški komponenti, ki pa ni izvzeta iz mreže preslikav in zrcaljenj. Roman Punčica namreč prek zrcaljenja pokaže to, kar bi se sicer izgubilo v strogem vzročno-posledičnem narativu, ker ni lepo, prijetno ali običajno.
»Punčica« romana je protagonistka Lilit, ki že zaradi svojega imena vzpostavlja nenavaden kontrapunkt: Lilit je v religiologiji prepoznana za ženo Adama pred Evo, ki se je obrnila h kači zaradi zavrnitve. Kot zli duh je strašila otroke, ženske, nosečnice. Temu izredno nasilnemu kontekstu stoji naproti pomanjševalnica, punčica in pregovor varovanja nečesa kot punčico svojega očesa. Kontrapunkt med pojmoma je na ravni romana dodatno obrnjen: Lilit, ki je psihoterapevtka, postane fiksacija enega izmed svojih preteklih pacientov, Nejca Pajka – postane tako rekoč punčica njegovega očesa. Prek nenavadnih gest (pošiljanje okrvavljenih spodnjic, uničevanje vodovodne cevi, rastlin na vrtu) Pajk počasi oži krog okoli Lilit do te mere, da si ona ne upa več iz svojega bivalnega zabojnika.
A hkrati Lilit ni punčica: v retrospektivi se na presenetljiv način razkrije, da je tudi sama oprezala za Pajkom, a v resnici pri tem ni bila tako učinkovita kot on sam, ker se je on ne boji, o njej niti ne razmišlja kot o človeku z notranjim življenjem in agensom. Medtem ko on zlorablja javno, Lilit zlorablja zasebno, ki ne bi smelo biti dostopno: tudi sama se prek raziskovanja zdravstvenih dokumentov loti raziskovanja tega, kdo je Pajk. Razmerje med likoma se ne zaključi, napetost, ki ni plod dinamike žrtev-nasilnež ali romantične navezave, ni razrešena, ampak obvisi v zraku.
Zrcaljenje in preslikava, slogovna postopka, ki poganjata roman, razpneta široko sliko, ki pa je še vedno zgolj kalejdoskop, in neurejena pomenska enota. Kako interpretirati Lilitino tesnobo ob svoji materi in njeni partnerki, neznano bolezen vampirizma, duhovi, Pajkovo fascinacijo z vampirizmom – to je zgolj nekaj vsebinskih vozlov, ki se med romanom ne razrešijo. Daleč od tega da bi roman moral zapreti vse dileme, ki jih odpre, a v primeru Punčice se zdi, da je pravzaprav sestavljen zgolj iz dilem in nekega veznega besedila med njimi. Obenem se dileme odpirajo na način, ki dopušča dovolj prostora, da jih je mogoče interpretirati dobesedno ali metaforično – prav zaradi tega jih je mogoče zrcaliti in preslikavati, da se vedno znova lahko pojavljajo skozi roman.
Ekokritiška komponenta, ki je prisotna skozi celoten roman, se kaže skozi omenjanje veganstva, razmišljanje o psihi živali (npr. Pajk secira obnašanje svoje psice, po tem ko ji odvzame mladiče), drugačnega načina življenja (povezanega z urbanim vrtičkanjem, ponovno uporabo stvari). Ne glede na to pa se zaradi sterilnega opisovanja posameznih komponent ne razvijejo v širši premislek ali argument.
Roman Punčica je vseeno moč razumeti kot začetek pisanja v drugačni smeri od sočasne produkcije: stran od zgodovinskosti in individualiziranja. Z zrcaljenjem namreč kaže na to, da je človekova individualnost privid. Ekokritiške komponente, ki so več kot zgolj newagerski stilistični privesek, so prav tako nekaj, kar bi lahko postalo vsebinski del literarne produkcije in ne zgolj del žanrskih distopij. Roman Punčica je torej delo v nastajanju.
Dušan Šarotar
Zvezdna karta
Založba Goga
Novo mesto, 2021
Povezava zgodovine in zvezd na nebu, ki sijejo ne glede na to, kaj se dogaja pod njimi, ni posebej nova, a očitno ostaja dovolj močna, da zdrži vsakokratne aktualizacije. Primer take navezave je roman Zvezdna karta Dušana Šarotarja. Zvezde bdijo nad zgodovino Prekmurja oziroma še natančneje prekmurske judovske skupnosti, o kateri danes ni več veliko znanega. Z navezavo vsebine na že znano povezavo nemilosti zvezd in zgodovine romanu Zvezdna karta uspe zdržati pričakovanja, ki jih postavlja žanr.
Roman je postavljen v čas med obema svetovnima vojnama v judovsko skupnost v Prekmurju, a je evociran po delih. V ospredju sta dva posameznika, Rozika Hahn iz Bodoncev, in njen mož Franjo Schwarz iz Čakovca. Iz bežnega opisa njune poroke počasi začne rasti družbeni in zgodovinski okvir romana, ki je zelo pazljivo oblikovan. Medtem ko imajo mnogi romani z zgodovinsko tematiko to v svojem središču, je v primeru Zvezdne karte zgodovina nekje na robu, enako tudi družba. Prek odnosa, ki raste med Roziko in Franjem, se počasi odpirajo dileme obeh: Rozika, ki je misilila, da so plesi, predstave in gostovanja v Zagrebu, Pešti in še dlje na dosegu roke, se mora sprijazniti z dogajanjem v Murski Soboti, kmalu pa je še iz tega izključena. Franjo je trgovec in podobno kot se skrčijo Rozikine možnosti kratkočasenja, se oža prostor za njegovo trgovanje. Posebej intrigantno je, kako strah in sovraštvo pred Judi nista nikoli imenovana, temveč se nanju zgolj implicitno pokaže, ko imata že nek vpliv na odnos med zakoncema.
Posebej zanimiv element v romanu je pripovedovalec oziroma pripovedovalka. To je Žalna, služkinja v hiši zakoncev, ki se ob ostarelem in šibkem Franju po drugi svetovni vojni spominja živahnega in toplega življenja v hiši. Žalna brez prelomov prehaja med svojo perspektivo ter perspektivo Rozike, perspektivo mladega in ostarelega Franja. Pri prehajanju pogosto ni jasno, katera perspektiva pripada nekomu, a to ne prizadane razumljivosti romana – s tem je še bolj poudarjena časovna oddaljenost pripovedovanja od dejanskih dogodkov, kar dopušča prostor za napake. Med pripovedovanjem je moč zaznati, da odnosi v hiši vendarle niso bili tako topli, kot se jih želita Franjo in Žalna spominjati, da so bile Franjove poslovne reči vendarle v zatonu še pred pojavom antisemitizma.
Prav oddaljenost – zvezd od zemlje, Žalne in Franja od dogodkov, katerih se spominja – prispeva k izdatni liričnosti romana, ki ustvarja pravljično vzdušje. Četudi sta Rozika in sin Evgen že davno umrla brutalne smrti, se zaradi načina pripovedovanja iz strani Žalne zdi, kot da sta še vedno blizu – na zvezdni karti tako rekoč. S tem ni odvzeta nobena teža samim dogodkom ali življenjskim potem, saj oddaljenost ponuja možnost za razmislek in nenazadnje odmik od nabitosti s čustvi. Kot je vidno v romanu, to še ni mogoče s prvo generacijo, a hkrati je druga še toliko bolj podvržena temu, da na ta dejstva enostavno pozabi.
Zato je zvezdna karta pomembna – ker kaže pot, a ker nebo ni vedno jasno, je treba uporabiti tudi druge metode orientiranja. Roman Zvezdna karta torej ne pretendira, da bi predstavil eno resnico, niti ne želi vzpostaviti narativa zgolj ene resnice. Je zgolj odsev nekih zvezd iz nekega časa, ki jih vidimo – ali pa tudi ne.